VSL sodba III Kp 23071/2014

I. Ob delni ugoditvi pritožbam zagovornikov in zagovornice obtoženih A. A. in B. B. ter po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba v odločbah o kazenski sankciji, vštetju odvzema prostosti in stroških kazenskega postopka spremeni tako, da se

obtoženemu A. A. izrečena zaporna kazen zniža na 8 (osem) let zapora,

obtoženemu B. B. v izrečeno enotno zaporno kazen všteje še pridržanje od dne 31. 5. 2014 od 18.55 ure do dne 1. 6. 2014 do 13.00 ure, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa potrebni izdatki in nagrada zagovornice, ki je bila obtoženemu B. B. postavljena po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.

II. V preostalem se pritožbe zagovornikov in zagovornice obtoženih A. A. in B. B. ter v celoti pritožbi obtoženega B. B. in zagovornika obtoženega C. C. zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Obtoženi C. C. je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso v znesku 1.200,00 EUR.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtožene A. A., C. C. in B. B. spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po tretjem in prvem odstavku 186. člena KZ-1. Obtoženemu A. A. je izreklo kazen deset let zapora in stransko denarno kazen dvesto dnevnih zneskov po 26,50 EUR, kar znaša 5.300,00 EUR in mu po prvem odstavku 56. člena KZ-1 v izrečeno zaporno kazen vštelo čas prebit v priporu od dne 31. 5. 2014 od 20.55 ure dalje, ko mu je bila odvzeta prostost. Nadalje je tudi odločilo, da se obtožencu na podlagi prvega odstavka 75. člena KZ-1 odvzame 4.300,00 EUR zaseženega denarja, na podlagi drugega odstavka 75. člena KZ-1 pa je dolžan plačati še znesek 2.200,00 EUR, kar ustreza premoženjski koristi, pridobljeni s kaznivim dejanjem. Obtoženemu C. C. je izreklo kazen pet let zapora in stransko denarno kazen sto dnevnih zneskov po 50,00 EUR, kar znaša 5.000,00 EUR. Na podlagi prvega odstavka 75. člena KZ-1 je obtožencu odvzelo 1.250,00 EUR zaseženega denarja, ki ustreza premoženjski koristi, pridobljeni s kaznivim dejanjem. Odločilo je še, da sta obtožena A. A. in C. C. dolžna plačati stransko denarno kazen v roku treh mesecev od izvršljivosti sodbe, če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, pa jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska določilo en dan zapora. Obtoženemu B. B. je sodišče prve stopnje za obravnavano kaznivo dejanje določilo kazen pet let in šest mesecev zapora in preklicalo pogojno obsodbo izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 16098/2010 z dne 13. 9. 2011, pravnomočno istega dne, v kateri je bila obtožencu določena kazen eno leto in šest mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let. Na podlagi drugega odstavka 53. člena KZ-1 je, upoštevaje kazen eno leto in šest mesecev zapora, ki se šteje kot določena ter kazen pet let in šest mesecev zapora obtožencu izreklo enotno kazen šest let in sedem mesecev zapora. Po določilih 56. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno enotno zaporno kazen vštelo čas prestan v pridržanju po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 16098/2010 z dne 13. 9. 2011 od 19. 1. 2007 do 21. 1. 2007. Sodišče prve stopnje je nadalje na podlagi določila petega odstavka 186. člena KZ-1 odvzelo zaseženo drogo, obtožencem pa v skladu s prvim odstavkom 73. člena KZ-1 zasežene mobilne telefone. Odločilo je še, da so po tretjem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obtoženci dolžni nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP kot tudi sodno takso, in sicer A. A. v višini 900,00 EUR, C. C. v višini 600,00 EUR ter B. B. v višini 700,00 EUR, ki je tudi dolžan plačati stroške in nagrado zagovornice, ki mu je bila postavljena po uradni dolžnosti.

2Zoper navedeno sodbo so se pritožili:

- zagovornik obtoženega A. A. odvetnik D. D. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona ter odločb o kazenskih sankcijah in odvzemu premoženjske koristi in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu za kazniva dejanja pod točkami I/1, 2, 4, 5, 6, 8, 9, 11 in 12 izreče oprostilno sodbo, v preostalem pa dejanje opredeli po prvem odstavku 186. člena KZ-1 in posledično v korist obtoženca spremeni tudi odločbi o kazni in odvzeti premoženjski koristi glede višine; podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje; še podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni v obtoženčevo korist samo glede višine zaporne kazni in odvzete premoženjske koristi;

- zagovornik obtoženega A. A. odvetnik E. E. iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in odloči, da se obtoženca oprosti; podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje na prvo stopnjo;

- zagovornik obtoženega C. C. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne uporabe kazenskega zakona, zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter kršitev 22., 27., 29. in 38. člena Ustave Republike Slovenije v zvezi s 6. in 8. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah in predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obravnavanega kaznivega dejanja; podrejeno, da zadevo vrne v novo sojenje;

- zagovornica obtoženega B. B. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločb o kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka in predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca v celoti oprosti izvršitvenih dejanj; podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje;

- obtoženi B. B. brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov in pritožbenega predloga

3Na pritožbe zagovornikov vseh obtožencev sta odgovorila okrožni državni tožilec F. F. in višji državni tožilec G. G. s Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije (SDT) in predlagala zavrnitev pritožb kot neutemeljenih.

4Sodišče druge stopnje je v skladu z določilom prvega odstavka 378. člena ZKP o pritožbeni seji obvestilo obtožence, njihove zagovornike in pritožbeni oddelek SDT. Na sejo niso pristopili obtoženi C. C., njegov zagovornik, zagovornik obtoženega A. A., odvetnik E. E. in državni tožilec, vendar so bili izpolnjeni pogoji, da se seja opravi, saj so bili navedeni o seji v redu obveščeni (četrti odstavek 378. člena ZKP).

5Pritožbe zagovornikov obtoženih A. A. (glede odločbe o zaporni kazni) in zagovornice obtoženega B. B. (glede odločbe o stroških kazenskega postopka) so delno utemeljene, pritožbi obtoženega B. B. in zagovornika obtoženega C. C. nista utemeljeni, izpodbijano sodbo pa je bilo potrebno spremeniti tudi po uradni dolžnosti glede odločitve o vštetju odvzema prostosti obtoženemu B. B.

K pritožbenim navedbam glede izločitve dokazov:

6Pritožbeni očitki zagovornika obtoženega C. C., da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti v delu, v katerem se je sodišče prve stopnje zgolj sklicevalo na razloge v sklepu, s katerim je predlog pritožnika za izločitev dokazov zavrnilo, niso utemeljeni.

7Predsednica senata je po opravljenem predobravnavnem naroku s sklepom X K 23071/2014 z dne 15. 12. 2014 zavrnila predloge zagovornikov za izločitev dokazov, takšni odločitvi pa je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, ki je s sklepom V Kp 23071/2014 z dne 18. 2. 2015 pritožbe zagovornikov zavrnilo kot neutemeljene. Pravilnost presoje prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi predlogov obrambe za izločitev dokazov je bila torej v pritožbenem postopku že preizkušena in tudi pravnomočno potrjena, zato sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni bilo dolžno ponovno navajati razlogov, s katerimi sta v citiranih sklepih svoji odločitvi pojasnjevala predsednica senata in sodišče druge stopnje. Navsezadnje je izdaja posebnega sklepa (ki se lahko izpodbija le v pritožbi zoper sodbo) predvidena tudi v primeru, ko sodišče prve stopnje, po uradni dolžnosti ali na predlog strank, o (ne)izločitvi dokazov odloči na glavni obravnavi pred koncem dokaznega postopka (četrti odstavek 340. člena ZKP); takšna zakonska ureditev pa še dodatno potrjuje, da prvostopenjsko sodišče razlogov za svojo odločitev o (ne)izločitvi dokazov, za katero je dolžno izdati poseben, obrazložen sklep, ni dolžno ponovno pojasnjevati še v obrazložitvi sodbe. Upoštevaje vse navedeno v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

8Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe zagovornika obtoženega C. C., da v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni razlogov, na kakšni podlagi je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da je bila uporaba prikritih preiskovalnih ukrepov neogibno potrebna. Iz razlogov v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč razvidno, da je sodišče prve stopnje pri presoji zakonitosti odreditve in uporabe prikritih preiskovalnih ukrepov upoštevalo in ocenjevalo celotno listinsko dokumentacijo povezano z odreditvami in podaljšanji prikritih ukrepov zoper obtožence, in sicer formalno pravilnost in vsebinsko utemeljenost pobud policije, predlogov državnega tožilca in odredb preiskovalnega sodnika za prikrite ukrepe po 148.b, 150., 151. in četrtem odstavku 155.a člena ZKP oziroma predlogov policije in odredb državnega tožilca za prikrite ukrepe po 149.a, 155. in prvem odstavku 155.a člena ZKP, preizkusilo pa je tudi časovni okvir ter način in obseg njihovega izvajanja. Ker morajo po določbah ZKP (sedmi odstavek 149.a člena, prvi odstavek 152. člena, peti odstavek 155.a člena) predlogi in odredbe pri navedenih prikritih ukrepih obvezno vsebovati (med drugim) tudi utemeljitev oziroma ugotovitev neogibne potrebnosti uporabe ukrepa v razmerju do zbiranja dokazov na drug način, je sodišče prve stopnje v okviru presoje pravilnosti in zakonitosti predlogov in odredb preizkusilo tudi utemeljitev okoliščin, ki izkazujejo nujnost uporabe posamičnega prikritega ukrepa.

9Po proučitvi predlogov za izločitev dokazov, ki so jih zagovorniki podali na predobravnavnem naroku, in ki so bili s sklepom prvostopenjskega sodišča X K 23071/2014 z dne 15. 12. 2014 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 23071/2014 z dne 18. 2. 2015 že pravnomočno zavrnjeni, sodišče druge stopnje ugotavlja, da zagovorniki (tudi odvetnik E. E., ki ga je obtoženi A. A. za zastopanje pooblastil šele po izreku izpodbijane sodbe), v pritožbenih navedbah uveljavljajo enake predloge za izločitev dokazov in jih tudi utemeljujejo z vsebinsko enakimi razlogi. Nadalje ugotavlja, da v na glavni obravnavi izvedenem dokaznem postopku niso bile ugotovljene kakšne drugačne ali nove okoliščine, ki bi narekovale ponovno presojo že podanih predlogov za izločitev dokazov in morebitno drugačno odločitev, niti takšne zahteve tekom glavne obravnave niso izrazili zagovorniki. Glede na navedeno sodišče druge stopnje v celoti sprejema razloge v sklepih X K 23071/2014 z dne 15. 12. 2014 in V Kp 23071/2014 z dne 18. 2. 2015, ki jih ocenjuje kot utemeljene, logične in prepričljive in se jim v izognitev ponavljanju tudi pridružuje.

10Sodišče prve stopnje je v sklepu X K 23071/2014 z dne 15. 12. 2014 v zvezi z zatrjevanjem zagovornice obtoženega B. B., da je tajni delavec 01 v okviru izvajanja prikritega ukrepa enkratnega navideznega odkupa dne 20. 12. 2012 vstopil v zasebni prostor in s tem posegel v ustavno pravico obtoženega B. B. do nedotakljivosti stanovanja (kar zatrjuje tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo) zavzelo pravilno stališče, da je tajni delavec, kljub poteku delovnega časa, vstopil v poslovni (in ne zasebni) prostor in ker je vstopil na povabilo obtoženca tudi ni bila kršena obtoženčeva ustavna pravica do nedotakljivosti stanovanja.

11Obtoženi B. B. v pritožbi v zvezi z izvedbo prikritega ukrepa navideznega odkupa dne 20. 12. 2012 navaja nove okoliščine, ki jih v zagovoru v preiskavi in na glavni obravnavi ni omenjal. Drugače kot njegovi zagovorniki zatrjuje, da je bila z vstopom tajnega delavca 01 v garažo oziroma skladiščni prostor poslovnega objekta kršena ustavna pravica do nedotakljivosti stanovanja samostojne podjetnice H. H., ki je bila v tistem času najemnica poslovnih prostorov na naslovu L., kar je izkazal s k pritožbi priloženo najemno pogodbo. Navaja, da sam ni bil imetnik ali uporabnik poslovnih prostorov, da je vedel, da po koncu delovnega časa ni smel biti v poslovnih prostorih, niti kogar koli vabiti v njih, temveč je posege v njeno ustavno pravico lahko dovolila le najemnica poslovnih prostorov. S tem v zvezi tudi dodatno navaja, da sta tajna delavca 01 in 02 na zelenico oziroma ograjeno dvorišče poslovnega objekta zapeljala samovoljno. Pritožnik zatrjuje, da je bil dokaz (paket 49 gramov kokaina, ki ga je v garaži poslovnega objekta izročil tajnemu delavcu 01) pridobljen s kršitvijo ustavnih pravic H. H., s. p.

12Poslovni objekt in njegovi pomožni objekti (garaža, skladišče), kjer določena oseba opravlja registrirano dejavnost, ne ustrezajo definiciji stanovanja (prostora za bivanje), v katerem bi najemnica H. H., s. p. lahko upravičeno pričakovala zasebnost, kot jo lahko pričakuje v zaključeni celoti prostorov, ki jih uporablja za bivanje, kjer živi sama ali skupaj z bližnjimi ter skrito pred očmi javnosti in kamor spusti le osebe, ki jim dovoli vpogled v najbolj skrita področja svojega življenja(1). Glede na navedeno torej z vidika varovanja ustavnih pravic do zasebnosti (35. člen Ustave RS) in nedotakljivosti stanovanja (36. člen Ustave RS) poslovnega prostora ni mogoče enačiti s stanovanjem, saj poslovni objekt ali temu pripadajoča garaža-skladišče, ni prostor, kjer bi najemnica upravičeno pričakovala, da se jo pusti pri miru, ker je tam doma. Res je, da je Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-40/12 z dne 11. 4. 2013 odločilo, da tudi pravna oseba (pri čemer samostojni podjetnik nima statusa pravne osebe) uživa ustavno pravico do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja, vendar pa pritožnik zmotno zaključuje, da je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da je pravica pravne osebe do prostorske zasebnosti povsem izenačena z ustavno pravico fizične osebe do nedotakljivosti stanovanja. Ustavno sodišče je namreč v 23. točki obrazložitve odločbe izrecno poudarilo, da v primerjavi s fizično osebo, ki je zelo močno varovana v stanovanju oziroma v drugih prostorih, ki jih dojema kot svoj dom in v katerih vselej lahko pričakuje, da se jo pusti pri miru, zaradi česar je že Ustava zavarovala kakršen koli poseg v to pričakovano polje prostorske zasebnosti z izrecno zahtevo po predhodni sodni odločbi, samega vstopa državnega organa v poslovni prostor, ki sicer ni namenjen javnosti, ni mogoče šteti za poseg v pravico pravne osebe, varovano s prvim odstavkom 36. člena Ustave. Pravica pravne osebe do prostorske zasebnosti se po stališču Ustavnega sodišča omejuje zgolj na varstvo pred tako intenzivnimi posegi državnega organa v poslovni prostor (pridobitev podatkov, zaseg listin in drugih nosilcev podatkov), da ustrezajo vsebini pojma preiskave iz drugega odstavka 36. člena Ustave (24. točka odločbe). Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da sta obtoženi B. B. in tajni delavec 01 v garažo oziroma skladiščni prostor poslovnih prostorov najemnice H. H., s. p. vstopila zato, da je tajni delavec v okviru izvajanja prikritega ukrepa navideznega odkupa od B. B. prevzel paket kokaina, ki je bil v nadaljevanju prodan tajnemu delavcu 02, ki je nastopal v vlogi kupca prepovedane droge (točka 16 razlogov izpodbijane sodbe). Vstop v garažo torej ni bil namenjen preiskavi poslovnih prostorov najemnice s strani državnega organa, zato niti tajni delavec 01 niti obtoženi B. B., tudi v kolikor ni imel dovoljenja najemnice za vstop izven delovnega časa, nista kršila pravice H. H., s. p. do prostorske zasebnosti najetih poslovnih prostorov.

13Pritožbene očitke, da sta tajna delavca 01 in 02 dne 20. 12. 2012 v tujih zasebnih prostorih zoper njega nezakonito izvajala tajno opazovanje, obtoženi B. B. zatrjuje zgolj na posplošeni ravni, brez navedbe konkretnih okoliščin, zato jih sodišče druge stopnje ne more preizkusiti in se posledično do njih niti ne opredeljuje. Zmotno pa je tudi pritožnikovo razumevanje odločbe Ustavnega sodišča U-I-25/95 z dne 27. 11. 1997, ki jo izpostavlja v povezavi s pritožbenim zatrjevanjem, da naj bi bil navidezni odkup primerljiv s tajnim vstopom in namestitvijo naprav, zato naj bi bila za uporabo prikritega ukrepa navideznega odkupa prav tako potrebna odredba sodišča. Ustavno sodišče je namreč v navedeni odločbi presojalo takrat veljavno procesno ureditev (ZKP, Uradni list RS, št. 63/94) prikritih preiskovalnih ukrepov in ugotovilo, da za njihovo uporabo v zakonu niso bili dovolj natančno oziroma določno navedeni pogoji, v sedaj veljavnem ZKP pa je v prvem odstavku 155. člena določeno, da prikriti ukrep navideznega odkupa s pisno odredbo dovoli državni tožilec.

14Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe, pritožbenih navedb zagovornikov in zagovornice ter obtoženega B. B. in proučitvi podatkov spisa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze in popolno ugotovilo dejansko stanje ter na podlagi izvedenega dokaznega postopka utemeljeno zaključilo, da so obtoženci storili kaznivo dejanje po tretjem in prvem odstavku 186. člena KZ-1 na način in v obsegu kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe.

K pritožbama zagovornikov obtoženega A. A.:

15Pritožbeno sodišče sicer sprejema pritožbene navedbe zagovornikov, da je obtoženec priznal prodajo prepovedane droge kokain tajnemu delavcu 02 (dejanja pod točkami I/3, 7 in 10 izreka izpodbijane sodbe), vendar pa hkrati ocenjuje, da njegovemu priznanju ne gre pripisati večjega pomena; ni namreč mogoče prezreti, da je bil pri teh dejanjih uporabljen prikriti ukrep navideznega odkupa prepovedane droge in je bilo priznanje očitno dano zgolj zaradi teže obremenilnih dokazov. Del zagovora, v katerem je obtoženec zanikal storitev preostalih kaznivih dejanj, popolnoma razbremenil soobtožena C. C. in B. B., predvsem pa z zatrjevanjem, da je tajni delavec 01 (I. I.) pri vseh treh navideznih odkupih dejansko odkupil nazaj 200 gramov svojega kokaina in mu na ta način vrnil dolg 5.000,00 EUR, ki je izviral iz preteklosti, poskušal omajati verodostojnost tajnega delavca 01, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo kot neresničen, neprepričljiv in nelogičen ter za svojo presojo v točki 24 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo prepričljive razloge, ki jih pritožnika z nasprotnim zatrjevanjem o verodostojnosti obtoženčevega zagovora, ne moreta omajati. Posledično pa zagovornik odvetnik D. D. tudi ne more uspeti s ponavljanjem obtoženčevega zagovora, da je pri navideznih odkupih prejel denarne zneske 1.000,00 EUR in dvakrat po 2.000,00 EUR (in ne 1.750,00 EUR, 3.500,00 EUR in 2.500,00 EUR kot izhaja iz opisa dejanj pod točkami I/ 3, 7 in 10 izreka izpodbijane sodbe), saj je očitno, da so zneski, ki jih zatrjuje pritožnik, prilagojeni zagovoru obtoženca, da naj bi mu I. I. dolgoval 5.000,00 EUR, ki pa ga sodišče prve stopnje upravičeno ni sprejelo.

16Pritožbeno zatrjevanje zagovornika odvetnika D. D., da so priče J. J. (bivša partnerka I. I.), K. K. in L. L. potrdile obtoženčev zagovor ni utemeljeno, deloma pa je tudi protispisno. Kot je v razlogih izpodbijane sodbe pojasnilo že prvostopenjsko sodišče (točka 24), je K. K. sicer izpovedal, da je J. J. leta 2006 v lokalu H. A. A. založila paket in od njega prejela denar za plačilo odvetnika I. I., ki je bil takrat priprt v Italiji, L. L. je, drugače kot obtoženec v svojem zagovoru, zatrjevala, da je J. J. od obtoženca prejela denar večkrat, v celoti pa je obtoženčev zagovor in izpovedbi navedenih prič izpodbila J. J., ki je, enako kot tajni delavec 01, zatrdila, da mu, ko je bil v priporu v Italiji, ni poskušala pomagati, da ni zbirala denarja za njegovega odvetnika, niti je tega ni prosil, izpoved K. K. pa označila za neresnično.

17Pritožnika nadalje v pritožbenih navedbah v zvezi z dejanji opisanimi pod točkami I/1, 2, 4, 5, 6, 8, 9, 11 in 12 izražata pomisleke v način sestavljanja poročil o tajnem delovanju, izpodbijata resničnost njihove vsebine, kot tudi verodostojnost izpovedb tajnih delavcev (predvsem 01) in policijskega koordinatorja M. M.

18Pritožbeno sodišče pritrjuje dokaznim zaključkom prvostopenjskega sodišča v točki 12 razlogov izpodbijane sodbe, da je izpovedba tajnega delavca 01 verodostojna in prepričljiva ter podprta tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Pritožnika sicer v zvezi z verodostojnostjo izpovedbe tajnega delavca 01 zatrjujeta, da zaradi njegove kriminalne preteklosti sodišče prve stopnje izpovedbi ne bi smelo verjeti, da je bil tajni delavec prisiljen sodelovati s policijo, da je bil pripravljen na pričanje, da je hotel, zaradi njunih nerazčiščenih odnosov, obtoženca v izpovedi zgolj čimbolj obremeniti, zato je ta neresnična, pri čemer pa svojih trditev ne utemeljujeta s konkretnimi okoliščinami, temveč jih navajata le na posplošeni ravni, niti nimajo podlage v izvedenem dokaznem postopku ali podatkih spisa. Tajni delavec 01 je namreč, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, zaslišan kot priča pojasnil, da je, ko se je vrnil s prestajanja zaporne kazni v Italiji, od A. A. sicer pričakoval finančno pomoč ali ureditev zaposlitve, ker pa mu je obtoženec ponujal le (ponovno) sodelovanje pri izvrševanju kaznivih dejanj, se je povsem prostovoljno odločil za sodelovanje s policijo (kar je v svoji izpovedbi potrdil tudi policijski koordinator M. M.) in tudi zatrdil, da ga na zaslišanja na sodišču ni nihče pripravljal; zadnji stik s policijskim koordinatorjem je imel na dan prijetja obtožencev.

19Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, s katerimi pritožnika izpodbijata verodostojnost vsebine poročil o tajnem delovanju. Sodišče druge stopnje se ne strinja s pritožbenimi navedbami zagovornika odvetnika D. D., da iz izpovedb prič ne izhaja, kdo je sestavil poročila o tajnem delovanju oziroma določil njihovo vsebino, niti se do tega vprašanja v izpodbijani sodbi ni opredelilo sodišče prve stopnje. Policijski koordinator M. M. in tajna delavca so zaslišani kot priče večkrat in podrobno opisali, kako je potekalo njihovo medsebojno sodelovanje in komunikacija, kot tudi kako so se sestavljala poročila o tajnem delovanju, predvsem tajnega delavca 01, glede katerih so zagovorniki na glavni obravnavi izražali največ pomislekov v njihovo verodostojnost. Tajni delavec 01 in koordinator sta pojasnila, da so bila, ne glede na to, ali jih je na podlagi osebne pripovedi tajnega delavca izdelal koordinator ali pa jih je tajni delavec poslal koordinatorju v pregled po elektronski pošti, poročila o tajnem delovanju sestavljena skladno z opisom dogajanja, kot ga je podal tajni delavec 01, ki je poročila tudi pregledal in s svojim podpisom potrdil njihovo vsebino. Sodišče prve stopnje je v točki 5 obrazložitve (str. 19 izpodbijane sodbe) pojasnilo, da so policijski koordinator in tajna delavca obširno obrazložili, na kakšen način so med seboj komunicirali in kako so se sestavljala poročila o tajnem delovanju in je iz tega razloga tudi utemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe obtoženega B. B., da naj se pridobijo elektronska sporočila, ki jih je v zvezi s tajnim delovanjem koordinatorju pošiljal tajni delavec 01. S takšno oceno pa se je prvostopenjsko sodišče, ob upoštevanju, da je izpovedbe koordinatorja in tajnih delavcev, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljeno ocenilo kot verodostojne in jih je torej sprejelo, opredelilo tudi do vprašanja nastanka poročil o tajnem delovanju.

20Pritožbeno sodišče pritrjuje dokaznim zaključkom izpodbijane sodbe (točka 12 razlogov), da so pomisleki obrambe o prirejenosti oziroma izmišljenosti poročil o tajnem delovanju povsem neutemeljeni. Njihovo vsebino, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe v zvezi s posamičnimi dejanji, poleg izpovedb koordinatorja in tajnih delavcev, potrjujejo tudi izsledki telefonskih prisluhov in tajnega opazovanja, s katerimi so bila še dodatno potrjena srečanja med A. A. in tajnim delavcem 01, resničnost navedb tega tajnega delavca v poročilih o tajnem delovanju, pa je izkazana tudi s tremi navideznimi odkupi kokaina. Glede na navedeno zagovornika s pritožbenim zatrjevanjem in podajanjem lastnih, z ničemer podkrepljenih, dokaznih zaključkov in ugibanji, da se je želelo s poročili o tajnem delovanjem A. A. čimbolj obremeniti, da bi lahko policija oziroma tajni delavec 01 v poročila napisali karkoli, da je tajni delavec 01 pisal neresnice ter da je vsebina poročil neverodostojna, ne moreta uspeti.

21Pritožbene navedbe zagovornikov, da so se koordinator in tajna delavca v svojih izpovedbah zgolj sklicevali na poročila o tajnem delovanju, niso točne. Iz zapisnikov o njihovem zaslišanju v preiskavi in na glavni obravnavi je namreč razvidno, da se je tajni delavec 01 spominjal in povzel bistveno vsebino pogovorov z A. A., da so koordinator in tajna delavca prepričljivo odgovarjali na vprašanja v zvezi s posamičnimi dejanji, pritožbeno sodišče pa se strinja s presojo izpodbijane sodbe, da je glede na število dogodkov povsem življenjsko in logično, da so se v svojih izpovedih sklicevali tudi na poročila, ki pa so s potrditvijo njihove vsebine pridobila dokazno vrednost in jih je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo in ocenjevalo kot katerikoli drugi dokaz. Z zaslišanjem tajnih delavcev in koordinatorja pa je bila obrambi tudi zagotovljena možnost preverjanja zakonitosti in resničnosti poročil o tajnem delovanju ter je nasprotno pritožbeno zatrjevanje zagovornika odvetnika D. D. neutemeljeno.

22Pritožbene navedbe zagovornika odvetnika D. D. v zvezi s posameznimi dejanji (opisanimi pod točkami I/1, 2, 4, 5, 6, 8, 9, 11 in 12 izreka) niso utemeljene. Res je, kot navaja pritožnik, da pri večini posamičnih dejanj niso obstajali materialni dokazi, vendar pa je imelo sodišče prve stopnje za presojo, da so obtoženci storili v izreku sodbe opisano kaznivo dejanje, podlago v izpovedih koordinatorja in tajnih delavcev ter v izsledkih prikritih ukrepov, ki jih je tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno sprejelo kot verodostojne. V razlogih izpodbijane sodbe je pri vsakem od posamičnih dejanj predstavilo vsebino izvedenih dokazov, se do njih opredelilo in sprejelo ustrezne dokazne zaključke, ki jim pritrjuje tudi pritožbeno sodišče.

23Glede na navedeno pritožnik ne more uspeti s ponavljanjem obtoženčevega zagovora, ponujanjem lastne presoje izvedenih dokazov in pritožbenim zatrjevanjem, da je sodišče prve stopnje svojo presojo dejanj opisanih pod točkama I/1 in 2 oprlo zgolj na izpoved tajnega delavca 01, ki pa je neverodostojna in ni potrjena z izvedenimi dokazi. Sodišče druge stopnje pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje v točkah 15 in 16 razlogov izpodbijane sodbe, da je izpoved tajnega delavca 01, da je obtoženec 7. 9. 2012 kokain hranil v embalaži „kinder jajčkov“, potrjena s pogovorom dne 9. 5. 2013, v katerem mu je obtoženec sam navajal, da ima kokain zaradi zaščite pred vlago shranjen v „kinder jajčku“. Ta okoliščina pa le še dodatno kaže na to, da je tajni delavec izpovedal po resnici in je prvostopenjsko sodišče njegovo izpoved povsem utemeljeno ocenilo kot verodostojno in jo upravičeno sprejelo tudi v zvezi z dejanjem opisanim pod točko I/2 izreka izpodbijane sodbe in ostalimi dejanji. Posledično pa se zagovornik tudi glede dejanj pod točkama I/3 in 4 ne more uspešno sklicevati na obtoženčev zagovor in zatrjevati, da dokazi ne potrjujejo, da je bil A. A. kdaj v stiku z „znanimi“ preprodajalci oziroma dobavitelji prepovedanih drog in da se je vršila organizacija transporta večje količine kokaina iz tujine, v katero je bil vpleten obtoženec. O vseh teh okoliščinah je namreč obtoženec tajnemu delavcu pripovedoval sam. Pritožbeno navajanje zagovornika, da glede na izpoved koordinatorja, da je bil cilj policije ugotoviti, kdo so obtoženčevi dobavitelji kokaina, ki naj bi bili znani kriminalci v Ljubljani, ni jasno, zakaj je bil navidezni odkup kokaina dne 20. 12. 2012 (dejanje pod točko I/3) izveden v Celju, je irelevantno. V zvezi z dejanjem pod točko I/6 so pritožbeni očitki zagovornika sami s seboj v nasprotju. Razlogi izpodbijane sodbe, ki jih izpostavlja, in sicer da A. A. z večjimi količinami kokaina ni razpolagal, temveč je več kot očitno imel dobavitelje, namreč ne izražajo zaključka, da ni šlo za večje količine pri preprodaji kokaina. Sodišče prve stopnje je dokazne zaključke o večjih količinah dobave in prodaje prepovedane droge sprejelo na podlagi presoje vseh izvedenih dokazov, zato pritožnik v zvezi z dejanjem pod točko I/9 ne more uspeti z zatrjevanjem, da se je pogovor med A. A. in tajnim delavcem 01 dne 9. 5. 2013 nanašal le na kinder jajček, zato ni mogoče govoriti o kilogramih prepovedane droge in s tem povezano vlogo obtoženca, temveč le o neznatnih količinah. Neprepričljive, in tudi v nasprotju z vsebino prepisa pogovora, pa so pritožbene navedbe zagovornika odvetnika E. E., da sta se obtoženec in tajni delavec 01 dne 9. 5. 2013 pogovarjala le o „viagri“ in avtomobilih, s čimer naj bi bila po njegovi oceni izpodbita izpovedba tajnega delavca, da sta na srečanjih govorila o prepovedanih drogah. Iz vsebine pogovora je razvidno, da je A. A. tajnemu delavcu omenjal vzorec kokaina za tajnega delavca 02 (kupca), da zaradi vlage kokain že malo razpada, hrambo kokaina v kinder jajčkih, se zanimal, kdaj bo tajni delavec 02 prišel, ga opozoril na previdnost pri rokovanju z embalažo, da ne bi pustil sledi ter ga spraševal o okoliščinah nakupa vozila v povezavi s transportom prepovedane droge. Na tem mestu sodišče druge stopnje še izpostavlja, da je koordinator v svoji izpovedbi pojasnil, da se je prikriti ukrep ozvočenja tajnega delavca 01 (četrti odstavek 155.a člena ZKP) uporabil zgolj enkrat zaradi njegove neizkušenosti in tehničnih težav in so pavšalni pritožbeni pomisleki obeh zagovornikov, zakaj ta prikriti ukrep ni bil uporabljen večkrat ter da je policija posnetek predložila sodišču šele po intervenciji obrambe, neutemeljeni in tudi na pritožbeni ravni ne morejo vnesti dvoma v verodostojnost delovanja policije.

24Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je dokazni predlog obrambe obtoženega A. A., da naj se na policiji opravijo poizvedbe, katere osebe so dne 20. 2. 2014 izvajale tajno opazovanje v okolici Mercatorja (dejanje pod točko I/10) in zaslišanje teh oseb v zvezi z vprašanjem obstoja hudodelske združbe, premalo konkretiziran in ga je tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnilo. Zagovornik odvetnik E. E. sodišču prve stopnje očita, da je z zavrnitvijo teh dokaznih predlogov obtožencu onemogočilo izvajanje dokazov v njegovo korist in še dodaja, da bi bila izvedba tega dokaza potrebna, da bi se preverila resničnost vsebine poročila o tajnem opazovanju in zakonitost izvedenega ukrepa, vendar pa pritožbenih navedb ne podkrepi z nikakršnimi konkretnimi okoliščinami, ki bi vzbudile dvom v pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča. Na povsem posplošeni ravni tudi zatrjuje, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati okrožnega državnega tožilca F. F. v zvezi z ustnim dovoljenjem kriminalistu oziroma odredbo za tajno opazovanje „zveze 1“. Neobrazloženo pa je tudi pritožbeno navajanje zagovornika, da ne drži, kot navaja sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da je obtoženi A. A. pri večini posameznih dogodkov tajnemu delavcu 01 ponujal prepovedane droge. Zaradi njihove posplošenosti navedenih pritožbenih navedb ni mogoče preizkusiti, zato se sodišče druge stopnje do njih ne opredeljuje.

25Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje zagovorniku odvetniku E. E., da obtoženi A. A. pri nobenem posamičnem dogodku ni imel neposrednega stika s tajnim delavcem 02, vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov, ki jih je povzelo v točki 19 obrazložitve izpodbijane sodbe, utemeljeno zaključilo, da je obtoženec pri dejanju opisnem pod točko I/7 dne 5. 3. 2013 ponujal, dne 6. 3. 2013 pa prodal kokain obema tajnima delavcema. V dokaznem postopku je namreč ugotovilo, da je obtoženec dne 5. 3. 2013 tajnemu delavcu 01 povedal, da ima na zalogi 200 gramov kokaina, ki bi ga prodal po ceni 4.000,00 EUR za 100 gramov, to ponudbo pa je tajni delavec 01 prenesel tajnemu delavcu 02, ki je sedel v avtu v neposredni bližini in ki je pri vseh dejanjih nastopal kot kupec oziroma potencialni kupec prepovedane droge, kar je obtoženec vedel. S tem pa je obtoženec, čeprav s tajnim delavcem 02 ni imel osebnega stika, kokain ponudil v prodajo in naslednjega dne tudi prodal obema tajnima delavcema, ter so nasprotni pritožbeni zaključki zagovornika neutemeljeni. Pritožbenih navedb, da dejanje opisano pod točko I/8 izreka izpodbijane sodbe ni z ničemer dokazano, zagovornik ne pojasni, zato tudi v tem delu pritožbe ni mogoče preizkusiti.

26Glede pritožbenih navedb obeh zagovornikov, ki se nanašajo na srečanja obtoženega A. A. s soobtoženima C. C. in B. B. oziroma na dokazne zaključke sodišča prve stopnje v zvezi s soobtožencema, pa se bo sodišče druge stopnje opredelilo v obrazložitvi k pritožbam njunih zagovornikov in obtoženega B. B.

K pritožbi zagovornika obtoženega C. C.:

27Pritožbeni očitki zagovornika, da sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog, da se v zvezi z okoliščinami po telefonu danega ustnega dovoljenja državnega tožilca za tajno opazovanje „zveze 1“ (obtoženega C. C.) dne 20. 2. 2014, zasliši okrožni državni tožilec F. F. (ki je usmerjal predkazenski postopek in tudi zastopal obtožnico na glavni obravnavi), ni izvedlo dokazov, na podlagi katerih bi lahko sprejelo zaključek, da je bil prikriti ukrep odrejen zakonito, kršilo pa je tudi obtoženčevo pravico do zaslišanja obremenilne priče, niso utemeljeni.

28Tajno opazovanje takrat še neidentificirane „zveze 1“ (obtoženega C. C.) dne 20. 2. 2014 je, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje (točki 5 in 21 razlogov izpodbijane sodbe), temeljilo na določbi devetega odstavka 149.a člena ZKP, ki policiji izjemoma omogoča tajno opazovanje tudi brez pisne odredbe državnega tožilca oziroma preiskovalnega sodnika. Po navedenem odstavku sme policija, če pride oseba zoper katero se ukrep tajnega opazovanja izvaja (v konkretni zadevi je bil to obtoženi A. A.), v stik z drugo neidentificirano osebo, za katero obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je vpletena v kriminalno dejavnost v zvezi s kaznivimi dejanji, zaradi katerih se izvaja ukrep, to osebo krajše časovno obdobje (največ 12 ur od stika z osebo) tajno opazovati tudi brez pisne odredbe državnega tožilca ali preiskovalnega sodnika, če je to nujno potrebno za ugotovitev identitete te osebe ali pridobitev drugih podatkov, pomembnih za kazenski postopek. Policija pa mora za tako opazovanje pridobiti predhodno ustno dovoljenje državnega tožilca (razen, če tega ni mogoče pravočasno pridobiti in če obstaja nevarnost odlašanja) in takoj po prenehanju takšnega opazovanja napraviti uradni zaznamek, ki ga brez odlašanja pošlje državnemu tožilcu, ki je izdal dovoljenje.

29Sodišče druge stopnje po preizkusu razlogov v točkah 5 in 21 izpodbijane sodbe in proučitvi spisovnih podatkov ocenjuje, da je imelo sodišče prve stopnje v izpovedi koordinatorja M. M., v poročilu o tajnem opazovanju z dne 24. 2. 2014 in v (v pritožbenih navedbah sicer povsem prezrtem) uradnem zaznamku z dne 24. 2. 2014, ki ga je policija izdelala v skladu z določbo devetega odstavka 149.a člena ZKP in ga je državni tožilec tekom glavne obravnave vložil v spis, povsem zadostno dokazno podlago za zaključek, da se je tajno opazovanje zoper „zvezo 1“ dne 20. 2. 2014 izvajalo šele po predhodno pridobljenem ustnem dovoljenju državnega tožilca ter je utemeljeno ocenilo, da zaslišanje okrožnega državnega tožilca ni potrebno. Zagovornik nadalje izpostavlja, da je prvostopenjsko sodišče pri svoji odločitvi upoštevalo, da je izdajo ustnega dovoljenja potrdil (na predobravnavnem naroku) tudi okrožni državni tožilec F. F. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožnikom, da izjava oziroma pojasnilo stranke na predobravnavnem naroku ali na glavni obravnavi ni dokaz, kar pa ne pomeni, da sodišče prve stopnje izjave ali pojasnila stranke (in tudi zagovornika), v kolikor ju akceptira, ne bi smelo upoštevati v smislu podkrepitve zaključkov, ki so sicer izkazani oziroma potrjeni z izvedenimi dokazi. Državni tožilec se ima kot stranka postopka pravico izjasniti o dokaznih predlogih obtoženca ali zagovornika, zato je zagovornikovo pavšalno zatrjevanje, da je dvom v resničnost izdaje ustnega dovoljenja izkazan tudi s tem, da se okrožni državni tožilec F. F. ni strinjal z dokaznim predlogom zagovornika za njegovo zaslišanje, brezpredmetno.

30Pritožbene navedbe zagovornika v katerih izraža pomisleke o verodostojnosti dokazov, ki potrjujejo, da je bilo dne 20. 2. 2014 ustno dovoljenje državnega tožilca za tajno opazovanje “zveze 1“ dejansko dano, niso utemeljene. V zvezi s koordinatorjem M. M. izpostavlja, da je v preiskavi izpovedal, da je obtoženi C. C. iz garaže vzel paket in ga izročil A. A., ko pa mu je bilo na glavni obravnavi predočeno, da ta izpoved ni potrjena z vsebino poročila o tajnem opazovanju z dne 20. 2. 2014, pa je izpovedal, da je bilo potem to njegovo sklepanje in da policija paketa ni videla. Nadalje še navaja, da je, glede na izpoved koordinatorja, da so le enkrat zaprosili za ustno dovoljenje državnega tožilca, neobičajno, da se ni spominjal okoliščin pridobitve, in sicer preko katerega telefona mu je bilo sporočeno ter kje se je v času klica nahajal. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da koordinator v izpovedbi v preiskavi ni izrecno zatrjeval, da je policija pri izvajanju tajnega opazovanja videla izročitev paketa, temveč je opisal celotno dogajanje dne 20. 2. 2014 (dejanje pod točko I/10), torej od srečanja A. A. in tajnega delavca 01 ter v nadaljevanju srečanja A. A. z C. C., do končne izvedbe navideznega odkupa kokaina. Koordinator je na glavni obravnavi pojasnil, da je o izročitvi paketa le sklepal, kar le še utrjuje pravilnost ocene prvostopenjskega sodišča o njegovi verodostojnosti, ki je ne more omajati dejstvo, da se ni spominjal vseh okoliščin pridobitve ustnega dovoljenja državnega tožilca in so nasprotni dokazni zaključki zagovornika, ki temeljijo na selektivnem in deloma tudi netočnem povzemanju koordinatorjeve izpovedi, neutemeljeni. Pritožbene navedbe zagovornika, da je dvom v izdajo ustnega dovoljenja državnega tožilca izkazan tudi z dejstvom, da je bilo poročilo o tajnem opazovanju dne 20. 2. 2014 sestavljeno šele dne 24. 2. 2014, kar dopušča razlago, da je bilo sestavljeno šele potem, ko so se v zvezi z ustnim dovoljenjem policisti uskladili z državnim tožilcem, pa so podane na ravni domnev, ki nimajo nikakršne podlage v izvedenem dokaznem postopku, niti v podatkih spisa in jih sodišče druge stopnje ne sprejema.

31Pritožbeno sodišče torej ocenjuje, da je sodišče prve stopnje v zvezi z okoliščinami pridobitve oziroma izdaje ustnega dovoljenja državnega tožilca za tajno opazovanje „zveze 1“ dne 20. 2. 2014 popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in dokazni predlog zagovornika za zaslišanje okrožnega državnega tožilca F. F. utemeljeno zavrnilo, posledično pa tudi ni kršilo obtoženčeve pravice do zaslišanja obremenilne priče.

32Neutemeljeno je tudi pritožbeno zatrjevanje zagovornika, da naj bi sodišče prve stopnje obtožencu kršilo pravico do obrambe oziroma do zaslišanja obremenilne priče, ker je izpodbijano sodbo glede dejanj, ki se nanašajo na obtoženega C. C., oprlo na prebrano poročilo o tajnem opazovanju z dne 24. 2. 2014 in izpovedbo koordinatorja M. M., zavrnilo pa je dokazni predlog za neposredno zaslišanje policistov oziroma kriminalistov, ki so dne 20. 2. 2014 na parkirišču pred trgovino Mercator na naslovu ..., zoper obtožena A. A. in C. C. izvajali prikriti ukrep tajnega opazovanja. Pritožnik sicer izpostavlja, da je Višje sodišče v Kopru v kazenski zadevi Kp 574/2006 z dne 11. 7. 2007 zavzelo stališče, da zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje policistov, ki so izvajali tajno opazovanje, pomeni kršitev pravice do zaslišanja obremenilnih prič, vendar pa v pritožbi ne predstavi dejanskega stanja te kazenske zadeve, poleg tega pa sodišča druge stopnje niti niso vezana na odločitve drugih pritožbenih sodišč. Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 208/2005 z dne 21. 12. 2006, na katero se zagovornik prav tako sklicuje, pa se nanaša na prikriti ukrep tajnega delovanja, ki se izvaja povsem drugače kot prikriti ukrep tajnega opazovanja. Pri tajnem delovanju namreč tajni delavec obremenilne informacije od osumljenca pridobiva z osebnim stikom in obrambi pravice do preverjanja njegove verodostojnosti niti ni mogoče zagotoviti drugače, kot z njegovim neposrednim zaslišanjem. Sodišče druge stopnje sicer ne izključuje, da tudi v primeru izvajanja prikritega ukrepa tajnega opazovanja ne bi prišlo do potrebe po zaslišanju policista, ki je neposredno izvajal ta ukrep, vendar pa ta okoliščina, upoštevaje izvedeni dokazni postopek, v predmetni kazenski zadevi ni podana. Sodišče prve stopnje je svojo presojo o verodostojnosti poročila o tajnem opazovanju z dne 24. 2. 2014, v delu, ki se nanaša na dogajanje na parkirišču pred trgovino Mercator, povsem utemeljeno oprlo na izpovedbo koordinatorja M. M. Koordinator sicer ni neposredno izvajal tajnega opazovanja, vendar pa je izpovedal, da z dejstvi, ki so zabeležena v poročilu o tajnem opazovanju, ni bil seznanjen zgolj na podlagi poročanja policistov, ki so izvajali prikriti ukrep, temveč je neposredno slišal, kaj so se med izvajanjem ukrepa med seboj pogovarjali oziroma so govorili o tem, kaj vidijo, sam pa je izvajanje ukrepa koordiniral. Res je, da je v izpovedi tudi izjavil, da ne ve, kje so stali policisti oziroma kriminalisti, ki so tajno opazovali, vendar pa je obenem tudi logično pojasnil, da so zagotovo stali tako, da so oba obtoženca imeli ves čas pod kontrolo in so videli, da C. C. takrat ni vstopil v noben drug objekt, kot le v garažo, saj bi bil zanj kot koordinatorja podatek o vstopu v še kakšen drug objekt izjemno pomemben, ker bi na podlagi tega zaključil, da se skrivališče prepovedane droge nahaja v tem objektu. Glede na navedeno je bilo tudi po oceni pritožbenega sodišča z zaslišanjem koordinatorja M. M., ki sicer ni izvajal tajnega opazovanja, niti ni bil avtor poročila o tajnem opazovanju, vendar pa je neposredno poslušal pogovor med policisti tekom tajnega opazovanja in njegovo izvajanje koordiniral, obrambi omogočeno preverjanje verodostojnosti poročila o tajnem opazovanju z dne 24. 2. 2014 in obtožencu z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje izvajalcev tajnega opazovanja ni bila kršena pravica do zaslišanja obremenilne priče, kot to zatrjuje zagovornik.

33Iz razlogov v točki 5 izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog zavrnilo tudi na podlagi ocene, da bi bilo razkritje oseb, ki so izvajale tajno opazovanje, v nasprotju s taktiko in metodiko policije pri izvajanju prikritega preiskovalnega ukrepa, kar pa bi dejansko onemogočalo delovanje policije v takšnih primerih. Pritožnik utemeljeno izpostavlja, da sodišče navedenih zaključkov ni obrazložilo s konkretnimi razlogi, kot tudi, da koordinator ni izpovedal, da bi pričanje kriminalista, ki je izvajal tajno opazovanje ogrozilo oziroma onemogočilo nadaljnje delo policije, temveč je zagotovil, da bo policija, v kolikor bo sodišče to odredilo, naredila vse, da bo konkretni kriminalist pričal. Vendar pa sodišče prve stopnje z navedenimi pomanjkljivostmi v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni zagrešilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jih zatrjuje pritožnik, saj ne gre za odločilna dejstva za presojo utemeljenosti zavrnitve dokaznega predloga, temveč je za presojo (ne)potrebnosti izvedbe predlaganega dokaza odločilna izpoved koordinatorja M. M.

34Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča tudi utemeljeno zavrnilo dokazni predlog zagovornika obtoženega C. C., da naj se opravijo poizvedbe, kateri policisti posebne enote so večkrat neuspešno poizkušali vstopiti v garažo št. 29 in se jih tudi zasliši. Kot je pravilno ugotovilo, je bilo z izpovedjo koordinatorja razjasnjeno, da so bili vsi trije poskusi vstopa v garažo, pri katerih je bil osebno prisoten, neuspešni, ker policista posebne enote ključavnice enostavno nista znala odpreti. Pritožnik se s takšno odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja in zatrjuje, da so policisti posebne enote v resnici vstopili v garažo, ker pa v njej niso našli prepovedane droge, so zato, da bi lahko zoper obtoženega C. C. še naprej izvajali prikrite ukrepe, dejstvo, da droge v garaži ni bilo, dvakrat prikazali kot neuspel poskus odpiranja garažnih vrat, saj bi sicer morali že ob prvem neuspešnem poskusu vstopa z izvajanjem prikritih ukrepov prenehati. Zato ocenjuje, da bi se obramba o verodostojnosti poročil o neuspelem vstopu lahko prepričala samo z zaslišanjem oseb, ki so sodelovale pri vstopanju v garažo, s tem pa bi se preverila tudi zakonitost vseh nadaljnjih prikritih ukrepov, ki so se izvajali zoper obtoženca; z zaslišanjem koordinatorja, ker o odločilnih dejstvih (glede odpiranja cilindrične ključavnice) ni vedel izpovedati nič, obtoženčeva pravica do zaslišanja obremenilnih prič ni bila izčrpana. Sodišče druge stopnje pritožbenim navedbam ne more pritrditi, saj zagovornik ne navaja niti enega dokaza ali okoliščine, ki bi vsaj nakazovala na njihovo utemeljenost, prav tako pa jih ne potrjujejo izvedeni dokazi in podatki v spisu, temveč gre za gole domneve, oziroma za lastne, z ničemer podprte, dokazne zaključke, ki pritožbenega preizkusa ne morejo uspešno prestati. To, da koordinator ni vedel, kakšna je bila ključavnica na garažnih vratih ter da ni znal pojasniti, zakaj je policista posebne enote nista znala odpreti, ne more vnesti dvoma v pravilno oceno prvostopenjskega sodišča o verodostojnosti njegove izpovedi o treh neuspelih poskusih, še manj pa potrjuje zatrjevanje pritožbe, da so policisti v garažo dejansko vstopili. Do sklicevanja razlogov izpodbijane sodbe na pojasnila oziroma izjave okrožnega državnega tožilca F. F., pa se je pritožbeno sodišče že opredelilo v točki 29 razlogov te odločbe.

35Pritožnikove domneve, da je morda A. A. tajnega delavca 01 »fintiral« in ga preizkušal, ali je zanesljiv kupec, hkrati pa je imel drogo že v posesti, na kar po oceni zagovornika kaže okoliščina, da je bil glede plačila prodane droge zelo občutljiv, so irelevantne in se sodišče prve stopnje do njih ne opredeljuje.

Kaznivo dejanje pod točko I/9 izreka izpodbijane sodbe:

36Sodišče prve stopnje je na podlagi v dokaznem postopku ugotovljenih dejstev, da se je A. A. dne 26. 4. 2013 (na dan, za katerega je tajnemu delavcu 01 na srečanju dne 24. 4. 2013 povedal, da bo v Ljubljani dvignil nov kilogram kokaina) srečal z C. C. v lokalu Y, nato pa takoj po tem srečanju tajnega delavca obvestil, da kokaina ni dobil, temveč ga bo dobil v ponedeljek (29. 4. 2013) in se tega dne v lokalu Y ponovno srečal z C. C., nato pa na srečanju 6. 5. 2013 tajnemu delavcu povedal, da je kokain namesto 29. 4. 2013 dobil 30. 4. 2013, z logičnim sklepanjem utemeljeno zaključilo, da je bil dobavitelj enega kilograma kokaina, ki ga je A. A. prejel 30. 4. 2013, ravno obtoženi C. C. V točki 20 obrazložitve izpodbijane sodbe je izsledke prikritih ukrepov tajnega delovanja in tajnega opazovanja izčrpno povzelo in za svojo presojo navedlo ustrezne razloge, ki tudi na pritožbeni ravni ne vzbujajo nobenih pomislekov v pravilnost dokazne presoje.

37Zagovornik v pritožbenih navedbah izpodbija dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je bil »prijatelj« oziroma »prijatelj iz Ljubljane«, ki ga je pri dejanjih opisanih pod točkami I/9, 10, 11 in 12 izreka izpodbijane sodbe A. A. tajnemu delavcu 01 omenjal kot dobavitelja kokaina, prav obtoženi C. C. Navaja, da je nelogično, da bi bil C. C. edini prijatelj A. A. ter sodišču prve stopnje očita, da tega dejstva ni ugotavljalo, kot tudi ne, ali se je A. A. dne 29. 4. 2013, razen z C. C., sestal še s kom drugim. Nadalje izpostavlja, da čeprav je A. A. v pogovoru dne 10. 5. 2013 tajnemu delavcu 01 rekel, da bo imel zdaj spet vsak dan s tem človekom kontakt, iz izsledkov prikritih ukrepov ne izhaja, da bi imela A. A. in C. C. kontakte vsak dan. Sodišče druge stopnje pritrjuje dokazni presoji prvostopenjskega sodišča in zagovornikovih pritožbenih navedb ne sprejema. Pritožnik niti na predobravnavnem naroku niti tekom glavne obravnave ni podal dokaznih predlogov v smeri razčiščevanja okoliščin, ki jih izpostavlja v pritožbi, niti jih ni bilo dolžno ugotavljati sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti. Na podlagi izvedenih dokazov v zvezi z dejanji pod točkami I/9, 10, 11 in 12 je utemeljeno zaključilo, da je bil »prijatelj iz Ljubljane«, ki je A. A. dobavljal kokain, prav C. C. in za takšno presojo navedlo prepričljive razloge pri posamičnih dejanjih in pri oceni zagovora obtoženega C. C., ki jih sodišče druge stopnje sprejema in se jim pridružuje. Pritožnik ne pojasni v zvezi s čim je tekel pogovor med A. A. in tajnim delavcem oziroma na koga se je sploh nanašal v pritožbi izpostavljen stavek v pogovoru, temveč zgolj ponudi lastni zaključek, da naj bi ta stavek potrjeval, da C. C. ni bil dobavitelj prepovedane droge, ki pa ga sodišče druge stopnje, ob tako pomanjkljivih pritožbenih navedbah, ne more preizkusiti in se posledično do njih niti ne more opredeliti. Pritožnik tudi netočno navaja, da tajni delavec 01 v svoji izpovedbi nikoli ni povedal, da mu je A. A. izrecno rekel, da lastnik Y reže kokain, temveč je to le sklepal. Pritožbeno sodišče po pregledu vsebine zapisnika o zaslišanju tajnega delavca 01 v preiskavi ugotavlja, da je na izrecno vprašanje preiskovalne sodnice, ali mu je obtoženi A. A. govoril o tem, kdo bo kokain rezal, odgovoril, da mu je to »govoril za tega lastnika Y, da on meni dela uslugo, da on drugače ne prodaja na malo. Je rekel, da ima samo še dva kilograma kokaina in da ga ne bo sekal za njega, ker je hotel 50 gramov, da ne bo lomil oziroma sekal kokaina, da bo prišla nova pošiljka in takrat se bo dalo kupiti manjšo količino«. Sicer pa je tajni delavec 01 v svoji izpovedbi, ki jo je sodišče prve stopnje povzelo v razloge izpodbijane sodbe, povedal, da je A. A. po srečanjih na katerih mu je ponujal v prodajo kokain, zalogo in možnost prodaje vedno preverjal v lokalu Y, da je bil tudi sam dvakrat prisoten na srečanjih A. A. in C. C., da po izjavah A. A. ve, da je hodil tja po drogo, da sta se v njegovi prisotnosti pogovarjala v šifrah in glede na način pogovora ve, da sta se pogovarjala o drogi, enkrat pa je moral oditi sedeti v drug lokal.

38Neutemeljeno je tudi pritožbeno zatrjevanje, da je upoštevaje časovno razliko, nelogičen zaključek sodišča prve stopnje o povezanosti dogodkov z dne 26. 4. 2013 in 29. 4. 2013 z dogodkom z dne 20. 2. 2014. Iz celotne obrazložitve izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na dejanje pod točko I/9 je namreč razvidno, da se sodišče prve stopnje na dogodek dne 20. 2. 2014 izrecno navezuje zgolj v zvezi z identifikacijo obtoženega C. C.

Kaznivo dejanje pod točko I/10 izreka izpodbijane sodbe:

39Pritožbeni očitki zagovornika, da je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe napačno povzelo izpoved koordinatorja M. M., ker je navedlo zgolj njegovo izpoved v preiskavi, da je obtoženi C. C. iz garaže vzel paket in ga izročil obtoženemu A. A., niso točni. V točki 8 obrazložitve (str. 22) je namreč povzelo tudi del izpovedi, ki jo izpostavlja pritožnik, torej da je koordinator na glavni obravnavi glede izročitve paketa izpovedal, da v kolikor ta podatek ni naveden v poročilu o tajnem opazovanju z dne 24. 2. 2014, je to zgolj sklepal in policija paketa ni videla.

40Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih prikritih ukrepov ugotovljena dejstva obširno navedlo v točki 21 razlogov izpodbijane sodbe, zato pritožbeno sodišče na tem mestu povzema zgolj bistvene okoliščine, in sicer: da sta se A. A. in tajni delavec 01 dne 20. 2. 2014 ob 10.51 uri sestala pred gostinskim lokalom X v Grosupljem; da je obtoženec tajnega delavca vprašal, če je njegov prijatelj iz Avstrije (tajni delavec 02 kot kupec kokaina) prišel in če ga zanima kokain, ki mu ga je ponudil na prejšnjem srečanju, kar je tajni delavec potrdil; da mu je obtoženec dejal, da bo preveril in tajnemu delavcu sporočil, če je kaj kokaina na zalogi in v kolikor bo, se bosta sestala na parkirišču na koncu naselja P. za avtobusnim obračališčem; da sta se ob 11.02 uri razšla; da je A. A. ob 11.14 uri svoje vozilo parkiral pred lokalom Y in se v lokalu sestal z »zvezo 1«, ki je bil kasneje identificiran kot obtoženi C. C.; da sta ob 11.36 uri lokal zapustila in se z vozilom C. C. odpeljala na parkirišče pred trgovino Mercator na naslovu ..., kamor sta prispela ob 11.41 uri; da je A. A. ostal v vozilu, C. C. pa je izstopil, iz prtljažnika vzel nakupovalno vrečko Mercator, in stekel za trgovino Mercator v smeri pokritih garaž, se ob 11.44 uri že vračal in se ob 11.45 uri usedel v vozilo; da je A. A. v času, ko je v vozilu čakal C. C., dvakrat (ob 11.42 in 11.43 uri) po telefonu poklical tajnega delavca 01 in mu naročil, naj pride čez petnajst minut do lokala v P.; da sta se A. A. in C. C. odpeljala nazaj pred lokal Y (Ulica ...) in se razšla; da se je A. A. ob 12.02 uri v P. sestal s tajnim delavcem 01, mu v vozilu izročil 49,87 grama kokaina zavitega v polivinilasto vrečko in mu naročil, naj hitro preveri kvaliteto ter mu v roku pol ure sporoči, če je kokain dober in mu prinese 2.500,00 EUR, v nasprotnem primeru pa naj mu zavitek vrne; da je tajni delavec 01 zavitek izročil tajnemu delavcu 02, A. A. pa na Rudnik prinesel znesek 2.500,00 EUR; da je A. A. tajnemu delavcu 01 še ponudil, da bi lahko zagotovil tudi večjo količino, in da človek, ki ga ima v Ljubljani financira nakup droge, kupuje najmanj pet kilogramov naenkrat, da mu je sam pomagal pri nabavi kokaina, zato ga nima pri sebi, temveč hodi ponj k njemu v Ljubljano. Na podlagi teh dejstev je sodišče prve stopnje sprejelo pravilne dokazne zaključke, in sicer da A. A., ko se je srečal s tajnim delavcem 01 pred lokalom X v Grosupljem in ga spraševal glede prodaje kokaina kupcu (tajnemu delavcu 02), kokaina pri sebi ni imel, saj je tajnemu delavcu pojasnil, da gre k dobavitelju preveriti, ali je na zalogi, in če je, se dobita v P., takoj zatem pa se je srečal samo še z C. C., se z njim odpeljal do parkirišča trgovine Mercator in že med čakanjem na C. C., ki je odšel v garažo, po telefonu naročil tajnemu delavcu 01, naj pride v P., v nadaljevanju pa se je tudi izvedel navidezni odkup kokaina. Glede na takšen potek in časovno zaporedje dogodkov dne 20. 2. 2014, pa je po oceni pritožbenega sodišča tudi utemeljen in pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je dne 20. 2. 2014 obtoženemu A. A. paket kokaina izročil prav obtoženi C. C., pred izročitvijo pa ga je hranil v garaži št. 29. Pritožbene navedbe zagovornika, da dokazni zaključki prvostopenjskega sodišča, da je C. C. v garaži hranil kokain, temeljijo zgolj na sklepanjih policije oziroma na delu izpovedi koordinatorja, ki jo izpostavlja (ker je šel obtoženi C. C. naravnost v garažo, je bila tam zagotovo droga), torej niso utemeljene. Izpodbito pa je tudi pritožbeno zatrjevanje zagovornika obtoženega A. A., da je do prodaje kokaina prišlo v Grosupljem, kot je ta navajal v svojem zagovoru.

41Res je, kot navaja pritožnik, da s tajnim opazovanjem na parkirišču pred trgovino Mercator paket s kokainom ni bil zaznan, da ne obstoji neposreden oziroma materialni dokaz, da je C. C. kokain hranil v garaži št. 29, niti ni bilo ugotovljeno, da bi A. A. C. C.ju izročil denar za dobavljeni kokain, vendar pa navedene okoliščine, upoštevaje izvedene dokaze, pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje ne morejo izpodbiti. Sodišče namreč pri presoji, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejeno, kar med drugim pomeni, da lahko odločilna dejstva ugotavlja tudi s sklepanjem iz znanih dejstev na neznana, tj. sklepanje, da obstoj enega ali več neposredno ugotovljenih (pomembnih) dejstev logično in izkustveno pomeni tudi obstoj odločilnih dejstev.(2)

42Pritožbeni očitki zagovornika, da naj bi sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe izpustilo nekatere okoliščine, ki izhajajo iz poročila o tajnem opazovanju dne 20. 2. 2014 oziroma jih je dodalo, čeprav se v poročilu ne navajajo ter s tem bistveno spremenilo kontekst dogajanja, niso konkretizirani, zato jih pritožbeno sodišče ne more preizkusiti niti se do njih opredeliti.

43Pravilnih dokaznih zaključkov izpodbijane sodbe zagovornik ne more izpodbiti s ponavljanjem obtoženčevega zagovora, da je bilo srečanje z A. A. tistega dne zgolj naključno, da sta se srečala dobesedno na vratih, ko je bil C. C. že v odhajanju, da ga je A. A. le spremljal, ko je šel v pekarno v bližini Mercatorja po jabolčne pite za svoje zaposlene (ki ga je v tem delu potrdil tudi A. A.), da se sicer ne spominja natančno, kaj je v vrečki odnesel v garažo št. 29, glede na časovno obdobje pa so to lahko bili copati in vžigalniki, ki so mu ostali od novega leta, ko jih je delil kot darila. Sodišče prve stopnje je zagovor obtoženega C. C. pravilno ocenilo kot neprepričljivega in v točki 26 razlogov izpodbijane sodbe za takšno oceno navedlo prepričljive razloge. Dejstvo, da C. C., ko je na parkirišču pri trgovini Mercator izstopil iz vozila, ni šel v pekarno ali kamorkoli drugam, temveč zgolj v garažo, je v svoji izpovedi potrdil tudi koordinator M. M. in pri tem logično pojasnil, da bi bil obtoženčev vstop v katerikoli drugi objekt vsekakor zabeležen, saj bi bil to v zvezi z vprašanjem hrambe prepovedane droge pomemben podatek. Pritožbeno zatrjevanje, da je šlo med obtožencema za naključno srečanje na vratih lokala Y ne drži, saj iz poročila o tajnem opazovanju z dne 24. 2. 2014 izhaja, da sta se v lokalu zadrževala od 11.19 do 11.34 ure. Brezpredmetni so tudi pritožbeni očitki o nesmiselnosti razlogov izpodbijane sodbe, da je A. A. medtem, ko je v vozilu čakal C. C. in sploh še ni imel droge, dvakrat po telefonu poklical tajnega delavca 01, da se čez petnajst minut dobita v lokalu v P.; po oceni zagovornika bi bilo namreč logično, da bi A. A. tajnemu delavcu 01 sporočil, da je drogo dobil šele potem, ko bi se C. C. vrnil v vozilo. Telefonska klica A. A. po oceni pritožbenega sodišča ravno nasprotno še toliko bolj potrjujeta pravilno dokazno presojo sodišča prve stopnje, da sta se obtoženca tistega dne srečala izključno zaradi prodaje kokaina tajnemu delavcu 02 kot kupcu, da je iz tega razloga A. A. tudi spremljal C. C. na parkirišče pri Mercatorju (in ne zaradi nakupa jabolčnih pit za zaposlene) in da je A. A. vedel, da je šel C. C. v garažo po kokain, zato je tudi, še preden se je C. C. vrnil, klical tajnega delavca 01. Pravilne presoje sodišča prve stopnje, da je bil dobavitelj kokaina dne 20. 2. 2014 ravno C. C., zagovornik tudi ne more omajati s pritožbenim navajanjem, da je A. A., ko po izročitvi droge še ni prejel plačila, na tajnega delavca 01 vpil »da bo prišlo več ljudi, ki bodo potrgali njega in tajnega delavca 02, če ne bo takoj denarja« in ponujanjem lastnega dokaznega zaključka, da A. A. ne bi omenjal »več ljudi«, v kolikor bi bil C. C. njegov edini dobavitelj. Ob upoštevanju vseh v dokaznem postopku ugotovljenih dejstev in zagovorov A. A. in C. C., pa je tudi povsem logičen in pravilen sklep sodišča prve stopnje, da čeprav policisti pri izvajanju ukrepa tajnega opazovanja niso opazili, da bi imel C. C., ko je prihajal iz smeri garaže, v roki paket, to ne pomeni, da ga dejansko ni imel, vendar pa ga, ker je bil v njem kokain ni nosil v rokah ter da bi policisti, v kolikor bi bila zagovora resnična, zagotovo opazili, da ima v rokah rjavo vrečko s pitami, kar pa v poročilu o tajnem opazovanju ni navedeno. Pritožbene navedbe zagovornika, da so takšni razlogi izpodbijane sodbe nejasni in sami s seboj v nasprotju torej niso utemeljeni. Prav ima pritožnik, da sodišče prve stopnje določenih dejstev, ki jih je obtoženi C. C. navedel v zagovoru (da je šel dne 20. 2. 2014 dvakrat do garaže in da je šel do garaže peš, ker je blizu parkirišča), v razloge izpodbijane sodbe ni povzelo, vendar pa te okoliščine niso takšne, da bi lahko kakorkoli vplivale na siceršnjo pravilno presojo prvostopenjskega sodišča, da je zagovor obtoženca neprepričljiv, zato so pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, neutemeljeni.

Kaznivo dejanje pod točko I/11 izreka izpodbijane sodbe:

44Po preizkusu razlogov v točki 22 izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožbeni očitki zagovornika, da naj bi bilo podlaga za dokazne zaključke sodišča prve stopnje zgolj eno srečanje med A. A. in C. C. v lokalu Y, do katerega pa je povsem naključno prišlo neposredno po sestanku med A. A. in tajnim delavcem 01, niso točni. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku na podlagi izsledkov prikritih ukrepov tajnega delovanja in tajnega opazovanja ugotovilo: da sta se dne 8. 4. 2014 (ob 13.13 uri) pred lokalom X v Grosupljem A. A. in tajni delavec 01 sestala zaradi dogovora o prodaji več kot pol kilograma kokaina tajnemu delavcu 02; da je A. A. povedal, da ne ve, ali ima prijatelj iz Ljubljane ta trenutek na zalogi kokain; da je A. A. po končanem pogovoru rekel, da bo odšel do prijatelja v Ljubljano in ga vprašal koliko kokaina še ima, da se lahko dogovorita za preprodajo in tajnemu delavcu 01 naročil, naj bo dosegljiv in da ga bo poklical, ko se bo vračal iz Ljubljane; da se je A. A. ob 13.41 uri v lokalu Y sestal z C. C. in sta se pogovarjala do 14.51 ure; da se je A. A. ob 15. 10 uri ponovno sestal s tajnim delavcem 01 in mu povedal, da njegov prijatelj ima kokain na zalogi in ga je možno kupiti, da naj kupec (tajni delavec 02) pride v petek ali soboto in da bi se lahko zalomilo le, če bi imel prijatelj pripravljenega premalo kokaina in bi morali počakati do naslednjega dne, da se kokain dostavi, saj prijatelj nima vse zaloge kokaina na enem mestu, ker bi bil to prevelik riziko. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje prepričljivim razlogom izpodbijane sodbe, da je na podlagi vsebine pogovora na prvem srečanju med A. A. in tajnim delavcem 01 (ko A. A. še ni vedel, ali je na zalogi dovolj kokaina), dejstva, da se je A. A. takoj nato srečal le z C. C., po zaključku tega srečanja pa se ponovno sestal s tajnim delavcem 01 in mu povedal, da je na zalogi dovolj kokaina za nakup, edini možni zaključek, da je »prijatelj«, ki je A. A. vnaprej zagotovil dobavo kokaina, ki ga je ponudil v nakup tajnemu delavcu 01, ravno obtoženi C. C. Zagovornik s pritožbenimi navedbami, v katerih izpostavlja čas trajanja srečanja med A. A. in C. C. podaja lastne dokazne zaključke, ki jih pritožbeno sodišče ne sprejema. Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni navedlo razlogov niti v dokaznem postopku ni ugotavljalo, ali se je A. A. v času po končanem prvem pogovoru s tajnim delavcem do prihoda v lokal Y ter po zaključku srečanja z C. C. do drugega srečanja s tajnim delavcem, srečal ali govoril po telefonu še s kom drugim, saj domneve zagovornika o morebitnih vmesnih srečanjih ali telefonskih pogovorih A. A. z drugimi osebami v izvedenih dokazih nimajo podlage.

Kaznivo dejanje pod točko I/12 izreka izpodbijane sodbe:

45Sodišče druge stopnje sprejema razloge v točki 23 izpodbijane sodbe, v katerih je sodišče prve stopnje najprej povzelo z izvedenimi dokazi ugotovljena dejstva, nato pa, na podlagi poteka dogodkov, utemeljeno zaključilo, da je bil tudi pri tem dejanju »prijatelj«, ki ga je A. A. tajnemu delavcu 01 omenjal kot dobavitelja kokaina, prav obtoženi C. C. ter takšno svojo presojo prepričljivo in argumentirano obrazložilo. A. A. se je namreč tudi dne 21. 5. 2014 potem, ko se je ob približno 12.15 uri sestal s tajnim delavcem 01 v lokalu X v Grosupljem in sta se dogovorila, da bo A. A. pri »prijatelju« preveril, ali se da kupiti samo 50 gramov kokaina, tajnemu delavcu 01 pa naročil, naj poskuša zbrati denar vsaj za 100 gramov kokaina, saj njegov »prijatelj« ne prodaja manjših količin kokaina, takoj po koncu srečanja s tajnim delavcem (ob 12.39 uri) odpeljal do lokala Y (kamor je prispel ob 12.52 uri), kjer pa C. C. ni bilo, ob 12.59 uri je bil A. A. v lokalu, nato pa se je ob 13.07 uri odpeljal do parkirišča podjetja A-C., kjer se je ob 13.12 uri sestal z C. C., se z njim pogovarjal do 13.42 ure, nato pa takoj po telefonu poklical tajnega delavca 01 in mu na srečanju na Rudniku povedal, da tega dne ni mogoče kupiti niti 100 gramov kokaina, saj ga ima njegov »prijatelj« na zalogi le še dva kilograma, ki pa sta že vnaprej prodana, zato »prijatelju« tudi ni omenjal 50 gramov kokaina. Povedal pa mu je tudi, da mu je »prijatelj« povedal, da bo konec drugega tedna (v obdobju od 30. 5. do 2. 6. 2014) prispela nova pošiljka kokaina in bi posel lahko naredila takrat.

46Pritožnik izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da se je A. A. med obema srečanjema s tajnim delavcem 01 srečal le z C. C. in v zvezi s tem izpostavlja, da je bil v času od 12.59 ure do 13.07 ure A. A. v lokalu (kjer pa C. C. ni bilo), pri čemer pa iz poročila o tajnem opazovanju ne izhaja, da se A. A. v tem času ni sestal s kom drugim. Sodišče druge stopnje teh pritožbenih navedb ne sprejema in jih ocenjuje tudi kot sprenevedajoče. V poročila o tajnem opazovanju se namreč zagotovo ne beležijo dogodki, ki jih izvajalci tajnega opazovanja niso videli, temveč le tisti, ki so jih dejansko opazili oziroma okoliščine, ki so bile dejansko zaznane. Po pregledu poročila o tajnem opazovanju dne 21. 5. 2014, ki se je zoper A. A. in C. C. izvajalo od 11.03 ure dalje, sodišče druge stopnje ugotavlja, da so za oba obtoženca navedena srečanja z drugimi osebami (t. i. »zvezami«) in posledično zaključuje, da bi bilo tudi morebitno srečanje A. A. s kakšno osebo v času od 12.59 ure do 13.07 ure v poročilu zagotovo zabeleženo.

47Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožniku, da C. C. po njegovi vrnitvi z Nizozemske, kamor naj bi, kot je izpovedal koordinator M. M., po sklepanju policije odšel zaradi dobave nove pošiljke kokaina, ki jo je A. A. omenjal tajnemu delavcu 01, kokain ni bil zasežen. Vendar pa ta okoliščina ne more omajati pravilne presoje sodišča prve stopnje, da bi A. A. kokain za prodajo tajnemu delavcu 02, v času od 30. 5. do 2. 6. 2014 dobavil ravno C. C., za katerega je utemeljeno zaključilo, da je ravno on tisti »prijatelj iz Ljubljane«, ki je A. A. dobavljal kokain in ki mu je tudi povedal za pošiljko kokaina v navedenem časovnem obdobju.

K pritožbama obtoženega B. B. in njegove zagovornice:

48Glede verodostojnosti nastanka in vsebine poročil o tajnem delovanjem ter njihove dokazne vrednosti se je sodišče druge stopnje že opredelilo, ko je odgovarjalo na pritožbene navedbe zagovornikov obtoženega A. A., zato se v zvezi z vsebinsko enakim pritožbenim navajanjem zagovornice, v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge v točkah 19, 20 in 21 obrazložitve te odločbe.

49Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje pritožbenim očitkom zagovornice, da se naslov L. 8 ne nahaja v Celju (dejanje pod točko I/3) in da v prvem delu opisa dejanja pod točko I/5 kraj dejanja ni naveden. Kraj, kadar ni znak kaznivega dejanja, se v izreku obsodilne sodbe navede, kadar je od tega odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona (1. točka prvega odstavka 359. člena ZKP)(3). Kraj dejanja ni odločilen za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja, saj ni določen kot njegov poseben znak, niti ni odločilno dejstvo za presojo navedenih dejanj, zato navedeni pomanjkljivosti na pravilnost opisa kaznivih dejanj in ugotovitve dejanskega stanja ne moreta vplivati. Zmotno pa je tudi pritožbeno stališče zagovornice, da ker v opisu dejanj pod točkama I/5 in 6 izreka izpodbijane sodbe nista navedeni cena in količina kokaina, ki je bil predmet ponujanja, opisa dejanj ne vsebujeta vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami. Cena in količina prepovedane droge, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, ne predstavljata zakonskega znaka tega kaznivega dejanja.(4)

50V zvezi s kaznivim dejanjem pod točko I/3 izreka izpodbijane sodbe obtoženec in njegova zagovornica s ponavljanjem obtoženčevega zagovora (ki ga je potrdil tudi obtoženi A. A.) in sicer, da ni vedel, da je v paketu, ki ga je hranil za A. A. in ga nato 20. 12. 2012 izročil tajnemu delavcu 01 kokain, pravilnih dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje ne moreta izpodbiti. Sodišče prve stopnje je v točki 16 razlogov izpodbijane sodbe obširno in podrobno predstavilo izsledke prikritih ukrepov v zvezi z dogajanjem dne 19. 12. in 20. 12. 2012, iz katerih je razvidno, kako je med A. A. in tajnim delavcem 01 prišlo do dogovora o nakupu 50 gramov kokaina v „Celju“ in ne v Ljubljani, da je A. A. tajnemu delavcu povedal, da bo kokain vzel v „Celju“ pri tistemu, ki mu montira okna, da je A. A. neposredno pred odhodom v „Celje“ klical obtoženega B. B. (na telefonsko številko 000-000), kar je tajnemu delavcu 01 izrecno potrdil (na isto telefonsko številko pa ga je ponovno klical, ko ga je tajni delavec neposredno pred izvedbo navideznega odkupa prepovedane droge tajni delavec 01 spraševal „Kje je ta ?“ (obtoženi B. B.), A. A. pa mu je odvrnil „Čakaj bom zvrcnil.“), kako je potekalo srečanje med A. A., B. B. in tajnim delavcem 01, okoliščine v zvezi z izročitvijo kokaina B. B. tajnemu delavcu 01 ter okoliščine izvedbe navideznega odkupa kokaina, pri katerem je imel vlogo kupca kokaina tajni delavec 02. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka ter dejstva, da je A. A. tajnemu delavcu 01 v pogovorih večkrat omenjal B. B. in mu tudi povedal, da zanj preprodaja drogo, je sodišče prve stopnje zagovora A. A. in B. B. utemeljeno zavrnilo kot neprepričljiva in v točki 25 obrazložitve izpodbijane sodbe za takšno svojo oceno navedlo prepričljive razloge, ki jih sodišče druge stopnje sprejema in se jim v izogib ponavljanju tudi pridružuje. Obtoženi B. B. torej ne more uspeti s pritožbenim zatrjevanjem, da ni vedel, kaj mu je dal A. A. za hraniti, ko je decembra 2012 prišel na ogled oken in da telefonska številka 000-000 ni bila njegova.

51Pritožbeno zatrjevanje zagovornice, da obtoženemu B. B., ker se je tajni delavec 01 o prodaji kokaina pogovarjal le z A. A., ni mogoče očitati, da je tajnima delavcema prodal kokain, ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je obtoženca spoznalo za krivega, da je dejanja v okviru obravnavanega kolektivnega kaznivega dejanja storil kot član hudodelske združbe in s takšno presojo se strinja tudi pritožbeno sodišče. Prispevek člana združbe pri kaznivih dejanjih, ki so bila storjena v okviru združbe, je treba vselej presojati po kriterijih za udeležbo. Da bi njenega člana lahko šteli za sostorilca kaznivega dejanja, ki je storjeno v okviru združbe, ni potrebno, da uresniči vse zakonske znake tega kaznivega dejanja, temveč zadostuje, da sodeluje pri uresničitvi le enega od njih ali pa kako drugače odločilno prispeva k storitvi (drugi odstavek 20. člena KZ-1).(5) Čeprav torej obtoženec pri tem dejanju ni bil tisti, ki se je dogovarjal s tajnim delavcem 01 za prodajo kokaina, pa je bila njegova vloga oziroma ravnanje s tem, ko je kokain, ki ga je imel za obtoženega A. A. shranjenega v stropu pisarne v poslovnih prostorih H. H., s. p., vedoč, da bo predmet nadaljnje prodaje, izročil tajnemu delavcu 01, tako s časovnega kot tudi s krajevnega vidika nujni sestavni del nezakonite dejavnosti prometa s prepovedano drogo.

52Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju ocene o verodostojnosti izpovedbe tajnega delavca 01 in vsebine poročil o tajnem delovanju, ki ji pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, pravilno zaključilo, da je obtoženi B. B. storil tudi dejanji opisani pod točkama I/5 in 6 izreka izpodbijane sodbe. Dokazne zaključke, ki jih je ustrezno pojasnilo v točkah 17 in 18 njene obrazložitve, je utemeljeno oprlo na vsebino pogovorov med A. A. in tajnim delavcem 01 dne 10. 1. 2013 in 29. 1. 2013, v katerih je A. A. tajnemu delavcu vsakokrat zatrdil, da bo kokain, ki mu ga je ponujal v prodajo, dostavil obtoženi B. B.

53Pri dejanju pod točko I/5 je tako A. A. tajnemu delavcu povedal „da pa lahko zrihta precej čisto robo od B. B., samo, da bo treba počakati, ker je B. B. v Kopru in bo lahko prišel šele po 17.00 uri“, resničnost teh navedb pa se je v nadaljevanju potrdila z ravnanjem obtoženega B. B. samega, ko se je okrog 18.00 ure istega dne dejansko na parkirišču na Barju sestal z A. A. in tajnim delavcem 01. Njegovega zagovora, ki ga ponavlja tudi v pritožbi, da se je takrat z A. A. sestal zaradi montaže oken, pa sodišče prve stopnje, glede na navajanje A. A. tajnemu delavcu 01 in okoliščine poteka srečanja (tajni delavec je čakal v avtu, da se je A. A. najprej sam pogovoril s B. B., šele kasneje pa mu je A. A. pokazal, da se jima lahko pridruži), utemeljeno ni sprejelo. Posledično pa zagovornica tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da tajni delavec 01 na srečanju na Barju ni slišal, da bi se obtoženca pogovarjala o drogi, saj pri delu njunega pogovora ni bil prisoten, za kar, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, ne bi bilo razloga, v kolikor bi pogovor tekel o oknih, kot v zagovoru in pritožbi zatrjuje obtoženi B. B. Sicer pa celoten potek dogajanja tistega dne potrjuje, da je do srečanja na Barju prišlo ravno zaradi ponudbe kokaina za katerega je pred tem A. A. navajal tajnemu delavcu 01, da ga bo „zrihtal pri B. B.“, ki pa bo dosegljiv šele po 17.00 uri. Izvedeni dokazni postopek sicer potrjuje, da sta bila A. A. in B. B. v poslovnem odnosu tudi v zvezi z dobavo in montažo oken, saj je A. A. v pogovorih s tajnim delavcem 01 to omenjal, vsekakor pa, kot je pravilno zaključilo prvostopenjsko sodišče, pogovori med A. A. in B. B. niso bili vedno v zvezi z naročilom oken, niti temu ni bilo namenjeno srečanje na Barju, kot to zatrjujeta pritožnika. Res je, kot navaja zagovornica, da je tajni delavec 01 izpovedal, da mu B. B. nikoli ni izrecno ponujal kokaina, oziroma da se o nakupu droge z njim ni pogovarjal, tudi na Barju ne. Vendar pa ta okoliščina, glede na dejstvo, da je bilo dejanje storjeno že z navajanjem A. A. tajnemu delavcu 01, da bo kokain dostavil B. B. ter upoštevaje vlogo B. B. in prej navedeno stališče sodne prakse o udeležbi storilcev pri kaznivih dejanjih storjenih v okviru združbe, pravilnih dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje ne more izpodbiti. Neutemeljeno pa je tudi pritožbeno zatrjevanje, da v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi takrat B. B. imel kokain za A. A. in da bi sploh bilo mogoče, da bi tajnemu delavcu 01 kokain dostavil. To dejstvo namreč izhaja iz navedb A. A. tajnemu delavcu 01, da bi rad prodal najprej to robo, ki jo bo prinesel B. B., saj je to njegova roba in bi se je rad znebil oziroma, da bi prej rad prodal svoj kokain, ki ga ima B. B.

54Sodišče prve stopnje je utemeljeno sprejelo tudi izsledke prikritega ukrepa tajnega delovanja dne 29. 1. 2013 (dejanje pod točko I/6), torej, da je A. A. tega dne tajnemu delavcu 01 dejal, da mu je B. B. predlagal, da bi mu ponudil oziroma prodal tajnemu delavcu 02 kokain, ki mu je ostal v Celju. Res je, kot navaja pritožnica, da je prvostopenjsko sodišče dokazni zaključek gradilo le na podlagi navedb A. A. tajnemu delavcu 01, vendar pa neutemeljeno zatrjuje, da zato dejanje obtoženemu B. B. ni dokazano. Upoštevaje vsa v zvezi z dejanjema pod točkama I/3 in 5 (in tudi drugimi dejanji) ugotovljena dejstva, ki izkazujejo resničnost navedb A. A. tajnemu delavcu 01, jih je sodišče prve stopnje upravičeno sprejelo tudi glede tega dejanja in utemeljeno zaključilo, da je A. A. tajnemu delavcu 01 ponujal v odkup kokain, ki bi ga dostavil B. B., ki je glede na izvedene dokaze A. A. celo sam predlagal, da se kokain, ki ga je imel proda tajnemu delavcu 02 in je s takšnim ravnanjem torej sodeloval pri ponudbi, s tem pa je izkazan tudi njegov subjektivni odnos do dejanja in so nasprotna zatrjevanja pritožnice neutemeljena.

K pritožbenim navedbam glede hudodelske združbe:

55Pritožbeno sodišče nima pomislekov v zaključke prvostopenjskega sodišča, da so obtoženci očitano jim kaznivo dejanje skupaj z neugotovljenimi osebami in tajnima delavcema storili v hudodelski združbi za izvedbo takih dejanj. V točki 27 razlogov izpodbijane sodbe je, ob upoštevanju v sodni praksi zavzetih stališč, izpostavilo dejstva (povezanost vlog med obtoženci, medsebojna razdelitev vlog na dobavitelje in preprodajalce, uskladitev kriminalnega delovanja, ki se je med seboj s posameznimi ravnanji dopolnjevalo, način komunikacije v zvezi z izvrševanjem posamičnih dejanj, zavest o skupnem delovanju), ki tudi po presoji pritožbenega sodišča omogočajo zanesljivo sklepanje, da obsojenci niso delovali zgolj kot sostorilci, temveč so bili medsebojno povezani v organizirano kriminalno združbo za prodajo prepovedanih drog in za svojo odločitev navedlo ustrezne razloge, ki jih sodišče druge stopnje sprejema.

56Sodišče druge stopnje se je do pritožbenih navedb zagovornikov obtoženega A. A. v zvezi z zagovorom tega obtoženca in dokazanostjo storitve kaznivega dejanja obtoženemu C. C. že opredelilo in pritrdilo dokazni presoji sodišča prve stopnje, zato zagovornik odvetnik D. D. s pritožbenim zatrjevanjem, da bi bilo obtožencu mogoče očitati nekaj posamičnih ravnanj, ki jih je v zagovoru priznal in pojasnil ter da za obtoženega C. C. ne obstaja nikakršen dokaz, da je storil očitana dejanja, ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je na podlagi v zvezi s posamičnimi dejanji izvedenih dokazov utemeljeno presodilo, da je imel C. C. v inkriminiranem obdobju vlogo dobavitelja kokaina, ki ga je poleg A. A., ki večjih količin kokaina sam ni hranil, dobavljal tudi drugim preprodajalcem, A. A. pa je imel glavno vlogo pri komunikaciji in organizaciji nadaljnje preprodaje kokaina, ki so ga zanj preprodajali obtoženi B. B. in drugi neugotovljeni preprodajalci, tajna delavca pa sta imela vlogi posrednika pri preprodaji (01) oziroma kupca (02) kokaina za nadaljnjo preprodajo. Pri tem pa, kot je v razlogih izpodbijane sodbe pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, ni potrebno, da se vsi člani združbe med seboj poznajo, morajo pa vedeti za obstoj združbe(6), zato so pritožbene navedbe zagovornikov, da naj bi bil neobstoj združbe potrjen s tem, da se obtožena C. C. in B. B. nista poznala, neutemeljene. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je B. B. poleg A. A. poznal tudi tajnega delavca 01, s katerim se je prav zaradi preprodaje kokaina dvakrat tudi srečal, ob izvedbi navideznega odkupa je videl tudi tajnega delavca 02. Tajnega delavca 01 pa je na srečanjih z A. A. nekajkrat videl tudi C. C., ki je (upoštevaje navedbe A. A. tajnemu delavcu 01 v zvezi z naročili premajhnih količin kokaina) tudi vedel da A. A. dobavlja kokain za nadaljnjo preprodajo. V zvezi s pritožbenim navajanjem, da ni izkazano pranje denarja, ki izvira iz prodaje prepovedane droge, sodišče druge stopnje pritrjuje stališču okrožnega državnega tožilca v odgovoru na pritožbo, da za obstoj hudodelske združbe ni potrebno dokazovati nadaljnje uporabe koristi pridobljene s storitvijo kaznivega dejanja niti pranja denarja. Do preostalih pritožbenih navedb zagovornikov obtoženega A. A. pa se je sodišče druge stopnje ali že opredelilo (presoja sodišča prve stopnje, da je „prijatelj iz Ljubljane obtoženi C. C. in verodostojnosti izpovedi tajnega delavca 01) ali pa so tako posplošene, da se do njih ne more opredeliti.

57Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe sicer res ni izrecno uporabilo zakonsko določene besedne zveze „hudodelski načrt“ (prvi odstavek 41. člena KZ-1), kar izpostavlja zagovornik obtoženega C. C., vendar pa zaradi tega razlogi sodbe v zvezi z obstojem hudodelske združbe niso pomanjkljivi. Dokazne zaključke sodišča prve stopnje, da so obtoženci skupaj s tajnima delavcema ter neugotovljenimi dobavitelji in odjemalci delovali v okviru vnaprej načrtovane, organizirane in že dalj časa utečene kriminalne dejavnosti, potrjujejo razlogi celotne obrazložitve izpodbijane sodbe, v katerih je prvostopenjsko sodišče pojasnilo svoje ugotovitve in presojo o vlogi in načinu delovanja vsakega od obtožencev, njihovih medsebojnih stikih, načinu komuniciranja ter količinah in časovnih okvirjih dobav in prodaj oziroma ponujanja kokaina naprodaj. Pritožbene navedbe zagovornika, da naj bi bil neobstoj hudodelskega načrta izkazan z dejstvom, da A. A. kokaina, ki ga je ponujal tajnemu delavcu 01, večkrat ni mogel priskrbeti, ker je bila dobavljena zaloga kokaina že vnaprej obljubljena drugim odjemalcem, niso utemeljene. Te okoliščine ravno nasprotno potrjujejo, da so bili v hudodelski združbi poleg obtožencev tudi neugotovljeni odjemalci, ki so si, ko so bili seznanjeni, da je C. C. kot eden izmed dobaviteljev kokaina pričakoval novo dobavo, vnaprej zagotovili nakup večjih količin, s čimer je le še dodatno potrjeno, da je šlo za organizirano, načrtovano in že utečeno dobavo in nadaljnjo preprodajo prepovedane droge, ne pa za naključne prodaje s priložnostno razdelitvijo droge, kot to zatrjuje pritožnik. Sicer pa je iz izvedenih dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo v razlogih pod točkami 17, 18, 19, 20, 22 in 23 razvidno, da tudi v kolikor A. A. tajnemu delavcu 01 kokaina ni priskrbel istega dne, mu je vsakič zagotovil, da ga lahko priskrbi v roku enega ali nekaj dni, kar izkazuje redno dobavo večjih pošiljk kokaina, s čimer pa je tudi potrjen obstoj hudodelskega načrta in združbe za izvrševanje kaznivih dejanj prometa s prepovedanimi drogami. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ne zatrjuje, da naj bi C. C. vedel za oba tajna delavca in B. B., kot to navaja pritožnik, temveč je, za kar je imelo podlago v izpovedi tajnega delavca 01, da je bil nekajkrat prisoten, ko sta se sestala obtožena A. A. in C. C., utemeljeno zaključilo, da je C. C. tajnega delavca 01 srečal in videl. Navsezadnje pa niti ni odločilno, ali sta se C. C. in tajni delavec 01 osebno poznala ali ne, saj za obstoj hudodelske združbe ni potrebno, da bi se morali njeni člani med seboj poznati, temveč je, kar je v razlogih izpodbijane sodbe pravilno izpostavilo tudi prvostopenjsko sodišče bistveno, da se storilci zavedajo, da so del večje organizirane skupine, ki jo povezuje izvrševanje kaznivih dejanj prometa s prepovedanimi drogami, kar pa tudi po oceni pritožbenega sodišča izvedeni dokazi nedvomno potrjujejo. Obtoženi C. C. je namreč poznal A. A. in je tudi vedel, da mu kokain dobavlja za nadaljnjo preprodajo, imel je svoje neugotovljene dobavitelje prepovedane droge, prodajal pa je tudi drugim neugotovljenim odjemalcem. Neutemeljeno je tudi pritožnikovo zatrjevanje, da so razlogi izpodbijane sodbe, da je obtoženi A. A. tajnemu delavcu 01 zaupal, v nasprotju z dejstvom, da mu nikoli ni razkril, kdo je njegov dobavitelj, temveč ga je imenoval le „prijatelj iz Ljubljane“, kar naj bi po oceni zagovornika prav tako potrjevalo neobstoj združbe. Sodišče druge stopnje pritrjuje zaključku prvostopenjskega sodišča, da nerazkritje imena obtoženega C. C. tajnemu delavcu 01 le še dodatno izkazuje, da je bil C. C. dejansko A. A. dobavitelj kokaina (točka 27 izpodbijane sodbe). Kot utemeljeno navaja tudi okrožni državni tožilec v odgovoru na pritožbo tega zagovornika, delovanje v hudodelski združbi narekuje posebno previdnost, ki se kaže tudi v tem, da „nadrejeni“ (dobavitelji prepovedane droge) ne dovolijo, da bi bili z njihovo identiteto seznanjeni „podrejeni“ (odjemalci, kurirji, kupci). Navsezadnje je na enak način ravnal tudi obtoženi A. A. kot organizator nadaljnje preprodaje kokaina, ki je, kot je izpovedal tajni delavec 01, vztrajno zavračal kakršenkoli osebni stik s tajnim delavcem 02, kot kupcem kokaina. Sodišče prve stopnje je v točki 27 razlogov izpodbijane sodbe navedlo, da je bilo nenavadno tudi, da je C. C. imel v konzoli v vozilu s katerim je odšel na Nizozemsko dne 28. 4. 2014, skrit telefon, česar v zagovoru ni znal pojasniti. Zagovornik sicer utemeljeno izpostavlja, da je obtoženec izkoristil svojo pravico, da se ne zagovarja oziroma ne odgovarja na vprašanja, zato mu načina zagovora ni mogoče šteti v škodo. Kljub temu pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da izpostavljen del razlogov izpodbijane sodbe ni vplival na siceršnjo pravilno presojo sodišča prve stopnje, da je obtoženi C. C. bil eden izmed A. A. dobaviteljev in član hudodelske združbe, saj teh zaključkov ni oprlo zgolj na dejstvo, da je imel skrit telefon, temveč, kot je razvidno iz točke 27 razlogov izpodbijane sodbe (in razlogov v zvezi s posamičnimi dejanji), tudi na druge že navedene okoliščine, ki jih sodišče druge stopnje sprejema.

58Res je, kot navaja zagovornica obtoženega B. B., da se C. C. in B. B. očitajo dejanja v različnih časovnih obdobjih ter da iz opisov posamičnih dejanj ne izhaja, da bi kokain, ki ga je za A. A. preprodajal B. B., A. A. dobavil C. C., vendar pa je zmoten nadaljnji zaključek pritožnice, da zaradi tega obtoženci niso mogli biti člani iste združbe. Hudodelska združba je živ sistem, ki praviloma deluje v daljšem časovnem obdobju, na raznih krajih, lahko spreminja sam način delovanja, ni nujno, da jo ves čas obstoja sestavljajo isti člani, ni potrebno, da vsi člani združbe sodelujejo prav pri vsakem v okviru združbe storjenem posamičnem dejanju, kot tudi ne, da so člani med seboj povezani, da so v neposrednih, osebnih stikih, ali da se med seboj sploh poznajo, nekateri sodelujejo tudi zgolj pri enem v okviru združbe storjenem dejanju; bistveno pa je, da se zavedajo, da so del večje organizirane skupine, ki jo povezuje izvrševanje kaznivih dejanj prometa s prepovedanimi drogami in v kateri ima vsak določeno vlogo. Kot je bilo že pojasnjeno, v hudodelski združbi niso delovali zgolj obtoženci, temveč tudi neugotovljeni dobavitelji in odjemalci ter oba tajna delavca. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da je imel A. A. v obravnavanem časovnem obdobju več dobaviteljev prepovedane droge (ne le C. C.) in je torej A. A. kokain, ki ga je ta izročil v nadaljnjo preprodajo B. B., dobavil neugotovljeni dobavitelj. Zato pritožbeno zatrjevanje zagovornice, ki ga gradi zgolj na okoliščinah, da C. C. in B. B. nista delovala v istem časovnem obdobju in njuna dejanja niso v neposredni povezavi (niti se jima to ne očita), ne pomeni, da niso bili vsi obtoženci člani iste hudodelske združbe, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi obrazložilo, da je bil obtoženi B. B. A. A. odjemalec kokaina in ga je zanj preprodajal naprej svojim odjemalcem, da je ravnal po naročilih A. A., da je poznal tajnega delavca 01 kot A. A. odjemalca in se z njim tudi dvakrat srečal v zvezi s prodajo oziroma ponujanjem kokaina naprodaj ter sodeloval pri treh posamičnih dejanjih. Pri tem je popolnoma nepomembno, da obtoženega C. C. ali drugih neugotovljenih dobaviteljev ni poznal oziroma z njimi ni bil v osebnem stiku, da se s tajnim delavcem 01 ni osebno dogovarjal za prodajo kokaina ali mu ga osebno ponujal, da je tajnega delavca 02 le videl, temveč je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se je zavedal, da sodeluje v organizirani skupini z določenimi vlogami njenih članov, ki je povezana zaradi izvrševanja kaznivih dejanj s področja neupravičenega prometa s prepovedano drogo. Sodišče prve stopnje je torej vsa odločilna dejstva v zvezi z obstojem hudodelske združbe in delovanjem obtoženega B. B. v njenem okviru pravilno ugotovilo, napravilo ustrezne dokazne zaključke ter so obširne pritožbene navedbe zagovornice, ki jih navaja v zvezi s tem vprašanjem, ki pa ne v opisu kaznivega dejanja, ne v na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovljenem dejanskem stanju in ne v razlogih izpodbijane sodbe nimajo podlage, neutemeljene. Zmotno in nekoliko nelogično je tudi stališče pritožnice, da bi morali biti v opisu dejanja podatki o neugotovljenih osebah, ki tvorijo hudodelsko združbo. V kolikor namreč osebe niso ugotovljene, ni mogoče od državnega tožilca pričakovati, da bo izkazal, kdo so te osebe, niti ni mogoče v opisu dejanja navesti njihovih podatkov. Povsem življenjsko in izkustveno logično je, da pri kaznivih dejanjih neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami, ki se izvršujejo v okviru hudodelskih združb, katerih člani so tudi v drugih državah, zaradi večjega števila oseb z razdeljenimi vlogami, previdnosti pri medsebojnih stikih in prikritega načina komunikacije, ni mogoče odkriti vseh njenih članov, niti to ni potrebno, temveč je bistveno, da so se obtoženci zavedali, da gre za organizirano kriminalno dejavnost v kateri sodeluje več oseb z določenimi vlogami pri preprodaji kokaina, ki že po naravi stvari terja delovanje več oseb (dobaviteljev, preprodajalcev, posrednikov), čeprav so nekateri člani ostali neodkriti. Posledično pa so tudi neutemeljene pritožbene navedbe, da je opis dejanja »z neugotovljenimi osebami« obrambi onemogočil predlagati ustrezne dokaze v zvezi s tem, da obtoženec ni bil član hudodelske združbe z drugimi neugotovljenimi osebami. Hudodelska združba je opredeljena v uvodnem delu opisa kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe, v katerem je tudi navedeno, da so bili dobavitelji, odjemalci, preprodajalci in kupci tudi neugotovljene osebe, zato ni potrebno, da bi se besedna zveza „neugotovljene osebe“ navajala še pri opisu posamičnih dejanj ter je pritožbeno zatrjevanje zagovornice, da ker pri posamičnih dejanjih (I/3, 5, 6) ni navedeno, da jih je obtoženi B. B. storil še z drugimi neugotovljenimi člani združbe, temveč zgolj z obtoženim A. A., ni izpolnjen pogoj hudodelske združbe, brezpredmetno. Sodišče druge stopnje tudi ne sprejema pritožbenih navedb pritožnice, da ni moč šteti, da sta hudodelsko združbo sestavljala tudi tajna delavca, temveč pritrjuje stališču okrožnega državnega tožilca (v odgovorih na pritožbe zagovornikov obtoženih A. A. in C. C.), da sta obtožena A. A. in B. B. tajna delavca dojemala kot odjemalca kokaina oziroma kot posrednika pri prodaji (01) in kupca (02) kokaina in sta tajna delavca v zavesti obtožencev, torej v okviru njunega naklepa, nastopala kot člana združbe, zato ju je, kljub njunim dejansko le navideznim vlogam, mogoče šteti kot člana združbe. Pritožbeno zatrjevanje, da za izvajanje prikritega ukrepa tajnega delovanja ni bilo nobene potrebe za sodelovanje dveh tajnih delavcev, temveč bi zadoščal le eden ter da je državno tožilstvo z odreditvijo delovanja dveh tajnih delavcev načrtno povečalo število oseb vpletenih v prodajo prepovedane droge, da je lahko obtožencem očitalo delovanje v hudodelski združbi, pa nima v izvedenem dokaznem postopku ali podatkih spisa (koordinator M. M. v svoji izpovedbi pojasnil, da je bil tajni delavec 02, ki je policist, angažiran zaradi kontrole delovanja tajnega delavca 01) prav nobene podlage, temveč je podano na ravni nekonkretiziranih domnev, ki jih pritožbeno sodišče ne sprejema. Sodišče druge stopnje je že pojasnilo, da sprejema presojo sodišča prve stopnje, da je obtoženi B. B. dne 20. 12. 2012 uporabljal telefonsko številko 000-000, in ker je bila v omrežje vklopljena le tri dni prej (dne 17. 12. 2012) je tudi utemeljeno zaključilo (točka 16 razlogov izpodbijane sodbe), da jo je uporabljal prav z namenom izvrševanja kaznivih dejanj oziroma je šlo za tako imenovani delovni telefon ter okoliščina, da v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi prikrito komuniciral, kar izpostavlja pritožnica, ni bistvena. Zagovornica nadalje izpostavlja, da se očitek hudodelske združbe opira (tudi) na to, da so z izvajanjem kaznivih dejanj obtoženci pridobili denarna sredstva, vendar pa za obtoženega B. B. ni izkazano, da bi si z dejanji pridobil kakršnokoli korist. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je v opisu hudodelske združbe v izreku izpodbijane sodbe navedeno, da je vsak od udeležencev posameznih preprodaj praviloma del kupnine zadržal zase, kar pa se za obtoženega B. B. v opisu dejanja pod točko I/3 ne zatrjuje, niti to ne izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe. Okoliščina, da obtoženi B. B. ni prejel dela zaslužka od prodaje kokaina dne 20. 12. 2012, pa ne more omajati pravilnega zaključka sodišča prve stopnje, da je bil član hudodelske združbe, sicer pa gre to okoliščino pripisati temu, da je, kot je izpovedal tajni delavec 01, B. B. A. A. dolgoval denar in ravno zaradi dolga (7.000,00 EUR) je A. A. s B. B. tudi prekinil sodelovanje (točka 18 razlogov izpodbijane sodbe).

K odločbam o kazenskih sankcijah, vštetju odvzema prostosti, odvzemu premoženjske koristi in stroških kazenskega postopka:

59Sodišče prve stopnje je pri kaznih, ki jih je izreklo obtoženemu A. A. upoštevalo vse obteževalne (predkaznovanost, kriminalna količina, vztrajnost obtoženca in kontinuirano izvrševanje kaznivih dejanj, vrsta prepovedane droge) in olajševalne (preživljanje dveh otrok) okoliščine, utemeljeno je tudi zaključilo, da je obtoženec obravnavano kaznivo dejanje storil iz koristoljubnosti. Pri odmeri stranske denarne kazni je kot podlago za izračun višine dnevnega zneska sicer res uporabilo višino obtoženčeve plače pred odvzemom prostosti, čeprav je obtoženec, kot utemeljeno navaja zagovornik odvetnik E. E., v priporu že od 31. 5. 2014 in od takrat ni več zaposlen. Kljub temu pa izrek stranske denarne kazni ni neutemeljen, saj je prvostopenjsko sodišče upoštevalo, da je obtoženec lastnik dveh nepremičnin in lokala H. (kar je pojasnilo v zvezi z odločbo o naložitvi stroškov kazenskega postopka), pri odmeri pa je upoštevalo tudi, da preživlja dva otroka in mu izreklo primerno in pravično stransko denarno kazen. V zvezi z odmero zaporne kazni pa sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje, čeprav je bil obtoženec že trikrat pravnomočno obsojen za istovrstna kazniva dejanja (in tudi za druga), njegovi predkaznovanosti pripisalo nekoliko preveliko težo, zato je pritožbama zagovornikov v tem delu ugodilo in obtožencu izrečeno zaporno kazen znižalo na osem let zapora.

60Zagovornik odvetnik D. D. ne more uspeti s pritožbenimi navedbami v katerih, s sklicevanjem na zagovor obtoženega A. A., da je pri navideznih odkupih prepovedane droge prejel zgolj 5.000,00 EUR protipravne premoženjske koristi, izpodbija višino odvzete premoženjske koristi, saj je zagovor obtoženca, kot je že pojasnjeno v točkah 15 in 16 te odločbe, tudi po prepričanju sodišča druge stopnje neprepričljiv. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka utemeljeno zaključilo, da je obtoženi A. A. s prodajo kokaina tajnemu delavcu 02 prejel dne 20. 12. 2012 1.750,00 EUR, dne 6. 3. 2013 3.500,00 EUR in 20. 2. 2014 2.500,00 EUR in v točki 28 obrazložitve izpodbijane sodbe tudi z ustreznimi razlogi pojasnilo, kako je določilo višino premoženjske koristi, ki jo je odvzelo obtoženima A. A. in C. C. (temu obtožencu le v zvezi z dejanjem pod točko I/10), ki jih sodišče druge stopnje sprejema in se jim v izogib ponavljanju tudi pridružuje.

61Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji in o odvzemu premoženjske koristi (386. člen ZKP), zato je, čeprav ju zagovornik obtoženega C. C. izrecno ne izpodbija, sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pri izbiri in odmeri zaporne in stranske denarne kazni pravilno upoštevalo okoliščine izvršitve kaznivega dejanja (obtoženčeva vloga dobavitelja, količina prepovedane droge, število posamičnih dejanj) in olajševalne okoliščine (nekaznovanost, skrb za dva mladoletna otroka), utemeljeno je zaključilo, da je obtoženec kaznivo dejanje storil iz koristoljubnosti, njegovo premoženjsko stanje je pojasnilo v odločbi o stroških ter vse okoliščine tudi ustrezno ovrednotilo in obtoženemu C. C. izreklo primerni kazni. V zvezi z višino odvzete premoženjske koristi pa se sodišče druge stopnje sklicuje na obrazložitev v prejšnji točki te odločbe.

62Sodišče prve stopnje je tudi glede obtoženega B. B., upoštevaje njegovo predkaznovanost za istovrstno kaznivo dejanje ter dejstvo, da je obravnavano dejanje storil v preizkusni dobi, utemeljeno in pravilno ocenilo, da je zanj primerna le zaporna kazen in njegova zagovornica s pritožbenim zavzemanjem za izrek pogojne obsodbe ne more uspeti. Pri odmeri kazni je ustrezno upoštevalo in ovrednotilo obtoženčevo vlogo v združbi in kriminalno količino ter že navedeni obteževalni okoliščini, kot olajševalno pa obtoženčevo skrb za dva mladoletna otroka ter mu za storjeno kaznivo dejanje tudi po presoji pritožbenega sodišča odmerilo primerno in pravično kazen. Časovna odmaknjenost dejanja, ki jo izpostavlja pritožnica, pa ni tolikšna, da bi lahko vplivala na odmero višine zaporne kazni. Sodišče prve stopnje pa je obtožencu skladno z določbama prvega odstavka 59. člena KZ-1 in prvega odstavka 62. člena KZ-1 tudi pravilno preklicalo pogojno obsodbo, saj je njen preklic, glede na določeno kazen pet let in šest mesecev zapora za storjeno kaznivo dejanje, obvezen ter obtožencu izreklo primerno enotno zaporno kazen.

63Zagovornica obtoženega B. B. se neutemeljeno zavzema, da naj se obtoženec oprosti plačila vseh stroškov kazenskega postopka. Sodišče druge stopnje se strinja z odločitvijo prvostopenjskega sodišča, da je obtoženec, kot lastnik podjetja, ki redno posluje, zmožen (nerazdelno) plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke prvega odstavka 92. člena ZKP in odmerjeno višino sodne takse. Glede obtožencu naloženih potrebnih izdatkov in nagrade zagovornice, ki mu je bila postavljena po uradni dolžnosti pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi bilo z njihovim plačilom ogroženo obtoženčevo lastno ter preživljanje njegovih dveh mladoletnih otrok in nezaposlene partnerice. Zato je pritožbi zagovornice delno ugodilo in po prvem odstavku 97. člena ZKP stroške kazenskega postopka v tem naložilo v breme proračuna.

64Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo v odločbi o vštetju odvzema prostosti obtoženemu B. B. spremenilo po uradni dolžnosti in obtožencu v izrečeno enotno zaporno kazen vštelo še pridržanje od 31. 5. 2014 od 18.55 ure do 1. 6. 2014 do 13.00 ure, ki izhaja iz podatkov kazenske ovadbe in ga sodišče prve stopnje ni upoštevalo, za obtoženega C. C. pa pritožbeno sodišče podatka o trajanju pridržanja v spisu ni zasledilo.

65Glede na vse navedeno, je sodišče druge stopnje ob delni ugoditvi pritožbam zagovornikov in zagovornice obtoženih A. A. in B. B. ter po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo v odločbah o kazenski sankciji, vštetju odvzema prostosti in stroških kazenskega postopka spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe, v preostalem pa je pritožbe zagovornikov in zagovornice obtoženih A. A. in B. B. ter v celoti pritožbi obtoženega B. B. in zagovornika obtoženega C. C. zavrnilo kot neutemeljene in ker tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

66Ker zagovornik obtoženega C. C. s pritožbo ni uspel, je obtoženec kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso v znesku 1.200,00 EUR. Sodno takso je sodišče druge stopnje, ob upoštevanju obtoženčevih premoženjskih razmer in družinskih obveznosti ter zahtevnosti zadeve, odmerilo na podlagi tar. št. 7115 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), v kateri je glede na višino izrečene zaporne kazni določen razpon od 350,00 do 850,00 EUR ter določilo znesek 500,00 EUR in tar. št. 7114, v kateri je glede na višino izrečene stranske denarne kazni določen razpon od 280,00 do 680,00 EUR in določilo znesek 300,00 EUR, nato pa vsoto, torej 800,00 EUR, pomnožilo s koeficientom 1,5 (tar. št. 7122).

-------------

Op. št. (1): Prim. odločbi Ustavnega sodišča RS Up 430/00 z dne 3. 4. 2003 in U-I-40/12 z dne 11. 4. 2013 ter odločba Vrhovnega sodišča RS XI Ips 61492/2011-68

Op. št. (2): Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 13887/2014-115 z dne 10. 9. 2015

Op. št. (3): Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 241/2002 z dne 13. 5. 2004

Op. št. (4): Sodba in sklep vrhovnega sodišča RS I Ips 207/2008 z dne 11. 9. 2008

Op. št. (5): Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 185/2011 z dne 22. 12. 2011

Op. št. (6): Sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 397/2005 z dne 8. 11. 2007 in I Ips 9491/2011 z dne 15. 1. 2015