72. člen KZ-1

Razbremenilni poudarek, da obdolženi od storitve obravnavanega kaznivega dejanja dne 3. 7. 2023 ni storil novega kaznivega dejanja ali prekrška, s katerim bi kršil pravila cestnega prometa, je zgrešen, saj se vzdržnost od ponovnega protipravnega ravnanja v okviru kazenske sankcije (zgolj) opominjevalne narave od obdolženega pričakuje, pod pretnjo izreka kazni zapora za vnovično odklonsko obnašanje v cestnem prometu.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča dejstvo, da je bil obdolženec že kaznovan za prekršek zaradi vožnje pod vplivom alkohola in da je kaznivo dejanje storil v relativno kratkem času (niti ne eno leto) po prenehanju preizkusne dobe, ki mu je bila določena v prekrškovnem sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, kaže na ustaljen negativen vedenjski vzorec obdolženca, ki ne temelji izključno na konkretnem kaznivem dejanju kot enkratnem dogodku, zaradi katerega ga je nedvomno treba izločiti iz prometa kot nevarnega voznika.

S tem, ko sodišče prve stopnje v izrečeni varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja ni vštelo časa dejanskega odvzema vozniškega dovoljenja obdolžencu, je prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu.

V skladu s prvim odstavkom 355. člena ZKP sme sodišče sodbo opreti le na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi. Ker sodišče na glavni obravnavi ni prebralo Poročila o toksikološki preiskavi in se obtoženi o tem dokazu ni mogel izjasniti, na ta dokaz pa je oprlo odločbo o izreku varnostnega ukrepa odvzem vozniškega dovoljenja, je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 355. člena ZKP. Vzroki za izrek tega varnostnega ukrepa morajo biti trajne narave, kar pomeni, da se pri presoji voznikove sposobnosti za varno vožnjo upoštevajo njegove osebne lastnosti in okoliščine, ki kažejo na storilčev ustaljen način ravnanja v cestnem prometu, zaradi katerega ga je potrebno izločiti iz prometa kot nevarnega voznika.

Sodišče prve stopnje pri oceni obdolženčevega obnašanja, osebnih lastnosti in sposobnosti za varno vožnjo ni spregledalo, da v preteklosti še ni bil obravnavan za cestnoprometne prekrške ali istovrstnega kaznivega dejanja, vendar pa tej okoliščini ni pripisalo prav nobene teže, temveč je o nevarnosti njegove nadaljnje udeležbe v cestnem prometu sklepalo že zgolj na podlagi v obtožnem aktu očitanega (enega) dogodka oziroma visoke koncentracije alkohola v njegovem telesu, kar pa kot že rečeno (tudi ob upoštevanju posledic obravnavane domnevne prometne nesreče, ki se odražajo v minimalni materialni škodi), za začasni odvzem vozniškega dovoljenja ne zadošča.

Obdolženec je vozil vozilo po mestnem središču, povzročil prometno nesrečo in lahko telesno poškodbo policista ter imel še dve uri po dogodku 1,77 g/kg alkohola v krvi, v urinu pa 3,05 g/kg alkohola, torej je bil že v eliminacijski fazi. Glede na okoliščine izvršitve kaznivega dejanja, predhodno obravnavanost za prekrške, tudi zaradi vožnje pod vplivom alkohola, zaradi česar mu je bilo izrečenih 18 kazenskih točk in izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, je obdolženca šteti za nevarnega voznika, ki ga je potrebno za določen čas, dokler teče kazenski postopek, izločiti iz prometa.

Tako namen kot tudi narava ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja sta enaka kot pri varnostnem ukrepu odvzema vozniškega dovoljenja (72. člen KZ-1). Pri obeh gre namreč za preventivno sankcioniranje - namen je izločiti voznika iz javnega prometa, vendar ne na podlagi njegove krivde zaradi njegovega ravnanja v okviru posamičnega historičnega dogodka (kot to velja pri kazni prepovedi vožnje motornega vozila po 48. členu KZ-1), temveč na podlagi nevarnosti, ki temelji na voznikovi nesposobnosti za varno upravljanje z motornimi vozili. Sodišče mora zato tudi pri odreditvi ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja po 137. členu ZKP presoditi subjektivne vsebinske pogoje, ki jih kazenski zakonik predvideva za izrek varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja. Ustavno sodišče je v zvezi s tem poudarilo pomen načela sorazmernosti. Pri odločanju o morebitni odreditvi ukrepa je treba presoditi, ali se ob upoštevanju obdolženčeve osebnosti, njegovega prejšnjega življenja in načina storitve kaznivega dejanja predvideva, da bo še naprej ogrožal javni promet in da mu bo v kazenskem postopku, če bo spoznan za krivega, izrečena stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila

Ustavno sodišče RS je zavzelo razlago, da sta namen in narava omejevalnega ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja enaka kot pri varnostnem ukrepu odvzema vozniškega dovoljenja. Zato je treba glede pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za odreditev ukrepa, analogno uporabiti določbe o tem varnostnem ukrepu (72. člen KZ-1). Sodišče mora tudi pri odreditvi ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja presoditi subjektivne vsebinske pogoje, ki jih kazenski zakonik predvideva za izrek varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja. Ob upoštevanju Ustave, zlasti ob upoštevanju načela sorazmernosti, mora pri odločanju o ukrepu začasnega odvzema vozniškega dovoljenja opraviti presojo, ali bi obdolženčeva nadaljnja udeležba v javnem prometu pomenila nevarnost za javni promet zaradi njegove nesposobnosti za varno upravljanje z motornimi vozili. Vzroki, ki narekujejo izrek varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja, kar skladno s povedanim analogno velja tudi za ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja po 137. členu ZKP, morajo biti trajne narave, pri čemer ni nujno, da so neodpravljivi. Pri presojanju voznikovih sposobnosti za varno vožnjo motornega vozila se upo

Ustavno sodišče RS je zavzelo razlago, da sta namen in narava omejevalnega ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja enaka kot pri varnostnem ukrepu odvzema vozniškega dovoljenja. Zato je treba glede pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za odreditev ukrepa, analogno uporabiti določbe o tem varnostnem ukrepu (72. člen KZ-1). Sodišče mora tudi pri odreditvi ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja presoditi subjektivne vsebinske pogoje, ki jih kazenski zakonik predvideva za izrek varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja. Vzroki, ki narekujejo izrek varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja, kar skladno s povedanim analogno velja tudi za ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja po 137. členu ZKP, morajo biti trajne narave, pri čemer ni nujno, da so neodpravljivi. Pri presojanju voznikovih sposobnosti za varno vožnjo motornega vozila se upoštevajo njegove osebne lastnosti in okoliščine, ki so trajne narave, se pravi okoliščine, ki kažejo na storilčev ustaljen način ravnanja v javnem prometu, zaradi katerih ga je treba izločiti iz prometa kot nevarnega voznika. Ob tem se ne upoštevajo samo tiste osebne lastnosti storilca, ki se razkrijejo le ob pres

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je za obstoj nevarnosti povsem dovolj presoja načina storitve očitanega kaznivega dejanja, saj ta v obravnavanem primeru ne omogoča zaključka, da obstajajo pri obdolžencu takšni ustaljeni vedenjski vzorci, ki bi kazali na njegovo ponovitveno nevarnost. Tudi pri začasnem ukrepu odvzema vozniškega dovoljenja je treba ugotoviti in navesti tiste konkretne okoliščine v zvezi z načinom storitve kaznivega dejanja, osebnostjo obdolženca in njegovim dosedanjim življenjem, ki omogočajo zanesljiv konkretiziran sklep o obstoju realne nevarnosti ponovitve hujših kršitev cestnoprometnih predpisov.

Sodišče prve stopnje je namreč ravnalo pravilno, ko je odločilo, da se obdolžencu vozniško dovoljenje ne sme izdati v obdobju dveh let in šestih mesecev, računajoč od pravnomočnosti sodbe dalje, saj lahko pravne posledice tega varnostnega ukrepa nastopijo šele s pravnomočnostjo izpodbijane sodbe, in ne prej (tretji odstavek 72. člena KZ-1). Prav tako je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je obdolžencu na podlagi šestega odstavka 324. člena KZ-1 odvzelo vozilo, s katerim je očitano kaznivo dejanje izvršil. Zakon namreč jasno določa, da se motorno vozilo, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu odvzame tistemu storilcu, ki nima pravice voziti motornega vozila. Ker obdolženec ni imel dovoljenja za vožnjo, vozilo pa je bilo tudi neregistrirano, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so za odvzem vozila izpolnjeni zakonski pogoji po šestem odstavku 324. člena KZ-1, ki je obligatoren varnostni ukrep, kot je to pojasnilo v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe.

Po proučitvi razlogov izpodbijane sodbe, pritožbenih navedb in spisovnih podatkov višje sodišče ugotavlja, da pritožnica utemeljeno opozarja, da v sodbi niso navedeni razlogi o tem, zakaj sodišče obdolžencu ni izreklo stranske kazni, ki je predpisana v tretjem odstavku 324. člena KZ-1. Iz te določbe izhaja, da se storilca kaznuje za dejanje iz prvega odstavka 324. člena KZ-1 z denarno kaznijo ali zaporom od treh mesecev do treh let in s prepovedjo vožnje motornega vozila. Tako predpisana stranska kazen prepoved vožnje motornega vozila je torej predpisana obligatorno. Pritožnica je v zvezi s tem sicer uveljavljala kršitev kazenskega zakona, višje sodišče pa po vsebini uveljavljeno kršitev ocenjuje kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zaradi ocene, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo ne predmet obtožbe in druge odločitve, ki jih sodišče sprejme v zvezi z obtožbo in jih mora navesti v pisno izdelani sodbi, upoštevaje določbe sedmega do desetega odstavka 364. člena ZKP.

Za predmetno zadevo je ključno le to, da je tožniku veljavnost njegovega vozniškega dovoljenja prenehala veljati s pravnomočnostjo kazenske sodbe, za pridobitev novega pa bi moral izpolniti pogoje po 72. členu KZ-1 in 64. členu ZVoz-1. Ker teh pogojev ni izpolnil, je bila odločitev pristojne upravne enote, da mu izda novo vozniško dovoljenje, napačna oziroma je s tem prekršila materialne predpise, odločitev tožene stranke, da to vozniško dovoljenje razveljavi po nadzorstveni pravici, pa utemeljena.

V skladu z določbo petega odstavka 72. člena KZ-1 sme sodišče odločiti, da varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja preneha in da sme storilec na novo pridobiti vozniško dovoljenje, če sta potekli dve leti od začetka njegovega izvajanja.

V skrajšanem postopku predsednik senata ali senat, v nasprotju z rednim postopkom, nista zavezana vabiti strank na sejo, če ocenita, da njihova navzočnost ne bo pripomogla k razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj. Člen 285.č ZKP določa, da v sodbi, s katero se obdolženec spozna za krivega, sodišče ne more izreči strožje kazenske sankcije, kot jo je predlagal državni tožilec. Navedena določba je umeščena v poglavje o predobravnavnem naroku, pri čemer omejitev iz citiranega člena velja, v kolikor je obdolženec krivdo priznal po danem kaznovalnem predlogu tožilstva. Sodišče prve stopnje obdolžencu ne bi smelo izreči strožje kazenske sankcije samo, v kolikor bi kaznivo dejanje priznal po tem, ko bi bil seznanjen s kaznovalnim predlogom državnega tožilca. Dejstvo, da je slednji v končni besedi prvič podal kaznovalni predlog ne pomeni, da bi mu moralo sodišče slediti oziroma obdolžencu izreči predlagano ali milejšo kazensko sankcijo.

Dodati je, da nestrinjanje pritožbe z ugotovljenim dejanskim stanjem, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje gradilo svojo odločitev za zavrnitev dokaznega predloga, ne pomeni, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je zato obremenjena z zatrjevano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka, temveč lahko kvečjemu pomeni grajo ugotovljenega dejanskega stanja.

Sodišče prve stopnje je kršilo kazenski zakon, ker v izreku izpodbijane sodbe ni ustrezno določilo vrste motornega vozila, na katerega se nanaša odvzem vozniškega dovoljenja. V skladu s prvim odstavkom 72. člena KZ-1 sme sodišče storilcu kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa odvzeti vozniško dovoljenje za posamezne vrste motornih vozil in pri tem določiti, da se mu ne sme izdati novo dovoljenje za eno do pet let. Motorno vozilo po Zakonu o motornih vozilih (v nadaljevanju ZMV), ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, ni samo osebni avtomobil, temveč tudi drugo vozilo, namenjeno vožnji po cesti z močjo lastnega motorja, razen tirnih vozil in koles s pomožnim motorjem (17. točka prvega odstavka 3. člena ZMV). Motorno vozilo je po navedenem zakonu med drugim tudi avtobus, tovorno vozilo, traktor, bivalno vozilo, delovno vozilo, moped (kolo z motorjem), motorno kolo, štirikolo...

Sodišče prve stopnje je pravno zmotno predlog državne tožilke presojalo v smislu določbe 72. člena KZ-1. Po prvem odstavku 72. člena KZ-1 sme namreč sodišče storilcu kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa odvzeti vozniško dovoljenje za posamezne vrste motornih vozil in pri tem določiti, da se mu ne sme izdati novo dovoljenje za eno do pet let. Gre za varnostni ukrep, ki ga sme sodišče izreči, če spozna, da bi storilčeva nadaljnja udeležba v javnem prometu pomenila nevarnost za javni promet zaradi njegovega obnašanja, osebnih lastnosti ali nesposobnosti za varno upravljanje motornih vozil. Iz zakonske dikcije torej izhaja, da sodišče le v primeru izrekanja predmetnega varnostnega ukrepa ocenjuje, ali bi obdolženčeva udeležba v javnem prometu pomenila nevarnost za javni promet. Pri izrekanju stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila po 48. členu KZ-1, ki je sicer res fakultativne narave, pa se sodišče opre na splošna pravila za izbiro in odmero kazni kot so predpisana v 49. členu KZ-1.

Zagovornica neutemeljeno trdi, da v določbah 69. in 72. člena KZ-1 ni podlage za prepoved izdaje vozniškega dovoljenja tistemu, ki vozniškega dovoljenja nima. Namen izreka varnostnega ukrepa, tudi tistemu, ki vozniškega dovoljenja nima, je, da se odstranijo okoliščine, ki bi lahko vplivale na to, da bi storilec ponavljal kazniva dejanja. Tak ukrep se izreče tedaj, ko obstaja nevarnost, da bi storilec nadaljeval z ogrožanjem javnega prometa.

Zagovornik sodišču prve stopnje očita kršitev kazenskega zakona po tretjem in četrtem odstavku 56. člena KZ-1 zato, ker sodišče prve stopnje obdolžencu v izrečeno zaporno kazen ni vštelo globe za prekršek na podlagi plačilnega naloga PP M. z dne 26. 11. 2015 v višini 1.700,00 EUR. Res je sicer, da člen 56/III KZ-1 določa, da je v izrečeno kazen potrebno všteti tudi globo, ki jo je obdolženec plačal za prekršek, vendar zagovornik prezre, da obdolženi globe v višini 1.700,00 EUR, na katero se sklicuje v pritožbi, ni plačal. Sicer pritožbi niti ne prilaga nobenega potrdila o plačilu globe. Pritožbeno sodišče pa je skladno z določilom člena 377/IV ZKP opravilo poizvedbe pri PPP Maribor in ugotovilo, da obdolženi navedene globe ni plačal in da je zadeva predana v izterjavo. Zato je pritožba zagovornika obdolženega v tej smeri povsem neutemeljena.