105. člen ZPrCP

Kljub načeloma pravilni ugotovitvi, da ni bila izvedena meritev koncentracije alkohola z merilno napravo, so neutemeljene pritožbene navedbe, da na podlagi ugotovitve stopnje koncentracije alkohola z uporabo alkotesta in podpisanega zapisnika s strani storilca ni mogoče sankcionirati voznika zaradi vožnje pod vplivom alkohola, ker da ni nobenega zakonitega dokaza o meritvi.

Ustavno sodišče ni ugotovilo, da bi šlo pri preizkusu z alkotestom za nedovoljen dokaz. Zato ga sodišče lahko ocenjuje skladno s splošnim pravilom proste dokazne ocene.

Prekrškovna procesna teorija in sodna praksa sledita kazenski in zahtevata, da je prekrškovni organ, kadar od določene osebe, za katero je podan razlog za sum, da je storila prekršek, dolžan to osebo poučiti o pravicah v postopku. Kdaj nastopi trenutek, ko je prekrškovni organ dolžan osumljenca poučiti, je dejansko vprašanje. Procesna teorija šteje, da se postopek o prekršku zoper določeno osebo začne tisti trenutek, ko je preiskovanje prekrška osredotočeno na to osebo. Kadar sum še ni osredotočen na določeno osebo, se njene prostovoljne izjave, ki niso dane na pobudo ali zahtevo organov odkrivanja prekrška, lahko uporabijo kot dokaz in so lahko podlaga za pridobivanje nadaljnjih dokazov. Obdolženčeva prostovoljna izjava je lahko bila podlaga, da so policisti z njim izvedli postopek kontrole in je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku lahko sodbo oprlo na izpovedbi policistov ter na podatke iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti in na izsledke strokovnega pregleda ter je na tej dokazni podlagi sprejelo zaključek, da je obdolženec očitana prekrška storil, ker je vozil pod vplivom alkohola in v nasprotju z omejitvijo iz vozniškega dovoljenja, v katerem je imel zabelež

Elektronski alkotest je sicer res le indikator in ne merilna naprava, vendar uporabo indikatorja izrecno dovoljuje drugi odstavek 107. člena ZPrCP in se v primeru, če se preizkušanec z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom strinja in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti brez pripomb podpiše, z indikatorjem ugotovljena koncentracija alkohola v izdihanem zraku šteje za veljavno in predstavlja podlago za ugotovitev prekrška vožnje pod vplivom alkohola in za izrekanje sankcij po 105. členu ZPrCP. Pritožnik na več mestih pritožbe izpostavlja, da ni povzročil nobene nesreče in nobene škode, vendar so tovrstne navedbe neutemeljene oziroma nerelevantne. Ker je glede prekrška po četrtem odstavku 105. člena ZPrCP izrek stranske sankcije kazenskih točk v cestnem prometu predpisan obligatorno, je oceno nevarnosti kršitve, s tem, ko je predpisal obvezen izrek stranske sankcije, opravil že zakonodajalec sam. Zato se za izrek sankcije po tem členu ne zahteva še dejanska povzročitev prometne nesreče oziroma škode, kar povsem zmotno trdi pritožnik.

Iz prav nobenega dokaza ne izhaja ničesar, kar bi vzbudilo dvom v obdolženčevo prištevnost v času storitve prekrška, tudi na zaslišanju dne 24.4.2025 pa obdolženec ni imel pripomb na izveden postopek. Tako trditve zagovornikov v pritožbi, da je bil obdolženec močno opit in zato v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, zaradi česar ni mogel podati veljavne izjave, da se strinja z opravljenim preizkusom alkoholiziranost, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, saj v zvezi s temi navedbami v pritožbi ni z verjetnostjo izkazano, da jih obdolženec brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče ugotavlja tudi, da se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na drugi odstavek 113.d člena ZP-1 in ugotovilo, da gre, ne glede na obdolženčevo obžalovanje prekrška, za osebo, ki je očitno nagnjena k ponavljanju prekrškov in to istovrstnih prekrškov vožnje pod vplivom alkohola, kar kaže na voznika, katerega osebnost in njegovo prejšnje življenje ter narava in pomen očitane kršitve vodijo k zaključku, da je za varnost cestnega prometa začasen odvzem vozniškega dovoljenja neizogibno potreben.

Sodišče prve stopnje je s postopanjem, ko je o dejstvu nevpliva mobitela na rezultat pri opravljanju alkotesta z Drager tip 6820 ter o verodostojnosti podatkov glede kalibracije navedenega alkotesta, ki izhajajo iz evidenčne knjižice, sklepalo le na podlagi odgovora Urada z dne 26. 3. 2024, ki se nanaša na drug tip elektronskih alkotestov in iz katerega odgovor, zakaj v digitalnem izpisu ni zavedene kalibracije ne izhaja, pri tem pa je zavrnilo vse ostale dokazne predloge obrambe v zvezi s tem, poseglo v obdolženčevo pravico do obrambe.

Pritožnik zatrjuje, da je tako v postopku s prekrškovnim organom kot v postopku pred sodiščem prve stopnje sodeloval dejanski storilec prekrška B.B, ki je, ko je bil vprašan za osebne podatke, povedal ime in priimek ter osebne podatke za obdolženca. Ko iz podatkov spisa izhaja, da je prvič prek pošte bila naslovniku - obdolžencu A.A. vročena šele sodba z obrazložitvijo (oziroma z ugotovitvijo, da nihče od upravičencev ni napovedal pritožbe), pritožba utemeljeno očita, da je sodišče vročalo vso dokumentacijo v tem postopku osebi, katere identiteto ni preverilo. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da je pritožnik vzbudil razumen dvom pri sodišču druge stopnje, da se je postopek vodil zoper pravo osebo.

Zagovornica v pritožbi zatrjuje, da sodišče ni pravilno upoštevalo dokazil obdolženke glede tega, da je vsebnost alkohola v izdihanem zraku v kritičnem času bila prikazana narobe zaradi njene refluksne bolezni. Ker iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je obdolženka svojega zdravstvenega stanja ter zatrjevanega hipotetičnega vpliva na rezultat alkoholiziranosti zavedala že ob predočitvi rezultata, pa se je kljub temu z rezultatom strinjala, so neutemeljene pritožbene trditve, da bi ji policista zato, ker jima je pojasnila svoje zdravstveno stanje in morebiten vpliv na rezultat alkotesta, morala odrediti strokovni pregled oziroma preizkus z etilometrom.

Sodišče prve stopnje (in pred tem prekrškovni organ) sta ugotovila, da je storilec kot voznik motornega vozila vozil pod vplivom alkohola, in sicer je imel v organizmu (ob upoštevanju odstopanja naprave v njegovo korist) 0,51 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Storilec je bil zato spoznan za odgovornega storitve prekrška po 3. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP, na tej pravni podlagi sta mu bili izrečeni v zakonu predpisani sankciji. Glede na navedeno storilec ne more biti spoznan za odgovornega tudi za prekršek po desetem odstavku 45. člena ZPrCP, ki naj bi ga storil s tem, da hitrosti in načina vožnje ni prilagodil svojim vozniškim sposobnostim oziroma dejstvu, da je vozil vozilo v cestnem prometu, ko je imel v organizmu 0,51 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Če bi sodišče to dejstvo (storilčevo vožnjo vozila v cestnem prometu, ko je imel v organizmu 0,51 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka) upoštevalo tudi kot okoliščino, kateri storilec ni prilagodil hitrosti in načina vožnje in ga (posledično) spoznalo za odgovornega storitve še za prekršek po desetem odstavku 45. člena ZPrCP, bi bil storilec zaradi vožnje vozila v cestnem prometu po

Iz razlogov izpodbijane sodbe oziroma zapisnika o naroku izhaja, da je obdolženec na zaslišanju prekršek priznal ter obrazložil, zakaj je odklonil oziroma zavrnil nadaljnje preizkuse, ki so mu jih odredili policisti. Glede na navedeno pritožba neutemeljeno zatrjuje, da so policisti z obdolženim komunicirali v jeziku, ki ga ni razumel, saj kaj takega iz zagovora obdolženca, ki je razlagal zakaj v postopku s policisti ni hotel na nadaljnje preiskave in celo priznal prekršek, ni mogoče niti smiselno razbrati. Vsled temu je tako kršitev 19. člena ZNPPol, kot posledično kršitev po drugem odstavku 155. člena ZP-1 očitana neutemeljeno.

Prekršek vožnje pod vplivom alkohola se storilcu ne očita na podlagi trditev o vrsti in količini zaužite pijače oz. izračunov, koliko alkohola naj bi imel v organizmu glede na lastna zatrjevanja o količini in vrsti zaužite alkoholne pijače, temveč na podlagi ugotovitev o tem, kolikšna je bila koncentracija alkohola v storilčevem organizmu v času vožnje motornega vozila. To pa se ugotavlja s pomočjo indikatorja (elektronskega alkotesta), merilnih naprav ali toksikološke analize odvzetih vzorcev, ki je najbolj zanesljiva metoda ugotavljanja koncentracije alkohola v organizmu.

Res se je prekršek zgodil na zemljišču v zasebni lastnini, vendar je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da je parkirišče izpolnjevalo pogoje za nekategorizirano cesto, da je bilo prosto dostopno vsem udeležencem prijavljene javne prireditve in da je imelo parkirišče tudi upravljavca. Iz fotografij kraja dogodka je razvidno, da je bilo zemljišče označeno kot parkirišče. Obdolžena je bila torej v času storitve prekrška udeleženka v javnem prometu.

Storilcu prekrška, ki v času izreka sankcije ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja na ozemlju Slovenije, kazenskih točk ni mogoče izreči.

Pritožba v nadaljevanju pravilno ugotavlja, da indikator ni merilna naprava, vendar v posledici nepravilnega razumevanja zakonske ureditve napačno zaključuje, da tudi ni ustrezno tehnično sredstvo. Da se tudi z njim lahko preverja psihofizično stanje udeležencev cestnega prometa, namreč določa in mu na tak način zagotavlja ustreznost ravno zgoraj navedeni 107. člen ZPrCP, določbi 9. člena ZMer-1 in 7. točke prvega odstavka 3. člena ZPrCP, ki jih povzema pritožba, pa v predmetni zadevi sploh nista pravno relevantni, saj je bil rezultat alkohola v obdolženčevem organizmu ugotovljen z indikatorjem alkohola, do uporabe merilne naprave (etilometra) zaradi obdolženčevega strinjanja z rezultatom preizkusa z indikatorjem alkohola pa sploh ni moglo priti.

Količina alkohola se v organizmu ugotavlja po 107. členu ZPrCP. Skladno z ureditvijo tega člena se v postopku preverjanja psihofizičnega stanja udeleženca cestnega prometa lahko ugotavlja ali prisotnost alkohola v organizmu udeleženca cestnega prometa ali koncentracija oziroma množina alkohola v litru izdihanega zraka oziroma v organizmu udeleženca cestnega prometa, saj navedena pravna podlaga, kot je obdolžencu že večkrat v tem postopku obrazložilo sodišče prve stopnje, dopušča preverjanje psihofizičnega stanja tako z indikatorjem alkohola (definiran v 10. točki prvega odstavka 3. člena ZPrCP1) kot tudi z etilometrom (definiran v 7. točki prvega odstavka 107. člena ZPrCP2) ali strokovnim pregledom. Pritožba vsled temu neutemeljeno vztraja na stališču, da je za ugotovitev objektivnih znakov prekrška potrebno ugotoviti koncentracijo alkohola v organizmu obdolženca, saj kaj takega ne izhaja niti iz ureditve tega postopka v 107. členu ZPrCP, niti iz definicije prekrška po 3. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP. .

Sodišče prve stopnje pri oceni obdolženčevega obnašanja, osebnih lastnosti in sposobnosti za varno vožnjo ni spregledalo, da v preteklosti še ni bil obravnavan za cestnoprometne prekrške ali istovrstnega kaznivega dejanja, vendar pa tej okoliščini ni pripisalo prav nobene teže, temveč je o nevarnosti njegove nadaljnje udeležbe v cestnem prometu sklepalo že zgolj na podlagi v obtožnem aktu očitanega (enega) dogodka oziroma visoke koncentracije alkohola v njegovem telesu, kar pa kot že rečeno (tudi ob upoštevanju posledic obravnavane domnevne prometne nesreče, ki se odražajo v minimalni materialni škodi), za začasni odvzem vozniškega dovoljenja ne zadošča.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da utemeljen sum izhaja iz vsebine obdolžilnega predloga ter zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti (iz katerega izhaja, da je imel obdolženec ob upoštevanju tolerance v organizmu najmanj 0,70 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka), ki ga je obdolženec brez pripomb podpisal, saj je glede na predložene dokaze verjetnost, da je obdolženec ta prekršek dejansko storil, večja od verjetnosti, da ga ni storil.

Sestava zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti je jasno in nedvoumno zakonsko predpisana v drugem odstavku 107. člena ZPrCP. Zato zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, ki ga sestavi uradna oseba v okviru uradnega postopka, predstavlja javno listino po 80. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in kot tak dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav, razen tistih delov zapisnika, h katerim je zaslišanec dal pripombo, da niso pravilno sestavljeni., kot je pojasnilo že prvostopenjsko sodišče. Postopek preizkusa z elektronskim alkotestom pa še ni postopek o prekršku. Gre za postopek, ki je predpisan v 107. členu ZPrCP in ga izvajajo policisti v okviru izvrševanja svojih pooblastil, v katerem se preverja psihofizično stanje udeležencev cestnega prometa in v katerem so glede na zakonske določbe vozniki dolžni sodelovati. Ker torej ne gre za zapisnik, ki bi bil sestavljen v okviru postopka o prekršku, temveč v predhodni fazi, ki se vodi po določbah ZPrCP in ob smiselni uporabi ZUP, niso potrebni nobeni pravni pouki o pravicah obdolženca pred podajo izjave, kot neutemeljeno navaja pritožnik.

Odločilna dejstva se ugotavljajo z izvajanjem dokazov, lahko pa tudi s sklepanjem o njihovem obstoju, na podlagi indicev, ki v tem primeru predstavljajo logični argument. Posredni dokazi - indici, praviloma dopuščajo več kot eno razlago, zato mora sodišče, kadar ne razpolaga z neposrednimi dokazi, presojati obstoj odločilnih dejstev s sklepanjem na podlagi indicev in svojo presojo obrazložiti. Če sodišče vrednoti indice, ki so vezani en na drugega (indic temelji na drugem indicu), ko gre torej za verigo indicev, obdolžencu krivda ne bo dokazana, če ga ne bremeni zaključen krog indicev, ali če indici niso trdni, oziroma ko gre za tako imenovane slabe indice. Negotovost posameznih indicev se multiplicira, saj se skupna dokazna moč zmanjšuje.

Pritožba z izpostavljanjem, da je obdolženi glede na izpoved policistk imel samo zadah po alkoholu, ne pa tudi drugih znakov alkoholiziranosti, sodišča druge stopnje ob tem, ko ni sporno, da se je obdolženi po opravljenem preizkusu strinjal z rezultatom alkotesta, ne prepriča v nasprotno. Kot je obdolžencu povsem pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je imel obdolženec možnost ne strinjati se z rezultatom, pa se je strinjal in zapisnik podpisal.