31. člen URS

Po oceni pritožbenega sodišča se očitek, ki izhaja iz konkretnega kazenskega postopka glede kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1 nikakor ne ujema oz. ni identičen očitku prekrška po ZTuj-2, za katerega je bil storilec že obravnavan in je že poravnal globo. Pritožbeno sodišče kot neutemeljene ocenjuje navedbe obrambe, da obdolženec ni mogel vedeti, da je vozilo ukradeno, ker je ključ deloval kot original in da poškodb na vozilu ni prepoznal kot tipičnih za vlom. Drugi dokazi, zlasti omenjene fotografije šasije, namreč izkazujejo, da je bil obdolženec seznanjen z nezakonitim izvorom vozila, kot omenjeno pa to dodatno utrjuje tudi dejstvo, da je posedoval ponarejen račun in kopijo prometnega dovoljenja.

V konkurenci dveh (sodnih) odločb o isti stvari je za odločitev o tem, s katero izmed njih je bilo prekršeno načelo ne bis in idem, odločilno, katera izmed njiju je prej postala pravnomočna.

Res je, da državni tožilec v kazenskem postopku po četrtem odstavku 45. člena ZKP ni samo stranka z enakimi pravicami kot obdolženec, ampak da nastopa tudi kot državni organ, in res je, da se prepoved sojenja o isti stvari iz 31. člena Ustave ter izpeljana prepoved preganjanja in kaznovanja iz prvega odstavka 10. člena ZKP nanašata na kazenske ter primerljive sodne in izvensodne postopke. Pa vendar, nobena od prepovedi zavrženja kazenske ovadbe v danem primeru ne zajema. Izhodišče za presojo o zastaranju kazenskega pregona je vsakokratni opis kaznivega dejanja v izreku, praviloma prvostopenjske sodbe. Po opisu je bilo kaznivo dejanje storjeno v obdobju od 31. 7. 2013 do 13. 9. 2013, vložnik pa je kaznivo dejanje storil na način, da oškodovancu ni izročil pretežnega zneska denarja, ki mu je bil predhodno nakazan na fiduciarni račun njegove odvetniške pisarne. Glede na tako opisano opustitev izročitve je jasno, da kaznivo dejanje ni moglo biti storjeno že ob nakazilu denarja dne 30. 6. 2012, ampak ko je vložnik po nekaj izročenih zneskih z nadaljnjim izročanjem denarja oškodovancu prenehal.

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi v izpodbijanem sklepu pravilno upoštevalo v starejši in novejši sodni praksi sprejeto stališče, da ima sklep sodnika posameznika v skrajšanem postopku o zavrženju obtožnega predloga (prvi odstavek 437. člena ZKP) iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP (da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje) učinek prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem), saj gre v vsebinskem pogledu za že razsojeno stvar (res iudicata), kar je okoliščina, ki izključuje kazenski pregon (3. točka prvega odstavka 277. člena ZKP) ter je obtožnico oškodovanke kot tožilke iz tega razloga utemeljeno zavrglo (prvi odstavek 278. člena ZKP).

Ugotovitev identitete dejanskega stanja in posledic postopka o prekršku zaradi prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 in v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1.

Vprašanje dvojne kaznivosti je procesna predpostavka za vodenje kazenskega postopka. Načelo iura novit curia (sodišče pozna pravo) velja tudi v primeru tujega prava, zato je sodišče dolžno po uradni dolžnosti pridobiti podatke o tujem pravu ter opraviti presojo identiteto norme. Kraj in čas storitve dejanja nista zakonska znaka kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1, saj že zaradi njegove kolektivne narave ni mogoče zahtevati natančno krajevno in časovno opredelitev posameznih dejanj, temveč predstavljata sestavni del opisa kaznivega dejanja, s katerim se obtožencu omogoči uspešno obrambo. Razlogi za sprejetje obtoženčevega priznanja ne sodijo v obrazložitev sodbe. Sodišče se v obrazložitvi omeji zgolj na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel. Čas prebit v ekstradicijskemu priporu se ne upošteva pri priporu v postopku pred vložitvijo obtožnice (maksimalni čas 6 mesecev), saj določbe 201. in 205. člena ZKP zanj niso uporabljive.

Oseba, zoper katero je kazenski postopek pravnomočno končan, ne more biti kazensko preganjana zaradi dejanja, ki ga določajo ista dejstva. Za odgovor na vprašanje, ali gre za ista dejanja, velja naravni kriterij, to so predvsem dejstva in okoliščine historičnega dogodka, o katerih je že bilo razsojeno (vključno kraj, čas, način, sredstvo, udeleženci dejanja), oziroma vse, kar se označuje za idem factum. Pri prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari je kot isti historični dogodek treba obravnavati časovno in krajevno povezan življenjski primer, katerega obravnavanje v več ločenih kazenskih postopkih bi bilo z vidika pravice do poštenega postopka in vsebinsko pravilne odločitve nesprejemljivo.

Pritožbeno sodišče po pregledu zadeve ugotavlja, da je izpodbijana sodba, iz razlogov, ki jih je navedlo že prvostopno sodišče, pravilna in zakonita. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je namreč v obravnavani zadevi podana objektivna identiteta med prekrškom opisanim v plačilnem nalogu, ter kaznivim dejanjem opisanim v zasebni tožbi. In v prekrškovnem postopku je že bilo pravnomočno ugotovljeno, da je obdolženec kot kršitelj, v istih krajevnih in časovnih okoliščinah žalil oškodovanko (z besedami "navadna pizda, prekleto zlo, kaj si bog, nihče te ne mara") in s tem pri oškodovanki povzročil občutek prizadetosti in užaljenosti.

Izvršitveno ravnanje in predmet napada sta v opisih v bistvenem enaka, vendar pa je bistveno, da opis kaznivega dejanja obsega še druga dejstva, to je natančen opis poškodbene posledice, ki je temeljni zakonski znak očitanega kaznivega dejanja. Upoštevaje povedano gre z vidika prepovedane posledice za kvalitativno razliko, saj opis kaznivega dejanja poleg znakov prekrška vsebuje tudi nastanek lahke telesne poškodbe, s čimer je opredeljena tudi večja kriminalna količina kot v opisu prekrška. Zato gre zgolj za delno prekrivanje dejanskih stanov, kar pomeni, da ni izkazan položaj, ki bi narekoval uporabo pravila prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari.

Skladno s prvim odstavkom 129. člena ZKP sodba postane pravnomočna, če se ne more izpodbijati s pritožbo (formalna pravnomočnost). Glede na to, da drugostopenjske sodbe ni mogoče izpodbijati s pritožbo (razen v primerih po 398. členu ZKP, za kar v tej zadevi očitno ne gre), je prvostopenjska sodba v obsodilnem delu glede odločbe o krivdi, ki jo je drugostopenjsko sodišče potrdilo, postala formalno pravnomočna. Posledično je prvostopenjska sodba v navedenem delu postala tudi materialno pravnomočna, kar pomeni, da je bilo o obdolženkini krivdi za navedena dejanja dokončno odločeno (res iudicata). Pritožbeno uveljavljanje kršitve prvega odstavka 359. člena in v zvezi s četrtim odstavkom 364. člena ZKP ni utemeljeno. Če bi prvostopenjsko sodišče v krivdoreku izpodbijane sodbe navajalo opis kaznivih dejanj, glede katerih je bila obdolženka že pravnomočno spoznana za krivo, bi to pomenilo, da bi s tem znova odločalo o obdolženkini krivdi zanje - torej o nečem, o čemer je že bilo pravnomočno razsojeno. To pa bi predstavljalo očitno kršitev temeljnega načela prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari (ne bis in idem), kot to izhaja iz 31. člena Ustave Republike Slovenije in prveg

Drži pritožbena trditev, da sta bili v predmetni zadevi vloženi dve modifikaciji obtožnice, prva pred izvedbo dokaznega postopka, druga pa med dokaznim postopkom, kot tudi, da prva modifikacija predstavlja ravnanje tožilstva, ki je v nasprotju z določbo prvega odstavka člena 344 ZKP, saj dokazni postopek sploh še ni začel teči. Vendar navedena kršitev ne vpliva na pravilnost ključnega stališča prvostopenjskega sodišča, da je bil opis obtožbenih očitkov, uperjenih zoper obtoženko pred spremembama, v zadostni meri konkretiziran tako z vidika njene pravice do ustrezne obrambe (člen 29 Ustave RS) kot tudi z vidika prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (člen 31 Ustave RS). Sprejem obljube nagrade po drugem odstavku člena 261 KZ-1 predstavlja enega izmed alternativno določenih izvršitvenih ravnanj storilca, ki, če je realizirano, po stališču zakonodajalca pomeni že tako tveganje za korektno izvajanje oblastne naloge, da je kaznivo dejanje dokončano že s samim tem po svojem bistvu pripravljalnim dejanjem. Ta volja je lahko izražena ne samo izrecno, ampak tudi s konkludentnim ravnanjem. Izvršitveno ravnanje sprejema obljube nagrade je lahko konkretizirano z določno

Pritožnik pravilno navaja, da je kasnejši kazenski postopek dopusten, če ne izhaja iz identičnih ali bistveno enakih dejstev kot predhodni prekrškovni postopek, vendar je zmotno pritožbeno zatrjevanje, da so v opisu očitanega kaznivega dejanja okoliščine, ki se bistveno razlikujejo od okoliščin, na podlagi katerih je bil obdolžencu izdan plačilni nalog za prekršek po drugem odstavku 7. člena ZJRM-1. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, se obdolžencu v tem postopku očita identično prepovedano ravnanje (žaljenje, grožnje ter ogrožanje navedenih policistov), ki ga v bistvenem tvorijo enaka dejstva. Nadaljnje grožnje, navedene v opisu kaznivega dejanja, ki sicer niso vključene v opis prekrška, in sicer, da jih bo našel, ko bodo v civilu in z njimi fizično obračunal, da nima pištole, da pa bi jih vse pobil, če bi jo imel in da si bo pridobil pištolo in jih vse postrelil, ne pomenijo, da gre za v bistvenem drugačna dejstva, zaradi katerih uvedeni kazenski postopek ne bi pomenil kršitve načela ne bis in idem, kot je pravilno zaključilo prvostopenjsko sodišče. Podobno velja tudi v obravnavanem primeru, kjer sicer drži, da opis kaznivega dejanja vsebuje še grožnje s pištolo

Predaja premoženja, listin, poslov in poslovne dokumentacije stečajnega dolžnika je dolžnost bivšega zakonitega zastopnika dolžnika. Te svoje dolžnosti se ne more razbremeniti s trditvami, da se vse poslovne listine dolžnika nahajajo v računovodskem servisu, da jih bivši direktor nima v posesti, da je ob začetku stečajnega postopka kontaktiral svojo računovodkinjo in jo prosil, naj mu izroči poslovne listine družbe, vendar od nje ni dobil ustreznih informacij, kaj je s temi listinami. V prvem odstavku 241. člena ZPP v zvezi s šestim odstavkom 292. člena ZFPPIPP predvideno denarno kaznovanje bivšega zakonitega zastopnika dolžnika predstavlja le disciplinski ukrep, ki je namenjen zagotavljanju nemotenega teka stečajnega postopka in ne kaznovanju za kaznivo ravnanje v kazenskopravnem smislu.

V postopku pred Ustavnim sodiščem ni urejen t.i. privilegij pridruženja, kar pomeni, da obsodilna sodba zoper obsojenko, ki ustavne pritožbe ni vložila, ni bila razveljavljena. Z izdajo kasnejše zavrnilne sodbe glede istega kaznivega dejanja je sodišče prekršilo kazenski zakon v vprašanju že razsojene stvari oziroma prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari.

Odločilni dokaz predstavljajo ravno navedbe F. F., ki jih je o svojih neposrednih zaznavah navedenih dejstev glede obtoženca podal tajnim policijskim delavcem, saj tajni delavci v neposrednem stiku z obtožencem sicer niso bili. F. F. tako po presoji pritožbenega sodišča predstavlja ključno obremenilno pričo, na izjavah katere v pretežni meri temelji obsodba obtoženca. V primeru obremenilnih izjav, ki jih sodišče dopusti kot dokaz, mora biti obrambi omogočeno zaslišanje avtorja teh obremenilnih izjav, kar mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Kadar sodišče kriminaliste zasliši o tem, kar jim je med izvajanem prikritih preiskovalnih ukrepov povedala neka oseba, gre dejansko za zaslišanje posrednih prič in je v takih primerih treba praviloma zaslišati neposredno pričo, torej tisto osebo, ki je neko dejstvo dejansko sama neposredno zaznala in ne zadošča zgolj zaslišanje osebe, kateri je neposredna priča le povedala o svoji zaznavi.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je pred napadeno ugotovitvijo izhajalo iz prvega odstavka 55. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), po katerem je izrek enotne kazni po 53. členu KZ-1 možen pred in med prestajanjem kazni zapora, po prestani kazni pa a contrario več ne. To je logično in smiselno, kajti predmet združitve v tako imenovani nepravi obnovi kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 407. člena ZKP so lahko le kazni, ki šele morajo biti izvršene/prestane in ne kazni, ki so že bile izvršene. Sicer bi se te kazni skozi enotno kazen ter v nasprotju s prepovedjo iz 31. člena Ustave Republike Slovenije znova izvrševale.

Čeprav je za vsestransko razjasnitev zadeve dobrodošlo, da se ugotovijo vsi motivi, interesi in cilji udeleženih akterjev, je to zaradi narave kazenskega postopka pogosto nemogoče. Interne motive udeležencev kaznivega dejanja je mogoče ugotavljati samo tedaj, ko se izrazijo skozi navzven razpoznavna dejstva. Vendar to, da sodišče ne ugotovi vseh motivov, ki so storilca vodili pri izvršitvi kaznivega dejanja, še ne pomeni, da mora izdati oprostilno sodbo. Motiv namreč ne predstavlja zakonskega znaka, niti elementa kaznivega dejanja. Da lahko soobdolženec v kazenskem postopku nastopa kot priča, mora biti kazenski postopek zoper tega soobtoženca že pravnomočno končan, saj takrat priznavajoči soudeleženec izgubi položaj obdolženca z vsemi pripadajočimi kavtelami in garancijami ter pridobi položaj priče, privilegij zoper samoobtožbo pa ga kot takšnega ne varuje več. Soudeleženčeva pravica do obrambe ter privilegij zoper samoobtožbo sta v celoti "izčrpana" s pravnomočno obsodilno sodbo zoper njega in zato ne moreta predstavljati ovire, da bi se soudeleženčeve izjave v kazenskem postopku presojale tudi v luči njegovih izjav, danih v predkazenskem postopku. Takšnemu, že pravnomočn

Po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča (2., 3. in 4. točka obrazložitve) prav izpustitev prvotne navedbe o oškodovankini izgubi zavesti, zaradi česar naj bi bila prisiljena trpeti poškodbe na svojo škodo, pomeni, da je odpadel bistven element nasilništva, torej razlog za njen podrejeni položaj. Posledično je prvostopenjsko sodišče po presoji, da opis vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja grožnje po drugem odstavku 135. člena KZ-1, samo spremenilo zakonsko opredelitev kaznivega dejanja. Gre za več kot le za spremembo pravne kvalifikacije, saj je prvostopenjsko sodišče vsebinsko poseglo v konkretni opis kaznivega dejanja: izpustilo je konkretizacijo zakonskega znaka podrejenega položaja ter dodalo konkretizacijo zakonskega znaka prestrašenosti ali vznemirjenosti. S strani tožilstva spremenjen opis kaznivega dejanja, s katerim je razpolagalo sodišče ob odločanju o obtožbi, bi namreč tudi po oceni pritožbenega senata terjal izrek oprostilne sodbe po 1. točki 358. člena ZKP, saj opis ni vseboval konkretizacije vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1; kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, je izostala konkretizacija

Četudi bi sodišče izdalo nezakonit sklep, s katerim bi ustavilo postopek le za eno izvršitveno dejanje v sklopu enotnega kaznivega dejanja, kar zatrjujeta vložnika v zahtevah, le ta ne bi imel takšnih posledic kot jih zatrjujeta vložnika. Zgolj procesno odvečni in s tem napačni odločitvi sodišča, ki bi bila storjena v določeni fazi postopka, ni mogoče pripisovati posledic tudi v nadaljnjih fazah postopka, ki s takšno kršitvijo niso bile obremenjene. Namen podpisa vložnika vloge je v tem, da se s tem identificira, kar je pomembno za oceno, ali je vlogo vložila za to upravičena oseba in da se prepreči, da bi nekdo drug opravil procesno dejanje za stranko v postopku, ne da bi ta s tem soglašala. Ker je predmetna obtožnica kljub navedeni pomanjkljivosti bila razumljiva ter je obsegala vse, da se jo je dalo obravnavati (269. člen ZKP), pri čemer ob ugotovljenih okoliščinah vložene obtožnice tudi ni bilo sporno, da je bila vložena po upravičenem tožilcu oziroma njegovem pooblaščencu, sodišče s tem, ko vloge ni vročalo v dopolnitev, tudi ni kršilo tretjega odstavka 76. člena ZKP. Sodišče pri odločanju o temelju stroškov ne more odločiti, da je obdolženec dolžan povrniti le

Kazenski postopek je bil pogojen z voljo oziroma predlogom oškodovanca, da se storilca kaznuje za kaznivo dejanje, medtem ko se postopek o prekršku vodi neodvisno od volje oškodovanca, zato umik predloga za pregon kaznivega dejanja, ki je bil razlog za ustavitev kazenskega postopka, nima vpliva na vodenje postopka o prekršku.