37. člen ZPrCP

Sodišče prve stopnje je glede na izvedeni dokazni postopek zaključilo, da obstoji dvom v ugotovitev prekrškovnega organa, da je v času očitanega prekrška osebno vozilo, ki je last storilca, vozil storilec. Pri tem je izpostavilo, da storilec na kraju prekrška ni bil ustavljen, da sta identiteto storilca policista ugotavljala s pomočjo biometrije policijskih evidenc, njuni izpovedbi, da sta po sledenju vozila dejansko videla storilca, ki je zbežal iz avtomobila, pa sta neskladni. Ker sodbe o ZSV ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 66. člena ZP-1), je pritožbeno sodišče na take ugotovitve prvostopenjskega sodišča in sprejeto dokazno oceno, ki po prepričanju pritožbenega sodišča ni pomanjkljiva, temveč je logična in natančna, vezano.

Ob tem, ko je z obdolžilnim predlogom obdolžencu očitano le, da dne 8. 11. 2022 ob 00.10 uri ni vozil po desni strani smernega vozišča, ampak je zapeljal preko levega smernega vozišča, z levimi kolesi na bankino in trčil v kovinsko varnostno ograjo, zapeljal na kovinsko varnostno ograjo, po nekaj metrih vožnje po ograji pa se je vozilo, preko levega boka, prevrnilo na streho in obstalo v jarku pod voziščem, je zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženi po petem odstsavku 87. člena ZPrCP za prekršek odgovoren napačen, saj obdolžencu ni bilo očitano, da je vozil prehitro ter zato zapeljal s ceste. Ker iz opisa prekrška ne izhaja vzrok obdolženčevega ravnanja, pri tem pa iz opisa tudi ni mogoče sklepati, da je obdolženi imel namen voziti po levem smernem vozišču, temveč le, da je peljal preko drugega voznega pasu nato pa z vozilom zapeljal s ceste, peljal po varnostni ograji in obstal v jarku pod voziščem, pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe (159. člen ZP-1) zaključuje, da očitano dejanje ni prekršek, saj glede na opis tega prekrška v obdolžilnem predlogu ni mogoče zaključiti, da v zvezi s tem prekrškom obstojijo tudi subjektivni zakonski znaki, zato očit

Kot dokaz v postopku o prekršku šteje tudi osebna zaznava policisdta oziroma njegovo pričevanje o tem, kaj je z lastnimi čutili zaznal. V dokaznem smislu gre za izjavo priče, ki je v skladu s procesnim pravom nedvomno dovoljen dokaz. Prav tako se kot dokaz šteje tudi izpovedba oziroma zagovor storilca. Tako držijo pritožbene navedbe, da je tudi storilčeva izjava dokaz v postopku, kar pa ne pomeni, da bi moralo sodišče na podlagi tega šteti, da je resnično zgolj tisto, kar v svojem zagovoru trdi storilec.

Izvršitveno ravnanje in predmet napada sta v opisih v bistvenem enaka, vendar pa je bistveno, da opis kaznivega dejanja obsega še druga dejstva, to je natančen opis poškodbene posledice, ki je temeljni zakonski znak očitanega kaznivega dejanja. Upoštevaje povedano gre z vidika prepovedane posledice za kvalitativno razliko, saj opis kaznivega dejanja poleg znakov prekrška vsebuje tudi nastanek lahke telesne poškodbe, s čimer je opredeljena tudi večja kriminalna količina kot v opisu prekrška. Zato gre zgolj za delno prekrivanje dejanskih stanov, kar pomeni, da ni izkazan položaj, ki bi narekoval uporabo pravila prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari.

Po 376. členu ZKP vroči sodišče prve stopnje izvod pritožbe nasprotni stranki (120. in 121. člen), ki sme nato v 15 dneh po njenem prejemu podati sodišču odgovor na pritožbo. V obravnavani zadevi oškodovanca nista nasprotni stranki obdolžencu, temveč je to državni tožilec, prav tako pa nista nasprotni stranki državnemu tožilcu. Vročitve pritožbe obdolženčevega zagovornika oškodovancem oziroma njihovemu pooblaščencu, da bi nanjo odgovorili, kadar ne gre za oškodovanca kot tožilca, zakon ne predvideva, prav tako se oškodovancu oziroma njegovemu pooblaščencu zaradi podaje odgovora ne vroči pritožba državnega tožilca.

Taki zaključki pa niso vprašljivi niti glede na odgovore izvedenca o morebitni zaznavi vožnje neznanega vozila s strani oškodovancev, saj je v tem delu prvo sodišče ne glede na odgovor izvedenca v točki 15) obrazložitve, izhajajoč iz skladnih in dokazno pravilno ocenjenih izpovedi obeh oškodovancev pravilno dognalo, da nobeno (neznano) vozilo ni vozilo pred oškodovancema, niti ju ni pri njuni vožnji prehitelo. Zato je prvo sodišče pravilno zaključilo, da razlog obdolženčeve nenadne reakcije s polnim zaviranjem ni bil v zatrjevani protipredpisni vožnji nasproti vozečega vozila. O obdolženčevi protipredpisni vožnji po določbi tretjega odstavka člena 37 ZPrCP, kar pritožba tudi konkretno ne problematizira, ni torej nobenega dvoma, saj je taka vožnja pojasnjena s sledovi zaviranja in nadalje, ko je tudi izvedenec A. A. v svojem mnenju in zaključkih pojasnil, da v primeru, če bi obdolženec vozil pravilno po desnem delu vozišča, do nevarne situacije, tudi v primeru obstoja nasproti vozečega vozila, ne bi prišlo.

Pri presoji presoji vprašanja zastaranja pregona za prekršek je potrebno upoštevati tudi določbe Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) - ZZUSUDJZ.

Pri nesreči premikajočih se motornih vozil se odgovornost za nastalo škodo presoja po krivdnem načelu: če je bila nesreča povzročena po izključni krivdi enega imetnika, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti (1. odstavek 154. člen OZ). Če je krivda obojestranska, pa odgovarjata oba imetnika v sorazmerju s stopnjo svoje krivde (drugi odstavek 154. člena OZ). V tovrstnih odškodninskih sporih je tako primarno potrebno v okviru podane trditvene podlage strank ugotoviti katera okoliščina oziroma nedopustno, t.j. protipredpisno ravnanje udeleženih voznikov je bilo odločilni vzrok za nastanek obravnavane prometne nesreče. Šele v primeru, da se ugotovi, da sta oba voznika ravnala protipredpisno in ravnanja obeh predstavljajo pravno relevantne vzroke za nastanek prometne nesreče, se v okviru ugotavljanja stopnje njune krivde kot ena izmed pomembnih okoliščin upošteva tudi možnost vsakega od obeh udeležencev prometne nesreče za preprečitev prometne nesreče.

Tretji odstavek 37. člena ZPrCP določa splošno pravilo, da morajo vozniki voziti po desni strani ceste. Namen tega pravila je preprečiti trčenja z nasproti vozečimi vozili ali s kolesarji in pešci, ki se gibajo ob desni strani oz. desnem robu vozišča. Obdolžencu se v predmetni zadevi ne očita, da bi vozil preblizu desnega roba vozišča oziroma, da bi vozil po levi strani, temveč da po tem, ko je pripeljal iz kratkega ravninskega dela cesta, ki preide v oster levi ovinek po klancu navzgor, ni zavil levo, ampak je zapeljal naravnost izven cestišča. Tak opis ravnanja po prepričanju pritožbenega sodišča ne predstavlja prekrška po tretjem odstavku 37. člena ZPrCP, temveč bi kvečjemu lahko šlo za očitek vožnje z neprilagojeno hitrostjo, kar pa se obdolžencu v predmetni zadevi ne očita, niti iz obdolžilnega predloga ne izhajajo dejstva in okoliščine, s katerimi bi bilo mogoče obdolžencu očitati tak prekršek.

Dejstvo je, da je obtoženec vozil pod vplivom alkohola. aradi česar je bil manj pozoren na dogajanje pred seboj in je bil v svojih reakcijah tudi počasnejši. Preko desnega roba cestišča pa ni zapeljal zato, ker bi bil zaradi alkohola absolutno nesposoben za vožnjo, pač pa zaradi tega, ker si je, tudi zaradi zaužitega alkohola, dal opravka z mobitelom in je zato prepozno reagiral. Čeprav je takšno ravnanje povsem nesprejemljivo, pa njegova vožnja vendar ni bila brezobzirna zaradi česar tudi ni moč utemeljeno sklepati, da je obtoženec najmanj privolil v takšno prometno nesrečo, kot se je nato dejansko dogodila.

Prvostopenjsko sodišče je zato s tem, ker ni sledilo navedbam storilca v zahtevi za sodno varstvo in ni izvedlo v zahtevi za sodno varstvo predlaganih razbremenilnih dokazov v korist storilca, ampak je dejansko stanje v obravnavani zadevi oprlo zgolj na dokaze, ki jih je sodišču predložil prekrškovni organ, gre pa za storilcu obremenilne dokaze, do katerih se v postopku ni mogel opredeliti, kršilo storilčevo pravico do izjave o vsem procesnem gradivu, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj oziroma pravico, da lahko zavzame stališče, tako glede dejanskih kot pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka.

Četudi je morda policijsko vozilo pri tem res bilo ustavljeno tako, da ga vozniki niso mogli opaziti, to na zakonitost dokazov ne more vplivati, saj s tem policisti ne posegajo v ustavne pravice udeležencev cestnega prometa. Ti so dolžni v vsakem trenutku upoštevati vse cestnoprometne predpise in ne samo takrat, ko na cesti opazijo policiste, ki nadzirajo varnost cestnega prometa. Neopaznost policistov pri izvajanju pooblastil po 13. členu ZPrCP tako ne more biti ekskulpacijski razlog za odgovornost voznika za storjeni prekršek.

32. člen ZPrCP kolesarju dovoljuje vožnjo tudi na območju za pešce, če s tem pešcev ne ogroža. Ker toženka s svojo počasno vožnjo ni nikogar ogrožala, ji ni mogoče očitati, da je ravnala protipravno. Globa, ki ji je bila naložena v plačilo s strani policije in dejstvo, da jo je plačala, na tako presojo ne vplivata.

Sodišče prve stopnje je postopalo skladno z določbo prvega odstavka 186. člena ZP-1 in je v izreku sklepa navedlo, kakšen vzgojni ukrep se mladoletniku izreče in glede katerega prekrška se postopek ustavi, v obrazložitvi sklepa pa je opisalo dejanja, ki predstavljajo zakonske znake prekrškov, za katere je mladoletniku izreklo vzgojni ukrep. Če sodišče ne izvede ustrezno predlaganega dokaza, ima obramba pravico izvedeti razloge, zakaj izvedba dokaza ni pravno relevantna za razjasnitev zadeve.

Tudi če bi bilo res, da bi policisti za obdolžencem pred njegovo hišo pripeljali 5 oziroma 10 minut zatem, ko je pripeljal sam, bi imel obdolženec kljub temu še vedno status voznika v cestnem prometu, saj le tega ne izgubi tisti trenutek, ko vozilo ustavi, ugasne in izstopi iz njega, temveč ga obdrži razumen časovni interval po zaključku vožnje, saj bi v nasprotnem primeru policisti ne mogli izvajati svojih pooblastil, na primer v zvezi s preizkusom alkoholiziranosti tistih voznikov v cestnem prometu, ki bi bili dovolj hitri pri ustavitvi vozila, njegovi ugasnitvi in izstopu iz njega, predvsem pa bi bili nagrajeni tisti, ki bi s kraja na primer prometne nesreče pobegnili in tisti, ki na ustrezne znake policistov vozila ne bi ustavili, temveč bi odpeljali domov ter iz vozila "pravočasno" izstopili. Na podlagi obdolženčevega zagovora je nedvomno, da mu je bila odredba o opravi preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom dana in da jo je razumel, vendar se je kljub temu zaradi prej navedenih razlogov odločil, da po njej ne bo ravnal ter je odšel v hišo, kar s konkludentnim dejanjem pomeni odklonitev oprave preizkusa alkoholiziranosti oziroma neravnanje po navedeni o

Navedena dva prekrška sta v navideznem idealnem steku, saj so vsi zakoniti znaki drugega prekrška (deseti odstavek 101. člena ZPrCP) zajeti v prvem prekršku (deveti odstavek 27. člena ZPrCP), oziroma so vsi zakoniti znaki drugega prekrška konzumirani v zakonitih znakih prvega prekrška iz izreka izpodbijane sodbe. Na tak način je celotna prepovedana količina enega dejanja oziroma prekrška vsebovana v drugem, saj pri prvem prekršku obdolženec ni ravnal po predpisanem znaku pooblaščene uradne osebe oziroma policista, ki ga je ustavljal in na tak način ni zadostil namenu policista, da obdolženec vozilo ustavi in omogoči postopek, za povsem isti namen policistov pa gre v zvezi z obdolženčevo nadaljnjo vožnjo osebnega avtomobila, ko so mu policisti s službenim vozilom in modro svetilko ter kratkimi zvočnimi znaki s sireno sledili in gre za njihov isti namen, da obdolženec z vozilom ustavi in omogoči postopek, prav tako pa gre tudi za obdolženčevo isto vožnjo istega osebnega avtomobila na isti lokaciji, kar utemeljuje zaključek, da gre v obravnavani zadevi med navedenima dvema prekrškoma za navidezni idealni stek in drugačna ocena pomeni zgolj neupravičeno kopičenje prekrškov. Zako

Okoliščina, da je obdolženec v obravnavani zadevi odklonil strokovni pregled, pomeni zgolj, da se v tem primeru šteje, da se z rezultatom preizkusa z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku oziroma z elektronskim alkotestom strinja, kar pomeni ugotovljeno alkoholiziranost v času preizkusa (in ne presumpcijo njegove alkoholiziranosti tudi v času vožnje vozila v cestnem prometu), naloga sodišča pa je, da v izvedenem dokaznem postopku razišče, ali velja ta rezultat preizkusa oziroma stopnja obdolženčeve alkoholiziranosti tudi za čas njegove vožnje vozila v cestnem prometu tako, da je mogoč zaključek, da je obdolženec storil cestno prometni prekršek z vožnjo vozila pod vplivom alkohola. Jezikovna razlaga zadnjega stavka drugega odstavka 107. člena ZPrCP ne dopušča drugačnega tolmačenja, da pa bi lahko to zakonsko določbo tolmačili širše v škodo preizkušanca oziroma po drugačni razlagi ni videti nikakršnega utemeljenega razloga, saj tudi rezultat preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom, s katerim se preizkušanec strinja, velja le za časovno obdobje, ko je preizkušanec preizkus opravil (kar praviloma ne povzroča težav, ker le-to neposredno sledi preizkušančevi vožnji v cestnem prome

Dejstvo je, da je skladno z določbo tretjega odstavka 33. člena ZVoz učitelj vožnje pri poučevanju vožnje odgovoren za varnost le-te in za prekršek, ki ga stori kandidat za voznika, razen, če ga ni mogel preprečiti. Navedena določba potrjuje v prekrškovnem pravu uveljavljeno načelo subjektivne oziroma krivdne odgovornosti za razliko od objektivne odgovornosti, kjer bi bil učitelj vožnje pri poučevanju le-te odgovoren za prekršek, ki bi ga storil kandidat za voznika, ne glede na to, ali bi lahko imel na to kakršenkoli vpliv. Učitelj vožnje je na tak način odgovoren za prekršek, ki ga je storil kandidat za voznika zgolj v primeru, če bi takšen prekršek lahko preprečil, pa tega ni storil in prav te slednje okoliščine opredeljujejo morebitno krivdo učitelja vožnje, zaradi česar morajo biti navedene kot ključni zakoniti znaki tovrstnega obravnavanega prekrška v izreku odločbe o prekršku (gre za zakonite znake objektivnega dela dejanskega stanja prekrška, na podlagi katerih lahko sodišče odloča o njegovem subjektivnem delu oziroma krivdi storilca).

V okviru ogleda kot nujnega preiskovalnega dejanja sme policist zakonito odrediti strokovni pregled osumljenca zaradi suma vožnje pod vplivom psihoaktivnih snovi na podlagi določb 148. in 164. člena ZKP ter 107. člena ZPrCP. Dežurni zdravnik, ki pregled opravi, osumljenca ne poučuje o pravicah po četrtem odstavku 148. člena ZKP, saj pri zdravniškem pregledu ne gre za izjave, ki bi jih osumljenec dal policiji. Znaki prekrška po 3. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP, tj. da je obtoženec vozil motorno vozilo pod vplivom alkohola, ne zajamejo celostne kriminalne količine očitanega mu kaznivega dejanja. Vožnja pod vplivom alkohola (z več kot 1,10 g alkohola na kg krvi) je le eden od alternativnih zakonskih znakov kaznivega dejanja. ZPrCP v 1. točki prvega odstavka 46. člena določa, da je najvišja dovoljena hitrost vozila na cestah v naselju 50 km/h. Gre za jasno zakonsko določilo. Preseganje omenjene hitrosti za več kot 30 km/h pomeni izpolnitev zakonskega znaka po 2. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1B. Irelevantno je, ali je del ceste, kjer je prišlo do nesreče, opremljen s prometnim znakom, ki opozarja na bližajoč se levi ovinek. Čeravno bi bilo ugotovljen

Glede na obdolženčeve navedbe na zagovoru, da je tablete Sanval užival približno štiri leta nazaj, in zdravilu priložena navodila, je bil obdolženec seznanjen z navodili za uporabo zdravila in na jemanje zdravila v predpisanih odmerkih (običajen dnevni odmerek 10 mg tik pred spanjem) ter na vpliv zdravila na sposobnost upravljanja vozil (ne sme voziti avtomobila in ne upravljati z orodji vsaj 7 do 8 ur po zaužitju zdravila Sanval).