62. člen KZ-1

V izreku sodbe sodišča prve stopnje, kljub tedaj obstoječi očitni zakonski možnosti preklica omenjene pogojne obsodbe v skladu z določbo člena 60 KZ-1 ter prvim odstavkom člena 62 KZ-1, sodišče o prej pravnomočni pogojni obsodbi ni odločilo, na kar upravičeno opozarja pritožnik, ter s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka člena 371 ZKP v obliki nasprotja med izrekom in razlogi sodbe. Sodišče prve stopnje se v izreku svoje sodbe nepravilno ni opredelilo do pravnomočnih pogojnih obsodb kljub temu, da je bilo z njimi seznanjeno in jih je vsaj deloma uporabilo tudi v obrazložitvi pri utemeljevanju izrečene zaporne kazni.

Tako je tudi po oceni pritožbenega sodišča neizpolnitev posebnega pogoja posledica obsojenčevega družbeno nesprejemljivega in nekritičnega odnosa do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic, ne pa objektivnih okoliščin, ki bi obsojencu kljub njegovi pripravljenosti onemogočale izpolnitev obveznosti do svojega sina - oškodovanca. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna in zakonita ter je pritožbena izvajanja zagovornika ne morejo spremeniti.

Če sodišče odloči, da pogojne obsodbe ne bo preklicalo, lahko to odločitev sprejme le v času, ko še teče preizkusna doba za prej storjeno kaznivo dejanje.

Pogojna obsodba se lahko zaradi neizpolnitve posebnega pogoja prekliče najpozneje v enem letu po preteku preizkusne dobe. Pri izračunu roka za preklic pogojne obsodbe je treba upoštevati vpliv epidemije Covid-19 ter da ima od tedaj, ko se izteče rok za izpolnitev obveznosti in ko sodišče začne s postopkom preklica pogojne obsodbe, rok za preklic pogojne obsodbe naravo procesnega roka. V ne nujnih zadevah, kamor spadajo tudi zadeve preklica pogojne obsodbe, je v času epidemije Covid-19 dvakrat prišlo do prekinitve teka procesnih rokov, prvič z Odredbo o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni Covid-19 na območju Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 165/2020 s 13. 11. 2020) v času od 16. 3. 2020 do 31. 5. 2020, vendar predmetni rok v obravnavanem primeru procesnih rokov, ki so začeli teči šele dne 15. 10. 2020, ne podaljšuje, in ponovno v času od 15. 11. 2020 do 31. 1. 2021 z Odredbo o spremembi in dopolnitvi odredbe o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni Covid-19 na območju Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 2/2021 s 7. 1. 2021). Ta rok pa ima vpliv na tek proc

Sodišče prve stopnje je pogojno obsodbo preklicalo še v zakonsko določenem roku, vendar je ta potekel v pritožbenem postopku, še pred predložitvijo zadeve pritožbenemu sodišču, ki jo je prejelo v reševanje dne 22. 6. 2023. Zaradi poteka časa, v katerem se lahko pogojna obsodba zaradi neizpolnitve obveznosti prekliče, pritožbeno sodišče utemeljenosti pritožbe ni presojalo, temveč je po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo razveljavilo in postopek za preklic pogojne obsodbe ustavilo.

Pritožbeno zavzemanje za podaljšanje roka izpolnitve posebnega pogoja za dodatnih šest mesecev ni utemeljeno. Preklic pogojne obsodbe in posledično izrek primarno določene kazni zapora ni stvar avtomatizma, temveč mora sodišče prve stopnje, ob vsakokratni neizpolnitvi obveznosti v določenem roku, skladno z določbo 506. člena ZKP izvesti postopek za preklic pogojne obsodbe. V okviru tega postopka mora ugotoviti, ali je razlog za neizpolnitev obveznosti obsojenčeva nepripravljenost oziroma brezbrižen odnos do izrečene pogojne obsodbe in v njej določenega posebnega pogoja ali pa je vendarle posledica objektivnih okoliščin, zaradi katerih obsojeni - kljub pripravljenosti in trudu - naložene obveznosti v določenem roku ni mogel izpolniti.

Glede na novejšo sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice - ESČP je treba v zvezi z varstvom pravice do zaslišanja obremenilnih prič presoditi: najprej, ali so za opustitev zaslišanja obremenilne priče podani opravičljivi razlogi, nadalje ali je izjava priče v luči 6. člena EKČP edini oziroma odločilen dokaz in nenazadnje tudi, ali je sodišče v zadostni meri poskrbelo za uravnoteženje slabšega položaja obrambe. Kot že navedeno, so bili v konkretni zadevi podani opravičljivi razlogi, da sodišče prič A. A. in J. J. ni moglo zaslišati neposredno na glavni obravnavi, pri tem pa izpovedbi obeh prič tudi nista edini oziroma odločilni dokaz, saj se je sodišče prve stopnje oprlo predvsem na izpovedbe zaslišanih policistov, listinske dokaze ter vsebino nosilcev elektronskih podatkov, kot to vse jasno izhaja iz razlogov sodišča prve stopnje (zlasti točke 14 in 16-21 razlogov izpodbijane sodbe). Po presoji pritožbenega sodišča pa je bilo tudi dovolj poskrbljeno za uravnoteženje slabšega položaja obrambe, saj je bil obdolženec o zaslišanju obeh tujcev pravočasno obveščen in se je svoji prisotnosti ob zaslišanju prostovoljno odpovedal, pri čemer je pomembno le, da je obdolženec t

Preklic pogojne obsodbe z varstvenim nadzorstvom je omejen z mejo preizkusne dobe. V skladu z 62. členom KZ-1 je preklic pogojne obsodbe mogoč tekom preizkusne dobe, v določenih primerih pa tudi po poteku preizkusne dobe. Slednje je med drugim možno, če obsojenec v danem roku ne izpolni obveznosti iz tretjega odstavka 57. člena KZ-1, med katerimi je tudi če obsojenec "ne izpolni drugih, v kazenskopravnih določbah predvidenih obveznosti". Neupoštevanje navodila, določenega v okviru pogojne obsodbe z varstvenim nadzorstvom, ni mogoče šteti kot obveznost iz tretjega odstavka 57. člena KZ-1.

Da pa drži zaključek prvega sodišča, da obsojenec nima nobenega resnega namena do poravnave obeh dolgov, kar vztrajno zatrjuje v pritožbenih navedbah, ko je obljubljal poravnavo dolga obema oškodovancema do konca koledarskega leta 2022, pa izhaja še iz dopisov obeh oškodovancev in sicer D. D. z dne 9. 1. 2023 in C. C. z dne 6. 1. 2023, ko sta oba na poziv pritožbenega sodišča sporočila, da jima obsojenec do 9. 1. 2023 ni plačal ničesar.

V obravnavanem primeru je Okrožno sodišče v Novem mestu 11. 12. 2019 obsojenega spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1. Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 je obsojenemu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega leta zapora, ki ne bo izrečena, če obsojeni v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod nadaljnjim pogojem, da oškodovancu A. A. povrne znesek 1.500,00 EUR v enem letu in šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe. Višje sodišče v Ljubljani je 26. 10. 2020 odločilo, da se pritožbi pooblaščenca oškodovanke B. B. ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o stroških kazenskega postopka razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje tudi glede odločitve o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanke B. B., v nerazveljavljenem delu pa je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Okrožno sodišče v Novem mestu je v ponovljenem sojenju 8. 12. 2021 razsodilo, da se obsojenega na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, i

Pri izračunu izteka roka za preklic pogojne obsodbe je treba upoštevati vpliv epidemije Covid-19 na tek rokov. Od tedaj, ko se izteče rok za izpolnitev obveznosti in ko sodišče začne s postopkom preklica pogojne obsodbe ima rok za preklic pogojne obsodbe naravo procesnega roka (ustaljena sodna praksa: I Ips 22807/2014, 6. 5. 2021, II Kp 46744/2015, 20. 7. 2021, IV Kp 54100/2017, 4. 11. 2021, VII Kp 43814/2015, 15. 9. 2021). V nujnih zadevah so procesni roki sicer tekli ves čas epidemije, zadeve preklica pogojne obsodbe pa niso nujne zadeve, kot jih opredeljuje Zakon o sodiščih (ZS) v tretjem odstavku 83. člena in kot so bile dodatno opredeljene v 2. točki Odredbe o posebnih ukrepih iz 83.a člena ZS zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni Covid-19 na območju Republike Slovenije (Ur. l. 165/2020 s 13. 11. 2020). V nenujnih zadevah je v času epidemije Covid-19 dvakrat prišlo do prekinitve teka procesnih rokov. Prvič z že navedeno odredbo v času od 16. 03. 2020 do 31. 5. 2020 in ponovno v času od 16. 11. 2020 do 31. 1. 2021 z Odredbo o spremembi in dopolnitvi odredbe o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni Covid-19 na

Če obsojenec v danem roku ne izpolni obveznosti iz tretjega odstavka 57. člena KZ-1, pa sme sodišče po drugem odstavku 62. člena KZ-1 preklicati pogojno obsodbo in izreči kazen najpozneje v enem letu po poteku preizkusne dobe.

Osnovni namen instituta posebnega pogoja je namreč izpolnitev obveznosti oškodovancu in v zvezi s tem dana možnost obsojencu, da to odločitev sodišča spoštuje in naloženo obveznost tudi dejansko izpolni, da ne bo prišlo do preklica pogojne obsodbe.

Rok za preklic pogojne obsodbe ima po drugem odstavku 62. člena Kazenskega zakonika po stališču Vrhovnega sodišča Republike Slovenije naravo procesnega roka.

Pritožbeno sodišče je pri uradnem preizkusu sodbe (prvi odstavek 383. člena ZKP) ugotovilo, da je rok, v katerem je mogoče pogojno obsodbo preklicati, potekel.

Čeprav se pritožnik v štetju časa in roka iz drugega odstavka 62. člena KZ-1 ne moti, je opozoriti, da je v tem času ob KZ-1 veljal tudi Zakon o začasnih ukrepih zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi pravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljivih bolezni SARS-CoV-2 (ZSUSUDJZ), ki je v drugem odstavku 3. člena zgornje roke dejansko podaljšal za 64 dni.

Obsojenka bi v skladu s svojimi zmožnostmi lahko v tem času do poteka roka za izpolnitev obveznosti oškodovancu redno plačevala vsaj manjše zneske, s čimer bi izkazala svojo pripravljenost, da dolg oškodovancu povrne. Tega pa ni storila, zaradi česar je tudi pritožbeno sodišče prepričano, da vzroka neizpolnitve ni iskati v objektivnih okoliščinah, ki bi obsojenki onemogočale pravočasno izpolnitev obveznosti, temveč v njenem nesprejemljivem odnosu do kaznivega dejanja in izrečene pravnomočne sodbe.

Zakonodajalec je z drugim odstavkom 3. člena ZZUSUDJZ predvidel tako procesne kot materialne roke v zadevah, v katerih je bila pred sodiščem dana zahteva upravičenega tožilca, vendar je vprašanje, ali in v kakšnem obsegu je s tem posegel v pravice strank v kazenskem postopku. Ker je drugi odstavek 3. člena ZZUSUDJU dopolnilna norma posameznih določb KZ-1 in ZKP, ki določajo roke, je treba pri njeni uporabi in razlagi upoštevati načelo zakonitosti v kazenskem pravu, vključno s prepovedjo retroaktivne uporabe zakona. Pri tej presoji je bistvena opredelitev narave posameznega roka, na katerega bi lahko vplival ZZUSUDJZ, saj prepoved retroaktivne veljave strožjega zakona velja le za materialne, ne pa tudi procesne roke. Zato je v konkretnem primeru ključno vprašanje, ali ima rok za preklic pogojne obsodbe iz drugega odstavka 62. člena KZ-1 v konkretnem primeru naravo procesnega ali materialnega roka. Od tedaj, ko se izteče rok za izpolnitev obveznosti in ko sodišče začne s postopkom preklica pogojne obsodbe, ima rok za preklic naravo procesnega roka, določenega za ukrepanje sodišča glede določenega procesnega dejanja, saj mora sodišče v tem časovnem okvirju izvesti in pravnomo

Kljub zatrjevanemu slabšemu premoženjskemu stanju (ki samo zase še ne predstavlja objektivnega razloga za neizpolnitev posebnega pogoja) obsojenka ni izkazala, da obveznosti v obravnavanem obdobju ni izpolnila zaradi okoliščin, ki niso v njeni moči, pa tudi ne aktivnosti in truda za izpolnitev posebnega pogoja, na primer v smeri iskanja zaposlitve. Pritožbene navedbe o dolgoletnih težavah obsojenke z zdravjem, osebno rehabilitacijo in o družinskih težavah so povsem neizkazane in jim zato ni mogoče slediti.

Sodišče je preklicalo pogojno obsodbo, ki kot samostojna in izvršljiva sankcija ni več obstajala, saj je bila zajeta v pogojni obsodbi izrečeni s sodbo, s katero je bil določen nov rok za izpolnitev posebnega pogoja. V času, ko je sodišče odločalo o preklicu pogojne obsodbe, ne samo, da je preklicalo pogojno obsodbo, ki je bila zajeta že v drugi pravnomočni sodbi in je s tem izgubila svojo samostojnost, temveč je sodbo preklicalo tudi v času, ko je obsojencu po tej drugi sodbi tekel rok za izpolnitev obveznosti. Postopek za preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve obveznosti do oškodovanca se začne po preteku roka, določenega v pogojni obsodbi za izpolnitev obveznosti. V primeru, ko je bila obsojencu za novo kaznivo dejanje izrečena pogojna obsodba, ne da bi bila preklicana prejšnja pogojna obsodba, in mu je bila nato po četrtem odstavku 59. člena KZ-1 z uporabo določb 53. člena KZ-1 za obe dejanji določena enotna kazen z novo preizkusno dobo, se nova pogojna obsodba po 506. členu ZKP lahko prekliče samo v celoti. To pomeni tudi, da v primeru, da obsojenec ne izpolni posebne obveznosti, ki mu je bila naložena s prvo pravnomočno pogojno obsodbo, se tudi samo ta ne more v