VSL sodba II Kp 20991/2013

Pritožbe obtoženega A. A., njegovih zagovornikov in višjega državnega tožilca se zavrnejo kot neutemeljene ter se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obtoženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 1.500,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novem mestu obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po petem odstavku v zvezi z 2. točko in tretjo alinejo 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1B. Izreklo mu je kazen šest let in sedem mesecev zapora ter stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas dveh let, v katero mu je vštelo ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja od 4. 6. 2013 dalje. Odločilo je, da je obtoženec na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, sodno takso, potrebne izdatke oškodovancev in nagrado ter potrebne izdatke njihovega pooblaščenca.

2Zoper sodbo so se pravočasno pritožili:

- višji državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločb o kazni in varnostnem ukrepu, tj. iz pritožbenih razlogov po 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 372., 373. ter 374. členom ZKP. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega spozna za krivega kaznivega dejanja po petem odstavku v zvezi s 1. in 2. točko ter tretjo alinejo 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1B, spremeni pa naj tudi odločbo o kazni tako, da obtožencu izreče kazen osem let zapora, namesto stranske kazni pa izreče varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja s prenehanjem veljavnosti, ob čemer se novo dovoljenje ne sme izdati tri leta;

- obtoženi A. A. zaradi absolutnih in relativnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve določil kazenskega zakonika, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da izreče oprostilno sodbo oziroma da izreče „pravilno“ in „zakonito“ sodbo za kaznivo dejanje po 323. členu KZ-1 (pogojno po drugem odstavku 324. člena KZ-1), podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču;

- zagovornik B. B. je vložil dve pritožbi, obe „iz vseh razlogov“. Obakrat je pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega oprosti obtožbe, podrejeno, da zadevo (ob razveljavitvi sodbe) vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje, še podrejeno pa, da „zniža“ kazen v pogojno obsodbo oziroma „do največ enega leta“ ter obtožencu (očitno efektivno zaporno kazen) nadomesti z delom v splošno korist;

- zagovorniki iz Odvetniške družbe C. C. zaradi bistvenih kršitev procesnega zakona, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagali so, da sodišče druge stopnje izreče oprostilno sodbo, podrejeno pa, da razveljavi izpodbijano sodbo ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje pred spremenjenim senatom, tj. z napotki glede popolne ugotovitve dejanskega stanja in pravne opredelitve kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe.

3Pritožbe niso utemeljene.

4Po presoji izpodbijane sodbe, navedb vseh pritožb in podatkov kazenskega spisa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, na njihovi podlagi je sprejelo utemeljene in prepričljive dokazne zaključke ter posledično pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni prekršilo določb kazenskega postopka.

Glede bistvenih kršitev določb kazenskega postopka:

5Poročilo o toksikološki preiskavi Inštituta za sodno medicino (in njegove reprodukcije) ni dokaz, ki bi se moral izločiti iz sodnega spisa, absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP pa ni podana. Ni pomembno, če izpodbijana sodba v tč. 17 obrazložitve povzema nekatere rezultate toksikološke analize (v zvezi z metaboliti kokaina), saj se obtožencu vožnja pod vplivi prepovedanih drog niti ne očita, zato ne gre za odločilna dejstva, na katerih bi sodba temeljila. Pritožbene insinuacije, da je bil obtoženec zaradi teh spisovnih podatkov obravnavan strožje, niso upoštevne. Obramba znova brezuspešno zatrjuje, da je toksikološko poročilo nezakonito v delu, ki se nanaša na odkrivanje psihoaktivnih substanc, saj naj bi bila predmetna analiza opravljena brez odredbe oziroma v nasprotju z odredbo policije. Gre za problematiziranje ugotovitve, da je policija prvotno odredila strokovni pregled obtoženčeve alkoholiziranosti, ugotavljanje prisotnosti mamil pa „šele“ z naknadnim dopisom Inštitutu za sodno medicino. Sodišče prve stopnje je obrambni predlog za izločitev navedene listine tekom postopka dvakrat zavrnilo, do vprašanja pa se je prav tako že dvakrat opredelilo Višje sodišče v Ljubljani, in sicer s sklepoma z dne 10. 12. 2013 ter 8. 7. 2014, s katerima je zavrnilo pritožbi zagovornika B. B. Da ne bo ponavljanja, se pritožbeno sodišče na razloge obeh sklepov sklicuje, saj je bilo obrambi v celoti odgovorjeno.

6Brezuspešno je naziranje obrambe, da bi bilo potrebno rezultate analize krvi in urina glede obtoženčeve alkoholiziranosti izločiti iz razloga, ker odredbe za preiskavo ni izdala preiskovalna sodnica. Pri tem pritožniki že na ravni dejstev izhajajo iz protispisnega in napačnega podatka, da je bila preiskovalna sodnica prisotna na kraju prometne nesreče že ob 21.35 uri kritičnega dne, ko je bil odrejen strokovni preizkus alkoholiziranosti. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da se je ogled kraja, ki ga je opravljala policija, pričel ob 21.12 uri, medtem ko je bila preiskovalna sodnica o dogodku obveščena ob 21.18 uri, na sam kraj pa je prispela šele ob 22. uri, kar vse je razvidno iz zapisnika o ogledu preiskovalne sodnice (list. št. 4). Posledično je policist na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 164. člena ZKP povsem zakonito odredil potrebno izvedensko delo, ki ga kasneje ne bi bilo mogoče uspešno opraviti, tj. v okvirih ogleda kot nujnega preiskovalnega dejanja. Policija je (med drugim) zavezana storiti vse potrebno, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz, ter da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka (prvi odstavek 148. člena ZKP). Policisti smejo brez dodatnih omejitev odrediti strokovni pregled neposrednemu udeležencu prometne nesreče tudi na temelju 107. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP). Tako ogled kraja v odsotnosti preiskovalne sodnice kot odreditev strokovnega preizkusa alkoholiziranosti sta bila torej opravljena v skladu z zakoni, drugačne pritožbene navedbe pa niso utemeljene. Nobene podlage ni za stališče obrambe, da se izpodbijana sodba ne bi smela opirati na ugotovitve ogleda in rezultate alkoholometrične preiskave pri obtožencu.

7Neutemeljeno je stališče, da bi bilo iz spisa treba izločiti obrazec, ki ga je ob odvzemu krvi in urina obtožencu izpolnila dežurna zdravnica (list. št. 55-56), skupaj z vsemi dokazi, ki so bili pridobljeni na podlagi te listine. Obrazec med drugim vsebuje izjavo obtoženca glede vprašanj, kaj oziroma kdaj je nazadnje jedel in pil ter kdaj je počival. Takšne opredelitve, ki jo je povzela zdravnica, ni mogoče enačiti z obvestili, ki jih je policija zbrala od osumljenca, preden je bil poučen o svojih pravicah po četrtem odstavku 148. člena ZKP, in za katere procesni zakon v prvem odstavku 83. člena določa, da se izločijo iz spisa. Že na prvi pogled je očitno, da obtoženec problematizirane izjave ni dal policiji, prav tako pa ZKP na nobenem mestu ne določa, da gre pri naročilu za zdravniško preiskavo za listino, na katero se sodba ne bi smela opirati. Zdravniki preiskovanim osumljencem seveda niso dolžni dati pouka o pravicah v (pred)kazenskem postopku. Tudi sicer se je sodišče prve stopnje v tč. 23 razlogov izpodbijane sodbe opredelilo, da ni sledilo navedbam obtoženca v izjavi zdravnici v zvezi s časom uživanja alkoholnih pijač pred dogodkom, saj je verjelo njegovemu (drugačnemu) zagovoru, kot bo še obrazloženo; to pa prav iz razloga, ker se obtoženi pred oddajo krvi in urina ni zavedal, da se lahko s svojo izjavo samoobremeni. Vsebina sporne listine, ki nedvomno predstavlja zakonit dokaz torej ni bila uporabljena v škodo obtoženca. Končno pa je pritrditi tudi ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je bil predlog za izločitev listin podan prepozno, tj. šele na glavni obravnavi in ne v okviru predobravnavnega naroka. Obrazec se je v času predobravnavnega naroka že nahajal v sodnem spisu, zato ni nobenih utemeljenih razlogov, ki bi obrambi preprečevali, da že takrat predlaga izločitev. Ne glede na to pa je sodišče prve stopnje v tč. 8 obrazložitve za zavrnitev izločitve navedlo tudi (pravilne) vsebinske razloge ter je pritožbena kritika posledično neuspešna.

8Z izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje ni prekoračilo obtožbe (absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP). Odločilo je o očitku po spremenjeni obtožnici, pri čemer pa je ob upoštevanju izida dokaznega postopka in izključno v obtoženčevo korist poseglo v opis kaznivega dejanja glede vsebnosti alkohola v krvi ter hitrosti osebnega vozila v trenutku, ko je obtoženec trčil v kolo z motorjem. S tem se sodba še vedno nanaša na dejanje, ki je predmet vložene oziroma na glavni obravnavi spremenjene obtožnice (prvi odstavek 354. člena ZKP). Še vedno se torej nanaša na isti historični dogodek, o prekoračitvi obtožbe pa zato ne more biti govora; niti o situaciji, ko sodišče s sodbo ne bi v celoti rešilo predmeta obtožbe (tj. absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka; 7. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Nasprotne pritožbene navedbe so posledica bodisi nerazumevanja teh procesnih institutov bodisi uveljavljanja pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kot bo še pojasnjeno.

9Izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o pravnorelevantnih dejstvih, njena obrazložitev je razumljiva, konsistentna in koherentna ter ni v nasprotju sama s seboj, zaradi česar ni podana niti bistvena postopkovna kršitev absolutne narave po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Podobno kot zgoraj so drugačne navedbe v pritožbah v največji meri odraz zmotnih materialnopravnih naziranj pritožnikov, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, ali pa izražajo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem pod videzom uveljavljanja procesnih kršitev, kar pa v tej posledici ne more biti uspešno.

10Neutemeljene so pritožbene navedbe, da gre pri sodniku porotniku D. D. za sodnika, ki v zadevi ne bi smel soditi zaradi podanih okoliščin, ki da vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti (6. točka prvega odstavka 39. člena ZKP), s čimer obramba brezuspešno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bil predlog za izločitev porotnika utemeljeno zavrnjen s sklepom predsednice sodišča z dne 5. 5. 2015, na tamkajšnje razloge pa se v izogib ponavljanju sklicuje. Ni potrebno, da so razlogi za zavrnitev izločitve navedeni tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe. D. D. je prepričljivo pojasnil, da je za daljno sorodstvo (v šestem kolenu stranske vrste) med svojo ženo in starim očetom pokojnega oškodovanca izvedel šele med postopkom, s svojci oškodovanca ni imel in nima nobenih stikov, oškodovančevega pogreba pa se ni udeležil. Obramba ni zatrjevala nobenih tehtnih dejstev, ki bi zmogla ovreči domnevo o sodnikovi nepristranskosti oziroma omajati porotnikovo izjavo, da nedovoljenih vplivov nanj ni (bilo). Dvoma ni mogoče vzbuditi izključno z navajanjem neizkazanih govoric, da naj bi bila porotnikova žena na pogrebu oškodovanca ter da naj bi bila osebno zelo prizadeta zaradi nesreče. V danih okoliščinah žene porotnika ni bilo treba zaslišati, še manj pa osebe, ki naj bi ji o prizadetosti povedala, saj te osebe obramba ni niti identificirala. Pritožbeni razlog zato ni podan. Ne gre za kršitev po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta absolutna bistvena postopkovna kršitev ureja vprašanje izločitve sodnika (porotnika) iz razlogov po 1. do 5. točki prvega odstavka in po 1. do 3. točki drugega odstavka 39. člena ZKP, ne pa tudi v okvirih s strani obrambe zatrjevano spornih okoliščin, ki so določene v 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP.

11Neutemeljena, protispisna, pa tudi nesubstancirana, je pritožbena kritika obtoženca, da sodišče prve stopnje ni konkretiziralo razlogov za neugoditev zaslišanja „več s strani obrambe relevantno predlaganih prič“. Ob prvotni pripombi, da pritožnik niti ne pojasni, katere „priče“ ima v mislih, sodišče druge stopnje ugotavlja, da izpodbijana sodba v tč. 9 obrazložitve vsebuje vse potrebne (in pravilne) razloge, iz katerih je zavrnilo dokazne predloge zagovornika po zaslišanju izvedenca E. E., prič F. F. in G. G. ter postavitvi novih izvedencev psihiatrične in prometne stroke. Prekršitev pravic obrambe (drugi odstavek 371. člena ZKP) posledično ni izkazana.

12Pavšalno in prav tako brezuspešno obtoženec zatrjuje nedopustno tožilčevo „poljubno“ spreminjanje obtožnice, s čimer naj bi bila prekršena njegova pravica do obrambe. Pritožbeno sodišče odgovarja, da upoštevaje določbo prvega odstavka 344. člena ZKP ni nobenega dvoma, da ima tožilec pravico spremeniti obtožnico med dokaznim postopkom, če izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v prvotni obtožnici opredeljeno dejansko stanje; spremenjena obtožnica pa se mora nanašati le na dejanje, ki je že predmet obtožbe, kar v konkretni zadevi ni vprašljivo. V skladu z drugim odstavkom istega člena sta imela obtoženi ter njegov zagovornik tudi dovolj časa za pripravo obrambe glede na spremenjeno obtožbo. Kot izhaja iz spisovnega gradiva, je bil prvi narok za glavno obravnavo po spremembi obtožbe celo preložen, na naslednjem izvedenem naroku pa je obramba podala tudi nove dokazne predloge z ozirom na spremenjeno obtožnico. Možnost učinkovite obrambe obtožencu ni bila kršena, uveljavljani pritožbeni razlog ni podan.

Glede kršitev kazenskega zakona:

13Zmotno je pravno naziranje, da opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe ne vsebuje konkretizacije vseh zakonskih znakov, natančneje okoliščin, ki bi opredeljevale obtoženčev krivdni (naklepni) odnos do izvršitvenih oblik temeljnega kaznivega dejanja po prvem odstavku 324. člena KZ-1B. Ob siceršnji ugotovitvi, da konkretni del opisa jasno opredeljuje obtoženčeve „zavestne“ kršitve pravil varnosti v cestnem prometu, „neoziraje“ se pri tem na varnost drugih udeležencev prometa, kar ne dopušča drugačnega sklepa, kot da gre za naklepno ravnanje, je ključno poudariti, da je dejanje po prvem odstavku 324. člena KZ-1B kaznivo zgolj, če je izvršeno naklepno, medtem ko je edina mogoča oblika krivde glede hujše posledice iz petega odstavka istega člena (smrti oškodovanca) malomarnost. Očitana oblika krivde izhaja torej že iz pravne kvalifikacije kaznivega dejanja in je niti ni treba izrecno navajati v izreku sodbe (enako odločba Vrhovnega sodišča RS I Ips 62862/2010 z dne 27. 3. 2014, tč. 17). Kazenski zakon tako ni bil prekršen v vprašanju, ali je dejanje, glede katerega je bil obtoženi spoznan za krivega, kaznivo dejanje (pritožbeni razlog po 1. točki 372. člena ZKP).

14Zagovornik B. B. navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon v smislu 3. točke 372. člena ZKP, saj so podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon obtoženca; natančneje, da je bil obtoženi za svoje ravnanje že kaznovan, s čimer naj bi bila podana kršitev t. i. pravila „ne dvakrat o isti stvari“ (ne bis in idem). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila obtožencu s strani PPP Novo mesto izdana odločba o prekršku, opr. št. /.../ z dne 17. 9. 2013, s katero sta bili ugotovljeni kršitvi po šestem odstavku 42. člena Zakona o motornih vozilih – ZMV (neizpolnjevanje zahtev glede tehnične brezhibnosti pnevmatik osebnega avtomobila) ter 3. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP (vožnja pod vplivom alkohola v vrednosti 1,07 g alkohola na kg krvi). Izrečena mu je bila enotna globa v znesku 1.150,00 EUR (v spisu ni podatkov o plačilu le-te) in 16 kazenskih točk. Zagovornik je mnenja, da sodišče obtoženca ne bi smelo „ponovno obsoditi“, nepodprto pa navaja, da je že bil kaznovan, ker je poleg vožnje pod vplivom alkohola „povzročil nesrečo“, saj tak očitek iz izreka odločbe o prekršku ne izhaja.

15Uporaba načela prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (31. člen Ustave RS, prvi odstavek 10. člena ZKP) je pogojena s subjektivno in objektivno identiteto obravnavanih zadev, podana mora biti torej identiteta storilca ter identiteta dejanja iz pravnomočne sodbe (oziroma druge oblastne odločbe) in kaznivega dejanja, ki je predmet novega sojenja. Čeprav ustava v zvezi s prepovedjo ponovnega sojenja govori zgolj o „istem kaznivem dejanju“, iz teleološke razlage izpeljemo, da se prepoved nanaša na konkreten historični dogodek (objektivno dogajanje) oziroma konkretiziran in individualiziran življenjski primer, ki se je zgodil v istih krajevnih ter časovnih okoliščinah. Iz navedenega izhaja, da je tudi pravnomočno končan postopek o prekršku potrebno upoštevati pri presoji prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari. V vsakem posameznem primeru je potrebno presoditi, ali gre v razmerju med prekrškom in kaznivim dejanjem za povsem identične dejanske okoliščine oziroma za popolno prekrivanje znakov prekrška ter zakonskih znakov kaznivega dejanja, ali pa za nasprotno situacijo, ko znaki obravnavanega kaznivega dejanja vsebujejo le nekatere znake prekrškov (glej npr. sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 6258/2010 z dne 12. 3. 2015, I Ips 16436/2012 z dne 7. 5. 2015).

16Ob upoštevanju zapisanega pritožbeno sodišče ugotavlja, da znaki prekrška po 3. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP (prekršek po šestem odstavku 42. člena ZMV je na tem mestu irelevanten), tj. da je obtoženec kot voznik vozil v cestnem prometu motorno vozilo pod vplivom alkohola, v nobenem primeru ne zajamejo celo(s)tne kriminalne količine obtoženemu očitanega kaznivega dejanja po 324. členu KZ-1B. Vožnja pod vplivom alkohola (z več kot 1,10 g alkohola na kg krvi) je zgolj eden od alternativnih zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja (1. točka prvega odstavka 324. člena KZ-1B), pa tudi sicer je tak obtožbeni očitek celo izpadel iz izreka izpodbijane sodbe. Krivdorek sodbe vsebuje konkretizirane zakonske znake povzročitve neposredne nevarnost za življenje druge osebe v vlogi voznika motornega vozila v cestnem prometu, ki je (torej obtoženec) predrzno in brezobzirno vozil povsem po levem (nasprotnem) voznem pasu, pri čemer ni prilagodil hitrosti vožnje na nepreglednem ovinku ceste, prekoračil je hitrost za več kot 30 km/h od sicer dovoljene na območju omejene hitrosti, njegovo dejanje pa je imelo za posledico smrt drugega udeleženca prometa. Nobenega dvoma ni, da ne more biti govora niti o popolnem prekrivanju elementov (znakov) prekrška po 3. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP ter zakonskih znakov kaznivega dejanja po 2. točki in tretji alineji 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1B v zvezi s petim odstavkom istega člena, niti o identičnem očitku prekrškov, za storitev katerih je bil obtoženec kaznovan z izdajo odločbe o prekršku, in očitka v izreku izpodbijane sodbe. Drugače povedano, znaki predmetnega kaznivega dejanja imajo v manjšem delu tudi (ne pa izključno) znake prekrška po navedeni odločbi o prekršku. Stališče pritožbe o kršitvi načela ne bis in idem zato ni utemeljeno.

Glede dejanskega stanja in uporabe materialnega prava:

17Pritožbeno sodišče sprejema dokazne zaključke izpodbijane sodbe v zvezi z vsebnostjo alkohola v obtoženčevem organizmu v času prometne nesreče. Sodišče prve stopnje je v tč. 19-21 obrazložitve sodbe povzelo relevantne ugotovitve izvedenih prič H. H. in I. I., nakar pa je v tč. 22-23 podalo prepričljivo dokazno oceno ter ob upoštevanju zagovora obtoženca, da je z uživanjem alkoholne pijače (vina) zaključil šele tik pred odhodom iz Ljubljane proti Novem mestu, kamor naj bi (do kraja nesreče) prispel v pribl. 30 minutah, v obtoženčevo korist zaključilo (poseglo tudi v opis dejanja po obtožnici), da je bila koncentracija alkohola v njegovi krvi v času nesreče najmanj 0,86 g/kg, kar ustreza strokovnim izračunom glede na predpostavko, da je alkohol konzumiral 30 minut pred kaznivim dejanjem. Sodišče ni sledilo obtoženčevi izjavi, podani dežurni zdravnici ob odvzemu telesnih tekočin neposredno po nesreči (gre za izjavo, katere dovoljenost je obramba celo izpodbijala, kot izhaja iz tč. 7 te odločbe), da je pil vino 75 minut pred nesrečo. V slednjem primeru izračuni alkoholiziranosti namreč pokažejo, da bi mu bilo mogoče očitati vožnjo pod vplivom najmanj 1,195 g/kg. Prvostopenjsko sodišče se je pravilno opredelilo, da dokazni postopek ni ponudil dokazov, ki bi izpodbili zagovor o času zaključka pitja alkohola, znižanje očitka o količini alkohola v organizmu pa je obtožencu nedvomno v korist, saj bi v nasprotnem primeru s svojim ravnanjem izpolnil še dodatni zakonski znak kaznivega dejanja po 1. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1B, tj. vožnjo pod vplivom alkohola z več kot 1,10 grama alkohola na kilogram krvi. Brezuspešna je pritožba državnega tožilca, ki ponavlja tezo obtožbe, da je obtoženi nazadnje pil alkohol 75 minut pred nesrečo, kar je navedeno v podatkih iz naročila za zdravniški pregled. Zagovora obtoženca, ki je ta podatek zanikal, tožilstvu ni uspelo ovreči, kot je že bilo povedano. Posledično je tudi pravna kvalifikacija dejanja v izpodbijani sodbi pravilna.

18Obsežni deli pritožb obrambe so namenjeni uveljavljanju teze, da sodišče prve stopnje s sprejemanjem zagovora in posledično opustitvijo očitka o vožnji pod vplivom alkohola z več kot 1,10 g/kg ni ravnalo v obtoženčevo korist, tj. ob upoštevanju enega temeljnih pravil demokratičnih kazenskih postopkov – in dubio pro reo. Pri tem ni ključno sicer pomenljivo dejstvo, da znaten del pritožbenih navedb izrecno nasprotuje sprejetemu zagovoru obtoženca o uživanju alkohola 30 minut pred nesrečo, v nasprotju je tudi z dosedanjo obrambno strategijo obtoženčevega zagovornika. Ker pa gre brez dvoma za pravico obrambe v pritožbenem postopku, je odločilno ugotoviti, da skušajo pritožbe vzbuditi dvom v prištevnost obtoženca v času storitve kaznivega dejanja, torej v zavestno ter voljno sestavino njegovega ravnanja. Zagovorniki iz Odvetniške družbe C. C. se pri tem sklicujejo na prvotno mnenje H. H., ki je stopnjo obtoženčeve alkoholiziranosti sprva (ob neupoštevanju podatka o zaključku pitja 30 minut pred nesrečo) ocenila v intervalu od 1,26 g/kg do 1,43 g/kg, kar zagovorniki ocenjujejo kot „zelo veliko opitost“, povzemajo pa tudi rezultate izračunov I. I., pri čemer poudarjajo ugotovitev, da zgornje meje izračunanih intervalov v vseh primerih (zaključek pitja 30, 45 ali 75 minut pred nesrečo) presegajo mejo zakonskega znaka 1,10 g/kg. Pozivajo k upoštevanju najverjetnejšega scenarija, da je obtoženi nazadnje pil 75 minut pred nesrečo (kar je slednji zanikal), to pa bi pomenilo vsebnost najmanj 1,195 g alkohola na kg krvi. Glede na spisovno gradivo se na ta način pritožujejo v obtoženčevo škodo.

19Pritožbe ne upoštevajo, da se je do sposobnosti obtoženca razumeti dejanje in obvladovati svoje ravnanje jasno opredelil izvedenec psihiatrične stroke, čigar mnenje je sodišče prve stopnje sprejelo, v prištevnost obtoženca ni podvomilo, do vprašanja pa se je v tč. 42-43 izpodbijane sodbe prepričljivo opredelilo. Izvedenec J. J. je strokovno pojasnil, da pri vožnji obtoženca pod vplivom alkohola ni šlo za patološko opito stanje. Pri tem je, kar velja poudariti kot ključno, izhajal iz izračunane koncentracije alkohola (prvotni izračuni H. H.) med 1,26 do 1,43 g/kg. Takšna koncentracija je/bi po mnenju izvedenca vplivala na obtoženčevo zmožnost razumeti pomen svojega ravnanja, vendar ne bistveno, ni pa govora o zmanjšanju zmožnosti imeti ravnanje v oblasti. Za vožnjo v opitem stanju se obtoženi ni odločil iz pobud, ki bi izvirale iz (nepričakovane) psihične motnje, temveč zato, da bi se odpeljal domov. Preden je zaužil alkohol, je vedel, da se bo zatem peljal domov. Odločitev za vožnjo ni nastala v opitem stanju, pač pa že pred tem. Menil je, da z njegovimi vozniškimi sposobnostmi ne bo nič narobe, kljub temu pa je bil pri izračunani koncentraciji alkohola popolnoma nezmožen za varno vožnjo motornega vozila. Pomislekov v ugotovitve izvedenca ni.

20Ker je izvedenec pri izdelavi svojega mnenja izhajal celo iz višje vsebnosti alkohola v obtoženčevem organizmu, kot jo je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo sodišče, ne more biti nobenega dvoma v prištevnost obtoženca niti ob (dokaj) nižji vrednosti, ki se mu očita v izpodbijani sodbi. Pa tudi, če bi se sprejele pritožbene teze obrambe, da je imel obtoženi v času kaznivega dejanja v kg krvi najmanj 1,195 oziroma celo do 1,43 g alkohola, to zaključkov sodišča (ob sprejemanju izvedenskega mnenja, ki se do vplivov koncentracije alkohola v takšni višini že izhodiščno opredeljuje) v ničemer ne spreminja. Nedvomno je imel obtoženec v posledici učinkov alkohola okrnjene kognitivne in motorične funkcije, nobene osnove pa ni za domnevo, da je bil vsaj bistveno zmanjšano prišteven. Po vsem zapisanem se izkaže, da je sodišče prve stopnje s sprejemanjem zagovora obtoženca, ki omogoča zaključek „le“ o vožnji pod vplivom 0,86 g alkohola na kg krvi, ravnalo izključno v njegovo korist, saj se ob obstoječem dokaznem gradivu, prvenstveno izvedenskem mnenju psihiatrične stroke, polemiziranje glede vprašanja (ne)prištevnosti pokaže kot brezpredmetno oziroma irelevantno za pravilno odločitev. Sprejemanja zagovora, ki je obtoženemu najbolj v korist (zaradi česar ni bilo potrebno zaslišanje prič, v družbi katerih naj bi obtoženec kritičnega večera večerjal), saj odpade eden zakonskih znakov kaznivega dejanja, ni mogoče označiti kot nedopustno špekulacijo, saj je sodišče prve stopnje pravilno presojo povsem argumentirano obrazložilo. Pritožbene navedbe, da je iz gostišča v Ljubljani do kraja prometne nesreče „praktično nemogoče“ prispeti v 30 minutah, so v škodo obtoženega, zato jih pritožbeno sodišče ni preizkušalo. Kvečjemu velja dodati, da nedvomno dejstvo, da se je obtoženec v vinjenem stanju brez incidentov pred nesrečo pripeljal iz Ljubljane do Novega mesta, le še potrjuje pravilnost zaključka, da njegova sposobnost obvladovanja ravnanja ni bila okrnjena. Da obtoženi ni vajen popivanja in nima zvišane tolerance za alkohol, so navedbe, ki jih strokovno ovrže mnenje izvedenca psihiatra, zato v pritožbenem postopku niso upoštevne. Sicer pa subjektivna ocena dežurne zdravnice, da obtoženec pred odvzemom tekočin deluje trezno, nima nobenega vpliva na objektivne izračune koncentracije alkohola ter na mnenje izvedenca psihiatra, katerega problematizirani del, ki se tiče obtoženčeve prištevnosti, temelji na učinkih izmerljive vsebnosti alkohola v organizmu, ne pa na opažanjih zdravnice. Obtoženčeva toleranca do alkohola ni odločilno dejstvo, v izpodbijani sodbi pa glede slednjih ni zaznati pritožbeno očitanih kontradiktornosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev ni bilo nepopolno niti zmotno ugotovljeno, vključno z neutemeljenimi pozivi k postavitvi novega izvedenca psihiatra.

21Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je vinjenost povzročila, da je bil obtoženec nesposoben za varno vožnjo v skladu s pravili cestnega prometa, kar pa še ne pomeni, da ni bil več sposoben oblikovati krivdnega odnosa do temeljnega kaznivega dejanja in do hujše posledice, kot bo še obrazloženo v nadaljevanju. Vpliv alkohola na kognitivne sposobnosti ter zmanjšano kritičnost voznika ne izključuje njegove prištevnosti. Pritožbeno povzemanje načelnih sodnomedicinskih dognanj o učinkih alkohola na telo pivca je zato brezuspešno. Vsebina nekaterih člankov iz strokovne literature ne more omajati izvedenskega dela psihiatrične stroke, ki je bilo izdelano v konkretni zadevi ob upoštevanju konkretnih, ne pa hipotetičnih dejstev o teoretičnih „stopnjah“ prištevnosti pri različnih koncentracijah alkohola. Do nadaljnjega vprašanja, ali je obtoženi tik pred prometno nesrečo za volanom zaspal, se je prvostopenjsko sodišče opredelilo v tč. 44 razlogov sodbe, ki se jim sodišče druge stopnje pridržuje in jim nima kaj dodati. Pritožbene špekulacije, da ni izključeno, da je obtoženec „zakinkal“, so brezuspešne, prav tako pa na dokazne zaključke o vožnji v vinjenem stanju ter z občutno prekoračeno hitrostjo nimajo nobenega vpliva. Že sodišče prve stopnje je v zadostni meri odgovorilo na vse pravnorelevantne navedbe obrambe v zvezi z obtoženčevo (ne)prištevnostjo in jih prepričljivo ter z izsledki dokaznega postopka podprto zavrnilo, zato ne more biti govora niti o obstoju bistvenih kršitev postopkovnih določb, ki bi obremenjevale izpodbijano sodbo.

22Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje tudi pri dokazni oceni strokovnih mnenj izvedencev prometne stroke dr. K. K. in dr. L. L. ter izvedene priče M. M. Medtem ko so vsi trije strokovnjaki soglašali, da je nevarno prometno situacijo z vožnjo po nasprotnem voznem pasu povzročil izključno obtoženi, so se njihova mnenja razhajala pri vprašanju, s kolikšno hitrostjo je obtoženec kot voznik osebnega avtomobila trčil v kolo z motorjem oškodovanca. Ker je izvedenec K. K. med postopkom umrl, ni bilo mogoče razjasniti okoliščin njegovega izračuna, da naj bi vozil najmanj s hitrostjo 80 km/h. Izvedenec L. L. je kritično hitrost izračunal na okoli 102 km/h, pri čemer je upošteval izgubo hitrosti osebnega vozila v fazi trka 25 km/h, pojemek osebnega vozila po trčenju 7 m/s2, pojemek kolesa z motorjem pa 3-5 m/s2. Pri izračunu je izhajal iz predpostavke, da je obtoženec v času dveh sekund pred trčenjem (ko bi se voznika glede na lego cestišča lahko medsebojno zagledala) intenzivno zaviral in da sled drsenja prednje leve pnevmatike osebnega vozila od točke trčenja v dolžini 54,1 m dejansko predstavlja sled zaviranja pnevmatike, ne pa drsenja v striktnem pomenu besede, kar vpliva na uporabo pojemka (pri zaviranju je ta pojemek višji, tj. 7 m/s2, kar posledično kaže na višjo izhodiščno hitrost osebnega vozila). Strokovnjak M. M. (ki ga je angažirala obramba!) je drugače kot L. L. upošteval pojemek osebnega vozila v vrednosti okrog 5 m/s2, saj je v nasprotju s L. L. zaključil, da gre pri sledi pnevmatike na cestišču za sled blokiranega kolesa osebnega vozila (enako je bilo prvotno mnenje izvedenca K. K.), ki je bilo poškodovano ob trčenju. Pri tem je upošteval, da obtoženec pred trkom ni zaviral, na kar je sklepal iz položajev osebnega vozila in kolesa z motorjem ob trčenju (rahla usmerjenost obeh v desno), odsotnosti vidnih sledi zaviranja, konfiguracije vozišča, značilnosti ovinka, zlasti pa alkoholiziranosti voznika oziroma zapoznelega reagiranja na nenadno prometno situacijo v t. i. psihotehničnem času. Primeroma je dr. K. K. pojasnil, da se povprečni reakcijski čas treznega voznika (cca. 1,3 s) zaradi vplivov alkohola podaljša 2- do 3-krat, tj. na 2,6-3,9 s, kar je torej več kot 2 s, v okviru katerih je dr. L. L. predvidel zaviranje obtoženca. Ob predočenju okoliščine alkoholiziranosti je L. L. potrdil, da te ni upošteval, saj ne gre za njegovo strokovno domeno. Je pa dopustil možnost, da gre pri najdeni sledi leve pnevmatike za sled drsenja in ne zaviranja. Upoštevaje povzeto je M. M. izračunal trčno hitrost osebnega vozila na podlagi štirih alternativnih metod (najverjetnejša, tj. povprečna hitrost po teh izračunih znaša okoli 91,5 km/h), pri tem pa je uporabil nekoliko nižji faktor pojemka kolesa z motorjem kot izvedenec L. L., tj. 3-4 m/s2 namesto 3-5 m/s2, kar vse je privedlo h končno ocenjeni nižji hitrosti obtoženčevega vozila.

23Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi to pot v korist obtoženega sprejelo mnenje izvedene priče M. M., ki ga je predložila obramba, svojo odločitev pa je razumno in logično utemeljilo. V tč. 37 in naslednjih izpodbijane sodbe je prepričljivo obrazložilo, zakaj kot nerealno zavrača L. L. predpostavko, da je obtoženec v alkoholiziranem stanju v času 2 s pred nesrečo reagiral z zaviranjem, ter zakaj se L. L. navedbe o sledi na vozišču kot posledici zaviranja pokažejo kot nezanesljive. Takšne razloge sodišče druge stopnje sprejema, posledično pa tudi zaključke sodbe o bolj pravilni uporabi nižjega pojemka osebnega vozila, ki rezultira v nižji izračunani hitrosti. Hkrati se je prvostopenjsko sodišče pravilno in povsem življenjsko opredelilo do dejstva, da ob upoštevanju manjka uporabnih tehničnih podatkov ter sledi s kraja nesreče med samimi izvedenci pogosto prihaja do nekaterih razlik pri uporabi pravil znanosti in stroke, vključno z različnimi podatki v literaturi glede trčnih pojemkov kolesa z motorjem. Kot bistveno pritožbeno sodišče poudarja, da se obtoženemu (med drugim) očita prekoračitev hitrosti za več kot 30 km/h od dovoljene na območju omejene hitrosti, kar je (alternativni) zakonski znak kaznivega dejanja po 2. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1B. ZPrCP v 1. točki prvega odstavka 46. člena določa, da je najvišja dovoljena hitrost vozila na cestah v naselju 50 km/h. Gre torej za jasno zakonsko določilo o omejitvi hitrosti. Pravno zmotne so pritožbene navedbe (vključno s stališčem državnega tožilca, ki v pritožbi zgolj povzema L. L. mnenje, s čimer pa ne more uspeti), da bi bilo obtoženemu mogoče očitati „zgolj“ prekoračitev hitrosti za več kot 50 km/h od dovoljene na cesti, kjer ni posebnih hitrostnih omejitev, pa še to le ob sprejemanju zaključkov L. L., ki so v konkretni zadevi nerealistični. Ključno je torej, da je obtoženec brez vsakega dvoma presegel dovoljeno hitrost za več kot 30 km/h, s čimer je izpolnil zakonski znak po 2. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1B, kar izhaja tako iz ugotovitev L. L. kot M. M., navsezadnje pa tudi iz mnenja sodnega izvedenca N. N. (B20), ki je hitrost osebnega vozila ocenil na 97,2 km/h. Izračun povsem natančne trčne hitrosti pa za pravilno uporabo materialnega prava niti ni osrednjega pomena, vse dokler je mogoče z gotovostjo ugotoviti, da je kritična hitrost presegla 80 km/h. V to pa na podlagi izvedenega dokaznega postopka ni pomislekov. Teh pomislekov ne more vzbuditi mnenje izvedenca K. K. o hitrosti najmanj 80 km/h, saj zaradi njegove smrti ni mogoče razjasniti postopka računanja niti natančneje določiti hitrosti. Prav tako ni relevantno, če je M. M. le pri enem od štirih izračunov spodnjo vrednost hitrostnega intervala postavil pod 80 km/h, saj je sam pojasnil, da se kot najustreznejša hitrost izkaže povprečje vseh izračunov, tj. okrog 91,5 km/h.

24Izpodbijana sodba vsebuje vse potrebne razloge o obtoženčevih kršitvah določil 1. točke prvega odstavka 46. člena ZPrCP (prekoračitev dovoljene hitrosti), drugega odstavka 37. člena ZPrCP v zvezi s prvim odstavkom 45. člena istega zakona (vožnja po nasprotnem voznem pasu skozi nepregledni ovinek), s katerimi je povzročil neposredno nevarnost za življenje drugih udeležencev v prometu. V tč. 41 obrazložitve je navedena tudi (pravilna) opredelitev sodišča prve stopnje do zakonskega znaka oziroma pravnega standarda predrzne in brezobzirne vožnje iz 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1B, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje. Predrzna ali brezobzirna vožnja je varnostni cestnoprometni standard, delno konkretiziran z opisom najpomembnejših prometnih pravil, ki so prekršena, in objektiviziran tudi s pogojem neposrednega ogrožanja. Predrznost ter brezobzirnost sta vsebini subjektivnega (notranjega) odnosa storilca do svoje vožnje z vidika cestne varnosti, navzven prepoznavni in dokazljivi z ravnanjem storilca v očitnem nasprotju s prometnimi okoliščinami in razmerami. Kaže se prav v grobem, očitno naklepnem kršenju predpisov. Da je šlo za vožnjo z neprilagojeno hitrostjo po nepreglednem odseku ceste (tj. v ovinku prek klanca), sodišče ni zaključilo zgolj iz dnevnih fotografij cestišča, temveč tudi iz podatkov drugega spisovnega gradiva, ki so povzeti v tč. 11 razlogov sodbe, vključno z zapisnikom o ogledu kraja nesreče ter izvedenskimi mnenji. Absurdno in nesprejemljivo je pritožbeno naziranje, da je „klasično sekanje ovinka“ povsem običajen prometni pojav, zato naj pri tem ne bi šlo za predrzno ter brezobzirno vožnjo. Irelevantno je, ali je del ceste, kjer je prišlo do nesreče, opremljen s prometnim znakom, ki opozarja na levi ovinek. Tudi če takega znaka na kritičnem mestu ni (bilo), mora vsak voznik hitrost in način svoje vožnje prilagoditi poteku, tehničnim in drugim lastnostim ceste, stanju vozišča, preglednosti, vidljivosti, prometnim in vremenskim razmeram, stanju vozila (katerega zavorni sistem je bil po mnenju izvedenca E. E. brezhiben) in tovora ter svojim vozniškim sposobnostim tako, da ves čas vožnje obvladuje vozilo oziroma da ga lahko ustavi pred oviro, ki jo glede na okoliščine lahko pričakuje (prvi odstavek 45. člena ZPrCP). Ni mogoče spregledati niti dejstva, da obtoženec živi v ... in mu je kritični odsek nedvomno dobro poznan, prometna signalizacija pa ga ne ekskulpira.

25Zaključek sodišča prve stopnje, da je oškodovanec na kolesu z motorjem obtožencu peljal nasproti povsem pravilno, po svojem voznem pasu in z umirjeno hitrostjo, je utemeljen ter v celoti podprt z dokaznim gradivom. Pritožbe obrambe skušajo brezuspešno prikazati, da naj bi oškodovanec (so)prispeval k nastanku prometne nesreče. Že načelno je treba odgovoriti, da je tovrsten „soprispevek“ oškodovanca lahko relevanten le za vprašanje odškodninske odgovornosti v civilnem pravu, na ugotovitev o obstoju vzročne zveze v kazenskem pravu pa nima vpliva. Iz mnenj prav vseh strokovnjakov izhaja, da je kritično prometno situacijo povzročil izključno obtoženec, ki bi nesrečo lahko preprečil le v primeru, če bi pravilno vozil po svojem smernem cestišču. Dodati je, da je izvedenec L. L. ovrgel sklep K. K., da bi tudi oškodovanec lahko preprečil nesrečo z vožnjo bližje desnemu robu vozišča, saj je pojasnil, da bi ob izogibanju v desno zadel ob rob pločnika oziroma kolesarske steze, s čimer bi pa izgubil nadzor nad kolesom z motorjem. Pa tudi sicer oškodovanec ni bil dolžan reševati nastale nevarne situacije. Da je kolo z motorjem peljalo pravilno po svojem voznem pasu, in to s hitrostjo 45 km/h (po mnenju M. M. morebiti celo 40 km/h), izhaja iz mnenj vseh treh prometnih strokovnjakov, zato ni na mestu postavitev novega izvedenca prometne stroke. Dejanskega zaključka o hitrosti vožnje oškodovanca ne more izpodbiti pritožbena navedba, da je bil števec hitrosti na kolesu z motorjem ustavljen pri hitrosti 60 km/h, saj lahko do premaknitve kazalca pride tudi v posledici delovanja intenzivnih mehanskih sil ob trčenju. Nadalje je irelevantna pritožbena novota, da bi moralo sodišče raziskati, ali je imel oškodovanec prižgano luč na skuterju, saj je iz podatkov spisa razvidno, da je bil kraj nesreče osvetljen z javno razsvetljavo, zaradi česar se vprašanje osvetljenosti ne pokaže kot sporno. Navedbe, da oškodovanec O. O. ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja za kolo z motorjem, so primarno protispisne ter neresnične, saj je dovoljenje imel štiri leta, še bolj pomembno pa je, da so irelevantne. Da oškodovanec ni imel potrebnih izkušenj in znanja za upravljanje kolesa z motorjem, so nepodprte insinuacije. Tehnična (ne)brezhibnost skuterja ni pomembna, zato ne gre za odločilno dejstvo, katerega bi bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskovati ter se do tega vprašanja posebej opredeljevati.

26Čeravno bi bilo ugotovljeno (pa ni bilo), da je oškodovanec kot udeleženec prometne nesreče kršil cestnoprometne predpise, bi to zgolj pomenilo, da je tudi njegovo ravnanje vodilo do prepovedane posledice in ne, da je vzročno verigo, ki je stekla zaradi protipravnega ravnanja obtoženega, preusmeril ter jo s tem izničil (teorija materialnega kazenskega prava govori o t. i. Y-vzročnosti). V kontekstu pritožbeno zatrjevane prekinitve vzročne zveze bi bila za obtoženca lahko razbremenilna le ugotovitev, da bi do nesreče prišlo tudi v primeru, če obtoženi ne bi bil opustil svojega dolžnostnega ravnanja, o čemer pa v obravnavani zadevi glede na izid dokaznega postopka ne more biti govora. Prav tako so zmotna stališča, da uporaba t. i. adekvatne teorije vzročnosti v konkretnem primeru izključuje vzročno zvezo med ravnanjem obtoženca in nastankom prepovedane posledice. Po pravilni izpeljavi teorije vzročnosti je treba vzročno zvezo zanikati le v primerih skrajno izjemnih, nenavadnih oziroma komaj verjetnih posledic. Smrt oškodovanca pa je bila, prav nasprotno, objektivno predvidljiva in ne skrajno nepričakovana ter neverjetna posledica ravnanja obtoženega, opisanega v izreku izpodbijane sodbe. Pritožbeno problematizirane vzročne zveze ne zanika niti teorija objektivne pripisljivosti, po kateri je vzročna zveza podana, kadar ravnanje storilca ustvari protipravno nevarnost za objekt ravnanja in se nato prav ta nevarnost udejanji v nastali posledici. Očitno je, da smrt oškodovanca s protipravno vožnjo obtoženega ni povezana zgolj naključno, temveč je realizacija prav tiste nevarnosti, ki jo je obtoženi s svojo protipravno vožnjo povzročil. Brezuspešne so pritožbe obrambe, ki pavšalno izpodbijajo obstoj vzročne zveze s sklicevanjem na zgoraj povzete teorije. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da se pritožba obtoženca v delih, ko se „sklicuje“ na ugovor zoper obtožnico ter zaključno besedo zagovornika, šteje za neobrazloženo. Absurdno je stališče taiste pritožbe, da od obtoženca ni mogoče zahtevati več kot zmore, kar naj bi torej pomenilo, da od njega ni dopustno zahtevati spoštovanja pravil cestnega prometa, ki jih je s kaznivim dejanjem prekršil. Sklicevanje na (opravičljivo) dejansko zmoto je povsem nesubstancirano. Navedbe, da obtoženec nesreče ne bi mogel preprečiti, „četudi ne bi vinjen sedel za volan in vozil, saj bi in tudi pred tem že so vozili z neprilagojeno hitrostjo v nepregledni ovinek“, so nerazumljive, nelogične ter že na meji resnosti. Prav tako ni jasno, zakaj pritožba poudarja nastanek premoženjske škode kot „protipravne“ posledice obravnavanega kaznivega dejanja.

27Kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu po 324. členu KZ-1B je opredeljeno kot naklepno. Storilec mora do kršitev pravil cestnega prometa, določenih v prvem odstavku navedenega člena, in (možnosti) ogrožanja (v konkretni zadevi) življenja drugega udeleženca prometa ravnati naklepno. Sodišče prve stopnje je v tč. 45 izpodbijane sodbe navedlo prepričljive ter življenjsko logične razloge v utemeljitev stališča, da je obtoženi nedvomno vedel, da krši prometni pravili glede omejitve hitrosti v naselju in prepovedi vožnje po desnem voznem pasu (navsezadnje gre za rednega udeleženca v prometu, kot je med postopkom povedal sam), prav v levem nepreglednem ovinku. Da bo tako ravnal, torej povzročil neposredno, konkretno in realno nevarnost za druge udeležence prometa, pa se je zavestno odločil. Drugače povedano – brez dvoma se je zavedal, da njegovo ravnanje (kršitev pravil cestnega prometa) pomeni konkretno grožnjo za življenje drugih voznikov, povzročitev takšne nevarnosti je tudi hotel. Peti odstavek 324. člena KZ-1B pa sankcionira t. i. hujšo posledico temeljnega kaznivega dejanja iz prvega odstavka tega člena, in sicer prometno nesrečo s smrtjo ene (ali več) oseb. Gre za materialnopravno koncepcijo, katere očitno nepoznavanje je osrednji razlog, da se pritožbe obrambe v delu izpodbijanja zaključkov izpodbijane sodbe v zvezi z obtoženčevo krivdo pokažejo kot neutemeljene. Predhodna ogrozitvena posledica (temeljno dejanje po prvem odstavku 324. člena KZ-1B) in iz nje izhajajoča poškodba (smrt oškodovanca po petem odstavku) sta zajeti z različnima oblikama krivde pri storilcu. Medtem ko je temeljno dejanje mogoče izvršiti le z (direktnim) naklepom, kot je bilo pojasnjeno, je storilec do hujše posledice v krivdnem odnosu malomarnosti (28. člen KZ-1B). V poškodbeno posledico, konkretno smrt oškodovanca, ne privoli, kaj šele, da bi jo hotel povzročiti. Prvostopenjsko sodišče se je tudi v tem delu pravilno opredelilo, da je obtoženemu v odnosu do smrti O. O. dopustno očitati ravnanje v zavestni malomarnosti. Iz dejanskih okoliščin je mogoče zaključiti, da je obtoženi pri vožnji povsem po nasprotnem voznem pasu, v levi nepregledni ovinek ter pri bistveno prekoračeni hitrosti po sicer prometni cesti lahkomiselno menil, da ne bo naletel na voznika, ki bi mu pripeljal nasproti, ali da se bo morebitnemu nasproti vozečemu vozilu uspel še pravočasno izogniti. Zapisano je ključna vsebina zavestne malomarnosti. Kot je že bilo obrazloženo, obtoženec ni bil (bistveno zmanjšano) prišteven, zato v njegovo krivdo, ki mu je dokazana, ni dvoma. O subjektivnem vidiku kaznivega dejanja ima izpodbijana sodba vse potrebne dejanske in pravne razloge. Pritožbene navedbe zagovornikov iz Odvetniške družbe C. C., da gre za „banalno“ in „nestrokovno“ razlogovanje sodišča prve stopnje, „izum“ sodišča ter celo za „pravniško fantazmo“, so na meji žalitve sodišča. Očitki obrambe, po katerih naj bi bili razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju (absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP), ker „v isti sapi“ pojasnjujejo direktni naklep pri obtožencu (do temeljnega kaznivega dejanja, kjer glede na izid dokaznega postopka ni govora o malomarnem ravnanju) in zavestno malomarnost (do hujše posledice), pa ne izkazujejo obstoja omenjene postopkovne kršitve, temveč nerazumevanje ter očitno zmotno pravno razlago 324. člena KZ-1B. Pritožbena sklicevanja na t. i. primer C. C. (opr. št. 62862/2010) so brezpredmetna. Prvenstveno sta obe kazenski zadevi z vidika dejanskih okoliščin neprimerljivi, hkrati pa je bilo kaznivo dejanje v zadevi C. C. prvotno pravno opredeljeno po KZ-1; z noveliranim KZ-1B, ki predstavlja materialnopravno podlago za odločitev v tem kazenskem postopku, pa je prišlo do celovite prenove zakonskega opisa, kar pritožniki zanemarijo.

28Sodišče prve stopnje je obrazložilo obtoženčevo krivdo v času povzročitve prometne nesreče s smrtnim izidom. Brezuspešno je problematiziranje izvedenskega mnenja psihiatrične stroke, ki se je opredeljevalo do odločitve obtoženca, da kljub vinjenosti sede za volan. V opisu kaznivega dejanja se obtoženemu očita, da je vozil pod vplivom alkohola v višini najmanj 0,86 g na kg krvi (nedvomno pa se je zavestno odločil, da bo vozil alkoholiziran; drugačen sklep življenjsko niti ni mogoč, saj sicer ne bi vozil), vendar je očitek o vožnji pod vplivom alkohola z več kot 1,10 g na kg krvi izpadel iz pravne opredelitve po izpodbijani sodbi, kot je že bilo povedano. Namera obtoženca, da bo vozil prehitro in po nasprotnem voznem pasu skozi ovinek je nastala (oziroma se vzdrževala) tik pred povzročitvijo prometne nesreče, ne pa že v času, ko je (v Ljubljani) vinjen sedel za volan, kot je razumeti pritožbene navedbe. Za ugotovitev krivde ni potrebno, da bi se obtoženec moral že v Ljubljani odločiti, da bo na kritičnem odseku vozil s prekomerno hitrostjo ter sekal levi ovinek. Obtožencu se nikjer ne očita, da je prometne predpise kršil izključno v posledici svoje vinjenosti; alkoholiziranost je „le“ ena od okoliščin, ki kažejo na njegove eklatantne kršitve temeljnih pravil varnosti v cestnem prometu. Vinjenost pa nikakor ni izključila zavedanja, s kakšno hitrostjo vozi avtomobil, niti da ne vozi po svojem voznem pasu.

Glede odločbe o kazenskih sankcijah:

29Pri izbiri kazenske sankcije in odmeri zaporne kazni je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča ustrezno vrednotilo ugotovljene olajševalne ter obteževalne okoliščine na strani obtoženca. Pravilno je upoštevalo, da je obtoženi nekaznovan, da je oče mladoletne hčerke, za katero mora skrbeti, prav tako je dolžan skrbeti za invalidno partnerico. Upoštevalo je tudi t. i. prilagoditveno motnjo v posledici obravnavanega kaznivega dejanja, zaradi katere je obtoženec v stiski poiskal psihiatrično pomoč, do česar se je med drugim opredelil tudi izvedenec J. J. Po drugi strani je prvostopenjsko sodišče utemeljeno obrazložilo, da obtoženega bremeni ugotovljena vožnja pod vplivom alkohola, teža kaznivega dejanja in stopnja ugotovljene krivde (direktni naklep do temeljnega dejanja ter zavestna malomarnost do smrtne posledice kot težji obliki obeh krivdnih odnosov). Sodišče druge stopnje kazen šest let in sedem mesecev zapora ocenjuje kot primerno ter pravično.

30Brezuspešno je zavzemanje obrambe za znižanje efektivne zaporne kazni oziroma za spremembo kazenske sankcije v pogojno obsodbo. Izrečena kazen zapora je sorazmerna s težo kaznivega dejanja, stopnjo obtoženčeve krivde in primerna ugotovljenim osebnim okoliščinam na njegovi strani, prav tako pa ne odstopa od obstoječe sodne prakse, kot velja poudariti, v primerljivih zadevah. Obsodba v že omenjeni zadevi C. C. je irelevantna, saj je bil storilec v tem primeru v ponovljenem sojenju spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 323. členu KZ-1, torej obsojen za dejanje z neprimerljivo manjšo kriminalno količino, navsezadnje s precej nižjo predpisano kaznijo. Tudi sicer načelo individualizacije kazenskih sankcij v vsaki posamezni zadevi preprečuje, da bi se sodišče pri odmeri kazni nekritično zgledovalo po okoliščinah drugih kazenskih postopkov. Sklicevanje zagovornika B. B. na primera „P. P. in R. R.“ je brezuspešno, saj pritožba z ničemer ne izkaže konkretiziranih okoliščin, ki naj bi jih sodišče druge stopnje upoštevalo. Nesprejemljivo je stališče istega pritožnika, da v podobnih okoliščinah sodišča izrekajo kazni v višini okoli dveh let zapora. Vse olajševalne okoliščine, ki so pritožbeno izpostavljene, je upoštevalo že prvostopenjsko sodišče; z izjemo „nočnega nadlegovanja“ in „napadov“ (očitno na obtoženega), česar zagovornik ne konkretizira, niti ne pojasni, kako bi te okoliščine lahko vplivale na odmero kazenske sankcije. Protispisne so navedbe, da tožilec na predobravnavnem naroku ni pristajal na „dogovor“ o kazni. Kot izhaja iz zapisnika naroka, bi tožilstvo v primeru priznanja krivde predlagalo kazen osmih let zapora. Če tožilec, kot je razumeti, ni pristal na predlog milejše kazni, kar je njegova pravica, s tem še ni prekršil obtoženčeve pravice do enakosti pred zakonom. Zagovorniki iz Odvetniške družbe C. C. le pavšalno navajajo, da izrečena kazen presega „običajno in ustaljeno“ sodno prakso (kar ne drži). Očitki, da so na odločbo o kazenski sankciji vplivali pritiski ter vpliv javnosti, niso upoštevni. Iz že pojasnjenih razlogov v pritožbenem postopku ne more biti uspešno zgolj splošno sklicevanje na zadevi C. C. in S. S., ki ju pritožba neutemeljeno označuje za „popolnoma identične“ primere. Da je obtoženec v predmetni zadevi ravnal s krivdno obliko malomarnosti (tj. do temeljnega kaznivega dejanja), pa je bilo v tej sodbi že zavrnjeno, zato ponavljanje obrambnih tez niti v delu izpodbijanja odločbe o kazni ne more biti uspešno. Podobno pavšalna je pritožba obtoženca. Kritika sodišča prve stopnje, češ da ni upoštevalo zdravstvene dokumentacije (očitno v zvezi z obtoženčevim psihiatričnim zdravljenjem), je protispisna; katerih dodatnih „osebnih okoliščin“ naj prvostopenjsko sodišče ne bi upoštevalo, pa ni niti konkretizirano. Pritožbeno sklicevanje na zaključno besedo zagovornika ni dovoljeno, zato se pritožba tudi v tem delu šteje za neobrazloženo. Očitki, da je na „strokovni pogum“ sodišča vplival pritisk javnosti, zaradi česar naj bi bila izpodbijana sodba nepravilna ter nezakonita, niso sprejemljivi.

31Pritožbeno sodišče se ne strinja z navedbami višjega državnega tožilca, da je sodišče prve stopnje olajševalnim okoliščinam pripisalo preveliko težo; nasprotno ocenjuje, da so razlogi, ki jih je v utemeljitev te presoje sodišče navedlo, povsem razumni. Visoka intenziteta ugotovljene krivde obtoženca je bila že ustrezno upoštevana kot obteževalna okoliščina, zanikanja krivde pa obtoženemu nikakor ni mogoče šteti v škodo, saj gre za eno njegovih temeljnih procesnih pravic, ki izhaja iz privilegija zoper samoobtožbo kot neodtujljivega postulata sodobnih kazenskih postopkov. Pri pritožbenem opisovanju načina vožnje obtoženca kritičnega večera, povzemanju pravil o varnosti cestnega prometa, ki jih je s tem prekršil, in izpostavljanju smrti mladega človeka pa gre v največji meri za ponavljanje dejstva izpolnjenosti zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja, česar pa ni dopustno še dodatno upoštevati ter ovrednotiti kot obteževalnih okoliščin pri odmeri kazni. Posledično je zavzemanje za zvišanje zaporne kazni neutemeljeno.

32Sodišče prve stopnje je obtoženemu pravilno in zakonito izreklo stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije, tj. v najdaljšem trajanju, ki ga dopušča zakon (drugi odstavek 48. člena KZ-1B). Pravilno je obrazložilo tudi, zakaj v konkretnem primeru niso podani zakonski pogoji za izrek varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja. Sodišče sme izreči ta ukrep le takrat, kadar spozna, da bi storilčeva nadaljnja udeležba v javnem prometu pomenila nevarnost za javni promet zaradi njegovega vedenja, osebnih lastnosti ali nesposobnosti za varno upravljanje motornih vozil (drugi odstavek 72. člena KZ-1B). Pri kriterijih obnašanja, osebnih lastnosti in nesposobnosti gre za okoliščine trajne narave, ki kažejo na storilčeve ustaljene vedenjske vzorce, zaradi katerih ga je potrebno izločiti iz prometa kot nevarnega voznika. Primeroma gre za razne oblike telesne prizadetosti, duševno motenost (npr. zasvojenost), priučene neustrezne načine reagiranja na razmere v prometu (npr. agresivnost kot osebnostna poteza), nepoznavanje cestnoprometnih predpisov itn. Ključno je, da gre za lastnosti, ki jih okoliščine storjenega kaznivega dejanja izkazujejo, ni pa dopustno le iz enega dogodka, pa čeprav s tragičnimi posledicami, sklepati oziroma utemeljevati nevarnosti obtoženca za javni promet. V izpodbijani sodbi (tč. 47 razlogov) je pojasnjeno, da obtoženi do kritičnega dogodka ni bil še nikoli obravnavan ne za kazniva dejanja niti za prekrške s področja varnosti v cestnem prometu, čeprav je reden voznik osebnega avtomobila, zaradi česar ni mogoče pritrditi tezi državnega tožilca, da gre za nevarnega voznika v smislu 72. člena KZ-1B. Brezuspešno je pritožbeno ponavljanje okoliščin, ki se nanašajo izključno na obravnavani historični dogodek; opozarjanje na sum, da naj bi obtoženec nekaj ur pred vožnjo užival kokain, pa ni upoštevno, saj mu to ni bilo dokazano. Iz spisovnega gradiva, zlasti mnenja izvedenca psihiatra, ni razvidno, da bi huda stiska pri obtoženemu v okvirih prilagoditvene motnje, zaradi katere trpi, lahko vplivala na njegove vozniške sposobnosti. Tožilčevo sklicevanje na odločbo naslovnega sodišča VII Kp 18885/2014 ni relevantno, saj je bil v omenjeni zadevi predmetni varnostni ukrep izrečen obtožencu, ki je bil pred obravnavanim kaznivim dejanjem že večkrat prekrškovno sankcioniran zaradi vožnje pod vplivom alkohola. Šlo je torej za storilca, čigar ponavljajoči se vedenjski vzorci (vožnja v alkoholiziranem stanju) so dopuščali sklepanje, da bi lahko tudi v prihodnje predstavljal nevarnost za druge udeležence v cestnem prometu. Takšne dejanske okoliščine pa v zadevi, ki je predmet te odločbe, niso bile ugotovljene. Zato je zavzemanje za izrek varnostnega ukrepa brezuspešno.

33Ker pritožbeni razlogi niso podani, sodišče druge stopnje pa ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je vse obravnavane pritožbe zavrnilo kot neutemeljene, izpodbijano sodbo pa je potrdilo (391. člen ZKP).

34Ker niti obtoženec niti njegovi zagovorniki s pritožbami niso uspeli, je obtoženec na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP dolžan plačati sodno takso v višini 1.500,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka. Znesek takse 1.000,00 EUR po tar. št. 7116 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), pomnožen s količnikom 1,5 za zavrnitev pritožb (tar. št. 7122 ZST-1), je odmerjen ob upoštevanju trajanja in zahtevnosti postopka ter premoženjskih razmer taksnega zavezanca (op. 7.1/a k tarifni tabeli ZST-1).