80. člen ZZK-1

Na kršitev predkupne pravice zakonitih predkupnih upravičencev, kakšna je pritožnica, zemljiško knjižno sodišče ne pazi. Skladno z določbami ZZK-1 so namreč ovira za vpis le zakonite predkupne pravice, ki so določene v javnem interesu (38. člen Zakona o zemljiški knjigi; ZZK-1) Zaznamba delitvenega postopka, ki je vpisana pri nepremičninah, glede kateri teče postopek, ni ovira za predlagani vpis.

Za zaznambo izbrisne tožbe se določbe Zakona o zemljiški knjigi, ki urejajo zaznambo spora, uporabljajo smiselno. Pri presoji vprašanja, v korist katere osebe se opravi zaznamba, je treba izhajati iz tega, da ima zaznamba izbrisne tožbe značilnost varovalne stvarne pravice. V konkretnem primeru varuje vzpostavitev prejšnjega stanja vpisov - povnoven vpis lastninske pravice na drugo toženko oziroma čas učinkovanja te vknjižbe, zato se zaznamba dovoli v njeno korist.

Po teoriji procesnega prava gre za odtujitev v smislu prvega odstavka 190. člena ZPP le v primeru singularnega pravnega nasledstva. Z vidika uporabe navedene zakonske določbe ni najpomembneje, ali pravno nasledstvo v obravnavanem netipičnem primeru ustreza po definiciji (najpogosteje pogodbenem) prenosu posameznih prenosljivih pravic in obveznosti pravnega prednika na pravnega naslednika. Bistveno je, da ne gre za procesno nasledstvo (205. člen ZPP); to namreč izključuje uporabo prvega odstavka 190. člena ZPP, ker stranke, s katero bi se postopek po navedeni določbi lahko nadaljeval in končal, preprosto ni več (fizične osebe, ki je umrla, ali pravne osebe, ki je prenehala obstajati), na njeno (izpraznjeno) mesto pa po samem zakonu in neodvisno od svoje volje v pravdo vstopijo univerzalni pravni nasledniki. V obravnavani zadevi procesnega nasledstva na pasivni strani ni bilo - Mestna občina B ni prenehala obstajati. Vodilo sodišča pri razlagi prvega odstavka 190. člena ZPP mora biti pravica do sodnega varstva, ki mora biti, razen izjemoma, zagotovljena znotraj že začetega pravdnega postopka. Razumnega razloga, da navedeno v tem primeru ne bi veljalo, ni videti: družba E. je

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila taksa, ki znaša 30,00 EUR po tar. št. 4022 ZST-1, pravilno odmerjena in ugovor, v katerem je prvotožena stranka uveljavljala, da taksna obveznost v navedeni višini ni nastala in da je taksa napačno odmerjena, ni utemeljen. Tožeča stranka ima zoper družbo C., d. o. o. ‒ v stečaju denarno terjatev v znesku 222.497,32 EUR, izkazano s sodno poravnavo, ki jo je tožeča stranka sklenila s stečajno upraviteljico navedene družbe. Vrednost sedmih stanovanj (posamezni, že navedeni deli, v stavbi št. 1 k. o. X), so vredni 2.000.000,00 EUR. Po poplačilu ločitvenega upnika bodo ostala sredstva (masa) za navadne upnike, med katerimi je tudi sama. Poplačana bo v višini dobrih 25.000,00 EUR. Tožeča stranka je vložila izbrisno tožbo (prvi odstavek 243. člena ZZK-1). Izkazala je obligacijsko pravico do C., d. o. o. ‒ v stečaju, iz sosledja tožb proti toženima strankama pa izhaja, da je njen končni cilj, da bodo nepremičnine vrnjene v stečajno maso, iz katere bo nato njen obligacijski zahtevek lahko vsaj delno poplačan. Izdana začasna odredba drugotoženi stranki ne preprečuje, da s svojo lastninsko pravico pri obravnavanih nepremičninah razp

Sodišči sta z ugoditvijo zahtevku za ugotovitev neveljavnosti in izbris zaznambe spora skupaj z zahtevkom za ugotovitev neveljavnosti in izbris vknjižbe lastninske pravice v vrstnem redu zaznambe spora pravilno uporabili 243. člen ZZK-1. Brez učinkov (pravnih posledic) zaznambe spora, prvi toženec svoje lastninske pravice ne bi mogel vpisati v vrstnem redu zaznambe spora, torej z učinkovanjem pred vknjižbo lastninske pravice tožeče stranke. To kaže na neločljivo povezanost vknjižbe pravice v vrstnem redu zaznambe spora z vpisom zaznambe spora, ki se vzpostavi z uresničitvijo razveznega pogoja iz tretjega odstavka 80. člena ZZK-1. Povedano drugače, če je neveljavna vknjižba v vrstnem redu zaznambe spora, potem tudi zaznamba spora sama po sebi ne more veljati (ostati veljavna). Vknjižba pravice v vrstnem redu zaznambe spora pa ni neveljavna zato, ker je zemljiškoknjižno sodišče v sklepu z dne 5. 11. 2001 napačno presodilo, da so izpolnjeni pogoji za zaznambo spora, ampak zaradi obrazloženih izjemnih okoliščin, ki utemeljujejo izbrisno tožbo po prvem odstavku 243.člena ZZK-1. Z zaporedjem zavestnih procesnih ravnanj v različnih sodnih postopkih sta toženca zaradi učinkov zaznambe s

Revizija se dopusti v smeri preizkusa pravilnosti pravnomočne odločitve sodišča druge stopnje o vprašanju (ne)utemeljenosti toženkinega ugovora pasivnega legitimacije.

Glede na vpis zaznambe spora in določila 80. člena ZZK-1 ni mogoče govoriti o izkazanosti pogoja iz prve alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Če bo tožnica v sporu uspela, bo lahko vknjižila svojo pravico v vrstnem redu zaznambe spora, vsi morebitni vpisi, izvedeni po zaznambi spora, pa bodo izbrisani po uradni dolžnosti. Iz enakih razlogov ne bi mogla biti izkazana niti predpostavka iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, saj je ob vpisani zaznambi spora tožnica zavarovana in v primeru uspeha v sporu ne more utrpeti težko nadomestljive škode.

ZVEtL je v drugem odstavku 15. člena (enako ZVEtL-1 v prvem odstavku 11. člena) za zaznambo postopka napotoval na smiselno uporabo določb zakona, ki ureja zemljiško knjigo, o zaznambi spora, vendar nepravdnega postopka razdelitve solastnine na nepremičnini v etažno lastnino, ni mogoče enačiti s sporom o ugotovitvi obstoja lastninske pravice, saj po zaključenem postopku prejšnji (so)lastniki ne izgubijo lastninske pravice, temveč pridobijo lastnino točno določenih posameznih delov zgradbe in solastnino skupnih delov (prvi odstavek 105. člena SPZ). Če je kateri od solastniških deležev na nepremičnini obremenjen s hipoteko ali zemljiškim dolgom (kot v tem primeru), sodišče v tem postopku določi na kateri posamezni del v etažni lastnini preide obremenitev, tako da se z delitvijo ne poslabša položaj upnika (drugi odstavek 110. člen SPZ). Sklep o razdelitvi solastnine na nepremičnini v etažno lastnino, ki ni določil bodisi na kateri posamezni del v etažni lastnini preideta zemljiška dolgova, vknjižena po zaznambi postopka vzpostavitve etažne lastnine (in pred izdajo sklepa) bodisi, da se zemljiška dolgova izbrišeta, v tem zemljiškoknjjižnem izvedbenem postopku ne daje podlage ne

Zemljiškoknjižno sodišče je pri odločanju o vpisu, ki se predlaga na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila, pristojno presojati samo popolnost in ničnost zemljiškoknjižnega dovolila (četrti odstavek 149. člena Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju ZZK-1). Preizkus ničnosti pa je omejen, saj zemljiškoknjižno sodišče po določbi petega odstavka. 149. člena ZZK-1 pri odločanju o vpisu ni pristojno preverjati, ali so izpolnjene zahteve strank na podlagi pravnega posla in tudi ni pristojno presojati veljavnosti tega pravnega posla. Zaradi omejene presoje ničnosti in popolnosti zemljiškoknjižnega dovolila, vprašanje, ali je zemljiškoknjižno dovolilo nično zaradi prekoračitve pooblastil pri sklenitvi posla, ni predhodno vprašanje v tem zemljiškoknjižnem postopku.

Da "pretežnostno načelo“, po katerem se v primeru združevanja kmetijskih zemljišč in gozdov v enotni predmet pravnega posla, lahko izključi uporabo enega ali drugega zakona pri odobritvi takega pravnega posla, ne izhaja niti iz ZKZ niti iz GZ. To, da se ZKZ in GZ ne moreta uporabiti istočasno, ne drži. Noben od zakonov tudi ne predvideva svoje uporabe glede presoje izpolnjevanja pogojev za odobritev pravnega posla za zemljišča, ki sodijo v okvir drugega zakona, tako da se materialnih določb ZKZ v zvezi s tem ne more uporabiti za gozd in ZG ne za kmetijska zemljišča. V obravnavanem primeru gre za vprašanje, ali je kupec solastnik in ima zato predkupno pravico pri nakupu kmetijskih zemljišč in vrstni red kot izhaja iz prvega odstavka 23. člena ZKZ-1. To vprašanje je sporno, saj je vložena tožba na ugotovitev ničnosti pogodbe in neveljavnost vknjižbe solastnine. Ničnost pogodbe učinkuje ex tunc, torej za nazaj in zato v tem primeru ni mogoče izhajati le iz zemljiškoknjižnega stanja, ampak je relevantno, ali je pogodba veljavno sklenjena in je stranka z interesom predkupni upravičenec. Res je, da ima zaznamba spora za posledico, da sodna odločba, izdana v postopku, v zvezi s k

Po presoji Vrhovnega sodišča ni identitete med pravnomočnim sklepom o dovolitvi vpisa pravice v rednem vrstnem redu in predlogom za vpis iste pravice v zaznamovanem vrstnem redu in s tem tudi ne procesne ovire za odločanje o tem predlogu. Ta ne pomeni »zgolj predloga za popravek vrstnega reda učinkovanja vpisov, kakršen v ZZK-1 ni predviden,« kot izhaja iz izpodbijanega sklepa. Predlog za vpis v vsakem od navedenih vrstnih redov predstavlja povezano celoto; poleg vpisa vrste pravice same je njegov ključni del tudi določitev pričetka učinkovanja te pravice, ki ga predlagatelj vpisa opredeli z navedbo vrstnega reda vpisa.

Za zaznambo postopka vzpostavitve etažne lastnine v zemljiški knjigi se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja zemljiško knjigo, o zaznambi spora (drugi odstavek 15. člena ZVEtL, enako prvi odstavek 11. člena sedaj veljavnega Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča, v nadaljevanju ZVEtL-1). Kot splošno pravilo to v prvi vrsti pomeni, da zaznamba postopka ni ovira za nadaljnje vpise (prvi odstavek 80. člena ZZK-1), razen za izrecno navedene v četrtem odstavku 89. člena ZZK-1. Zaznambe postopka vzpostavitve etažne lastnine glede na predmet oziroma vsebino ni mogoče enačiti z zaznambo spora o lastninski pravici.

Zaznamba izbrisne tožbe je predvidena le pri vpisanih pravicah, torej glede vknjižb in predznamb (27. člen ter 243. in 244. člen ZZK-1).

Med strankama ni sporno, da pri tej nepremičnini ni vknjižena tožničina lastninska pravica, pridobitelj po prvem odstavku 12. člena ZEN pa je oseba, ki je pridobila pravico, da se kot lastnik nepremičnine vpiše v zemljiško knjigo in je bil že začet postopek vpisa lastništva nepremičnine v zemljiško knjigo. Odprtega sodnega postopka kljub njegovi zaznambi v zemljiški knjigi očitno ni mogoče enačiti z že pridobljeno pravico, saj je negotovost obstoja te pravice razlog in tudi bistvo tega spora. Prav tako ni mogoče šteti, da bi bil s tem postopkom že začet postopek vpisa pravice v zemljiško knjigo, saj se ta postopek začne šele v trenutku, ko zemljiškoknjižno sodišče prejme zemljiškoknjižni predlog oziroma ko prejme listino, na podlagi katere o vpisu odloča po uradni dolžnosti (prvi odstavek 133. člena ZZK).

O predlaganem vpisu (so)lastninske pravice v vrstnem redu zaznambe spora res še ni bilo odločeno. Ampak tak predlog glede na to, da je predlagateljica že vpisana pri obravnavani nepremičnini do enakega deleža in na podlagi iste odločbe, kot to predlaga s sedanjim predlogom, ne more biti utemeljen. Predlagateljica se ne more še enkrat vpisati kot (so)lastnica, saj je že vpisana. To svojo pravico na podlagi navedene Odločbe je že realizirala. Zgolj popraviti vrstni red učinkovanja vpisa, kar v bistvu z obravnavanim predlogom želi doseči predlagateljica, pa s tem predlogom tudi ne more doseči, saj zakon takega predloga ne pozna.

Obširne trditve tožeče stranke v predlogu o naklepnih kršitvah predkupne pravice in nemoralnem ravnanju tožencev (ti v pritožbi, odgovoru na tožbo in ostalih vlogah to odločno zavračajo) se v bistvenem nanašajo na presojo verjetnosti terjatve in same po sebi ne zadoščajo za ugotovitev konkretne nevarnosti, da terjatve ne bo mogoče izpolniti. To velja tudi za trditve o obstoju nevarnosti, da bodo bodisi prva dva toženca, bodisi tretji toženec (ko bo na podlagi prodajne pogodbe vknjižen kot lastnik) prodali sporne nepremičnine dobrovernemu kupcu. Ob uveljavljanju predpostavke iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ mora predlagatelj izkazati konkretnejše dejanske okoliščine, ki bi izkazovale in omogočale primerjavo in tehtanje morebitnih hujših neugodnih posledic za upnika in dolžnika.

Posledica zamude tridnevnega roka iz tretjega odstavka 341. člena ZFPPIPP ni zavrnitev soglasja k sklenitvi prodajne pogodbe. Pomembno je, da je bila prodaja opravljena v skladu s pravnomočnim sklepom o prodaji, da je vsebina prodajne pogodbe v skladu s 337. do 343. členom ZFPPIPP. Vendar pa je presoja, ali se določen predmet sme prodajati v stečajnem postopku, pridržana že sklepu o prodaji. To pa hkrati tudi pomeni, da morajo upniki vse razloge, zakaj prodaja določenega premoženja v stečaju ni dopustna (kot so pritožbeni razlogi, da gre za stvar izven pravnega prometa, enako velja za razloge v zvezi z ničnostjo akta o etažiranju), uveljavljati že s pritožbo zoper sklep o prodaji. Sodna odločba, izdana v postopku po izbrisni tožbi, bo učinkovala tudi proti osebam, v korist katerih je bila pravica vknjižena oziroma predznamovana z učinkom po trenutku, od katerega učinkuje zaznamba izbrisne tožbe (drugi odstavek 80. člena ZZK-1). Vsi nadaljnji vpisi učinkujejo le pod razveznim pogojem (tretji in četrti odstavek 80. člena ZZK-1). Zato niso utemeljene navedbe drugega pritožnika, da uspeh z izbrisno tožbo ne bo učinkoval proti nadaljnjim pridobiteljem lastninske pravice.<