38. člen URS

Procesni vlogi priče in obdolženca nista združljivi. Če je bil nekdo (v istem kazenskem postopku) zaslišan kot priča, pozneje pa kot obdolženec, je treba zapisnik o zaslišanju kot priče izločiti iz spisa. Če državni tožilec v roku dveh let ni podal izjave, da bo začel kazenski pregon, je bilo treba izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov po tedaj veljavnem ZKP uničiti.

Modifikacija obtožbe in očitka kaznivega dejanja vlomne tatvine v očitek zatajitve ima primerljiv procesni učinek kot oprostilna sodba za vlomno tatvino. Zato je ob pravnomočnosti obsodbe za zatajitev odpadla ustavnosklana podlaga za nadaljnjo hrambo obtoženčevega DNK, pridobljenega ob preiskovanju vlomne tatvine.

Iz sodne prakse ESČP v zvezi z uporabo 8. člena EKČP, s katerim je zaščitena čast oziroma ugled posameznika kot del pravice do spoštovanja zasebnega življenja izhaja, da je pogoj za varstvo te osebnostne pravice, da napad oziroma poseg v čast oziroma ugled doseže določen težnostni prag oziroma določeno stopnjo resnosti in da je izvršen na način, da je ogroženo uživanje pravice do zasebnega življenja. ESČP poudarja, da je vprašanje, ali je navedeni pogoj dosežen, odvisno od okoliščin konkretnega primera. Toženka tožnikov s svojim ravnanjem ni izpostavila kot neposredno odgovornih za dogodek streljanja. Po tožbenih navedbah je dopis osebnim zdravnikom naslovila tudi glede drugih udeležencev lova in ne le glede tožnikov. Poleg tega je nesporno dejstvo, da sta tožnika bila udeležena v dogodku, ko je prišlo do streljanja. Ne drži torej, da je bil očitek odgovornosti za dogodek naslovljen prav in izključno nanju. Tudi če bi bil, pa glede na navedene okoliščine težnostni prag za varstvo njune pravice do časti oziroma ugleda ni bil presežen.

Ustavna pravica obtoženca do zasebnosti se je morala umakniti ustavnim pravicam oškodovanke do zasebnosti, varnosti in njeni (ustavno varovani) lastninski pravici, ker se je video-nadzor, ki se je sicer izvajal na zasebnem zemljišču, hkrati izvajal na način, da se je snemalo zgolj zasebno zemljišče in je bil uporabljen zgolj za namen varovanja ustavnih pravic oškodovanke, ob tem pa so bili posnetki uporabljeni zgolj za namen dokazovanja obtožencu očitanega kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 v za to predpisanem postopku.

V konkretnem primeru ni pravne podlage za posredovanje podatkov iz evidence o opravljenem pravniškem državnem izpitu. V skladu z določilom 42. člena ZUP ima lahko lastnost stranke samo oseba, ki je nosilka pravic, obveznosti ali pravnih koristih, o katerih se odloča v upravnem postopku. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je v skladu z določbo prvega odstavka 9. člena ZVOP-1 podlaga za obdelavo oziroma posredovanje podatkov iz evidence lahko samo zakon.

Oškodovanec je fotografije napačno parkiranih vozil pred blokom na ulici A. 29 policiji predložil, da bi se ugotovila oziroma potrdila identiteta osebe, ki mu je grozila, saj je to osebo večkrat videl, da je na tem mestu parkirala s svojimi avtomobili, s tem pa je oškodovanec varoval svojo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave RS, zato je za obdelovanje osebnih podatkov obdolženca in njegove partnerke oziroma za poseg v njuno pravico do informacijske zasebnosti iz 38. člena Ustave RS imel zakoniti interes, kot ga določa točka (f) prvega odstavka 6. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov. Sodišče druge stopnje pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je prostor pred blokom na ulici A. 29, kjer so bili fotografirani avtomobili, jasno označen kot intervencijska pot in gre zato za javno površino, na kateri uporabnik ne more pričakovati zasebnosti, saj je splošno znano, da je ustavljanje ali parkiranje na intervencijski poti prepovedano.

Obsojenec je bil posnet na javni površini tik ob terasi gostinskega lokala, ki je primarno izvajal video nadzor lastnih površin zaradi ustavno dopustnega (legitimnega) cilja varovanja premoženja gostinskega lokala ter premoženja in osebne varnosti ljudi, ki se v njem nahajajo, osebni podatki obsojenca pa so bili obdelani natančno v tem obsegu. Iz pravnomočnih dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje ob tem izhaja tudi, da kamera ni bila prikrita in da je bila zaznavna vsem mimoidočim, vključno z obsojencem, ki se je na tem območju pogosto nahajal. V takšnih okoliščinah je posameznikovo upravičeno pričakovanje zasebnosti zmanjšano, ukrep video nadzora pa ni prekomeren poseg v splošno pravico do zasebnosti (35. člen Ustave RS) in pravico do informacijske zasebnosti (38. člen Ustave RS).

Trditev tožnika, da ni kršil navodil pristojnega zdravnika, ker je opravljal zgolj "manjša, lažja dela", nima podlage v izvedenem dokaznem postopku. Iz izvedenih dokazov, predvsem detektivskega poročila in izpovedb prič (tožnikove lečeče psihiatrinje in tožnikovega osebnega zdravnika), je bilo namreč brez vsakršnega dvoma ugotovljeno, kakšna dela je tožnik opravljal ter da slednja po svoji naravi ne sodijo med lahka ali sproščujoča opravila, ki so mu bila dovoljena. Za izvedence velja, da so lahko izločeni iz istih razlogov kot sodnik (prvi odstavek 247. člena ZPP), torej tudi zaradi okoliščin, ki vzbujajo dvom o izvedenčevi nepristranskosti (6. točka 70. člena ZPP). Če v dokaznem postopku sodeluje izvedenec, glede katerega je podan izločitveni razlog, to vzbudi dvom ne le v nepristranskost izvedenskega mnenja, pač pa tudi v nepristranskost samega sojenja, ki je ustavno varovana pravica (prvi odstavek 23. člena URS).

Občina sme po 218. c členu Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) za namen odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) zbirati in obdelovati le podatke katastra stavb, kar pomeni, da nima tudi pooblastila za zbiranje in obdelavo podatkov o najemnih pravnih poslih, saj se ti podatki ne vodijo v omenjeni evidenci. Za to, da bi lahko občina (na kakršenkoli način) zbirala in nato za svoje potrebe v svojih evidencah obdelovala podatke o najemnih pravnih poslih, bi morala obstajati jasna in določna zakonska podlaga (drugi odstavek 38. člena Ustave Republike Slovenije (URS)). To pomeni tudi, da teh podatkov nima pravice zbirati na druge načine, še najmanj tako, da njihovo predložitev zahteva od zavezancev. Mestna občina Ljubljana je torej s tem, ko je z drugim odstavkom 12. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Mestne občine Ljubljana (Odlok) lastnikom nepremičnin na svojem območju naložila obveznost sporočanja teh okoliščin, presegla ustavna in zakonska pooblastila ter s tem posegla v pristojnost zakonodajalca (87. in 147. člen URS). Okoliščina, da je stavbno zemljišče oddano v najem, praviloma ob odmeri NUSZ niti ne bo mogla biti upoštevana.

Tožnica se neutemeljeno zavzema za to, da je subjektivni rok za podajo odpovedi iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1 pričel teči že v času, ko je bil predstojnik toženke A. A. V zadevi VIII Ips 29/2019, na katero se sklicuje, je bilo zavzeto stališče, da rok za podajo odpovedi ni pričel teči šele po menjavi predstojnika, vendar je bilo hkrati ugotovljeno, da je bil že predhodni predstojnik seznanjen z vsemi okoliščinami, ki opravičujejo podajo izredne odpovedi, zato ne gre za primerljivo situacijo. Ker je bilo ugotovljeno, da A. A. ni izdal posebne odredbe o skupinskem evidentiranju, so bile navedbe o tem, da je kot predstojnik skladno s 33. členom ZJU lahko na ta način spremenil Pravilnik o delovnem času, da je le drugače razporedil delovni čas, kar mu naj bi omogočal 5. člen Uredbe o delovnem času v organih državne uprave, nerelevantne in se sodišču prve stopnje do njih ni bilo potrebno opredeljevati. Tudi sicer pa očitan nepravilen način evidentiranja ne pomeni drugačne razporeditve delovnega časa v posebnih okoliščinah ali dežurstva oziroma pripravljenosti, kar je predmet urejanja 5. člena Uredbe o delovnem času v organih državne uprave, ampak lažno prikazovanje prisot

V skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved. To pomeni, da pravočasnost odpovedi lahko utemelji (in v zvezi s tem navaja dejstva ter dokaze) tudi šele v sodnem postopku.

Izvedba glavne obravnave po videokonferenci sama po sebi ne predstavlja sojenja v nenavzočnosti, v posledici zato ni kršena pravica, ki jo določa 29. člen Ustave RS. S tem pa tudi nista kršeni pravici do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS ter poštenega sojenja iz 6. člena EKČP (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 38811/2020 z dne 20. 6. 2024). Iz sodne prakse Ustavnega in Vrhovnega sodišča RS izhaja, da lahko video snemanje posega v splošno pravico do zasebnosti, kot je opredeljena v 35. členu Ustave RS, kakor tudi v enega od vidikov pravice do zasebnosti, in sicer varstvo osebnih podatkov, ki ga zagotavlja 38. člena Ustave RS. Te ustavne pravice so do določene mere varovane tudi na javnem kraju in je vanje lahko poseženo tudi s snemanjem. Vendar poseg v pravico pa sam po sebi še ne pomeni kršitve, slednje je odvisno od tega, ali je bil poseg ustavno dopusten. Zaradi posameznikove vpetosti v družbo namreč pravica do zasebnosti ni neomejena, absolutna. Omejena je s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa tretji odstavek 15. člena Ustave RS. Vrhovno sodišče RS je v svoji sodni praksi, nanašajoči se na presojo dopustnosti posegov v pravico do obdolženčeve zas

Kazenski zakonik v prvem odstavku 143. člena KZ-1 množinske oblike osebnih podatkov, kot predmeta kazensko pravnega varstva, ne navaja kot omejevalni pogoj kaznivosti storilčevega ravnanja, pač pa kot blanketna norma navaja krog osebnih podatkov, ki so predmet varovanja v drugem zakonu. Zakon določa nabor osebnih podatkov, ki so s stališča varstva pravno upoštevni.

V konkretnem primeru sta bili po oceni višjega sodišča toženki z izpodbijanim sklepom kršeni ustavni pravici do zasebnosti in do nedotakljivosti stanovanja. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je tožnik v času pred motenjem na nepremičnini izvrševal soposest, pravilna je tudi ugotovitev, da je prišlo do zamenjave ključavnice in s tem do protipravnega in samovoljnega posega v soposest tožnika. Ne glede na to pa bi moralo imeti sodišče prve stopnje pred očmi tudi ustavno varovane človekove pravice in svoboščine toženke (zlasti pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave in pravico do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena Ustave).

Pri presoji dolžnosti uničenja izsledka prikritih preiskovalnih ukrepov po drugem odstavku 154. člena ZKP, je treba uporabiti procesni zakon, ki je veljal v trenutku izteka 2-letnega roka po koncu izvajanja ukrepov, ne pa kasneje novelirani zakon.

Sodišče EU daje pojmu osebnega podatka širok pomen z namenom, da se posamezniku, na katerega se osebni podatki nanašajo, omogoči kar se da široko in učinkovito pravno varstvo. Pojem „osebni podatki“ tako zajema vse vrste informacij, tako objektivne kot tudi subjektivne, podane v obliki mnenj ali presoj, če se te nanašajo na zadevnega posameznika. Pri tem se šteje, da se informacija nanaša na določenega ali določljivega posameznika, kadar je zaradi svoje vsebine, namena ali učinka povezana z določljivo osebo. Osebni podatki posameznika so lahko nahajajo tudi v dokumentih oziroma izjavah drugih oseb, do katerih mora imeti prosilec po 1. odstavku 15. člena Uredbe (EU) 2016/679 zagotovljen dostop, vse z namenom, da lahko preveri zakonitost oziroma pravilnost in poštenost obdelave osebnih podatkov, ki so bili zbrani v zvezi z njim. Sodišče EU je namreč že večkrat poudarilo, da je treba pri razlagi določb evropskih predpisov izhajati iz ciljev ter namena, ki ga ti zasledujejo. Namen Uredbe (EU) 2016/679 je omogočiti dostop posamezniku do njegovih osebnih podatkov, da lahko učinkovito uveljavi pravice, ki mu jih daje uredba, to je pravico do popravka, pravico do izbrisa (t.i. „pr

Priloge poročila v dopolnitev kazenske odvadbe, vložene v spis po končani preiskavi in vložitvi obtožnice, niso nedovoljeni dokazi. Sodišče je dolžno odgovoriti na resno in argumentirano pobudo za prekinitev postopka in vložitev zahteve za presojo ustavnosti zakona, vendar ne nujno v sklepu o predlogih za izločitev dokazov. Dokazni standard za odreditev prikritega preiskovalnega ukrepa po prvem odstavku 149.b člena ZKP je neustaven.

Sodišče prve stopnje je dejstvo, da obtožnica v času objave zgoraj navedenih člankov še ni bila pravnomočna, upoštevalo, ko je tehtalo med posegom v osebnostne pravice tožeče stranke ter posegom v pravico do svobode izražanje in v povezavi z njo do pravice javnosti do obveščenosti. Ker se zavrnjeni del predlagane začasne odredbe nanaša na prepoved objavljanja podatkov in fotografij tožeče stranke za vnaprej, ko je obtožnica že postala pravnomočna in je utemeljenost suma storitve očitanih kaznivih dejanj izkazana, pa je navedeno dejstvo utemeljeno upoštevalo kot relevantno za presojo sorazmernosti posega v ustavne pravice tožeče stranke iz 34., 35. in 38. člena Ustave. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da je prepoved objave podatkov in fotografij, na katero meri predlagana začasna odredba v zavrnilnem delu, tudi sicer preobsežna, in bi zato predstavljala prevelik poseg v pravico tožene stranke do svobode izražanja.