4. člen ZKZ

Dejstvo, da je določeno zemljišče s prostorskim načrtom uvrščeno med kmetijsko zemljišče, prevlada nad pogojem, da je zemljišče tudi dejansko primerno za kmetijsko pridelavo.

Postavitev kovinske konstrukcije za namene oglaševanja - enako je mogoče ugotoviti za namestitev oglaševalskega panoja na kmetijski objekt, tj. kozolec, na kmetijskem zemljišču - pomeni, da se zemljišče uporablja v nasprotju z njegovim namenom, in ni pravno pomembno, ali oglasni pano kogarkoli moti, ali se košnja oziroma kakšna druga kmetijska dejavnost opravlja nemoteno ter ali se zemljišču in rastlinam škoduje. Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka na podlagi najemne pogodbe na obravnavani enoredni kozolec postavila oglaševalski pano. Prav tako ni sporno, da je obravnavana nepremičnina po namenski rabi kmetijsko zemljišče, na njem pa stoji kmetijski objekt - (enoredni) kozolec. Ob tako ugotovljenem relevantnem dejanskem stanju je pravilna presoja tožene stranke, da se tako kozolec kot kmetijsko zemljišče s tem, ko je na kozolcu postavljen oglaševalski pano, ne uporabljata v skladu s svojim namenom.

Uporaba kmetijskega zemljišča med drugim tudi za oglaševalsko dejavnost, ne pomeni uporabe zemljišča v skladu z zakonskim namenom kmetijskih zemljišč ne glede na to, v kolikšni meri oglaševalska dejavnost na kmetijskem zemljišču dejansko ovira primarni namen kmetijskega zemljišča. Tožeča stranka je gospodarski subjekt in ima pravico do svobodne gospodarske pobude (prvi odstavek 74. člena Ustave), ki pa se ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo (drugi odstavek 74. člena Ustave). Svobodna gospodarska pobuda, na katero morebiti meri tožeča stranka, ko pravi, da se ji onemogoča opravljanje dejavnosti, je omejena z javno koristjo, ta pa se, ko gre za (upo)rabo kmetijskih zemljišč, že na ustavni ravni lahko uresničuje samo tako, da se ob tem varujejo kmetijska zemljišča (drugi odstavek 71. člena Ustave). Še bolj konkretno je način varovanja kmetijskih zemljišč urejen v ZKZ, med drugim, z določbami, ki omejujejo postavljanje objektov in s tem rabo za namene, ki niso v zvezi s kmetijsko dejavnostjo, s čimer je posredno urejeno tudi uresničevanje svobodne gospodarske pobude v dejavnosti oglaševanja. V predmetni zadevi gre torej po oceni sodišča za način uresničevanja gospodar

S tem, ko je na delu zemljišča postavljena kovinska konstrukcija, kmetijsko zemljišče v tem delu ni bilo uporabljeno v skladu z njegovim namenom, torej z namenom kmetijske dejavnosti, ampak z namenom oglaševanja. Kmetijski inšpektorat je bil stvarno pristojen, ker je šlo za presojo pravilne rabe kmetijskega zemljišča, to pa je povsem neodvisno od pooblastil gradbenega inšpektorja, ki lahko odredi odstranitev določenega objekta, če je postavljen v nasprotju z gradbenimi predpisi.

V upravnem sporu lahko se izpodbija le tisti akt, ki v izreku vsebuje meritorno odločitev. V obravnavanem primeru je tožnik, kljub pravilnemu pravnemu pouku v odločbi drugostopenjskega organa, po pooblaščenem odvetniku vložil tožbo zoper odločbi obeh upravnih organov, torej tudi zoper drugostopenjsko odločbo, ki je bila izdana na podlagi pravnega sredstva, ki ga je vložil tožnik in ne vsebuje odločitve o njegovi pravici. Postavitev železne konstrukcije s šestimi jeklenimi koli, neposredno zabitimi v tla, na katero se lahko namesti reklamni pano, na tem zemljišču predstavlja uporabo, ki ni v skladu z njegovim namenom. Železna konstrukcija ni uvrščena med objekte, ki jih je dopustno postaviti na kmetijskem zemljišču, tudi ni namenjena kmetijski dejavnosti, zato je zahteva inšpektorja, da se odstrani, upravičena. Ugotovitve v inšpekcijskem postopku potrjujejo uporabo zemljišča v nasprotju z njegovim namenom, zato niti ni bistveno, ali je predmetni del zemljišča, na katerem je postavljena železna konstrukcija, kljub temu lahko obdelan ali ne. Postavitev oglasnega panoja ni kmetijsko opravilo, prav tako pa tudi ni dejavnost, ki se izvaja z namenom opravljanja kmetij

Ko je navajal podlago za odločitev, je prvostopenjski organ nejasno (skupaj) zgolj povzel vsebino 197. člena ZKZ, ne da bi pri tem razločno in nedvoumno pojasnil, ali je ukrep izrekel zaradi uporabe zemljišč v nekmetijske namene ali zaradi njihovega degradiranja ter na katera konkretna določila tega člena je posledično oprl svojo odločitev o sprejetem ukrepu. Ne zadošča, da se organ v obrazložitvi odločbe zgolj posplošeno sklicuje na pravno podlago, temveč mora jasno in določno navesti, katero konkretno določilo in zakaj je bilo podlaga za sprejeto odločitev.

Med strankama ni sporno, da je zemljišče, na katerem je bila odložena hlodovina in krajniki, opredeljeno kot kmetijsko zemljišče, in prav tako ni sporno, da je bil navedeni material odložen na delu tega zemljišča.

Del zemljišča se uporablja za oglaševanje saj je na njem postavljena sporna konstrukcija. Postavitev konstrukcije nedvomno predstavlja nenamensko rabo kmetijskega zemljišča.

Upoštevaje določbo prvega odstavka 4. člena ZKZ in ob nesporni ugotovitvi, da je parcela št. 1640/1, k. o. ... kmetijsko zemljišče, predstavljata predmetni konstrukciji oglasnih panojev na tem zemljišču tudi po presoji sodišča uporabo, ki ni v skladu z njegovim namenom. Kot že samo ime pove, so kmetijska zemljišča namenjena kmetijski dejavnosti. Enako izhaja iz 2. člena ZKZ, ki določa, da so kmetijska zemljišča zemljišča, ki so primerna za kmetijsko pridelavo in so kot kmetijska določena s prostorskimi akti lokalnih skupnosti, ter da se kot izjemo nekmetijsko namensko rabo teh zemljišč določi s prostorskimi akti lokalnih skupnosti.

Tako tudi po presoji sodišča ob nesporni ugotovitvi, da je parcela št. 583/1, k. o. ... kmetijsko zemljišče, predstavlja kovinska konstrukcije oglasnega panoja na tem zemljišču rabo, ki ni v skladu z njegovim namenom. Taka konstrukcija namreč ni namenjena kmetijski dejavnosti, zato je zahteva, da se v določenem roku odstrani in vzpostavi prejšnje stanje, upravičena.

Lastnik in uporabnik tega zemljišča je tožnik, ki je ob njegovem nakupu vedel, da gre za gozdno in kmetijsko zemljišče. To ga postavlja v položaj inšpekcijskega zavezanca, ki mora gozdno in kmetijsko zemljišče uporabljati skladno z namenom, ki ga za tovrstna zemljišča predpisujeta Ustava in ZKZ. Na kmetijskem zemljišču je dopustno postavljati le objekte, ki jih določa 3.č člen ZKZ in je njihova postavitev dopustna na podlagi akta lokalne skupnosti. V obravnavanem primeru ne gre za takšen objekt, tega tožnik tudi ne zatrjuje. Navaja, da se kmetijsko in gozdno zemljišče že ob nakupu nista uporabljala skladno z namensko rabo. Tudi, če je bilo temu res tako, mu to ne daje pravice, da je na tem zemljišču nasul pesek in postavil ograjo z lučmi. Takšna uporaba gozdnega in kmetijskega zemljišča ni skladna z njegovim namenom po določbah ZKZ.

Odločba z dne 4. 5. 2021 (izvršilni naslov) je bila izdana na podlagi 4. člena ZKZ, ki določa, da je potrebno kmetijska zemljišča uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti rastlin. Odločba z dne 4. 5. 2021 je bila izdana prav zato, da se ponovno zagotovi ustrezna in z Ustavo in zakonom zaščitena raba kmetijskega zemljišča in izpodbijani sklep, s katerim se dovoli izvršba Odločbe z dne 4.5.2021, je nadaljnje dejanje toženke v smeri zagotovitve tega namena.

Ne glede na odločitev, ki bi jo sodišče ob eventualni vsebinski presoji izpodbijane odločitve sprejelo, ta tožnikovega pravnega položaja ne bi spremenila, saj je bila z izpodbijano odločbo naložena obveznost izpolnjena, hkrati pa tožbeni zahtevek ni bil spremenjen ali dopolnjen na način zatrjevane ugotovitve nezakonitosti upravnega akta, s katerim bi bilo poseženo v pravice ali pravne koristi tožnika.

Tožnik na kmetijskem zemljišču izvaja gospodarsko dejavnost oglaševanja in ima od te dejavnosti prihodke, to pomeni, da je on tisti, ki kmetijskega zemljišča ne uporablja v skladu z njegovim namenom, kar ga v konkretnem primeru kvalificira kot inšpekcijskega zavezanca. Postavitev reklamnega panoja, tudi če ne ovira obdelovanja zemljišča, ni zakonsko predpisana namenska uporaba. Oglaševalski pano ne služi kmetijskemu zemljišču in ne prispeva k prehranski varnosti in pridelavi hrane. Golo dejstvo, da kmetijskemu zemljišču ne škodi (da ga neposredno ne onesnažuje ali degradira), ne more voditi do drugačnega zaključka. Prepoved uporabe kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo in vzpostavitev prejšnjega stanja v določenem roku (prva alineja B) točke 107. člena ZKZ) je v konkretni situaciji torej edini možen ukrep. Inšpektor tako ni imel izbire med različnimi ukrepi, izrekel je lahko le prepoved nadaljnjega oglaševanja in odredil odstranitev oglaševalskega panoja. Posledično tudi tehtanje sorazmernosti naloženega ukrepa ni prišlo v poštev.

Tožnik, ki je edini kupec in je tudi predkupni upravičenec s statusom kmeta, je edini sprejemnik ponudbe, ki je pravočasno vložil vlogo za odobritev pravnega posla. Ker nihče ne uveljavlja prednosti pri nakupu, ni mogoče govoriti o zlorabi statusa kmeta, saj je ta status v zvezi z pridobivanjem kmetijskega zemljišča odločilen le za uveljavljanje prednosti pri nakupu, če konkurirata dva ali več ponudnikov. Če je ponudnik en sam, pa že po naravi stvari ni mogoče govoriti o kršitvi prednostnega vrstnega reda. Če je torej kupec en sam, ni pomembno, ali bi izpolnjeval pogoje za priznanje predkupne pravice, to je pravice do nakupa pred drugimi ponudniki.

Med strankama ni sporno, da je zemljišče, na katerega je postavljena kovinska konstrukcija, opredeljeno kot kmetijsko zemljišče, in prav tako ni sporno, da je na delu tega zemljišča tožeča stranka postavila oglasni pano na konstrukciji iz kovinskih cevi. Postavitev konstrukcije nedvomno predstavlja nenamensko rabo kmetijskega zemljišča.

Namenska uporaba kmetijskih zemljišč obsega zgolj in samo njihovo kmetijsko obdelavo in v tem oziru ohranjanje ter izboljševanje pridelovalnega potenciala, saj se s tem zagotavlja nacionalna prehranska varnost v povezavi z ohranjanjem potrebnih virov (prva alineja 1.a člena ZKZ). Postavitev reklamnega panoja, kljub temu, da ne ovira obdelovanja zemljišča (košenja trave), ni zakonsko predpisana namenska uporaba. Z drugimi besedami, oglaševalska tabla ne služi kmetijskemu zemljišču in ne prispeva k prehranski varnosti in pridelavi hrane. Golo dejstvo, da kmetijskemu zemljišču ne škodi, ne more voditi do drugačnega zaključka.

ZKZ ne zapoveduje le preprečevanja onesnaževanja, drugačnega degradiranja kmetijskih zemljišč ali zaviranja rasti rastlin, pač pa vsako nenamensko nekmetijsko uporabo. Odrejen ukrep (prepoved uporabe kmetijskega zemljišča in odstranitev oglasnega panoja) je v skladu s prvo alinejo b.) točke 107. člena ZKZ, ki inšpektorju nalaga izrek le enega ukrepa, to je prepoved rabe kmetijskega zemljišča za drug namen in vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje. Že navedena zakonska ureditev torej daje odgovor na vprašanje, ali je izrečen ukrep sorazmeren, oziroma primeren.

ZKZ ne zapoveduje le preprečevanje onesnaževanja, drugačnega degradiranja kmetijskih zemljišč ali zaviranja rasti rastlin, pač pa vsako nenamensko nekmetijsko uporabo. Odrejen ukrep (prepoved uporabe kmetijskega zemljišča in odstranitev oglasnega panoja) je v skladu s prvo alinejo b.) točke 107. člena ZKZ, ki inšpektorju nalaga izrek le enega ukrepa, to je prepoved rabe kmetijskega zemljišča za drug namen in vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje. Že navedena zakonska ureditev torej daje odgovor na vprašanje, ali je izrečen ukrep sorazmeren oziroma primeren.

Kadar gre za zlorabo statusa kmeta za uveljavljanje predkupne pravice je mogoče uveljavljanje predkupne pravice zavrniti, če upravni organ ugotovi, da predkupna pravica ni uporabljena v skladu z namenom, s katerim je bila umeščena v ta zakon. Tako gre za zlorabo predkupne pravice, če sprejemnik ponudbe predkupne pravice v resnici ne uveljavlja zaradi pridobitve kmetijskega zemljišča. Pri tem Vrhovno sodišče ponovno opozarja, da je ugotavljanje zlorabe pravice nujno ozko vezano na vsak primer posebej, saj značilnosti zlorabe celo v zvezi s konkretno opredeljeno pravico ni mogoče opisati na ravni abstraktnega dejanskega stanja, temveč je treba izhajati iz konkretnega dejanskega stanja in ugotovitve, v čem in zakaj dejanska raba pravice odstopa od namena njene umestitve v pravni red. V obravnavanem primeru pa ne gre za očitek o zlorabi predkupne pravice, temveč za očitek zlorabe statusa kmeta, ne da bi bilo ugotovljeno, da je revident s tem statusom pridobil prednost do nakupa pred drugim ponudnikom. Upravno sodišče namreč svoje odločitve ni oprlo na ugotovitev o dveh ali več ponudnikih, ki bi uveljavljali predkupno pravico. Če ne gre za uveljavljanje predkupne pravice