260. člen OZ

Nerazumljiv in brez opore je pritožbeni očitek, da tožnik nima podlage za uveljavljanje denarnega zahtevka, ker naj bi bil zahtevek iz naslova izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj le nedenarni. Za takšno razlogovanje v določbah OZ ni podlage. Z odtujitvijo vrednostnih papirjev sta prva in tretja toženka pridobili novo korist. Nobenega prepričljivega razloga ni, da tožnik njenega vračila ne bi mogel zahtevati.

Pritožbeno sodišče pritrjuje sklepu sodišča prve stopnje, da se učinki sodne poravnave, ki je bila sklenjena v postopku med tožničinim dolžnikom in toženko zaradi izpodbijanja istih dejanj, kot jih izpodbija tožnica, raztezajo tudi na slednjo. Za tožničinega dolžnika A. A. je tožbo na izpodbijanje vložil stečajni upravitelj, in sicer torej v korist vseh upnikov, tudi tožnice, ki je predmetno sporno terjatev prijavila tudi v stečaj svojega dolžnika. Postopek osebnega stečaja pa je tekel tudi nad toženko. Soglasje k omenjeni poravnavi je podalo tudi stečajno sodišče v obeh stečajih, nihče od upnikov pa temu ni nasprotoval. Tudi tožnica ne, ki tedaj tudi ni izkoristila nobenega pravnega sredstva, ki ga je imela na voljo, če s tem ne bi soglašala. Pritožnica neutemeljeno navaja, da je bila to samo njena pravica in ne tudi njena dolžnost. Strogo formalno ima sicer prav, vendar pa zaradi stečaja ne more več izbirati (samostojne) pravne poti za uveljavitev terjatev nad stečajnim dolžnikom. Čeprav pri sklenitvi sodne poravnave tožnica sama kot stečajna upnica ni sodelovala, jo ta poravnava, ki jo je sklenil stečajni upravitelj s soglasjem stečajnega sodišča, veže kot vse druge stečajne

Pri svoji odločitvi sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da morata biti izpodbijano pravno dejanje in neplačevitost dolžnika v odnosu vzroka in posledice, kar pomeni, da mora ravno izpodbijano pravno dejanje povzročiti zmanjšanje dolžnikovega premoženja in s tem njegovo nezmožnost poplačila upnikove terjatve. Zato je že zaradi ugotovitve obstoja objektivnih pogojev za izpodbijanje treba ugotoviti, ali je zaradi dolžnikovega ravnanja, v konkretnem primeru zaradi neuveljavljanja nujnega deleža v zapuščinskem postopku, njegovo premoženje manjše, kot bi bilo, če dejanje ne bi bilo storjeno. Treba je torej oceniti, ali bi bil dolžnik v zapuščinskem postopku do nujnega deleža sploh upravičen in če, v kakšni višini. Če v zapuščinskem postopku dolžnik ne bi ničesar prejel, potem o oškodovanju upnika zaradi njegovega ravnanja ne moremo govoriti.

Tožba po 202. členu ZIZ v zvezi z 260. členom OZ je oblikovalna in ne ugotovitvena, zato že iz tega razloga ne drži, da brez predhodnega sklepa o napotitvi na pravdo v tej izvršilni zadevi upnika nista mogla vložiti tožbe. Paulijanska tožba mora namreč vsebovati oblikovalni zahtevek, iz katerega je razvidno, v zvezi s poplačilom katere terjatve je dolžnikovo pravno dejanje brez učinka v razmerju do upnika. Res je bil upnikoma sicer z napotitvenim sklepom določen rok za vložitev tožbe, a je tak rok določen, da se postopek izvršbe po nepotrebnem ne podaljšuje, saj sodišče, če se pravda začne, za sporno terjatev odloži poplačilo. Znesek, ki bi bil namenjen za poplačilo teh terjatev, namreč ostane nerazdeljen in ga za čas do odločitve v pravdi hrani sodišče. Ker pa sta upnika ustrezno tožbo vložila že prej, pa določitev novega roka upnikoma ni bila potrebna. Na vsebino napotitvenega sklepa upnika prav tako nista bila vezana.

Tudi okoliščina, da pravdno in kazensko sodišče rešujeta identična vprašanja, ni podlaga za prekinitev postopka.

Pritožbeno stališče, da bi morala biti vrednost spora (vedno) enaka vrednosti predmeta izpodbijanega pravnega posla, ni utemeljeno. Tretji sme v tuj pravni posel poseči z izpodbojnim zahtevkom le v takšnem obsegu, kolikor je potrebno za izpolnitev njegove terjatve (260. člen OZ). Vrednost spora je zato praviloma enaka vrednosti upnikove terjatve. Tožnica bi nižjo navedeno vrednost spora lahko opravičila le s (pravočasno) trditvijo, da se glede na vrednost predmeta izpodbijanega pravnega posla kljub tožbi ne bo mogla v celoti poplačati. Tega pa tožnica doslej ni navajala.

Tožba dolžnikov ni naperjena zoper izvršilni naslov in s tem upravičenost dane izvršbe od samega začetka, ampak bo morebitna ugotovitev ničnosti notarskega zapisa, iz katerega izvira izterjevana terjatev do upnikovega osebnega dolžnika, na izvršbo vplivala zgolj tako, da bo izterjevana terjatev naknadno prenehala. Navedeno pomeni, da bo šlo lahko zgolj za ugovorni razlog za ugovor po izteku roka in ne za podlago za ustavitev izvršbe že po uradni dolžnosti. Po povedanem drži tako to, da dolžnika nista izkazala pogoja vložitve enega od pravnih sredstev iz prvega odstavka 71. člena ZIZ, niti z verjetnim izkazovanjem uspeha v njuni pravdi nista zatrjevala in izkazovala škode zaradi (od samega začetka) neupravičene izvršbe. Očitno nesorazmerje med višino terjatve in vrednostjo nepremičnine ne pomeni matematičnega nesorazmerja, temveč je odlog v teh primerih dovoljen, kadar gre za izterjavo bagatelnih terjatev. Dajatveni zahtevek v sodbi na podlagi paulijanske tožbe nastane z ugoditvijo oblikovalnemu zahtevku na izpodbijanje pravnega dejanja, saj ima izguba učinka izpodbitega dejanja proti upniku za posledico obveznost tožene stranke dopustiti poplačilo iz premoženja, ki j

Odločilno dejstvo pri presoji, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo sklepa o prodaji, je okoliščina, da dolžnik ni imetnik (so)lastninske pravice na navedenih nepremičninah. Zemljiškoknjižni lastniki nepremičnega premoženja, ki je predmet prodaje v tem postopku, so tretje osebe. Po pravnomočni sodbi so ti dolžni dopustiti izvršbo, vsak na svojem deležu podarjenih nepremičnin, za izterjavo terjatve, ki izhaja iz pravnomočnega sklepa o izvršbi. Do izterjave te terjatve lahko pride torej zgolj v izvršilnem postopku. Po določbah ZFPPIPP se lahko v stečajnem postopku prodaja (zgolj) premoženje stečajnega dolžnika.

ZFPPIPP v drugem odstavku 270. člena določa, da če je upnik pred začetkom stečajnega postopka vložil tožbo, s katero uveljavlja zahtevke na podlagi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj po splošnih pravilih obligacijskega prava, lahko po začetku stečajnega postopka te zahtevke uveljavlja samo še za račun stečajnega dolžnika in za tako spremembo tožbe soglasje toženca ni potrebno. Glede na to določilo mora sodišče prve stopnje v postopku, ki teče zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj, po uradni dolžnosti preveriti, ali je bil morda nad dolžnikom začet stečajni postopek. Gre za tako dejstvo, ki vpliva na pravilno uporabo materialnega prava sodišča prve stopnje in na njegovo presojo, ali ne gre morebiti celo za nedovoljena razpolaganja v smislu 3. člena oziroma 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato bi sodišče prve stopnje to dejstvo moralo upoštevati, tudi če se nobena od strank nanj ni sklicevala, ter tožečo stranko pozvati, da tožbo ustrezno spremeni. Dejstvo vknjiženosti hipotek na predmetnih nepremičninah v korist hipotekarnih upnikov bo relevantno šele v morebitnem izvršilnem postopku in ne v predmetni pravdi. Kakšen bo dejanski uspeh izvršbe, za to p

Tožnica je bila napotena na pravdo s sklepom zapuščinskega sodišča, kar pa ne pomeni, da pravdno sodišče ne more presojati, ali je podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe (prvi odstavek 274. člena ZPP).

ZFPPIPP določa samo pravne posledice uvedbe stečajnega postopka za tedaj že vložene paulijanske tožbe – vložene v skladu s splošnimi pravili obligacijskega prava. Med temi tožbami pa so tudi take, s katerimi se izpodbijajo pravna dejanja storjena pred obdobjem izpodbojnosti, kot ga opredeljuje 269. člen ZFPPIPP. Za spremembo tožbe v smislu drugega odstavka 270. člena ZFPPIPP soglasje toženca ni bilo potrebno.

Toženčevo dejanje v drugi pravdni zadevi, v kateri je pristal na vrnitev nepremičnin v last dolžnice in kasnejša vknjižba lastninske pravice v njeno korist, pomenita hkrati tudi izpolnitev predmetnega tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik (upnik) želel doseči, da sporna darilna pogodba ne bi pravno učinkovala proti njemu do višine njegove terjatve zoper dolžnico. Ker je bila izpodbojna tožba potrebna, do izpolnitve zahtevka pa je prišlo po njeni vložitvi, je podana situacija iz prvega odstavka 158. člena ZPP, ko mora tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške postopka.

V sodni praksi in pravni teoriji se je izoblikovalo stališče, da je v primerih, ko je pravna konstrukcija, iz katere izvira zahtevek, izrazito kompleksna, in ko je tudi sodna praksa dolga leta dopuščala drugačne zahtevke, dolžnost sodišča, da stranki v okviru materialno procesnega vodstva, zaradi zagotovitve ustavno varovane pravice do učinkovitega sodnega varstva, razkrije normativno strukturo in ji tako omogoči, da svojo zahtevo za sodno varstvo, ki mora biti v trditvenem gradivu jasno izražena, tudi procesno pravilno oblikuje.

Postopki izpodbijanja pravnih dejanj v stečajnem postopku po določbah ZFPPIPP so namenjeni uresničevanju načel enakega obravnavanja upnikov (46. člen ZFPPIPP), zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov (47. člen ZFPPIPP) in hitrosti postopka (48. člen ZFPPIPP). Upoštevaje ta načela ni mogoča situacija, da bi sodišče, ki odloča o izpodbojnih dejanjih dolžnika in mora postopati še posebej hitro (tretji odstavek 48. člena ZFPPIPP) kot predhodno vprašanje (ali kot samostojni zahtevek oziroma predlog, kot ga je poimenovala toženka) reševalo ugotovitev obsega in razdelitev skupnega premoženja zakoncev. Upoštevaje ureditev postopkov osebnega stečaja sodišče v pravdah o izpodbijanju pravnih dejanj ugodi (ali pa ne, odvisno od ugotovljenega dejanskega stanja) tožbenemu zahtevku tako, da razveljavi učinke pravnega posla in odloči, da tožena stranka prejeto vrne v stečajno maso. Morebitni izločitveni zahtevki (kar so upoštevaje pravila stečajnega postopka po vsebini zahtevki toženke kot bivše zakonske žene dolžnika iz naslova skupnega premoženja) so lahko predmet stečajnega postopka. Pridobitev skupnega premoženja je originaren način pridobitve lastninske pravice na premoženju, n

Tako pri primarnem kot tudi podrejenem zahtevku je na podlagi iste dejanske podlage tožbe zasledovana enaka pravna posledica – neučinkovanje sporne prodajne pogodbe v razmerju do tožnikov, v obsegu, ki je potreben za izpolnitev terjatve ter dopustitev izvršbe na prodano nepremičnino, kolikor je potrebno za poplačilo terjatve. Prvi primarni zahtevek v tožbi je bil v smislu določbe tretjega odstavka 184. člena ZPP le popravljen z določbo 260. člena OZ skladno formulacijo paulijanske tožbe (ugotovitveni zahtevek na razveljavitev kupoprodajne pogodbe je bil spremenjen v oblikovalni zahtevek na neučinkovanje pogodbe v razmerju do upnika - prvega tožnika, kolikor je potrebno za izpolnitev terjatve). Tožba torej ni bila dejansko ter pravno identitetno spremenjena v navedenem podrednem zahtevku. Zato tudi ni pravno pravilno stališče revidentov, da bi bilo treba šteti, da je bil podredni zahtevek vložen že po izteku zakonskega prekluzivnega roka za izpodbijanje dolžnikovih odplačnih pravnih dejanj na podlagi 257. člena OZ. Pravno odločilna je denarna razlika med dejansko vrednostjo nepremičnine, ki jo je kot edino svoje premoženje odtujil dolžnik tožnikov in prejeto kupnino zanj, k

Tako teorija kot sodna praksa sta sprejeli ustaljeno stališče, da mora tožba za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj (paulijanska tožba) vsebovati oblikovalni zahtevek. Tako je povsem jasno, da je pasivna legitimacija podana na strani pridobitelja koristi. S tem pa je zmoten materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je pasivno legitimirana v predmetnem postopku tudi druga toženka kot izročiteljica premoženja.

Neveljavnost vknjižbe kot posledico ničnosti pravnega posla določa že sam zakon (1. točka drugega odstavka 243. člena ZZK-1). To pomeni, da je ob ugotovljeni ničnosti pravnega posla, ki je bil podlaga določeni vknjižbi, nujno neveljavna tudi sama vknjižba.

Zamuda pri oddaji pošiljke tožnice zaradi ravnanja poštnega uslužbenca je opravičljiv razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Ker stranka napake pošte pri pošiljanju njenih pošiljk ne more uveljavljati kot pritožbeni, revizijski ali obnovitveni razlog, ji je zato treba dovoliti vrnitev prejšnje stanje. Pritožba nima prav, ko navaja, da bi moralo sodišče ločeno obravnavati začasni odredbi za zavarovanje primarnih in podrednih tožbenih zahtevkov in v zvezi s tem odločati ločeno tako o obstoju verjetnosti terjatev po primarnih tožbenih zahtevkih kot o obstoju verjetnosti terjatev po podrednih tožbenih zahtevkih. Ničnost in izpodbojnost se med seboj izključujeta. Zato je obstoj verjetnosti terjatve po paulijanski tožbi mogoče ugotavljati šele, ko niti s stopnjo verjetnosti ni izkazan tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti. Ker je sodišče že ugotovilo, da verjetno obstaja terjatev tožeče stranke po primarnih tožbenih zahtevkih, je zato pravilno zaključilo, da to izključuje verjetnost obstoja terjatev po podrednih tožbenih zahtevkih.

Lastninska pravica na premičnini se pridobi z veljavnim pravnim poslom in (vsaj praviloma) z izročitvijo premičnine v posest kupcu (glej 40. in 60. člen SPZ), zaradi česar zadostuje, da kupec premičnine dokaže navedeni dejstvi in mu ni treba dokazati tudi vpisa premičnine v knjigo osnovnih sredstev ali v določen register. Pritožbena kritika glede predloženih računov ni utemeljena. Razen enega so sicer vsi računi v zvezi z nakupom spornih delovnih strojev res predloženi v tujem jeziku, vendar pa so bistveni podatki iz teh računov (pogodbeni stranki, vrsta oziroma tip delovnega stroja in njegova letnica, datum računa, cena) razumljivi tudi brez (laičnih) prevodov, ki so jim sicer priloženi. Ker ne gre za obsežno in kompleksno listinsko dokumentacijo, pri kateri bi bil pomemben vsak detajl napisanega, prav tako pa predloženi računi tudi ne predstavljajo edinega dokaza, na katerega bi sodišče prve stopnje oprlo odločitev v tem postopku, nepredložitev overjenih prevodov računov (drugi odstavek 226. člena ZPP) ne predstavlja kršitve, ki bi onemogočala preizkus pravilnosti in zakonitosti sodbe ali ki bi tožencu onemogočala učinkovito uveljavljanje njegovih pravic v postopku. Tudi