64. člen ZIZ

Ustavno sodišče, enako kot novejša pravna teorija vknjižbi lastninske pravice na nepremičnini, pridobljeni s pravnim poslom, ne pripisuje več izključnih absolutnih učinkov. Že pred vknjižbo (in sicer takrat, ko izvedo za razpolaganje) začne, ob upoštevanju namena in vsebine načela zaupanja v zemljiško knjigo, učinkovati prenos lastninske pravice tudi do tretjih oseb, ki vedo, da je bil razpolagalni posel med zemljiškoknjižnim lastnikom in pridobiteljem že opravljen (nedobroverne osebe). Na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero se lahko sklicuje le tisti upnik, ki je pridobil pogodbeno zastavno pravico na nepremičnini, ne pa tudi tisti, ki je zastavno pravico pridobil šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, kot to velja za toženca.

Kdor ima na nepremičnini pravico, ki je ne vpiše, lahko nosi negativne posledice le v primeru učinkovanja načela zaupanja v zemljiško knjigo, torej, ko upnik na tej nepremičnini pridobi pravico na pravnoposlovni podlagi. Ker toženke, ki je pridobila hipoteko šele na podlagi zaznambe sklepa o izvršbi, ne varuje dobra vera oziroma načelo zaupanja v zemljiško knjigo, je za odločitev nepomembno, da tožnica s priposestvovanjem pridobljene pravice ni vpisala v zemljiško knjigo. Za odločitev v izločitvenih pravdah, v katerih pridobi upnik hipoteko šele na podlagi zaznambe sklepa o izvršbi in se torej ne more sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, je potrebno odgovoriti le na vprašanje, ali je posameznik (tretji) na nepremičnini, ki jo izloča, pred začetkom učinkovanja zaznambe sklepa o izvršbi (oziroma trenutkom pridobitve prisilne hipoteke) pridobil pravico, ki preprečuje izvršbo. Ni pa potrebno oziroma je celo zmotno presojati, ali je upnik tudi vedel oziroma moral vedeti za to pravico, saj upnika s prisilno hipoteko načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne varuje. Za odločitev v konkretni zadevi je ključno, ali so bili pred trenutkom, od katerega učinkuje zaznamba sk

Glede na dejanske ugotovitve konkretnega primera, po katerih je tožničin pravni prednik izkazal, da je že pred toženčevo pridobitvijo hipoteke v izvršilnem postopku z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, razpolagal z veljavnim zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom za sporno nepremičnino, bi nižji sodišči, kot pravilno poudarja revizija, morali upoštevati, da so nanj, kljub odsotnosti zemljiškoknjižnega vpisa, že prešla stvarnopravna upravičenja v takšnem obsegu, da mu zagotavljajo pravno varstvo v izločitveni pravdi. Tožnica je izkazala obstoj lastninske pravice v pričakovanju in s tem pravice, ki preprečuje izvršbo.

Tretji ima pravico, da verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, vendar pa je to možno šele takrat, ko je ta predmet individualiziran, torej praviloma takrat, ko se izvršba že opravlja, saj je praviloma s sklepom o izvršbi (kot je to tudi v tem konkretnem primeru) izvršba dovoljena na neopredeljene dolžnikove premičnine in ne na točno določene premičnine, pa čeprav so lokalizirane z naslovom stanovanja na naslovu dolžnika. Predmeti izvršbe v tej zadevi sploh še niso bili zarubljeni in s tem individualizirani, kljub temu, da je izvršitelj že poizkusil opraviti rubež, ki pa zaradi dolžnikove odsotnosti ni bil izveden. Zato je ugovor tretje v trenutku, ko do rubeža in cenitve premičnin še ni prišlo, preuranjen.

Tožnica lastninske pravice na zarubljenem govedu ni pridobila (1) niti sama z zavezovalnim pravnim poslom (ker goveda nikoli ni kupila), (2) niti preko zastopnika (ker pogodbeniki A. A. niso mogli sklepati, da deluje v tožničinem imenu - v času nakupov v potnih listih namreč kot imetnica goveda ni bila navedena tožnica, temveč A. A.), (3) niti, ker je bilo govedo skoteno na njeni kmetiji (ker krave, ki so to govedo povrgle, niso bile v njeni lasti). Ker tožnica ni dokazala, da je lastnica zarubljenega goveda, ne obstoji pravica, ki preprečuje izvršbo na njem.

Iz izreka izpodbijanega sklepa (ki edini lahko postane pravnomočen) izhaja, da je dolžnica dolžna v roku 60 dni od pravnomočnosti sklepa izprazniti nepremičnini, ki v naravi predstavljata poseljeni zemljišči in ju izročiti upniku - kupcu v posest. Pričakovanje dolžnice, da bo sodišče v sklepu navedlo vse stvari, ki so na nepremičninah, presega zahtevo iz zakonske dikcije 192. člena ZIZ, pri čemer je opozoriti, da sodišču ti podatki nenazadnje niti ne morejo biti znani. Dejstvo, da stvari niso poimensko oziroma po vrsti konkretizirane, tako še ne pomeni, da obveznost po izpodbijanem sklepu ni določljiva. Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče v tem postopku ne sme odločati o izpraznitvi nepremičnin. Konkretni postopek teče s prodajo solastniškega deleža dolžnice do 1/2, po prodaji nepremičnin in po plačilu kupnine (razen v primeru oprostitve plačila kupnine upnika), pa je sodišče dolžno v skladu s 192. členom ZIZ odločiti tudi o roku, v katerem je dolžnica dolžna predati nepremičnini upniku v posest. V tem delu sklep predstavlja izvršilni naslov za morebitni nadaljnji postopek na izpraznitev in izročitev nepremičnin. S trditvami, ki se nanašajo na to, da naj

Položaj hipotekarnega dolžnika in s tem stranke izvršilnega postopka torej ne izključuje tudi sočasnega pravnega varstva tretjega, vendar pa ima ta oseba takšen položaj le, če uveljavlja, da je imela že pred nastankom sporne prisilne hipoteke na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Tretji tako lahko s tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe (t.i. izločitveno tožbo) uspe, če verjetno izkaže, da je imel na predmetu zavarovanja v trenutku nastanka zavarovanja pravico, ki to zavarovanje preprečuje. Tožeča stranka se v tožbi na nedopustnost izvršbe ne more uspešno sklicevati na lastninsko pravico v pričakovanju svojega prodajalca, D., saj je bilo z zaznambo sklepa o izvršbi poseženo v njegovo, in ne njeno pravico. Lahko pa ugovore, ki se nanašajo na vpisano zastavno pravico, uveljavlja kot hipotekarna dolžnica na podlagi prvega odstavka 56.a člen ZIZ v zvezi s četrtim odstavkom 24. člena ZIZ.

Upnik oziroma tretji sta do povrnitve stroškov, nastalih v postopku odločanja o ugovoru tretjega, upravičena v skladu z določbami šestega in sedmega odstavka 38. člena ZIZ, pri odločanju o teh stroških pa je treba smiselno upoštevati tudi določbo 160. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ. Tretji mora tako upniku povrniti stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil (sedmi odstavek 38. člena ZIZ), torej stroške, ki so upniku nastali v posledici ugovora tretjega, ki se je tudi v pravdi zaradi nedopustnosti izvršbe izkazal za vsebinsko neutemeljenega, oziroma če dolžnik tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe sploh ni vložil. Tudi upnik pa mora tretjemu povrniti stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil (šesti odstavek 38. člena ZIZ), torej stroške, ki so tretjemu nastali, ker je upnik predlagal oziroma vztrajal pri izvršbi na predmet, na katerem ima tretji pravico, ki preprečuje izvršbo, in v zvezi s katerim se je izvršba v pravdi zaradi nedopustnosti izvršbe izkazala za nedopustno. Vendar pa upnik tretjemu, četudi se izkaže, da izvršba na določen predmet ni dopustna, stroškov ni dolžan povrniti, če sodišče ugotovi, da je upnik utemeljeno mislil, da

Na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero se lahko sklicuje tisti, ki je na tej podlagi pridobil veljavno pogodbeno zastavno pravico na nepremičnini.

Ali bo izvršba uspešna ali ne, se bo lahko izkazalo šele potem, ko bo izvršitelj opravil oziroma poskusil opraviti rubež in ko bo na podlagi svojih lastnih zaznav ugotovil, ali dolžnik ima premičnine, ki so lahko predmet rubeža. Izvršitelj je tisti, ki bo na kraju samem ugotovil, ali so najdeni predmeti izvzeti iz izvršbe in ali zadoščajo za poplačilo upnikove terjatve ter ali se izkazuje oziroma zatrjuje pravica tretjih na teh stvareh.

Posebnost predmetnega izvršilnega postopka je, da ne teče na predlog upnika, ampak po uradni dolžnosti. Navedeno pomeni, da se določbe 65. člena ZIZ o postopanju sodišča z ugovorom tretjega lahko uporabljajo le smiselno. Ker ni upnika, odpade vročanje ugovora tretjega upniku v odgovor in posledično ne morejo nastopiti pravne posledice njegove (ne)aktivnosti s tem v zvezi. Tretja nista niti zatrjevala niti izkazala, da razpolagata tako s perfektnim zavezovalnim, kot tudi s perfektnim razpolagalnim pravnim poslom. Iz njune trditvene in dokazne podlage namreč ne izhaja, da imata poleg prodajne pogodbe tudi zemljiškoknjižno dovolilo, ki bi bilo že notarsko overjeno. Le v takem primeru pa bi, upoštevaje ustaljeno sodno prakso, na nepremičninah že imela lastninsko pravico v pričakovanju, ki bi lahko utemeljila ugovor tretjega. Prva zakonska predpostavka za priposestvovanje je obstoj dobroverne lastniške posesti. Dobroverni lastniški posestnik je tisti, ki ima stvar v posesti kot svojo. Praviloma je dobroverni lastniški posestnik tisti, ki je v opravičeni zmoti, da je lastnik stvari. Dokazno breme glede obstoja lastniške posesti je na priposestvovalcu. Ker se dobra vera dom

Temeljno določilo SPZ, ki se nanaša na pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice, je 40. člen SPZ. V skladu s tem določilom se za prenos lastninske pravice zahteva: (1) veljaven pravni naslov, (2) sporazum strank o prenosu lastninske pravice in izpolnitev drugih pogojev, ki jih določa zakon, in (3) razpolagalna sposobnost prenosnika. Za uspešen prenos lastninske pravice morajo biti izpolnjeni vsi navedeni pogoji kumulativno. Z "drugimi pogoji, ki jih določa zakon" je po SPZ mišljen pridobitni način v ožjem pomeni besede. V zvezi s pridobitnim načinom je glede premičnin v prvem odstavku 60. člena SPZ kodificirano tradicijsko načelo, po katerem prenosnik pridobitelju stvar izroči v posest. Domneva se, da je lastniški posestnik premičnine njen lastnik (drugi odstavek 11. člena SPZ). Register neposestnih zastavnih pravic nima značilnosti uradne evidence vseh stvarnopravnih razmerij glede določene premične stvari, kar je značilno za zemljiško knjigo glede nepremičnin. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je imela dolžnica premičnine v posesti na podlagi obligacijsko pravnega razmerja, torej kot najemnica poslovnega prostora (gostinskega lokala), ne kot njihov

Priglasitev stranske intervencije kljub morebitnemu izkazanemu pravnemu interesu, v izvršilnem postopku glede na ustaljeno sodno prakso, ni možna. Tretje osebe v izvršilnem postopku lahko svoje pravice oziroma pravne koristi uresničujejo kot udeleženci v okviru procesnih položajev, ki jih izrecno opredeljuje ZIZ (npr. predkupni upravičenec, hipotekarni dolžnik, tretji itd.). Po določbi drugega odstavka 192. člena ZIZ je sodišče dolžno pri odločitvi, da se prodana nepremičnina izroči kupcu in se po pravnomočnosti sklepa v zemljiški knjigi nanj vpiše lastninska pravica ter se brišejo pravice in bremena, za katere je bilo to določeno v sklepu o izročitvi, odločiti tudi, kdaj je dolžnik dolžan izprazniti nepremičnino in jo prazno oseb in stvari izročiti kupcu. Takšen sklep predstavlja izvršilni naslov zoper dolžnika, ne pa tudi zoper tretje osebe (najemniki), ki stanovanje uporabljajo na podlagi veljavne najemne pogodbe. Morebitne tretje osebe, ki živijo v prodani nepremičnini oziroma stanovanju lahko v morebitnem kasnejšem izvršilnem postopku na izročitev nepremičnine uveljavljajo ugovore tretjih oseb. Samo najemno razmerje s prodajo nepremičnine ne preneha. Kupec vstopi v pr

O pričakovalni pravici, temelječi na utemeljenih pričakovanjih, lahko govorimo, ko je nastanek lastninske pravice odvisen izključno od ravnanja v sferi pričakovalca. Ne zadošča torej, da zgolj overi svoj podpis na listini, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo, temveč mora prodajalec kupcu tudi omogočiti, da to listino tudi uporabi - da se lahko izključno po svoji volji samo še vknjiži kot lastnik nepremičnine.

Izhajajoč iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-591/10 z dne 2. 12. 2010 se je sodna praksa ustalila na stališču, da ima imetnik lastninske pravice v pričakovanju, ki ni vpisan kot lastnik v zemljiško knjigo, prednost pred upnikom, ki je pridobil prisilno zastavno pravico v izvršilnem postopku oziroma takšna izvršba ni dopustna. Pričakovalna pravica varuje tistega, ki bi se do pridobitve zastavne pravice v izvršilnem postopku že lahko vknjižil v zemljiško knjigo kot lastnik in za vknjižbo že izpolnjuje vse pogoje, izostal je le zemljiškoknjižni vpis. Navedeno pomeni, da morajo biti za pridobitev lastninske pravice v pričakovanju izpolnjeni naslednji pogoji: 1) veljaven zavezovalni pravni posel, iz katerega izhaja obveznost prodajalca prenesti lastninsko pravico na kupca; 2) razpolagalna sposobnost prodajalca in 3) veljaven razpolagalni pravni posel v obliki zemljiškoknjižnega dovolila, s katerim prodajalec dovoli vknjižbo lastninske pravico na kupca, pri čemer mora biti podpis prodajalca na zemljiškoknjižnem dovolilu notarsko overjen (23. člen SPZ in 41. člen ZZK-1). Za pridobitev pričakovalne lastninske pravice torej lahko izostane le četrti pogoj za siceršnjo pop

Neaktivnost upnika, če ta ne odgovori na ugovor tretjega, ima hude posledice za nadaljnji tek izvršilnega postopka, saj sodišče v tem primeru delno ali v celoti ustavi izvršbo. Svoje neaktivnosti upnik ne more nadomestiti s sklicevanjem na to, da je na ugovor tretjega odgovoril v drugem postopku ali z odgovorom nanj šele v pritožbenem postopku. Zato so pravno nepopomebne za odločitev v tej zadevi vse upnikove trditve o tem, zakaj naj tretji ne bi verjetno izkazal svoje pravice na predmetu izvršbe. S tem, ko upnik ni odgovoril na trditve tretjega, se njegove navedbe štejejo za resnične, iz njih pa torej izhaja, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Upnik tudi na predlog za odlog izvršbe, ki ga je v izjavo prejel skupaj z ugovorom tretjega, ni odgovoril, zato so se trditve tretjega o tem, da bi tretji pretrpel nenadomestljivo oziroma težko nadomestljivo škodo, saj bi takojšnja realizacija izvršbe pripeljala do tega, da tretji ne bi bil poplačan oziroma bi izgubil lastninsko pravico na tem stroju, štele za resnične.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je tretji vložil obrazložen ugovor tretjega, v katerem je zatrjeval, da sta dva zarubljena predmeta (dve televiziji) njegova last, čemur je upnica v postavljenem roku nasprotovala in predlagala njegovo zavrnitev. Zato je sodišče prve stopnje ugovor tretjega glede na drugi odstavek 65. člena ZIZ pravilno zavrnilo. Pritožbene anvedbe tretjega in dolžnika glede lastninske pravice tretjega pa se nanašajo na vsebino morebitne pravde zaradi ugotovitve nedopustnosti izvršbe (tretji odstvwek 65. člena ZIZ).