278. člen ZIZ

Z odločitvijo sodišča v postopku po Haaški konvenciji se zgolj vzpostavlja stanje, ki je bilo porušeno s tem, ko je eden od staršev otroka odpeljal iz kraja običajnega prebivališča. Gre za začasno ureditev, ki naj le zavaruje nemoteno izvedbo postopka, v katerem bo odločeno tudi o pravicah in obveznostih staršev do otroka. S to odločitvijo se ne ureja razmerij med starši in otroki, na kar se nanašajo določbe DZ.

Predmetna začasna odredba je izdana z veljavnostjo do konca izvršilnega postopka, kar se nesporno še ni zgodilo, kljub pravnomočni odločitvi v tej pravdi.

Tožnik je z delom zahtevka pravnomočno uspel in so v tem delu podani pogoji za izvršbo, zato izdaja začasne odredbe za zavarovanje (pravnomočno prisojene) denarne terjatve ni več mogoča (267. člen ZIZ). Prav tako ni mogoča za zavarovanje terjatve, za katero je bilo pravnomočno ugotovljeno, da ni nastala (tretji odstavek 278. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 264. člena ZIZ).

Glede na to in ker je bila veljavnost začasne odredbe vezana na iztek 30 dnevnega roka po pravnomočnosti sodbe o tožbenem zahtevku, je izpodbijana odločitev o ustavitvi postopka zavarovanja in razveljavitvi opravljenih dejanj, oprta na prvi odstavek 278. člena ZIZ, pravilna.

Če je sklep o izvršbi zaznamovan v zemljiški knjigi, tedaj v tem delu sklep o začasni odredbi ni več potreben (drugi odstavek 278. člena ZIZ).

Nepravdni postopek zaradi razdelitve skupnega premoženja je ustrezen postopek, s katerim je upnica opravičila izdano začasno odredbo. Vprašanje, ali nepremičnina sodi v skupno premoženje upnice in dolžnika, namreč v nepravdnem postopku predstavlja predhodno vprašanje in je, ravno tako, kot bi bila tožba na ugotovitev, ali nepremičnina sodi v skupno premoženje, ugotovitvene narave. V prvi fazi odločanja se tako vprašanje, ki bo predmet nepravdnega postopka, ujema s tožbenim zahtevkom, ki ga je kot pogoj za opravičbo začasne odredbe upnici postavilo sodišče prve stopnje. Res sicer lahko v nepravdnem postopku pride do tega, da omenjeno vprašanje postane sporno ter bo v tem primeru nepravdni postopek prekinjen, upnica pa napotena na pravdo zaradi ugotovitve obstoja skupnega premoženja. Vendar pa dolžnik niti ne trdi niti ne dokazuje, da je vprašanje obsega skupnega premoženja v nepravdnem postopku že sporno, tudi če bi to postalo, pa bi naknadna vložitev tožbe na pravdo napotene upnice začasno odredbo (ponovno) opravičila.

Ker je sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna, je čas, za katerega je bila izdana začasna odredba potekel. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o ustavitvi postopka zavarovanja in razveljavitvi opravljenih dejanj. Revizija (ki se lahko vloži le, če je bila prej s sklepom Vrhovnega sodišča RS dopuščena2) je namreč izredno pravno sredstvo, zato ne zadrži izvršitve pravnomočne sodbe, zoper katero je vložena (369. člena ZPP).

Pritožba pravilno izpostavlja, da izpodbijani sklep o I. točki izreka ne vsebuje posebnih razlogov. A ne gre za spremembo tožbe. Tožnica je zgolj natančneje opredelila, na kakšen način lahko toženka ponovno vzpostavi priklop na elektriko. Tožbeni zahtevek v bistvenem ostaja isti - tožnica z njegovo natančnejšo opredelitvijo ni spremenila njegove istovetnosti, niti ga ni povečala ali uveljavljala drug zahtevek poleg obstoječega (drugi odstavek 184. člena ZPP). Zato posebna obrazložitev s strani prvostopenjskega sodišča niti ni bila potrebna. Ne drži, da izpodbijana sklepa toženki nalagata protipravno ravnanje. Iz njiju izhaja, da mora nemoten pretok električne energije vzpostaviti na predpisom skladen način. Začasna odredba učinkuje do pravnomočnosti odločitve o glavni stvari (tj. izpodbijanih sklepov). Ker bo ta z odločitvijo naslovnega sodišča o pritožbah postala pravnomočna, odpade toženkin pravni interes za izpodbijanje zavrnitve njenega predloga. Pritožba zato ni dovoljena.

Postopek za odločanje o vprašanjih izvajanja starševske skrbi, ki bistveno vplivajo na razvoj otrok, se v skladu s 104. členom ZNP-1 lahko začne le na predlog, ne po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje bi moralo v skladu z 277. in 278. členom ZIZ ter 100. členom ZNP-1 nasprotnega udeleženca pozvati, da v roku 7 dni (166. člen DZ) vloži predlog, s katerim bo opravičil izdajo začasne odredbe, in ga tudi opozoriti na dolžnost predložitve dokazila o vloženem predlogu ter na posledice nevložitve. Začasne odredbe po DZ niso namenjene sankcioniranju neprimernih ravnanj staršev, temveč varovanju koristi otrok. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je ocenilo, da je v tem trenutku, upoštevaje dejstvo, da dekleti absolutno zavračata mater in bivanje pri njej in da bo za vzpostavitev odnosa z materjo potreben čas in trud, za dekleti bolj koristno, če se začasno prepišeta na šolo v F., ki jo bosta zelo verjetno prostovoljno obiskovali. Izključenost iz izobraževalnega procesa predstavlja močan dejavnik tveganja za ogroženost deklic. V sodni praksi je utrjeno stališče, da se v primeru odtujevanja otrok le-te praviloma dodeli odtujenemu staršu, vendar to velj

Začasna odredba za zavarovanje upnikove denarne ali nedenarne terjatve je začasno sredstvo zavarovanja, katerega namen je zagotoviti možnost bodoče izvršbe. Zaradi začasne narave tega sredstva za zavarovanje upnikove terjatve sodišče v sklepu, s katerim izda predlagano začasno odredbo, vedno določi tudi, koliko časa naj odredba traja (prvi odstavek 277. člena ZIZ), čas trajanja pa določi v skladu z upnikovim predlogom in sicer tako, da odredba traja toliko časa, da upnik lahko sredstvo zavarovanja, s katerim je bila terjatev zavarovana, uspešno uveljavi - s tem pa začasna odredba doseže svoj namen. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tako ravnalo tudi v tem primeru, čas trajanja začasne odredbe pa je določilo v skladu s predlogom tožeče stranke. Tožeči stranki je bilo s tem omogočeno, da je zoper toženo stranko vložila predlog za izvršbo, s katerim lahko poseže na premoženje dolžnika, ki je bilo zavarovano z začasno odredbo. Iz pritožbenih navedb je razvidno, da je tožeča stranka tako tudi dejansko ravnala.

Zaradi odločilnega pomena, ki ga ima strokovno mnenje izvedenca urbanistične stroke za ugotovitev pripadajočega zemljišča in za odpravo dvomov pritožnikov o strokovni primernosti izvedenca (geodetske stroke) za izdelavo mnenja s področja urbanizma, je sodišče njegovo izvedeniško mnenje dodatno preverilo še z mnenjem izvedenke urbanistične stroke (prvi odstavek 245. člena ZPP). Po ugotovitvi in oceni, da je mnenje obeh izvedencev skladno glede prikazanega obsega skupnega pripadajočega zemljišča znotraj naselja in glede parc. št. 312, ter da so bili obravnavani in upoštevani vsi prostorski dokumenti, na katere se je skliceval drugi nasprotni udeleženec, je predlog za nadaljevanje izvajanje dokaza z izvedenko urbanistične stroke (dopolnitev izvedeniškega mnenja) utemeljeno in obrazloženo zavrnilo. Izvedenec ne določa obsega pripadajočega zemljišča. Njegova naloga je odgovoriti na vprašanja urbanistične stroke, ki so pomembna pri uporabi zakonskih kriterijev po ZVEtL-1. Naloga sodišča pa je, da izvedensko mnenje oceni skupaj z drugimi dokazi in na podlagi uspeha celotnega postopka ugotovi obseg pripadajočega zemljišča (8. člen ZPP), kar je sodišče tudi storilo. Etažni la

Sodišče prve stopnje je (smiselno) odločilo o prenehanju ukrepa, čeprav ni ugotovilo (niti ugotavljalo) zakonskih razlogov za takšno odločitev. Odločitev sodišča za ukrepanje po uradni dolžnosti je praviloma posledica otrokove (verjetne) ogroženosti in mora biti obrazložena - ne le z vidika ogroženosti, ampak tudi z vidika razlogov, ki terjajo poseg v družinska razmerja po uradni dolžnosti.

Veljavnost začasne odredbe je vezana na odločitev o tožbenem zahtevku, zato je treba začasno odredbo (z vsemi opravljenimi dejanji) razveljaviti, če je bil tožbeni zahtevek zavrnjen.

Začasna odredba je sredstvo zavarovanja, ki ima vedno določen čas trajanja (prvi odstavek 277. člena ZIZ). S potekom časa sklep o zavarovanju preneha veljati, sodišče pa mora po uradni dolžnosti postopek zavarovanja ustaviti in razveljaviti dejanja zavarovanja (278. člen ZIZ).

Glede vprašanja, kdo je zakoniti zastopnik pravne osebe, je treba slediti predvsem podatkom iz Poslovnega registra Slovenije pri AJPES. Drži sicer, da je bila na dan izdaje sklepa o začasni odredbi, to je 18. 6. 2021, kot zakonita zastopnica upnika v AJPES vpisana dolžnica. Vendar pa to ne more biti odločilno. Bistveno je, da je bila za vložitev predloga za začasno odredbo aktivno legitimirana A. A., saj je bila ob njegovi vložitvi, dne 15. 6. 2021, kot zakonita zastopnica upnika v AJPES vpisana ona, da je bila prav tako A. A. glede na registrske podatke zakonita zastopnica upnika tudi že pred tem, vse od leta 2020, ter da ima spet status zakonite zastopnice upnika tudi danes, od 19. 6. 2021 dalje. Namen začasne odredbe je bil namreč preprečiti dolžnici zlorabe oziroma izvajanje aktivnosti v svojstvu zakonite zastopnice sindikata, čeprav to po registrskih podatkih od leta 2020 dalje, z izjemo enega samega dne, ni bila. Da je določene aktivnosti kot zakonita zastopnica sindikata na podlagi seje z dne 8. 6. 2021 dejansko izvajala, tudi za dolžnico ni sporno. Navedeno pa pomeni, da bi se povsem izničil zasledovani namen začasne odredbe s prepovedjo dolžnici izvajati aktivnost

Niti ZPP niti ZIZ upniku ne prepovedujeta, da predlog za izdajo začasne odredbe naknadno dopolni ali spremeni. To lahko stori do odločitve sodišča prve stopnje o prvotnem predlogu, zato je treba kot pravočasne upoštevati vse upnikove vloge, ki so na pristojno sodišče prispele do trenutka izdaje sklepa o predlogu za izdajo začasne odredbe. Stališče prvostopnega sodišča, da je namen začasne odredbe le v preprečitvi nastanka škode, torej škode, katere nastanek šele grozi, je preozko in v nasprotju s splošnim načelom preprečevanja škode. Vsebina pojma "težko nadomestljive škode" se v primeru regulacijskih začasnih odredb nanaša na grozečo škodo, ki je v tem, da upnik brez takojšnje zaščite svojega pravnega položaja (z začasno odredbo) ne bo mogel doseči učinkovitega sodnega varstva, ker bo to v času, ko bo upnik ob normalnem teku stvari lahko prišel do končne odločitve v rednem sodnem postopku, že povsem brez pomena. Pogoj nastanka težko nadomestljive škode je pri regulacijskih začasnih odredbah torej izkazan, če obstaja verjetnost, da sodno varstvo, ki ga bo upnik uveljavljal s tožbo, tudi, če bo z njo uspel, ne bo več doseglo svojega namena.

Sodna praksa je že zavzela stališče, da nesoglasje volj glede ureditve davčnega režima in plačila davka ob prodaji nepremičnine lahko predstavlja nesoglasje strank o bistveni sestavini prodajne pogodbe tj. ceni. Takšen strošek namreč, tako kot v konkretnem primeru visoki vzdrževalni stroški, neposredno vpliva na višino prodajne cene. V poslovni praksi so se v fazi pred sklenitvijo glavne pogodbe razvili določeni instituti, ki jih pozitivno pravo ne ureja, kot je pismo o nameri, sporazum o pogajanjih, punktacija in drugi. Prav tako je institut iz faze pred sklenitvijo glavne pogodbe predpogodba. Ne glede na to, ali sporni zapis predstavlja predpogodbo ali drug institut iz obdobja pogajanj, je bistven zaključek sodišča prve stopnje, da je sporna listina po pravni kvalifikaciji institut iz faze pred sklenitvijo pogodbe, kar pomeni, da v nobenem primeru obveznost toženke na izstavitev zemljiškoknjižne listine še ni nastala.

Vložitev tožbe (četudi pri istem sodišču) ne more hkrati šteti tudi kot obvestilo o vloženi tožbi v smislu drugega odstavka 277. člena ZIZ.

Predhodno vložen predlog za izdajo začasne odredbe oziroma predhodna odločitev o zavrnitvi takega predlog ni ovira za vložitev novega predloga za izdajo začasne odredbe, če je ta utemeljevan spremenjenimi, objektivno novimi dejanskimi okoliščinami, ki ob vlaganju prvega predloga za izdajo začasne odredbe še niso obstajale. V evropskem prostoru v mednarodni pravni teoriji je večinsko uveljavljeno stališče, da pravilo litispendence za začasne ukrepe z mednarodnim elementom ne velja in je zaradi vzpostavljene dvotirnosti mogoče zahtevati več ukrepov pri sodiščih različnih držav (glede na pravila o izključni pristojnosti), saj tuje sodišče ne more določiti uporabe prisilnih sredstev, da bi to zavezovalo tudi slovensko sodišče. Dokler tuja sodna odločba ni priznana, na območju Republike Slovenije ne učinkuje kot pravnomočna sodba in se vprašanje pravnomočno razsojene stvari lahko izpostavi šele po uspešnem priznanju tuje sodne odločbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se za premoženjsko pravna razmerja med strankama, ki sta ruska državljana z zadnjim skupnim prebivališčem v Švici, ne uporablja slovensko, temveč švicarsko pravo. Upnica je uspela verjetn