107. člen ZPrCP

Kljub načeloma pravilni ugotovitvi, da ni bila izvedena meritev koncentracije alkohola z merilno napravo, so neutemeljene pritožbene navedbe, da na podlagi ugotovitve stopnje koncentracije alkohola z uporabo alkotesta in podpisanega zapisnika s strani storilca ni mogoče sankcionirati voznika zaradi vožnje pod vplivom alkohola, ker da ni nobenega zakonitega dokaza o meritvi.

Pomanjkljivi so razlogi v izpodbijanem sklepu glede obstoja utemeljenega suma, saj okoliščina odklonitve strokovnega pregleda, ki je ključna, glede na sedaj zbrane dokaze ni prav v ničemer podprta. V ponovnem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno sprejeti odločitev o utemeljenosti ugovora obdolženca zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja. Pri tem bo moralo upoštevati zlasti, da navedbe v obdolžilnem predlogu niso skladne s priloženo dokumentacijo, kar bo potrebno ustrezno razčistiti in ponovno presoditi, ali je v obravnavani zadevi verjetnost, da je obdolženec odklonil odrejen strokovni pregled in torej storil očitan prekršek, večja od verjetnosti, da prekrška ni storil, ali pa je stopnja te verjetnosti padla najmanj na 50 : 50, kar pomeni, da pogoj utemeljenega suma ni (več) izpolnjen.

Ustavno sodišče ni ugotovilo, da bi šlo pri preizkusu z alkotestom za nedovoljen dokaz. Zato ga sodišče lahko ocenjuje skladno s splošnim pravilom proste dokazne ocene.

Določbe 107. člena ZPrCP niso bile prepoznane kot neskladne z Ustavo iz razloga, ker pred preizkušančevim soglasjem s pozitivnim rezultatom alkotesta ni predviden pouk o privilegiju zoper samoobtožbo. Ali še drugače zapisano - izjava posameznika, da pritrjuje rezultatu preizkusa z indikatorjem, ni izjava testimonialne narave, ki bi v razmerju do preizkusa pomenila dodatno spoznavno vsebino, zato v takšni izjavi ni mogoče prepoznati preboja iz sfere posega v storilčevo telo oziroma pridobitve fizičnih dokazov. Posledično merila privilegija zoper samoobtožbo v tej situaciji niso upoštevna, pravni pouk pred podpisom zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti ni predviden in se nasprotno pritožbeno stališče, s katerim zagovornica uveljavlja nezakonitost napadene sodbe, pokaže kot neutemeljeno. Po izrecni odločbi Ustavnega sodišča se drugi odstavek 107. člena ZPrCP uporablja do odprave ugotovljene neustavnosti ureditve in v odprtih postopkih, vključno z odsotnostjo meril privilegija zoper samoobtožbo v danem procesnem položaju.

Kljub temu, da je Ustavno sodišče prepoznalo neustavnost drugega odstavka 107. člena ZPrCP, pa je protiustavno ureditev obdržalo v veljavi do odprave dognane neskladnosti (tč. 3, 4 izreka odločbe Up-290/20, U-I-138/24). Obvezne odločbe Ustavnega sodišča res učinkujejo ex tunc, torej tudi v odprtih postopkih o prekrških, izvršenih pred sprejemom precedenčne odločbe. Ker pa je bila veljavnost zakonskega temelja za uveljavljanje prekrškovne odgovornosti na podlagi drugega odstavka 107. člena ZPrCP celo prolongirana do odprave protiustavnosti, je na dlani, da se sme uporabiti tudi v sedaj odprtih postopkih. Posledično so, kljub načeloma pravilni ugotovitvi, da ni bila izvedena meritev koncentracije alkohola z merilno napravo, neutemeljene pritožbene navedbe, da na podlagi ugotovitve stopnje koncentracije alkohola z uporabo alkotesta in podpisanega zapisnika s strani storilca ni mogoče sankcionirati voznika zaradi vožnje pod vplivom alkohola, ker da ni nobenega zakonitega dokaza o meritvi, kar navaja pritožnik. Neuspešne so pritožbene navedbe, da se podpis zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, s čimer je storilec izrazil strinjanje z rezultatom elektronskega alko

Ustna odreditev strokovnega pregleda ni nujno zapisana v zapisniku o preizkusu alkoholiziranosti, da bi bil dokaz zakonit. Odsotnost zapisa o ustni odreditvi lahko zmanjša dokazno vrednost zapisnika, ne pomeni pa nezakonitosti dokaza. Dopustnost in dokazna vrednost ostalih dokazov, pridobljenih na podlagi zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti in odredbe za strokovni pregled, pa se presojata ločeno, ob upoštevanju zakonitosti osnovnih dokazov in celotnega postopka. Ne-podpis in ne-vročitev pisne odredbe o strokovnem pregledu, da se preveri, ali ima obtoženec v organizmu več alkohola, kot je dovoljeno, samo po sebi ne vplivata na zakonitost dokaza, če je bila odredba ustrezno izdana in je bil obtoženec o njej obveščen.

Prekrškovna procesna teorija in sodna praksa sledita kazenski in zahtevata, da je prekrškovni organ, kadar od določene osebe, za katero je podan razlog za sum, da je storila prekršek, dolžan to osebo poučiti o pravicah v postopku. Kdaj nastopi trenutek, ko je prekrškovni organ dolžan osumljenca poučiti, je dejansko vprašanje. Procesna teorija šteje, da se postopek o prekršku zoper določeno osebo začne tisti trenutek, ko je preiskovanje prekrška osredotočeno na to osebo. Kadar sum še ni osredotočen na določeno osebo, se njene prostovoljne izjave, ki niso dane na pobudo ali zahtevo organov odkrivanja prekrška, lahko uporabijo kot dokaz in so lahko podlaga za pridobivanje nadaljnjih dokazov. Obdolženčeva prostovoljna izjava je lahko bila podlaga, da so policisti z njim izvedli postopek kontrole in je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku lahko sodbo oprlo na izpovedbi policistov ter na podatke iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti in na izsledke strokovnega pregleda ter je na tej dokazni podlagi sprejelo zaključek, da je obdolženec očitana prekrška storil, ker je vozil pod vplivom alkohola in v nasprotju z omejitvijo iz vozniškega dovoljenja, v katerem je imel zabelež

Ni sporno, da postopek po sedmem odstavku 107. člena ZPrCP ni bil izveden. Ta določba daje pooblastilo policistu, da izvede preizkus, ni pa nujno, da se za preizkus odloči. Zato je v besedilu določbe uporabljena besedica "sme". Odreditev strokovnega pregleda pa je urejena v osmem odstavku 107. člena ZPrCP. Če policist s preizkusom z napravo ali sredstvom za hitro ugotavljanje prisotnosti prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi v organizmu ali v postopku za prepoznavo znakov oziroma simptomov teh snovi prepozna znak oziroma simptom, ki je posledica takšne snovi v organizmu, ali če udeleženec cestnega prometa odkloni sodelovanje pri preizkusu ali postopku ali če preizkusa ali postopka ni mogoče opraviti zaradi drugega razloga, odredi policist udeležencu cestnega prometa strokovni pregled. Strokovnega pregleda torej brez izpolnitve enega od naštetih pogojev ni mogoče odrediti.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da v obravnavanem primeru ni šlo za prometno nesrečo I. kategorije. ZPrCP v 1. točki drugega odstavka 109. člena določa, da je prometna nesreča I. kategorije - prometna nesreča, pri kateri je nastala samo materialna škoda.

Glede na to, da se obdolžencu očita odklon strokovnega pregleda (ne pa vožnja pod vplivom prepovedanih substanc, kar napačno trdi zagovornik), je povsem nelevantno v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da hitri test DrugWipe, ki naj bi pokazal pozitiven rezultat, ni dovolj verodostojen dokaz za tovrstni očitek. Pravilno pa je sodišče zapisalo, da je v postopku obstajal sum, da je obdolženec vozil pod vplivom prepovedanih drog, saj je hitri test pokazal pozitiven rezultat za kokain, vsled česar mu je bil odrejen strokovni pregled, katerega je zavrnil. Ob tem, ko iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da iz zapisnika, ki ga je obdolženi podpisal brez pripomb, izhaja, da je odklonil strokovni pregled, so zaključki sodišča prve stopnje o odgovornosti tudi za ta prekršek, pravilni.

Sodišče prve stopnje se je do navedb obdolženčevega zagovornika o nezakonitosti pridobljenih dokazov opredelilo, pri čemer pa se res ni izrecno opredelilo do navedb o tem, da obdolženec pred odreditvijo strokovnega pregleda ni bil poučen o privilegiju zoper samoobtožbo. Kljub temu smiselno očitana kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 ni podana, saj ne gre za vprašanje ugotavljanja odločilnega dejstva, ampak za pravno vprašanje, ali je bil določen dokaz pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma ali gre za dokaz, na katerega se po določbah ZP-1 sodba ne more opirati (6. točka prvega odstavka 155. člena ZP-1). Takšno presojo pa sme opraviti tudi pritožbeno sodišče, nenazadnje gre za bistveno kršitev določb postopka o prekršku, na katero pazi po uradni dolžnosti (159. člen ZP-1). Policista sta ukrepala v smeri, da bi ugotovila, kdo je vozil vozilo X 11-22 in sta obdolženca klicala zgolj kot lastnika vozila, kar pomeni, da policijsko preiskovanje takrat še ni bilo osredotočeno, zoženo proti obdolžencu. Zgolj zaradi dejstva, da je obdolženec lastnik vozila z reg. št. X 11-22, še niso mogli

Prenašanje orožja pomeni povečano nevarnost za storilca in okolico, kar terja izpolnjevanje strožjih varnostnih zahtev. Pod vplivom alkohola je zato vsakdo, pri katerem se ugotovi, da je užival alkohol. Le s popolno prepovedjo uživanja alkohola je mogoče zagotoviti, da ne bi prihajalo do nesreč zaradi alkohola (ko bi storilec napačno ocenil svojo "zanesljivost").

Ker skladno s prvim odstavkom 108. člena ZPrCP strokovni pregled po tem zakonu obsega zdravniški pregled, s katerim se ugotavljajo znaki motenj v vedenju, ki lahko povzročijo nezanesljivo ravnanje v prometu, in odvzem vzorcev krvi, urina ali drugih telesnih tekočin oziroma tkiv zaradi ugotavljanja prisotnosti alkohola, prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, ki vplivajo na zmožnost varne udeležbe v cestnem prometu, se obdolženec neutemeljeno zavzema, da s tem, ko je zavrnil (le) pregled krvi in urina, ni odklonil strokovnega pregleda.

Odškodninska odgovornost države za škodo, ki jo njen organ, v obravnavani zadevi policija, v zvezi z opravljanjem službe povzroči tretji osebi, je določena v 26. členu URS in v prvem odstavku 148. člena OZ. V primeru ugotavljanja odgovornosti države za povzročeno škodo, ki bi jo naj pri opravljanju svojega dela storil državni organ, zlasti pri ugotavljanju protipravnosti njihovega ravnanja, je treba upoštevati naravo njihovega dela. Nosilci javne oblasti, kamor sodi tudi policija, so pri svojem delu strogo vezani na vsebino in domet javnopravnih pooblastil, ki so določena s pravnimi pravili, katerih namen je preprečevanje samovolje. Ravnanje nosilcev oblasti je po stališču sodne prakse in teorije protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Zato mora biti za odgovornost države, ki jo povzročijo državni organi, podana kvalificirana protipravnost. Po ustaljeni sodni praksi je protipravno ravnanje državnega organa tista kršitev oziroma napaka organa, ki je namerna, zavestna, kot tudi drugo ravnanje, ki odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti.

Odreditev strokovnega pregleda je urejena v določbah 107. člena ZPrCP, v katerih je predpisan način preverjanja psihofizičnega stanja udeležencev cestnega prometa in ne pomeni preiskovalnega dejanja v postopku o prekršku, temveč daje policiji pooblastilo, da sme pri vsakem udeležencu cestnega prometa preveriti njegovo psihofizično stanje na način, ki je za ugotavljanje vpliva prepovedanih drog predpisan v določbah sedmega, osmega in desetega odstavka 107. člena ZPrCP. Zoper udeleženca cestnega prometa, kateremu je policist odredil preizkus za prepoznavo drog, še ni uveden postopek o prekršku in nima položaja osumljenca, temveč je v primeru odklonitve strokovnega pregleda, kakršen je primer v tej zadevi, prekršek lahko storjen in ugotovljen šele s trenutkom odklonitve strokovnega pregleda in ne prej, zaradi česar policist pred odreditvijo strokovnega pregleda in med njegovim potekom obdolženca ni bil dolžan poučiti o privilegiju zoper samoobdolžitev in mu na njegovo zahtevo ni bil dolžan odložiti oprave strokovnega pregleda do prihoda zagovornika.

Zagovornica v pritožbi zatrjuje, da sodišče ni pravilno upoštevalo dokazil obdolženke glede tega, da je vsebnost alkohola v izdihanem zraku v kritičnem času bila prikazana narobe zaradi njene refluksne bolezni. Ker iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je obdolženka svojega zdravstvenega stanja ter zatrjevanega hipotetičnega vpliva na rezultat alkoholiziranosti zavedala že ob predočitvi rezultata, pa se je kljub temu z rezultatom strinjala, so neutemeljene pritožbene trditve, da bi ji policista zato, ker jima je pojasnila svoje zdravstveno stanje in morebiten vpliv na rezultat alkotesta, morala odrediti strokovni pregled oziroma preizkus z etilometrom.

Res se je prekršek zgodil na zemljišču v zasebni lastnini, vendar je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da je parkirišče izpolnjevalo pogoje za nekategorizirano cesto, da je bilo prosto dostopno vsem udeležencem prijavljene javne prireditve in da je imelo parkirišče tudi upravljavca. Iz fotografij kraja dogodka je razvidno, da je bilo zemljišče označeno kot parkirišče. Obdolžena je bila torej v času storitve prekrška udeleženka v javnem prometu.

Poročilo o toksikološki preiskavi temelji na analizi vzorcev krvi in urina, ki jih je obdolženec oddal v okviru strokovnega pregleda, ki mu ga je utemeljeno in zakonito odredil policist. V skladu z devetim odstavkom 107. člena ZPrCP. Podlago za odvzem telesnih tekočin daje tudi drugi odstavek 266. člena ZKP, ki določa, da se odvzem krvi in druga zdravniška dejanja, ki se po pravilih zdravniške znanosti opravijo zaradi analize in ugotovitve dejstev, pomembnih za kazenski postopek, smejo opraviti tudi brez privolitve tistega, ki se pregleda, razen če bi zaradi tega nastala škoda za njegovo zdravje. Tako ne držijo pritožbene navedbe, da bi bilo treba toksikološko poročilo izločiti zaradi kršitve prvega odstavka 57. člena Zakona o prekrških (ZP-1) in četrtega odstavka 109. člena ZP-1 (ki sicer urejata pogoje za izdajo plačilnega V skladu s prvim odstavkom 107. člena ZPrCP policist ne le upravičen, pač pa dolžan neposrednemu udeležencu prometne nesreče odrediti preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola. Odredbe za odvzem telesnih tekočin pa niso protiustavne, kot trdi pritožnik, saj temeljijo na zakonskih podlagah, s katerimi je zakonodajalec uredil

Pritožba v nadaljevanju pravilno ugotavlja, da indikator ni merilna naprava, vendar v posledici nepravilnega razumevanja zakonske ureditve napačno zaključuje, da tudi ni ustrezno tehnično sredstvo. Da se tudi z njim lahko preverja psihofizično stanje udeležencev cestnega prometa, namreč določa in mu na tak način zagotavlja ustreznost ravno zgoraj navedeni 107. člen ZPrCP, določbi 9. člena ZMer-1 in 7. točke prvega odstavka 3. člena ZPrCP, ki jih povzema pritožba, pa v predmetni zadevi sploh nista pravno relevantni, saj je bil rezultat alkohola v obdolženčevem organizmu ugotovljen z indikatorjem alkohola, do uporabe merilne naprave (etilometra) zaradi obdolženčevega strinjanja z rezultatom preizkusa z indikatorjem alkohola pa sploh ni moglo priti.

Količina alkohola se v organizmu ugotavlja po 107. členu ZPrCP. Skladno z ureditvijo tega člena se v postopku preverjanja psihofizičnega stanja udeleženca cestnega prometa lahko ugotavlja ali prisotnost alkohola v organizmu udeleženca cestnega prometa ali koncentracija oziroma množina alkohola v litru izdihanega zraka oziroma v organizmu udeleženca cestnega prometa, saj navedena pravna podlaga, kot je obdolžencu že večkrat v tem postopku obrazložilo sodišče prve stopnje, dopušča preverjanje psihofizičnega stanja tako z indikatorjem alkohola (definiran v 10. točki prvega odstavka 3. člena ZPrCP1) kot tudi z etilometrom (definiran v 7. točki prvega odstavka 107. člena ZPrCP2) ali strokovnim pregledom. Pritožba vsled temu neutemeljeno vztraja na stališču, da je za ugotovitev objektivnih znakov prekrška potrebno ugotoviti koncentracijo alkohola v organizmu obdolženca, saj kaj takega ne izhaja niti iz ureditve tega postopka v 107. členu ZPrCP, niti iz definicije prekrška po 3. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP. .