45. člen ZPrCP

Po oceni pritožbenega sodišča je v tej fazi postopka verjetnost, da je obdolženec uporabljal telefon med vožnjo, vendarle večja od verjetnosti, da ga ni, in je tudi v tem delu utemeljen sum podan. Po pregledu zavarovanih podatkov oziroma komunikacije je bilo namreč ugotovljeno, da je obdolženec tega dne, ko se je prometna nesreča zgodila ob 10.16.21 uri, na mobilno aplikacijo WhatsApp ob 10.16.04 uri prejel SMS sporočilo, ob 10.16.23 uri drugo SMS sporočilo in ob 10.16.37 uri tretje sporočilo o zgrešenem klicu ter ob 10.16.37 še dohodni klic preko aplikacije WhatsApp, z zabeleženim časom trajanja 00.00.00 sekund, vse navedeno z iste številke. Ob 10.16.40 pa še dohodni klic z druge številke, prav tako z zabeleženim časom trajanja 00.00.00. Ugotovljeno je bilo tudi, da se je v kritičnem času na telefonu izvajal program YouTube, telefon pa je bil kritičnega časa preko Bluetootha povezan z napravo „ERGO BT-801,“ pri čemer gre za brezžične slušalke modela BT-801. Iz zbranih obvestilih od A. A. je še razbrati, da je ta po trčenju obdolžencu, ki je ostal ukleščen v vozilu, izročil njegov mobilni telefon, za katerega je B. B. prosil in ga je videl na cesti približno deset metrov naprej

Pritožba priznava, da je tožnik v križišče zapeljal po levi kolesarski stezi, v nasprotni smeri od dovoljene za kolesarje, a meni, da to ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Pritožbeno sodišče meni ravno nasprotno, da je tožnikova vožnja v nasprotno smer od dovoljene še kako pomembna za nastanek škodnega dogodka. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila zaradi take tožnikove vožnje lahko pazljivost voznice manjša, saj ni mogla pričakovati, da bo z leve pripeljal kolesar, ter da bi se moral kolesar zavedati, da vozi po napačni strani cestišča in biti zato še bolj pazljiv. V obravnavani zadevi je bil ugotovljen 50 % soprispevek tožnika. V tem je upoštevano na eni strani dejstvo, da je zavarovanka tožene stranke imetnica nevarne stvari, ki je kršila vsaj 45. člen ZPrCP in ni ravnala s skrajno skrbnostjo, da dogodek ni bil povsem nepričakovan, saj bi se voznica morala zavedati, da lahko čez prehod za pešce z vsake strani lahko pride vsaj pešec, če ne (glede na naravo kolesarskega prometa v Ljubljani) tudi kolesar, in bi zato morala v takšni situaciji še zmanjšati hitrost. Na drugi strani je bilo upoštevano, da je tožnik v križišče zapeljal skozi rdečo luč na se

Sodišče prve stopnje (in pred tem prekrškovni organ) sta ugotovila, da je storilec kot voznik motornega vozila vozil pod vplivom alkohola, in sicer je imel v organizmu (ob upoštevanju odstopanja naprave v njegovo korist) 0,51 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Storilec je bil zato spoznan za odgovornega storitve prekrška po 3. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP, na tej pravni podlagi sta mu bili izrečeni v zakonu predpisani sankciji. Glede na navedeno storilec ne more biti spoznan za odgovornega tudi za prekršek po desetem odstavku 45. člena ZPrCP, ki naj bi ga storil s tem, da hitrosti in načina vožnje ni prilagodil svojim vozniškim sposobnostim oziroma dejstvu, da je vozil vozilo v cestnem prometu, ko je imel v organizmu 0,51 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Če bi sodišče to dejstvo (storilčevo vožnjo vozila v cestnem prometu, ko je imel v organizmu 0,51 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka) upoštevalo tudi kot okoliščino, kateri storilec ni prilagodil hitrosti in načina vožnje in ga (posledično) spoznalo za odgovornega storitve še za prekršek po desetem odstavku 45. člena ZPrCP, bi bil storilec zaradi vožnje vozila v cestnem prometu po

Glede na označeno mesto, kjer je prišlo do poškodbe prednje gume, je tožnik že nekaj časa peljal po podobno poškodovani cesti (ugotovljeno je, da so nekateri deli pred mestom, kjer je prišlo do poškodbe, celo v slabšem stanju) in da je vedel, da vozi "specialko" s tankimi, za defekte bolj ranljivimi gumami, zato bi nedvomno moral vožnjo temu ustrezno prilagoditi. V pritožbi zatrjevano dejstvo, da gre za znano kolesarsko pot v okolici Maribora, ki je označena z opozorilnimi tablami, ki opozarjajo na prisotnost kolesarjev, ne razbremenjuje tožnika, da svojo vožnjo prilagodi razmeram na cestišču.

Sodišče prve stopnje je glede na izvedeni dokazni postopek zaključilo, da obstoji dvom v ugotovitev prekrškovnega organa, da je v času očitanega prekrška osebno vozilo, ki je last storilca, vozil storilec. Pri tem je izpostavilo, da storilec na kraju prekrška ni bil ustavljen, da sta identiteto storilca policista ugotavljala s pomočjo biometrije policijskih evidenc, njuni izpovedbi, da sta po sledenju vozila dejansko videla storilca, ki je zbežal iz avtomobila, pa sta neskladni. Ker sodbe o ZSV ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 66. člena ZP-1), je pritožbeno sodišče na take ugotovitve prvostopenjskega sodišča in sprejeto dokazno oceno, ki po prepričanju pritožbenega sodišča ni pomanjkljiva, temveč je logična in natančna, vezano.

Te zakonske določbe so bile v opisu dejanja v plačilnem nalogu konkretizirane tako, da storilec, ko je z motornim kolesom pripeljal po klancu navzgor v levi pregleden ovinek, hitrosti in načina vožnje ni prilagodil poteku in tehničnim značilnosti ceste ter lastnim vozniškim sposobnostim in je zato izgubil nadzor nad vozilom in padel na levi bok, po padcu pa je motorno kolo zdrsnilo naprej in trčilo v kovinsko odbojno ograjo. Opisana sta torej potek in tehnične značilnosti ceste, in okoliščina, da storilec motornega kolesa ni obvladal, saj je izgubil oblast nad njim in padel na levi bok. Konkretnejši opis ostalih okoliščin pa niti ni potreben, saj gre pri lastnih vozniških sposobnostih za jasen pojem, drugih posebnosti na cesti pa ni bilo.

Sodišči prve in druge stopnje sta materialnopravno nepravilno uporabili določb prvega odstavka 56. člena ZPrCP, ko sta v vključevanje voznice z občinske javne poti na občinsko javno cesto opredelili kot vključevanje na prednostno cesto. Pravilen odgovor na dopuščeno vprašanje je, da je treba v konkretnem primeru uporabiti desno pravilo upoštevaje, da iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je šlo za križišče dveh enakovrednih cest, odsotnost prometnih znakov pa je dajala prednost zavarovanki tožene stranke glede na navedeno cestnoprometno pravilo iz 58. člena ZPrCP.

Tožnica tožbeni zahtevek utemeljuje na podlagi četrtega odstavka 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju: ZOZP) police avtomobilskega zavarovanja št. VO44400487358 z dne 7. 10. 2014 in pripadajočih Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti št. PG-aod/11-7. ZOZP določa, da če je z zavarovalnimi pogoji za povečano nevarnost določena dodatna premija, pa ta ni bila plačana, ima zavarovalnica pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov, skupaj z obrestmi in stroški od zavarovanca oziroma odgovorne osebe.

V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje obrazložilo tako protipravno ravnanje toženca kot njegovo krivdo, ki je ni ugotavljalo z verjetnostjo, kot mu neutemeljeno očita v pritožbi. Njegovo ravnanje je presojalo glede na zahtevano skrbnost poklicnega voznika. Pri presoji malomarnosti je merilo abstraktno; za hudo malomarnost gre pri zanemarjanju skrbnosti, ki se pričakuje od vsakega (abstraktnega, povprečnega človeka), pri odgovornosti strokovnjaka (kar je bil toženec kot poklicni voznik) pa je merilo strožje - profesionalna skrbnost, ki se presoja po pravilih stroke. V tem pogledu je neskrbno ravnanje, ki krši varnostne predpise. S tem ko je toženec kršil cestnoprometne predpise (pravilo prednosti), je ravnal ne le protipravno, ampak tudi hudo malomarno.

Odločilna dejstva se ugotavljajo z izvajanjem dokazov, lahko pa tudi s sklepanjem o njihovem obstoju, na podlagi indicev, ki v tem primeru predstavljajo logični argument. Posredni dokazi - indici, praviloma dopuščajo več kot eno razlago, zato mora sodišče, kadar ne razpolaga z neposrednimi dokazi, presojati obstoj odločilnih dejstev s sklepanjem na podlagi indicev in svojo presojo obrazložiti. Če sodišče vrednoti indice, ki so vezani en na drugega (indic temelji na drugem indicu), ko gre torej za verigo indicev, obdolžencu krivda ne bo dokazana, če ga ne bremeni zaključen krog indicev, ali če indici niso trdni, oziroma ko gre za tako imenovane slabe indice. Negotovost posameznih indicev se multiplicira, saj se skupna dokazna moč zmanjšuje.

Dejstva, ki sta jih ugotovila prekrškovni organ in sodišče prve stopnje, so bistveno različna, čeprav izhajata iz istega historičnega dogodka, vendar obsega kaznivo dejanje, za razliko od prekrškov iz odločbe o prekršku, še druga dejstva, to je ogrozitev življenja in telesa dveh oseb, kar je preraslo tudi v konkretno poškodbeno posledico povzročitev prometne nesreče z lahko telesno poškodbo dveh oseb, česar pa prekrški, za katere je bil obdolženec spoznan za odgovornega, niso vsebovali. Zato pri navedenih prekrških in obravnavanem kaznivem dejanju ne gre za identična ali bistveno enaka dejstva, saj se razlikujejo, odločba prekrškovnega organa ne pomeni t.i. "res iudicata" in zato ne gre za isto stvar in tudi ne za ponovno sojenje o isti stvari.

Pri oprostilnih razlogih gre za izjeme, zato se nepričakovanost tožnikovega dejanja presoja po najstrožjem merilu skrajne skrbnosti, to je, ali je bilo tožnikovo ravnanje nepričakovano za posebej skrbnega voznika. V sfero rizika objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari spadajo tudi neprevidna in nepremišljena ali celo nerazumna ravnanja oškodovancev. Zavarovanec je kršil ZprCP že s tem, ko je upravljal motorno vozilo pod vplivom alkohola. Splošno znano je, da voznikova alkoholiziranost negativno vpliva na njegove zaznavne, spoznavne in reakcijske sposobnosti (podaljšuje reakcijski čas) v prometu, ter na zmožnost predvidevanja poteka dogodkov in ocenjevanje tveganja oziroma zmanjšuje sposobnost voznikove presoje nastale nevarne situacije in hitre reakcije. Zavarovanec ni vozil s prilagojeno hitrostjo in na dano prometno situacijo ni bil pozoren. Takratne prometne okoliščine so od zavarovanca terjale, da bi moral voziti še posebej pozorno in previdno, ne pa zgolj v mejah dovoljene hitrosti.

Za priznanje odškodnine starima staršema ni pogoj, da bi morala opravljati vlogo staršev v odnosu do umrlega vnuka ali da bi prevzela skrb za skupno gospodinjstvo. Prvo sodišče je podrobno utemeljilo, kako tesno sta bila stara starša povezana z vnukom. Ugotovljena dejstva tudi po oceni pritožbenega sodišča vodijo do zaključka, da je med njimi obstajala enako močna čustvena povezanost, kot jo je običajno videti med ožjimi družinskimi člani iz 180. člena OZ.

Drugi odstavek 45. člena ZPrCP, ki v obravnavani zadevi predstavlja blanketno normo, med drugim določa, da mora voznik, ki se približuje prehodu za pešce, prehodu za kolesarje ali drugi prometni površini, voziti posebno previdno, voziti pa sme s takšno hitrostjo, da lahko vozilo ustavi, če bi z vožnjo preko prehoda ogrožal pešce in kolesarje. Ravno to pa je predmet očitka obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, medtem ko je protipredpisno ravnanje oškodovanke stvar dejanske presoje, in sicer morebitnega pretrganja vzročne zveze.

Prvi odstavek 154. člena OZ določa, da se pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Če pa je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde (drugi odstavek 154. člena OZ). Tako je v zadnjem primeru odškodninska odgovornost sorazmerna stopnji krivde vsakega od imetnikov motornih vozil, pri čemer je ob tehtanju stopnje sokrivde po citirani določbi treba izhajati iz teže kršitve cestnoprometnih predpisov in s tem povezanega prispevka k nastanku prometne nesreče.

V primeru, ko več udeležencev v cestnem prometu s svojim protipravnim ravnanjem prispeva k prometni nesreči, odgovarjajo za kaznivo dejanje vsi tisti, katerih dejanja so v neposredni vzročni zvezi z nastankom prepovedane posledice in storilca praviloma ne ekskulpira kršitev predpisov s strani drugih oseb, četudi sam krši predpise. Prepovedane posledice namreč ne bi bilo moč pripisati ravnanju obdolženca le, če bi se izkazalo, da bi do takšne posledice prišlo tudi v primeru, ko bi obdolženec ravnal v skladu s predpisi, ali če bi bila prepovedana posledica objektivno nepredvidljiva. Brezobzirna vožnja kot varnostni cestnoprometni standard, katerega napolnjujejo ravnanja, ki predstavljajo grobe ali ponavljajoče kršitve pravil in predpisov ali po načinu ali trajanju občutno presegajo navadno nepazljivost ali manjšo kršitev pravil in predpisov. Brezobzirno ravna, kdor se iz sebičnih nagibov ne ozira na to, kako (lahko) njegovo ravnanje vpliva na ostale udeležence cestnega prometa, in ravnodušno prezre opozorila ostalih udeležencev v prometu. Po teoriji adekvatne vzročnosti je treba izmed več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode kot pravno upošteven vzrok šteti tiste

V trenutku, ko postane jasno, da grozi neposredna, konkretna nevarnost prometne nesreče, začne udeležence zavezovati načelo defenzivne vožnje, ki zadeva dolžnost odvračanja prometne nesreče. Kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti je zato ne glede na načelo zaupanja v cestnem prometu podano, če so podane objektivne in subjektivne zmožnosti storilca, da neposredno nevarnost prometne nesreče prepreči in tako odvrne prepovedano posledico.

To je nerazumljivo, ker bistvo kršitve po drugem odstavku 45. člena ZPrCP ni v opuščeni posebni previdnosti voznika, ampak v hitrosti, zaradi katere ta ni mogel varno ustaviti vozilo pred prehodom za pešce oziroma tako, da bi lahko vozilo ustavil, če bi z vožnjo preko prehoda ogrožal pešce in kolesarje. Brez navedenega je predhodna zapoved o posebni previdnosti pri vožnji vsebinsko prazna in sploh takšna, da na prvi pogled s hitrostjo kot predmetom inkriminacije v 45. členu ZPrCP nima ničesar opraviti.

Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da je v konkretni zadevi motorno kolo po 14. točki prvega odstavka 3. člena ZMV-1 motorno vozilo ter da mora biti kot tako skladno z določbo prvega odstavka 25. člena ZMV-1 za udeležbo v cestnem prometu registrirano in tehnično brezhibno. Skladno s 4. točko prvega odstavka 5. člena ZMV-1 določbe II. poglavja ne veljajo za vozila, namenjena izključno za hitrostna tekmovanja na cestah oziroma na tekmovališčih. Po določbi drugega odstavka tega člena lahko lastnik vozila za potrebe registracije takega vozila po postopkih iz 16. do 19. člena in 20. do 23. člena tega zakona pridobi potrdilo o skladnosti vozila ali soglasje k registraciji kljub odstopanju od tehničnih zahtev, ni pa to njegova dolžnost.

Ob upoštevanju, da določenega vozila, ki sicer ima karakteristike določene kategorije motornih vozil, a ne izpolnjuje vseh tehničnih zahtev, da bi ga bilo mogoče registrirati za uporabo v cestnem prometu, po naravi stvari neživljenjsko zahtevati, da ima voznik, ki je udeležen v cestnem prometu s takim vozilom, vozniški izpit za kategorijo motornih vozil, v katero sicer spada to vozilo glede na njegove karakteristike. Dejstvo, da bi voznik za vožnjo take vrste motornega vozila, ki bi ga bilo mogoče registrirati, moral imeti vozniško dovoljenje določene kategorije, po oceni pritožbenega sodišča pomeni zgolj kvantitativno povečanje znotraj istega neprava oz. obsega protipravnosti in je življenjsko gledano del enotne dejavnosti, ki predstavlja en sam prekršek.