285.d člen ZKP

V obravnavanem primeru je v obsojenčevem ravnanju - sodišče je zaradi posvetovanja z zagovornikom glede zahteve za izločitev nedovoljenih dokazov predobravnavni narok preložilo, obsojenec je na preloženem predobravnavnem naroku izrecno izjavil, da umika zahtevo za izločitev dokazov, nato pa je v pritožbi, ki jo je vložil zoper sodbo sodišča prve stopnje, uveljavljal kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP - mogoče prepoznati očitno zlorabo procesnih pravic. Nastali procesni položaj je namreč treba razlikovati od situacije, ko bi obsojenec na predobravnavnem naroku priznal krivdo, o (ne)zakonitosti dokazov pa bi on oziroma njegova obramba molčala. V tem primeru je namreč obsojenec, kot že rečeno, izrecno izjavil, da ne bo zahteval izločitve nezakonitih dokazov, nato pa je brez kakršnekoli obrazložitve, zakaj je spremenil svoje stališče, zakonitost dokazov napadel v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Ob tem ne gre spregledati okoliščine, da je zaradi izostanka obrazložitve sodbe v zvezi z dejstveno podlago, na kateri temelji preizkus priznanja krivde, presoja zakonitosti dokazov in zlasti spoznavna vez med morebiti nezakonitimi dokazi in opiranjem odločitve sodi

Vprašanje dvojne kaznivosti je procesna predpostavka za vodenje kazenskega postopka. Načelo iura novit curia (sodišče pozna pravo) velja tudi v primeru tujega prava, zato je sodišče dolžno po uradni dolžnosti pridobiti podatke o tujem pravu ter opraviti presojo identiteto norme. Kraj in čas storitve dejanja nista zakonska znaka kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1, saj že zaradi njegove kolektivne narave ni mogoče zahtevati natančno krajevno in časovno opredelitev posameznih dejanj, temveč predstavljata sestavni del opisa kaznivega dejanja, s katerim se obtožencu omogoči uspešno obrambo. Razlogi za sprejetje obtoženčevega priznanja ne sodijo v obrazložitev sodbe. Sodišče se v obrazložitvi omeji zgolj na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel. Čas prebit v ekstradicijskemu priporu se ne upošteva pri priporu v postopku pred vložitvijo obtožnice (maksimalni čas 6 mesecev), saj določbe 201. in 205. člena ZKP zanj niso uporabljive.

Razlogi, ki jih obtoženec navaja namreč predstavljajo vsebinsko izpodbijanje pravilnosti samih cenitev (od katerih je nekatere naročila sama pravna oseba A. d.d., dve cenitvi pa sta izdelala s strani sodišča imenovana izvedenca oziroma cenilca), kar pa ni podlaga za njihovo izločitev. Dvom o pravilnosti danih izvedeniških mnenj se namreč v skladu z 258. členom ZKP najprej odpravljajo z zaslišanjem izvedenca, ki je podal svoje mnenje, če pa se ta dvom ne da odpraviti niti na ta način, se lahko zahteva mnenje drugih izvedencev.

Obramba mora jasno opredeliti in konkretizirati, na dokazovanje katerih pravno relevantnih dejstev se nanaša predlagani dokaz.

Na kršitve ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin je sodišče dolžno po uradni dolžnosti paziti tekom celotnega postopka, v vseh njegovih fazah, vendar pa če takšnih kršitev ne ugotovi po uradni dolžnosti, stranke pa jih ne zatrjujejo na v kazenskem postopkovniku predpisan konkretiziran način, potem sodišče v sklepu ni dolžno po uradni dolžnosti utemeljevati, zakaj šteje, da določeni dokazi niso nedovoljeni. Prav tako pa stranke v postopku niso upravičene navajati nove ter širiti že podane ekskluzijske predloge šele v fazi pritožbenega postopka, saj se do takšnih navajanj sodišče prve stopnje niti ni moglo opredeliti.

Povzetek opravljenih procesnih dejanj v obravnavani zadevi pokaže, da je prvo sodišče kar trikrat otvorilo glavno obravnavo, na kateri je nato izvajalo dokazni postopek, vmes je odredilo še izdelavo izvedenskega mnenja izvedencu grafologu, ki je to mnenje sodišču dostavil 15. 9. 2019. Zagovornica obd. A. O. je že na glavni obravnavi dne 18. 5. 2018 napovedala izločitev nekaterih dokazov, vendar pa je to storila šele 17. 9. 2019, čeprav se med kazenskim postopkom pravno relevantna dejstva v zvezi z izločanimi dokazi niso prav nič spremenila, kar se v pritožbi tudi ne zatrjuje, pritožba pa tudi ne obrazloži, zakaj izločitev ni uveljavljala že prej. V tej določbi je torej urejen način izločanja nedovoljenih dokazov na glavni obravnavi, če o teh dokazih ni bilo odločeno po opravljenem predobravnavnem naroku (3. točka tretjega odstavka člena 285.a in drugi odstavek določbe člena 285.d ZKP), na katerem ima obramba možnost reagiranja s podajo predloga za izločitev dokazov in takrat se o takem predlogu odloči s posebnim sklepom, zoper katerega je pritožba dovoljena. V primeru, kot je obravnavani, ko je predlog za izločitev dokazov bil podan šele na tretjič ponovno začeti glavni ob

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje iz napadenega sklepa, ki pravilno ugotavlja, da dokaz, katerega izločitev pritožnika zahtevata, in sicer odločba FURS št. 0610-2782/2014 z dne 16. 3. 2016 in dokazi, ki so bili pridobljeni v tem davčnem postopku in iz njega izvirajo, ne predstavljajo nedovoljene dokaze v smislu 83. in 285.d člena ZKP.

Pritožnik graja tehtanje posega v obtoženčevo pravico do zasebnosti z dvema oškodovančevima ustavnima pravicama, in sicer pravico do pravnih jamstev v kazenskem postopku ter pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. Ni dvoma, da je neupravičeno prisluškovanje in zvočno snemanje v kazenskem postopku le izjemoma mogoče upoštevati kot dokaz. S prisluškovanjem in snemanjem se namreč posega v obtoženčevo pravico do zasebnosti, še konkretneje v njegovo pravico na glasu, ki ni omejena v funkcionalnem (to je vsebinskem) in v prostorskem pogledu. Ker je pravica do zasebnosti osebnostna pravica in kot taka povzdignjena na raven temeljne pravice, je zanjo značilna absolutnost, kar pomeni, da učinkuje zoper vsakogar. A tudi pravica do zasebnosti, je omejena s pravicami drugih ljudi. Konča se takrat in tam, ko trči z zakonsko izkazanim močnejšim interesom drugega, to je oškodovanca. V konkretnem primeru sta bili to pravica do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave RS in pravica do obrambe v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave RS. Oškodovanec je bil namreč v času nastanka posnetkov v vlogi obdolženca, saj se mu je očitalo hudo kaznivo dejanje. Ker je bil obtoženi eden od sosto

Ugovor pravne narave je lahko sestavni del ugovora zoper obtožnico, ki ga je obdolženi B.V. vložil 27. 2. 2013, sodišče prve stopnje pa ga je že s sklepom I Ks 52458/2010 z dne 8. 10. 2013, kot neutemeljenega zavrnilo. Lahko pa je tudi sestavni del odgovora na obtožbo, vendar šele po predstavitvi obtožnice, ko se je torej glavna obravnava že začela (prvi odstavek 321. člena v zvezi z drugim odstavkom 322. člena ZKP). Kdaj sta odredba za hišni preiskavo in odredba iz prvega odstavka 156. člena ZKP v zadostni meri obrazloženi, je dejansko vprašanje, odvisno od okoliščin posameznega primera. Pritožnikova pripomba o identičnosti vsebine in obrazložitev, bržkone odredb za hišne preiskave, je sicer točna, vendar mora biti hkrati upoštevana nespremenjenost kaznivih dejanj, njihovih osumljencev in končno, da so bile hišne preiskave odrejene na različnih naslovih. V takšnem primeru kakšna posebna ali dodatna individualizacija, kolikor je sploh mogoča, ni potrebna.

Sicer je že sodišče prve stopnje v napadeni sodbi zavrnilo zgoraj navedene trditve pritožbe in svoje zaključke tudi ustrezno obrazložilo. Zato se pritožbeno sodišče uvodoma v celoti sklicuje na razloge napadene sodbe. Zagovornik obdolženca skuša prepričati, da je bila hišna preiskava opravljena nezakonito, pri tem pa prezre, da so te trditve v celoti v nasprotju s samim zapisnikom o preiskavi stanovanja in drugih prostorov po odredbi sodišča, ki je bil podpisan tako s strani obdolženca, kot obeh prič ter policistov, nobeden od njih pa ni imel nobenih pripomb na zapisnik. Sodišče prve stopnje je sicer odločalo o predlogu zagovornika za izločitev dokazov in ga kot neutemeljenega zavrnilo. Pritožbeno sodišče pa ni prezrlo, da je za obrambo na predobravnavnem naroku obstajala dolžnost reagiranja s podajo predloga za izločitev nedovoljenih dokazov, zato je zagovornikov predlog za izločitev dokazov, podan šele na glavni obravnavi, prepozen. Zato je zagovornik, ki se v pritožbi ponovno zavzema za izločitev zapisnika o hišni preiskavi, prekludiran, saj se zapisnik o hišni preiskavi nahaja v spisu že od 27. 7. 2016. Po določbah člena 285a/III-3 ZKP in člena 285d/II ZKP je bila obramba po

Ni sicer nujno, da predlagatelj navede listovne številke listin, za katere meni, da so nedovoljen dokaz oziroma izvirajo iz takšnega dokaza. Vsekakor pa mora biti listina konkretizirana v tolikšni meri, da ni nikakršnega dvoma o tem, na katero listino se predlog za izločitev nanaša.

Predmet izločitve so dokazi in posamezna obvestila in ne sodne odločbe. - Ko je zaseg opravljen kot samostojno preiskovalno dejanje, v ZKP ni nikjer določeno, da se sodba, ko je zaseg nepravilno izvršen, na zapisnik in potrdilo o zasegu predmetov ne bi smela opreti.

V času sprejetja priznanja krivde od obsojenca je bila obtožba zoper ostale soobtožence pravnomočna. Zavrnilna sodba zoper soobtožene ne predstavlja novega dejstva in dokaza, ki bi lahko povzročil obsodbo po milejšem zakonu.

V skladu z določbo tretjega odstavka 285.d člena ZKP morajo biti predlogi obdolženca oziroma njegovega zagovornika za izločitev nedovoljenih dokazov konkretizirani in obrazloženi. Če se predlaga izločitev dokaza, je treba navesti razloge, zakaj naj bi bil v obtožnici predlagan dokaz nedovoljen.

Ker je tajni delavec kljub poteku delovnega časa vstopil v poslovni (in ne zasebni) prostor ter ker je vstopil na povabilo obtoženca, ni bila kršena ustavna pravica slednjega do nedotakljivosti stanovanja. Poslovni objekt in njegovi posamezni objekti, kjer določena oseba opravlja registrirano dejavnost, ne ustrezajo definiciji stanovanja (prostora za bivanje), v katerem bi najemnik lahko upravičeno pričakoval zasebnost.

Za obrambo je na predobravnavnem naroku obstajala dolžnost reagiranja s podajo predloga za izločitev nedovoljenih dokazov, zato je bil zagovornikov predlog za izločitev dokazov, podan v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, prepozen.

Potem ko je obsojenka izjavila, da krivde ne priznava, je bila obramba na predobravnavnem naroku dolžna podati predlog za izločitev dokazov. Zaradi nastopa prekluzije glede izločitve dokazov, pridobljenih pri hišni preiskavi, je obramba prekludirana z navajanjem ugovorov, ki izhajajo iz zatrjevane nezakonitosti hišne preiskave.

V primeru opravljenih razgovorov na osnovni šoli ni šlo za postopek analogen policijskemu, v katerem je treba upoštevati določbe 148. in 148. a člena ZKP. Izločitev nedovoljenih dokazov je treba predlagati na predobravnavnem naroku, saj je to v nadaljnjem postopku mogoče le pod pogojem, da se navede utemeljene razloge, zakaj tak predlog ni bil podan na tem naroku.