186. člen KZ-1

ZKP v 2. točki prvega odstavka 304.a člena omogoča, da se glavna obravnava lahko opravi tudi prek videokonference (tj. brez soglasja strank), če je glede na okoliščine zadeve to potrebno za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Sledeč praksi Vrhovnega sodišča je nezmožnost privedbe obtoženca na sodišče s strani pravosodnih policistov (zaradi kadrovskih manjkov) dopusten razlog za izvedbo videokonference brez soglasja strank, enako pa velja tudi po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je že judiciralo, da je lahko zahteva po pospešitvi postopkov in po zmanjševanju zaostankov zaradi prevozov pripornikov dopusten razlog za izvedbo videokonference, ki na načelni ravni ne nasprotuje zahtevam poštenega sojenja iz 6. člena EKČP.

Glede na skladne navedbe prič ne more biti pomislekov, da je mladoletnik dal B. B. v uživanje substanco, ki vsebuje MDMA, ki je razglašena za prepovedano drogo.

Na podlagi izvedenega postopka za izločitev dokazov je mogoče zaključiti, da je bil zoper obdolženca najprej osredotočen sum v smeri izvrševanja prekrška po 33. členu Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami, šele nato sta policista zaradi količine in načina pakiranja prepovedane droge utemeljeno menila, da obstaja sum v smeri storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1.

Edini dostop do in iz sporne etaže je bil po lestvi in nobenega dvoma ni, da je ena od solenitetnih prič, torej A. A., šla po tej lestvi, kar je bilo tekom postopka nedvomno potrjeno, temu pa pritožba niti ne nasprotuje. B. B. in obtoženec pa po lestvi nista splezala, temveč sta ostala pod lestvijo (o tem skladno tako B. B. kot priči C. C. in A. A.), od koder pa sta tudi slednja prav tako lahko spremljala dogajanje in bi lahko videla, če bi bilo delo policistov kakor koli vprašljivo. S tem je nedvomno bil vsem omenjenim udeležencem omogočen stalni nadzor nad delom policije pri izvedbi hišne preiskave, onemogočeno pa kakršno koli podtikanje dokazov v kontekstu policijske zlorabe, tj. predvsem v situaciji, ko je bila v etaži najdena tako velika količina droge, da bi jo bilo nemogoče nezaznano prinesti v te prostore. Pritožbeno sodišče glede pritožbenih navedb zagovornice o odsotnosti pravnega pouka pričama pri hišni preiskavi pojasnjuje, da tudi morebitna odsotnost tega pouka po tretjem odstavku 216. člena ZKP že izhodiščno ne privede do ekskluzijske sankcije, saj v 219. členu ZKP ta kršitev ni navedena, enako pa velja za opustitev branja zapisnika o hišni preiskavi. V

Sodišče prve stopnje je za količino zaseženih tablet ocenilo, da bistveno presega količino, ki bi jo obdolženec lahko imel za lastno rabo, ne glede na to, da gre za odvisnika, posebej upoštevaje, da dnevno prejema tudi substitucijsko terapijo. Pravilno je zaključilo, da naj obdolženca predhodne obsodbe za istovrstno kaznivo dejanje in izrečene zaporne kazni ne bi odvrnile od ponavljanja kaznivih dejanj, iz česar je utemeljeno sklepalo tudi o obdolženčevi vztrajnosti pri njihovem izvrševanju. Glede na prejšnje življenje obdolženca je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da z milejšimi ukrepi ponovitvene nevarnosti ne bi bilo mogoče odpraviti, pravilen, saj so milejši ukrepi primerni za storilce, za katere je mogoče pričakovati, da bodo pravila izvrševanja milejšega ukrepa spoštovali, kar pa za obdolžence, pri katerih sodišče ugotovi vztrajnost pri izvrševanju kaznivih dejanj, kot je to v obravnavanem primeru, ni mogoče ugotoviti.

Predpogoj za odvzem predmetov v posebnem postopku po 498. členu ZKP je, da gre za predmete iz prvega odstavka 73. člena KZ-1, torej za predmete, ki so vsebinsko povezani s kaznivim dejanjem, obravnavanim v tem kazenskem postopku.

Ni utemeljena teza zagovornikov, da je bila obdolžencu nezakonito zasežena konoplja, ker ni bilo v celoti spoštovana določba drugega in tretjega odstavka 55. člena ZP-1. V zakonu predpisana forma je namreč v funkciji dokazovanja obstoja ustavno predpisanega jamstva glede privilegija zoper samo obtožbo (29. člena Ustave RS). Torej gre za izpodbojno dejstvo, ki se v primeru takšne ali drugačne hibnosti v zakonu predpisane oblike lahko izkazuje tudi z drugimi dokaznimi sredstvi. To pa v konkretnem primeru pomeni, da zgolj dejstvo, ker je bil pravni pouk osumljencu prekrška zabeležen na Potrdilu o zasegu predmetov, ob tem, da je v tej zvezi zaslišana priča (policist) potrdil, da je bila osumljencu dana miranda in je tudi pojasnil razloge, zakaj je bila zabeležena na omenjeni listini, ne omogoča presoje, da je bilo postopanje policije v zvezi z zasegom droge avtomatično nezakonito.

To pomeni, da so imeli možnost, da bi do konca glavne obravnave lahko zahtevali izločitev sodnice, ki je sprejela priznanja krivde drugih obtožencev, pa tega niso storili in zato sedaj v pritožbi, ne glede na navedeno stališče Ustavnega sodišča, ne morejo uspešno zatrjevati, da bi morala biti sodnica iz sojenja izločena. Je pa treba glede na navedeno problematiko izpostaviti še sledeče. Pa tudi sicer že zakonska določba navaja, da se določbe 237. člena ZKP uporabljajo smiselno, kar je v konkretnem primeru treba razumeti v skladu z namenom izvrševanja prikritih ukrepov. Le-ti se namreč lahko uporabijo zoper tista kazniva dejanja, kjer je zbiranje podatkov in dokazov na konvencionalen način onemogočeno ali bistveno oteženo zaradi narave kaznivih dejanj, ki praviloma zahtevajo organizirano delovanje storilcev. Ker ukrepi na drugi strani pomenijo tudi poseg v ustavno varovane pravice oseb, zoper katere se ukrepi odrejajo, je zakon določil stroge pogoje in način izvajanja ukrepov, kar pomeni, da so podatki, ki so bili pridobljeni na tak način, tudi naknadno preizkušeni s sodno kontrolo. Če se potrdi njihova veljavnost, bi zato bilo povsem nedopustno in v nasprotju z zakonom, če

Na podlagi upravičeno ugotovljene potrebe po neposredni zaznavi, ali se na določenem področju dejansko nahaja prepovedana droga konoplja kot predmet, ki se mora vzeti po določbah kazenske materialne zakonodaje in hkrati predstavlja dokazilo v kazenskem postopku, pri čemer je narava stvari (možnost uničenja rastlin) terjala zaseg ter zavarovanje najdenih sadik še pred začetkom preiskave, so policisti utemeljeno ravnali po določbah členov 164, 220, 245 in 247 ZKP. Kljub temu torej, da imajo pritožniki prav glede vsebine, ki se nanaša na pojem tradicionalnega slovenskega kmetijskega gospodarstva, in nanjo vezano pravico lastnika, da svojo lastnino nemoteno uporablja, ter obveznost tretjega, da v to lastnino ne posega, te opredelitve ne terjajo ugotovitve, da so policisti v zasebno lastnino obtoženega B. A. posegali v okoliščinah, za katere določba člena 36 Ustave RS terja odredbo za hišno preiskavo. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da področje, na katerem so policisti opravili ogled, ter poti, po katerih so na to področje dostopali, niso ograjeno območje, hkrati pa nič od navedenega tudi ni predstavljalo dela zaključenega prostora, v katerem bi

Izostanek posebnega zapisnika o zasegu predmetov ne pomeni, da je zaseg nezakonit, če se zakonitost lahko preveri iz drugih protokolacijskih aktov policije in v postopku izvedenih dokazov. Če je postopek kot celota pošten, tudi odsotnost obveščanja osumjenca o ogledu kraja ne pomeni nezakonitosti tega preiskovalnega dejanja. Pri sledeh kokaina v vsebnosti (manj kot) 0,01 g gre za tako majhno količino brez farmakoloških učinkov, da ne more biti govora o hrambi droge z namenom nadaljnjega prometa.

Pritožnica zmotno navaja, da je sodišče sodbo gradilo na domnevnih izjavah oseb kot izhajajo iz uradnih zaznamkov policije. Drži sicer, da se večina izjav, kot naj bi jih posamezni odjemalci podali na policiji, v sodni preiskavi in na glavni obravnavi ni potrdila, vendar pa je sodišče prve stopnje svoje zaključke o dokazanosti posameznih prodaj oprlo na pridobljene telefonske komunikacije, glede katere je upoštevaje njene značilnosti jasno, da se nanaša na prodajo prepovedane droge, kot je sodišče prepričljivo obrazložilo v 43. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in tem razlogom ni kaj dodati. Po oceni pritožbenega sodišča je utemeljen pritožbeni predlog za izrek pogojne obsodbe. Obtoženi namreč predhodno še ni bil obravnavan zaradi kaznivih dejanj in se tudi v obdobju šestih let po storitvi obravnavanega kaznivega dejanja ni znova znašel v kazenskem postopku, kar kaže na to, da je šlo za enkratno epizodo v njegovem življenju in je mogoče utemeljeno pričakovati, da kaznivega dejanja ne bo ponovil. Obtoženi si je očitno tudi uredil življenje, je zaposlen, živi v izvenzakonski skupnosti in skrbi za dva mladoletna otroka, predmetnega kazenskega postopka pa se je redno udelež

Obtoženec je krivdo po obtožbi na predobravnavnem naroku priznal, s tem je priznal tudi odločitev sodišča, da so dokazi, na katerih temelji kazensko-pravni očitek, zakoniti. Zahteva obrambe za izločitev dokazov prvič šele v pritožbenem postopku, predstavlja zlorabo procesnih pravic.

Medtem ko so morala prvostopenjska sodišča pred uveljavitvijo novele ZKP-K (z začetkom veljavnosti dne 15. 5. 2012) tudi za primer obdolženčevega priznanja krivde izvajati še druge dokaze, saj jih niti popolno priznanje krivde ni odvezalo dolžnosti izvedbe celotnega dokaznega postopka, po uveljavitvi novele ZKP-K sodišče prve stopnje v primeru sprejema sporazuma o priznanju krivde, ki ga obtoženi sklene z državnim tožilcem, nadaljnjega dokaznega postopka ni več dolžno izvajati. Sprejetju sporazuma o priznanju krivde za obtoženega tako sledi zgolj skrajšani oziroma poenostavljeni postopek, ko prvostopenjsko sodišče izvede le še narok za izrek kazenske sankcije, na katerem pa ne ugotavlja več dejstev in okoliščin priznanega kaznivega dejanja, marveč na podlagi prostovoljnega, jasnega, popolnega in dokazno odprtega priznanja krivde obtoženemu izreče obsodilno sodbo.

Za dopustnost dokaza je odločilno, da organ pregona ob izvajanju odredbe za prikrite preiskovalne ukrepe nenamerno in nepričakovano naleti na dokaz zoper tretjo osebo, na katero se ukrep de facto ne sme osredotočiti. Z drugimi besedami povedano; dokazi zoper tretjo osebno ne bodo dovoljeni, če bodo izvajalci odredbe zlorabili odredbo za zbiranje dokazov zoper tretjo osebo. Presoje skladnosti delovanja tujih pravosodnih organov s tujo zakonodajo ne morejo opravljati naša sodišča in je naše sodišče pristojno le preveriti, če je imelo dejanje tujih organov zakonito podlago in, da se sodna odločba lahko opira na dokaze, pridobljene v tujini, razen če so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic. Sodišče v Sloveniji tako ne presoja meril obrazloženosti odredb v tujini.

Skupni prostori stanovanjskega bloka niso prostori, v katerih bi osumljenec upravičeno pričakoval zasebnost. Zato niso podane predpostavke za varstvo zasebnosti, niti kavtele, ki se nanašajo na hišno preiskavo. Policisti so zakonito opravili ogled kraja. Če osumljenec o ogledu ni bil obveščen, izsledki ogleda niso nezakoniti dokazi, če je bil kazenski postopek kot celota pošten.

Dolžnost izročitve predmetov na zahtevo policista ne velja od trenutka, ko je zoper osebo osredotočen sum storitve kaznivega dejanja. Da postopek z izročitvijo predmeta ne pomeni kršitve privilegija zoper samoobtožbo, mora biti izročitev prostovoljna. Pogoj za prostovoljnost osumljenčeve odločitve je seznanjenost s pravicami iz četrtega odstavka 148. člena ZKP.

Ker bi solenitetni priči s svojega položaja ob lestvi kot edinem dostopu na podstrešje nedvomno zaznali, če bi policisti s prenašanjem inkriminirajočega materiala podtikali dokaze, je bila pričama zagotovljena zadostna stopnja nadzora nad potekom hišne preiskave, ne glede na to, da se priči nista nahajali na podstrešju z ramo ob rami s policisti.

Če se obtožencu očita hramba prepovedane droge z obarvanim naklepom nadaljnje prodaje oziroma dajanje v promet zgolj na podlagi količine zasežene konoplje, je treba preizkusiti, ali je količina droge v znatnem nesorazmerju z lastnimi potrebami glede na vse možne načine uporabe konoplje, ne le za pripravo cigaret (t.i. jointov).