VSL sklep I Cpg 11/2016

I. Na pritožbo prvotoženca zoper sklep z dne 29. 9. 2015 se v delu, ki se nanaša na prvotoženca, ta sklep spremeni tako, da se ugovor prvotoženca zoper sklep z dne 5. 12. 2014 zavrže.

II. Pritožbi drugotoženca zoper sklep z dne 29. 9. 2015 se ugodi in se izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na drugotoženca, spremeni tako, da se njegovemu ugovoru z dne 15. 12. 2014 ugodi, sklep o zavarovanju z začasno odredbo z dne 5. 12. 2014 razveljavi, razveljavijo se opravljena dejanja – vpis zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve v zemljiško knjigo – in se predlog za zavarovanje z začasno odredbo zavrne.

III. Pritožba tožeče stranke zoper sklep z dne 5. 12. 2014 se zavrže.

IV. Tožeča stranka in prvotoženec sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

V. Tožeča stranka je dolžna v roku 8 dni povrniti drugotožencu njegove stroške postopka zavarovanja v znesku 850,60 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti od 9. dne po vročitvi tega sklepa.

1S sklepom z dne 5. 12. 2014 je sodišče prve stopnje (I.) drugotoženki prepovedalo odtujiti in obremeniti nepremičnino z ID znakom 000, (II.) odločilo, da se zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve vpiše v zemljiško knjigo, (III.) odločilo, da ta začasna odredba velja še 15 dni po pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe, izdane v tem postopku, in (IV.) odločilo, da so stroški tega postopka zavarovanja z začasno odredbo nadaljnji pravdni stroški.

2Zoper I. točko izreka tega sklepa se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz razloga bistvenih kršitev določb postopka (1. točka 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4S sklepom z dne 29. 9. 2015 je sodišče prve stopnje (1.) ugovor tožene stranke z dne 17. 12. 2014 in z dne 31. 12. 2014 zoper zgoraj navedeni sklep z dne 5. 12. 2014 zavrnilo in (2.) odločilo, da so stroški tega postopka zavarovanja nadaljnji stroški postopka.

5Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijani sklep spremeni, tako da predlog za izdajo začasne odredbe zavrne. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

6Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

7Pritožba drugotoženca je utemeljena, pritožba tožnika pa ni dovoljena. Prvotoženec pa v postopku zavarovanja ne more biti udeležen.

O pritožbi prvega toženca

8Začasna odredba je bila izdana le zoper drugega toženca, saj je le njemu prepovedana odtujitev in obremenitev nepremičnine, na kateri je vpisan kot edini lastnik. To pa pomeni, da prvi toženec ni stranka tega postopka zavarovanja, čeprav je sicer stranka pravdnega postopka.

9Tudi z navedbami, da prvotoženec vlaga ugovor zaradi intervencijskega interesa, prvotoženec tega ne more doseči. Sodišče prve stopnje sicer o tem predlogu prvotoženca ni odločalo, je pa odločilo tudi o njegovem ugovoru, kar izhaja iz izreka sklepa z dne 29. 9. 2015 – zavrnilo je namreč ugovor tožene stranke. V pravdnem postopku sodelujeta le dve stranki – tožeča in tožena. Na strani vsake od strank pa je lahko več udeležencev, kot je tudi v obravnavanem primeru, ko na strani tožene stranke nastopata dva toženca, kar izhaja že iz uvoda izpodbijanih sklepov. Sodišče prve stopnje je tako očitno upoštevalo tudi ugovor prvotoženca.

10Prvotoženec, kot je bilo razloženo v 8. točki obrazložitve tega sklepa, torej ni stranka postopka zavarovanja. Položaja stranskega intervenienta v smislu določb ZPP pa v postopku zavarovanja tretji osebi, na katero se sklep o zavarovanju ne nanaša, ni mogoče priznati. V skladu s 15. členom ZIZ se v postopku izvršbe in zavarovanja smiselno uporabljajo določbe ZPP, če v ZIZ ali v katerem drugem zakonu ni drugače določeno. Vendar pa ZIZ sam celovito ureja, kdo je lahko udeleženec v postopku, in sicer v 5. točki 16. člena kot udeleženca določa osebo, ki v postopku izvršbe ali zavarovanja uveljavlja kakšno svojo pravico ali pravno korist, pa ni stranka v postopku. Le ti lahko torej sodelujejo v izvršilnem postopku ali v postopku zavarovanja, vendar le v okviru procesnih položajev in možnosti, kot jih opredeljuje ZIZ. Zato priglasitev stranske intervencije na strani ene od strank v postopku zavarovanja ni možna.(1)

11Prvotoženec tudi nima možnosti vložiti ugovora tretjega v smislu 64. člena ZIZ, saj ima ta položaj lahko le, kdor verjetno izkaže, da ima na predmetu zavarovanja pravico, ki preprečuje zavarovanje (pri čemer sme zahtevati le, da sodišče zavarovanje na ta predmet izreče za nedopustno, 1. odstavek 64. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ).

12S tem pa je ugovor prvotoženca nedovoljen in bi ga moralo sodišče prve stopnje zavreči, saj sme ugovor proti sklepu o zavarovanju vložiti le dolžnik iz sklepa o zavarovanju (1. odstavek 53. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ). Višje sodišče je zato ob reševanju pritožbe prvotoženca sklep sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na tega toženca, spremenilo tako, da je njegov ugovor zavrglo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), kar velja tako za ugovor, ki ga je vložil z zatrjevanjem intervencijskega interesa, kot za ugovor, ki ga je vložil sam z navedbo, da je stranka postopka.

O pritožbi drugega toženca

13Tožeča stranka s tožbo uveljavlja dva zahtevka, in sicer (1.) zahtevek za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe z dne 13. 11. 2014, ki sta jo sklenila prvotoženec kot prodajalec in drugotoženec kot kupec, ter v njej vsebovano zemljiškoknjižno dovolilo in ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice v korist drugotoženca in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (v nadaljevanju: ničnostni in izbrisni zahtevek) in (2.) zahtevek, da je navedena prodajna pogodba brez pravnega učinka proti tožeči stranki do višine zapadlih obveznosti – 5.840.447,71 EUR glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi in je drugotoženec dolžan dovoliti izvršbo za izterjavo teh terjatev na sporni nepremičnini (v nadaljevanju: izpodbojni zahtevek). Zahtevka sta v razmerju podrejenosti, torej naj sodišče ugodi zahtevku, navedenem pod točko 1, če pa bi ga zavrnilo, naj ugodi zahtevku pod točko 2.

14Zahtevek pod točko 1 predstavlja zahtevek za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe in izbrisno tožbo v smislu 243. člena Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1.(2) Gre za zahtevek, katerega izpolnitev se zavaruje z zaznambo v zemljiški knjigi v smislu 245. člena ZZK-1.(3) Ker se za zaznambo izbrisne tožbe uporabljajo določbe ZZK-1 o zaznambi spora, sta v zvezi s tem pomembna 1. in 2. odstavek 80. člena ZZK-1.(4) Ker tako zaradi zaznambe izbrisne tožbe sodna odločba, izdana v postopku, v zvezi s katerim je bila dovoljena zaznamba izbrisnega spora, učinkuje tudi proti osebam, v korist katerih je bila pravica vknjižena oziroma predznamovana z učinkom po trenutku, od katerega učinkuje zaznamba spora, to pomeni, da ni nobene nevarnosti, kot jo zatrjuje tožeča stranka, da zoper dobrovernega tretjega, ki bi od drugotoženca kupil to nepremičnino, tožeča stranka ne bi mogla učinkovito uveljaviti ničnostnega in izbrisnega zahtevka. Tako ali tako pa v primeru zaznambe izbrisne tožbe v zemljiški knjigi nihče ne more biti dobroveren kupec.

15Glede na navedeno se višje sodišče strinja s pritožbenimi navedbami, da je glavni tožbeni zahtevek – ničnostni in izbrisni zahtevek – dovolj zavarovan že z zaznambo izbrisne tožbe. Sama odtujitev ali obremenitev sporne nepremičnine tako v ničemer ne more ogroziti položaja tožeče stranke v zvezi s tem zahtevkom, zato izdaja začasne odredbe v zvezi s tem zahtevkom ni niti potrebna. Mogoča bo tako izvršitev zahtevka za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja tudi proti vsakemu nadaljnjemu pridobitelju, kar naj bi bilo sicer, po navedbah tožeče stranke, edini razlog za izdajo začasne odredbe glede glavnega zahtevka.

16Prav tako se višje sodišče strinja tudi s pritožbenimi navedbami, da glavni zahtevek niti ni terjatev v smislu 272. člena ZIZ, za katero bi se lahko izdala začasna odredba, kar pa glede na zgoraj razloženo nepotrebnost začasne odredbe niti ni pomembno.

17Višje sodišče se strinja s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu spoznalo za verjetnega tako glavni zahtevek kot tudi podrejeni zahtevek. Vendar pa v primeru, kot je obravnavani, ko sta zahtevka v razmerju podrejenosti (ko naj sodišče obravnava podrejeni zahtevek le, če spozna, da glavni zahtevek ni utemeljen – primerjaj 3. odstavek 182. člena ZPP), niti ni videti podlage, da bi bilo nujno zavarovanje podrejenega zahtevka, v kolikor je podana verjetnost glavnega zahtevka. Podrejeni zahtevek oziroma terjatev iz tega zahtevka je namreč lahko verjetna le v primeru, da ni verjetna terjatev iz glavnega zahtevka.

18Višje sodišče pa se je tudi vsebinsko ukvarjalo z verjetnostjo terjatve iz podrejenega zahtevka, kateri pritožba izrecno nasprotuje. Za zahtevek iz izpodbojne tožbe v smislu 255. člena Obligacijskega zakonika – OZ(5) ne zadošča zgolj zatrjevanje oškodovanja upnikov, temveč je potrebno izkazati (oziroma ob odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka dokazati), da zaradi tega dejanja dolžnik nima dovolj sredstev za plačilo upnikove terjatve, kar v konkretnem primeru pomeni, da je zahtevek lahko utemeljen le, če zaradi ravnanja prvotoženca tožeča stranka ne bo dobila poplačila, ki bi ga sicer dobila, in lahko to poplačilo doseže z izvršbo na sporni nepremičnini (primerjaj 260. člen OZ).(6)

19Po neprerekanih trditvah drugotoženca so na sporni nepremičnini vknjižene hipoteke za zavarovanje terjatev preko 26 mio. EUR. Za potrebe notarske prodaje nepremičnine, ki jo lahko zahteva hipotekarni upnik, v korist katerega je vknjižena notarska hipoteka (1. odstavek 15.b člena Zakona o finančnih zavarovanjih – ZFZ), mora ta upnik zahtevi za notarsko prodajo priložiti tudi cenitev zastavljene nepremičnine iz 15.c člena ZFZ (2. točka 4. odstavka 15.b člena ZFZ). Po neprerekanih trditvah drugotoženca naj bi se nepremičnina v postopku notarske prodaje prodajala za cca. 7 mio EUR, iz javnega vabila k zavezujočemu dajanju ponudb pa je razvidno, da je bila določena izklicna cena v višini 7.778.794,80 EUR, kar predstavlja 70 % ocenjene vrednosti (priloga B3). To pomeni, da 100 % vrednost znaša 11.112.564,00 EUR. Tudi če bi upoštevali to višjo vrednost, pa je to še vedno več kot polovica manj, kot pa so znašale vse terjatve, zavarovane s hipotekami na tej nepremičnini.

20Res je sicer, da ni mogoče točno navesti, za koliko bi bilo sporno nepremičnino mogoče prodati. Vendar pa ob takem razkoraku med ocenjeno vrednostjo nepremičnine in vrednostjo hipotek, ob upoštevanju, da je izpodbojni zahtevek vložen glede nezavarovane terjatve tožeče stranke, tega ugovora drugotoženca ni mogoče kar tako zavrniti kot preuranjenega.

21Tožeča stranka bi svojo terjatev iz izpodbojnega zahtevka lahko dobila plačano iz sporne nepremičnine šele v primeru, da bi bile pred to nezavarovano terjatvijo poplačane vse terjatve hipotekarnih upnikov. Šele v takem primeru je mogoče trditi, da bi bil izpolnjen dejanski stan iz 2. odstavka 255. člena OZ, torej da zaradi izpodbojnega ravnanja dolžnik nima dovolj sredstev za plačilo nezavarovane terjatve tožeče stranke. Če jih tako ali tako nima, tudi če bi bil še vedno lastnik sporne nepremičnine, zakonski dejanski stan ne more biti izpolnjen. To pa nadalje pomeni, da bi morala tožeča stranka za izkaz verjetnosti izpodbojnega zahtevka verjetno izkazati tudi, da bi bila iz te nepremičnine lahko poplačana, torej da vrednost nepremičnine zadostuje najprej za poplačilo vseh hipotekarnih upnikov, nato pa še za njene terjatve iz izpodbojnega zahtevka. Tega pa tožeča stranka kljub izrecnim ugovorom drugotoženca ni izkazala. Iz neprerekanih navedb, ki temeljijo tudi na cenitvi, ki jo je za potrebe notarske prodaje pridobila tožeča stranka, pa ni mogoče zaključiti, da je verjetno izkazano, da vrednost nepremičnine zadostuje za tako poplačilo.

22To pa nadalje pomeni, da tožeča stranka ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve iz podrejenega zahtevka. Čim pa je tako, v skladu s 1. odstavkom 272. člena ZIZ, pa tudi ne v skladu s 1. odstavkom 270. člena ZIZ (tožeča stranka z izpodbojnim zahtevkom namreč zasleduje plačilo denarne terjatve), začasne odredbe ni mogoče izdati. Torej je ugovor v tem delu utemeljen.

23Izdaje začasne odredbe pa tudi ni mogoče utemeljevati na morebitnem zahtevku za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika v smislu določil Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP, kar ureja pododdelek 5.3.4 ZFPPIPP. Tak zahtevek namreč še sploh ni nastal, saj je ena od pravnih posledic začetka stečajnega postopka in zunaj njega sploh ne obstaja, nad nobenim od tožencev pa tak postopek še ni bil začet. Na njem ne temelji niti noben od tožbenih zahtevkov, zato s tožbo tako zavarovanje nima nobene zveze niti je ne more imeti, saj taka terjatev sploh še ne obstaja in že zato ne more biti verjetno izkazana.

24S tem je višje sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so pomembne za odločitev (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Glede na navedeno je zaključilo, da je pritožba drugotoženca utemeljena, zato ji je ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugodilo ugovoru drugotoženca, razveljavilo izdani sklep o zavarovanju z začasno odredbo in opravljena dejanja ter zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe (3. odstavek 278. člena ZIZ, 3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O pritožbi tožeče stranke

25Iz zgoraj navedenega je razvidno, da je treba predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti v celoti. S tem pa je postala brezpredmetna tudi pritožba tožeče stranke, saj si z odločitvijo o njej tožeča stranka ne more pridobiti ugodnejšega položaja. Odpadel je tako njen pravni interes za pritožbo, zato jo je višje sodišče zavrglo (343. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

26Višje sodišče tožeči stranki zgolj še pojasnjuje, da je točna navedba zneska zavarovane terjatve z obrestmi in stroški nujna le v primeru zavarovanja s predhodno odredbo (1. odstavek 263. člena ZIZ), ne pa tudi pri zavarovanju z začasno odredbo, kar je tudi usklajena sodna praksa.

Stroški postopka zavarovanja

27Višje sodišče je s tem dokončno odločilo o predlogu za zavarovanje, zato je odločilo tudi o vseh stroških postopka zavarovanja. Ker tožeča stranka in prvotoženec v postopku zavarovanja nista uspela oziroma prvotoženec niti ni imel položaja stranke ali udeleženca v postopku zavarovanja, bosta morala na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s 1. in 2. odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ sama nositi svoje stroške tega postopka.

28Drugotoženec je uspel s pritožbo in s tem tudi z ugovorom zoper izdano začasno odredbo, zato je upravičen do povračila stroškov postopka zavarovanja (6. odstavek 38. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ ter 154. člen in 2. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pri odmeri njegovih stroškov je višje sodišče upoštevalo, da je isti odvetnik zastopal oba toženca, zato je odločilo, da mu mora tožeča stranka povrniti polovico priglašenih stroškov zastopanja in sodnih taks v postopku zavarovanja. Prav tako je upoštevalo, da je vrednost spornega predmeta 250.000,00 EUR, kot je to označila tožeča stranka (44. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), pri čemer drugotoženec v ugovoru zoper sklep o zavarovanju ni uveljavljal spornosti vrednosti spornega predmeta, zato se v tem „pridruženem“ postopku zavarovanja višjemu sodišču s tem ni bilo treba ukvarjati.

29Stroške drugotoženca je višje sodišče odmerilo po stroškovnikih iz ugovora drugotoženca (ta je bil vložen tudi v imenu prvotoženca kot intervenienta) in iz pritožbe (obeh tožencev). Pri tem je glede na navedeno upoštevalo, da na vsakega od tožencev odpade polovica odmerjenih stroškov. Glede na določeno vrednost spornega predmeta znaša nagrada za količnik 1 1.351,00 EUR. V ugovoru so bili priglašeni stroški za ugovor v višini 0,3 tega količnika, torej pravilno odmerjena nagrada znaša 405,30 EUR, v pritožbi pa je upoštevana nagrada po tar. št. 3468 in še povečanje zaradi zastopanja dveh strank, kar pomeni, da je treba upoštevati količnik 0,9, tako da nagrada za pritožbo znaša 1.215,90 EUR. Ob upoštevanju pravilno priglašenih ostalih stroških (80,00 EUR) tako stroški skupaj znašajo 1.701,20 EUR, polovica stroškov, ki odpade na drugotoženca, pa tako znaša 850,60 EUR, kolikor mu je tožeča stranka dolžna povrniti.

-------------

Op. št. (1): Enako tudi novejša sodna praksa – sklepa VSL I Ip 2832/2010 in II Ip 5865/2013 ter sklep VSC I Ip 842/2008.

Op. št. (2): Ta glede izpodbijanja vknjižbe prenosa lastninske pravice določa:

1) Če je vknjižba določene pravice neveljavna iz materialnopravnega razloga, lahko tisti, čigar stvarna ali obligacijska pravica je bila zaradi te vknjižbe kršena (v nadaljnjem besedilu: izbrisni upravičenec), s tožbo (v nadaljnjem besedilu: izbrisna tožba) uveljavlja zahtevek (v nadaljnjem besedilu: zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe), da sodišče ugotovi neveljavnost te vknjižbe in odloči, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov tako, da se:

1če se izpodbija vknjižba prenosa lastninske ali izvedene pravice v korist novega imetnika (v nadaljnjem besedilu: pridobitelj):

- izbriše lastninska ali izvedena pravica, vknjižena v korist pridobitelja,- znova vpiše lastninska ali izvedena pravica v korist prejšnjega imetnika (v nadaljnjem besedilu: odsvojitelj).

2) Vknjižba je neveljavna iz materialnopravnega razloga po prejšnjem odstavku, če je zemljiškoknjižno dovolilo, ki je bilo podlaga za izpodbijano vknjižbo:

1bodisi neveljavno že ob njegovi izstavitvi zaradi ničnosti pravnega posla iz prvega ali drugega odstavka 36. člena tega zakona (v nadaljnjem besedilu: zavezovalni pravni posel), na podlagi katerega je bilo izstavljeno,

2bodisi je postalo neveljavno zaradi razveljavitve ali razveze zavezovalnega pravnega posla, na podlagi katerega je bilo izstavljeno,

3bodisi je bilo razveljavljeno zaradi uveljavitve predkupne pravice, katere kršitev ne povzroči ničnosti zavezovalnega pravnega posla.

Op. št. (3): Ta določa:

1) Vložitev izbrisne tožbe se zaznamuje v zemljiški knjigi.

2) Za zaznambo izbrisne tožbe se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o zaznambi spora.

Op. št. (4): Ta določata:

1) Zaznamba spora ni ovira za nadaljnje vpise.

2) Zaznamba spora ima za posledico, da sodna odločba, izdana v postopku, v zvezi s katerim je bila dovoljena zaznamba spora, učinkuje tudi proti osebam, v korist katerih je bila pravica vknjižena oziroma predznamovana z učinkom po trenutku, od katerega učinkuje zaznamba spora.

Op. št. (5): Ta določa:

1) Vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, lahko tudi ne glede na to, kdaj je nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov.

2) Šteje se, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve.

3) S pravnim dejanjem je mišljena tudi opustitev, zaradi katere je dolžnik izgubil kakšno premoženjsko pravico ali s katero je zanj nastala kakšna premoženjska obveznost.

Op. št. (6): Ta določa: Če sodišče ugodi tožbenemu zahtevku, izgubi pravno dejanje učinek le proti tožniku in le toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njegovih terjatev.