59. člen KZ-1

Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnico, da bi moralo sodišče prve stopnje kvečjemu vsa tri očitana dejanja pravno opredeliti kot nadaljevano kaznivo dejanje po drugem odstavku 204. člena KZ-1 in ne po prvem odstavku 204. člena KZ-1, saj gre pri vseh treh dejanjih za tako imenovano majhno tatvino, ker je šlo pri vseh dejanjih za majhno vrednost stvari in namero, da se stvar takšne vrednosti prilasti. V nasprotju s pritožnico, pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da gre pri kaznivem dejanju na škodo KS D. za tatvino po prvem odstavku 204. člena KZ-1 in ne po drugem odstavku, saj je dokazni postopek pokazal, da so obdolženi in mld. sostorilca imeli namen pridobiti bakrene žlebove in odtočno bakreno cev, pri tem pa so pokazali veliko mero vztrajnosti, truda in predrznosti, saj so sprva odtujili rokavice na bencinskem servisu, se pripeljali do mrliške vežice, ki je v neposredni bližini stanovanjskih hiš, najprej sneli žlebove in jih vrgli za ograjo pokopališča in si jih očitno pripravili za transport, saj so jih ukrivili, medtem ko je nekaj žlebov in odtočnih cevi ostalo na samem objektu, a jih niso uspeli sneti oziroma vreči čez zid, saj so bili opaženi s

V postopku t.i. neprave obnove po 407. členu ZKP se ne morejo spreminjati odločbe o kazenskih sankcijah v pravnomočnih sodbah, s katerimi so izrečene pogojne obsdobe, ne pa kazni.

ZPKZ Dob, kjer obtoženi B. B. prestaja zaporno kazen, je z dopisom z dne 31. 3. 2025 pritožbeno sodišče obvestil, da spremstva obtoženca na pritožbeno sejo zaradi kadrovskih težav ne bodo mogli izvršiti. Sodišče druge stopnje je s sklepom z dne 31. 3. 2025 odločilo, da se obtoženemu B. B. udeležba na pritožbeni seji omogoči preko videokonferenčne povezave, saj je ocenilo, da so splošno znane kadrovske težave zavodov za prestajanje kazni zapora v Republiki Sloveniji, še zlasti pa v ZPKZ Dob, ki močno otežujejo oziroma onemogočajo privedbe obtožencev na sodišča, upravičen razlog za neizvršitev spremstva obtoženega B. B. in predstavljajo okoliščine, ki objektivno onemogočajo uspešno izvedbo pritožbene seje (2. točka prvega odstavka 304.a člena ZKP) ter posledično obtožencu prisotnosti na pritožbeni seji ni mogoče zagotoviti drugače kot z videokonferenco. Nadalje je upoštevalo, da je v predmetni kazenski zadevi zoper soobtoženega A. A. odrejen pripor in je dolžnost vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, da postopajo posebno hitro (drugi odstavek 200. člena ZKP). Po oceni pritožbenega sodišča obtoženemu B. B. z izvedbo pritožbene seje preko videokonferenčne povezave

Sodišče druge stopnje se ne strinja s pritožnikom, da gre v obravnavani zadevi glede na obtožbeni očitek, da si je obtožena pridobila protipravno premoženjsko korist v vrednosti 260,00 EUR, upoštevajoč določbo 99. člena KZ-1, za t.i. majhno tatvino po drugem odstavku 204. člena KZ-1 in da je podano kaznivo dejanje velike tatvine na predrzen način le, če bi se obtoženi očitala protipravna pridobitev premoženjske koristi, ki bi presegala 500,00 EUR. Privilegirana oblika kaznivega dejanja tatvine oziroma t.i. majhna tatvina je podana samo, če sta kumulativno izpolnjena dva pogoja: 1. da je vrednost ukradene stvari majhna (objektivni pogoj) in 2. da si je storilec hotel prilastiti stvar majhne vrednosti (subjektivni pogoj). Za premoženjsko korist, škodo ali vrednost se šteje znesek med storitvijo kaznivega dejanja, ki pri majhni ne presega 500 EUR (1. točka devetega odstavka 99. člena KZ-1). Če eden od navedenih pogojev ni izpolnjen, je podano temeljno kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 oziroma kolikor so podane konkretne okoliščine, iz katerih izhaja, da običajna tatvina, ki je sicer že sama po sebi predrzna, izrazito odstopa od ostalih kaznivih dejanja, je p

Ob takšnih razlogih, ki jih sodišče druge stopnje sprejema, in ugotovitvi, da ravnanje obdolženca ni bilo usmerjeno zoper delavca kot osebo, temveč zoper njegove pravice, ki mu pripadajo skladno s predpisi, se je strinjati z zagovornico, da na podlagi dejstva različnih gospodarskih družb in različnih oškodovancev ni mogoče ustvarjati samostojnega kaznivega dejanja za vsako od gospodarskih družb, ampak je mogoče govoriti le o enem kolektivnem kaznivem dejanju. Pri tem je potrebno upoštevati, da je novela KZ-1E izrecno določila, da gre za eno kaznivo dejanje, če je z izvršitvenim ravnanjem prikrajšan za pravico en sam delavec (ali mu je pravica omejena), kot tudi v primeru, če je oškodovanih delavcev več. To dejstvo je pravno pomembno glede presoje že razsojene stvari in prepovedi ponovnega sojenja v isti stvari.

V opisu kaznivega dejanja je najprej pojasnjeno, da je obtoženec A. A. in B. B. vodil do dogovorjene lokacije, kar je v nadaljevanju konkretizirano s tem, da je bila njegova vloga voziti pred vozilom A. A. in B. B. in jima s svojo vožnjo kazati pot do kraja, kjer bodo tujce sprejeli v vozilo, nato pa tudi do kraja, kjer bi tujce morali odložiti. Kazati pot do kraja še ne pomeni, da je obtoženec A. A. in B. B. vodil tik do kraja prevzema tujcev, ampak vključuje tudi vožnjo v bližino kraja. Pritožnik izpostavlja drugi odstavek 59. člena KZ-1, ki navaja okoliščine, ki jih sodišče prve stopnje presodi, ko se odloča o tem ali bo preklicalo pogojno obsodbo, vendar v tej določbi te okoliščine niso taksativno naštete, ampak so primeroma navedene okoliščine, ki se nanašajo na storjena kazniva dejanja in storilca. Te okoliščine je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in jim dalo pravo težo ter je ravnalo pravilno, ko je obtožencu preklicalo pogojno obsodbo, saj je očitno, da ga izrečena pogojna obsodba ni odvrnila od storitve novega (obravnavanega) kaznivega dejanja. Sodišče je vezano na predlog državnega tožilca za izrek kazenske sankcije le v primeru sporazuma o priznanju

To, da obtoženec v zadnjem času kaznivih dejanj ne izvršuje tako pogosto kot v preteklosti, ni nekaj, kar bi mu šlo v korist, pač pa mu gre lahko edino le v škodo. Kot olajševalno bi se mu lahko štelo le, če kaznivih dejanj ne bi več izvrševal, če pa jih, ne glede na časovne intervale, je to lahko le šteti kot obteževalno okoliščino. V konkretnem primeru pa še sploh, ker je obtoženec obravnavano kaznivo dejanje storil v času preizkusne dobe po sodbi Okrožnega sodišča v Kopru II K 7298/2021. Res je, da je po 45.a členu KZ-1 namen kaznovanja tudi ta, da se storilcu z ustrezno sankcijo omogoči dostojna vključitev v skupno družbeno okolje, kar pa ne pomeni, da mu mora sodišče izreči takšno sankcijo, kot si jo sam želi. Vrsta in višina kazenske sankcije se namreč izreče glede na težo kaznivega dejanja in okoliščine, kot so navedene v 49. členu KZ-1, obtoženec, ki kazniva dejanja izvršuje vse od leta 1999 dalje pa je do sedaj tudi že imel dovolj možnosti, da se resocializira.

V predmetni zadevi je bila že dne 29. 1. 2021 izdana sodba sodišča prve stopnjeje. Pritožbeno sodišče jo je delno razveljavilo, in sicer le v odločbi o kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V nerazveljavljenih delih - v odločbi o krivdi - pa je izpodbijano sodbo potrdilo. Izpodbijana sodba vsebuje tudi odločbo o krivdi. Ker je sodišče prve stopnje ponovno odločilo o obtoženčevi krivdi, je odločilo o že razsojeni stvari in s tem kršilo načelo ne bis in idem. Sodišče prve stopnje je ob preklicu pogojnih obsodb (ponovno) določilo kazni zapora. Tudi v tem primeru gre za res iudicata. Ker sta bili kazni zapora v omenjenih pogojnih obsodbah že določeni, bi to moralo zgolj ugotoviti, nato pa ti dve kazni pri izreku enotne kazni upoštevati kot že določeni.

V situaciji fakultativnega preklica pogojne obsodbe (drugi odstavek 59. člena KZ-1) zakonitost odločitve oziroma pravilna uporaba materialnega prava ne zahteva preklica, pač pa gre za vprašanje potrebnosti oziroma ustreznosti preklica pogojne obsodbe. Če je državni tožilec obtrožbo na predobravnavnem naroku dopolnil tako, da je predlagal, naj sodišče pogojnih obsodb ne prekliče, je slednje v situaciji fakultativnega preklica pogojne obsodbe na podlagi šestega odstavka 285.č člena ZKP na tak predlog vezano, saj če gre za sodbo na podlagi priznanja krivde ne sme izreči strožje kazenske sankcije od predlagane.

Glavno obravnavo vodi predsednik senata (oziroma v skrajšanem postopku sodnik posameznik), ki je dolžan zagotoviti nemoten potek obravnave ter skrbeti za red v sodni dvorani in za dostojanstvo sodišča (prvi odstavek 301. člena ZKP). Brez vsakega dvoma je predsednik senata dolžan poskrbeti tudi za varovanje zdravja in življenja procesnih udeležencev, kar je še posebej pomembno v času epidemije virusne okužbe SARS-CoV-2 (COVID-19), zaradi katere so bili sprejeti številni začasni ukrepi. V času izvedbe spornega naroka za glavno obravnavo je veljala Odredba predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije z dne 28. 1. 2021, nazadnje spremenjena dne 13. 5. 2021, ki je v 3.2. točki izrecno določala, da morajo na naroku, skladno s strokovnimi priporočili Nacionalnega inštituta za javno zdravje, vsi nositi zaščitno opremo. Med zaščitno opremo spada tudi obrazna maska, zaradi česar je sodnica posameznica, upoštevaje konkretne okoliščine zadeve, obdolženca, ki ni nosil maske, upravičeno pozvala, da si jo nadene, ter ga pri tem opozorila na posledice, č

Primarni objekt varstva je pri inkriminaciji kaznivega dejanja nasilja v družini družinska ali druga trajnejša življenjska skupnost, medtem ko je pri kaznivem dejanju grožnje primarni objekt varstva pravica do osebne varnosti. Vendar zgolj na podlagi tega še ni mogoče trditi, da gre za drugovrstni kaznivi dejanji, kot to izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe. Vsebinsko izhodišče za izrek pogojne obsodbe je po tretjem odstavku 58. člena KZ-1 v spoznanju ali v tako imenovani pozitivni prognozi, da storilec ne bo več ponavljal nobenih, ne zgolj istovrstnih kaznivih dejanj.

Določbo 318. člena KZ-1 je potrebno razlagati skladno z njenim namenom, ki je primarno v zaščiti splošne varnosti ljudi in premoženja, prebivalstvo pa tako predstavljajo tiste osebe, ki v posledici storilčevih ravnanj utrpijo motnje v preskrbi. Namen predmetnih javnih naprav je v zagotavljanju telekomunikacijskega omrežja uporabnikom telekomunikacijskih storitev, ti uporabniki pa so tudi tisti, na katere je izpad omrežja, kot posledica uničenja teh naprav, vplival, saj je skupnost ljudi, ki so v vadbenem centru MNZ prisotni 24 ur na dan, ostala brez telekomunikacijske povezave kot edine povezave z zunanjim svetom in bila tako dejansko povsem odrezana od sveta.

Podlaga za preklic pogojne obsodbe, če obsojenec stori v preizkusni dobi eno ali več kaznivih dejanj po prvem odstavku 59. člena KZ-1, ni enotno izrečena kazen zapora dveh let ali daljša kazen, ampak da je za vsaj eno kaznivo dejanje v steku določena kazen dveh let ali daljša. Kar pa seveda ni ovira, da sodišče, če ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 59. člena KZ-1, ne uporabi pravnega pravila za fakultativen preklic pogojne obsodbe po drugem odstavku 59. člena KZ-1.

Neupravičena je graja pritožnikov, da je prvostopenjsko sodišče na način iz drugega odstavka 371. člena ZKP prekršilo določbo tretjega odstavka 439. člena ZKP. Zagovornikom je pritrditi, da navedena določba predpisuje minimalno obdobje treh dni med vročitvijo vabila na glavno obravnavo in samo glavno obravnavo zato, da ima obdolženi čas za pripravo obrambe. Vendar pritožniki spregledajo, da je minimalen rok za pripravo obrambe sodišče dolžno zagotoviti le v primeru vročitve vabila obdolžencu na prvo glavno obravnavo, v zvezi s tem pa tudi podatek, da je bil obdolženi v skladu z navedeno zakonsko določbo pravočasno seznanjen s prvim razpisanim narokom za glavno obravnavo pri čemer se naroka, kljub temu, da je bil v vabilu opozorjen na posledice neopravičenega izostanka, ni udeležil, razlogov za svoj izostanek pa tudi ni navedel. Ključno je, da je bil obdolženi že tedaj, ko je prejel vabilo na prvi narok, seznanjen s tekom kazenskega postopka zoper njega v obliki razpisane glavne obravnave, od tedaj dalje pa je imel primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe (1. alineja 29. člena Ustave RS). Protispisno zagovorniki v pritožbi zatrjujejo, da obdolženi ni bil ustrezno

V skladu z določbo četrtega odstavka 59. člena KZ-1 se v preizkusno dobo, določeno s pogojno obsodbo za prejšnje kaznivo dejanje, brez dvoma ne šteje zgolj čas prestajanja kazni zapora. Že jezikovna razlaga določb prvega odstavka 86. člena in 88. člena KZ-1 daje podlago za zaključek, da pogojni odpust ni oblika prestajanja kazni zapora, saj se kazen zapora prestaja v zavodih za prestajanje kazni zapora, pri pogojnem odpustu pa se obsojenca s prestajanja kazni odpusti, k tosmernemu zaključku pa pritožbeno sodišče napotuje tudi namen določbe četrtega odstavka 59. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je zato v preizkusno dobo neutemeljeno vštelo tudi čas pogojnega odpusta, na katerem se je nahajala obsojenka.

Iz datuma izdaje obsodilne sodbe, s katero je bila obdolžencu v drugem postopku izrečena pogojna obsodba, je razvidno, da je obdolženec obravnavano kaznivo dejanje storil, preden je bil pogojno obsojen. Za preklic pogojne obsodbe so v času odločanja sodišč prve in druge stopnje obstajali vsi pogoji, določeni v prvem odstavku 60. in 62. člena KZ-1, ker preizkusna doba po pogojni obsodbi še ni potekla.

Sodišče prve stopnje je razsodilo na podlagi obtožbe, potem ko jo je državna tožilka, po ponovnem zaslišanju obdolžencev in prič, v nebistvenem spremenila, in ko sta obdolženca spremenjeni obtožni predlog prejela ter na glavni obravnavi izjavila, da ga razumeta, da v svoj zagovor ničesar več ne dodajata in da vztrajata pri podanih zagovorih. Tega, da je v ponovljenem postopku dovolilo spremembo obtožbe in kako jo ocenjuje, v sodbi ni bilo dolžno pojasnjevati. Iz okoliščine, da je takšni obtožbi sledilo in obdolženko spoznalo za krivo, je razvidno, da je ocenilo, da je sprememba dopustna in da ji ni v škodo, saj sicer na njeni podlagi ne bi razsodilo. Neutemeljena je pritožba tudi, ko navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon, ko kljub dejstvu, da so podani vsi zakonski znaki silobrana po 22. členu KZ-1, te določbe ni uporabilo in obdolženke ni oprostilo. Kršitev kazenskega zakona ni podana, saj je sodišče prve stopnje presodilo, da obdolženka ni ravnala v silobranu, sicer pa pritožba tudi s to trditvijo uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa kršitve kazenskega zakona. Pogojna obsodba je bila vpisana v kazensko

Če sodišče odloči, da pogojne obsodbe ne bo preklicalo, lahko takšno odločitev sprejme le v času, ko še teče preizkusna doba za prej storjeno kaznivo dejanje.

Če so podani pogoji, ki so po 59. členu KZ-1 podlaga za odločanje o preklicu pogojne obsodbe, je sodišče dolžno upoštevati določbe o obligatornem ali fakultativnem preklicu. Sodišče mora vedno odločati o že prej izrečeni pogojni obsodbi, saj je sicer podana kršitev kazenskega zakona (5. točka 372. člena ZKP).

Ker je sodišče druge stopnje kazen obema obtožencema zvišalo na dve leti zapora, je moralo po določbi prvega odstavka 59. člena KZ-1 preklicati pogojni obsodbi, ki sta bili obtožencema izrečeni. Čeprav državna tožilka takega predloga v pritožbi ni podala, pa je preklic pogojne obsodbe v primeru, ko storilec stori v preizkusni dobi kaznivo dejanje, za katero mu je izrečena kazen zapora dveh let ali daljša kazen, obvezen, kar pomeni, da sodišče nima izbire, ali bo pogojno obsodbo preklicalo ali ne. S tako odločitvijo pa tudi ne gre za kršitev določbe 385. člena ZKP, saj je državna tožilka pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji vložila v škodo obeh obtožencev.