46. člen ZPrCP

Glede na določbe prvega odstavka 55. člena ZP-1 in 8. člena ZPrCP mora prekrškovni organ ugotoviti vsa dejstva, ki so odločilna za odločitev o prekršku, kar pomeni, da mora v primeru prekrška zoper varnost cestnega prometa ugotoviti ne le zakonske znake posameznega prekrška zoper varnost cestnega prometa (v konkretnem primeru zakonske znake prekrška po 2. točki šestega odstavka 46. člena ZPrCP), temveč mora ugotoviti tudi, kdo je bil voznik vozila, s katerim je bil storjen prekršek zoper varnost cestnega prometa. Nato pa mora prekrškovni organ storilcu prekrška z gotovostjo (torej onkraj razumnega dvoma) dokazati storitev prekrška, da je vozil vozilo v času storitve prekrška in da je izpolnil vse zakonske znake prekrška zoper varnost cestnega prometa. S trenutkom identifikacije dejanskega voznika se je sum storitve prekrška osredotočil na storilca, za katerega velja domneva nedolžnosti in je na prekrškovnem organu breme, da predloži dokaze o storitvi prekrška, in na sodišču, da dokaze oceni ter v skladu z domnevo nedolžnosti presodi, ali je storilcu prekršek dokazan onkraj razumnega dvoma, torej z gotovostjo.

Storilec je glede na dejstvo, da je bilo do točke izmerjene hitrosti njegovega vozila le nekaj hiš, bil v dejanski zmoti glede okoliščin, ki se jih v mejah potrebne pazljivosti ni moral in mogel zavedati, saj se mimo table za naselje ni peljal, zaradi nekaj hiš in prehoda za pešce pa se ob dejstvu, da mu je cesta nepoznana, ni mogel in moral zavedati, da je v naselju oziroma da je omejitev hitrosti 50 km/h. Vsled navedenemu so utemeljene pritožbene trditve, da je bil storilec v času storitve prekrška v neizogibni dejanski zmoti, razlogi sodišča prve stopnje, da se je storilec moral zavedati, da se nahaja znotraj naselja, saj ni peljal mimo znaka, ki označuje konec naselja, hiše pa so strnjene, pa glede na vse ugotovljene okoliščine (ko se storilec ni peljal mimo znaka, ki označuje začetek naselja, pri vključitvi iz stranske na lokalno cesto v naselju D. pa je do točke meritve bilo le nekaj hiš in prehod za pešce) pa glede na zgoraj povzeto definicijo "roba naselja" nepravilni.

Prekrškovni organ je pridobil podatke o domnevnem storilcu prekrška, za katerega pa domneva iz 8. člena ZPrCP več ne velja, saj se je s trenutkom identifikacije sum na storitev prekrška osredotočil na storilca, za katerega velja domneva nedolžnosti in je na prekrškovnem organu breme, da predloži dokaze o prekršku in na sodišču, da dokaze oceni ter v skladu z domnevo nedolžnosti presodi, ali je storilcu prekršek dokazan onkraj razumnega dvoma, torej z gotovostjo.

Višje sodišče se strinja s pritožnikom, da ni bila podana istočasnost nevarnosti in odvračanja nevarnosti kot ena od predpostavk upravičljive skrajne sile. Odvračanje nevarnosti ni potekalo istočasno z obstojem nevarnosti, saj storilka vožnjo do urgentne travmatološke klinike ni opravila neposredno po poškodbi, ampak šele naslednji dan. Poleg tega po presoji višjega sodišča tudi ni obstajala nevarnost za zdravje, telo in življenje poškodovanke, ki jo je storilka prevažala, saj se je storilkina hči (takrat stara 35 let) v zvezi s poškodbo gležnja posvetovala na Urgentni službi ZD D., kjer so ji svetovali RTG slikanje in jo napotili na Urgentno travmatološko ambulanto UKC Ljubljana, očitno pa niso ocenili, da je treba poškodovanko tja odpeljati z reševalnim vozilom; čas prevoza pa tudi ni vplival na potek zdravljenja, saj je bilo zdravljenje odvisno od diagnoze. Posledično višje sodišče ugotavlja, da pogoji za obstoj upravičene skrajne sile niso podani.

Sodišče prve stopnje (in pred tem prekrškovni organ) sta ugotovila, da je storilec kot voznik motornega vozila vozil pod vplivom alkohola, in sicer je imel v organizmu (ob upoštevanju odstopanja naprave v njegovo korist) 0,51 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Storilec je bil zato spoznan za odgovornega storitve prekrška po 3. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP, na tej pravni podlagi sta mu bili izrečeni v zakonu predpisani sankciji. Glede na navedeno storilec ne more biti spoznan za odgovornega tudi za prekršek po desetem odstavku 45. člena ZPrCP, ki naj bi ga storil s tem, da hitrosti in načina vožnje ni prilagodil svojim vozniškim sposobnostim oziroma dejstvu, da je vozil vozilo v cestnem prometu, ko je imel v organizmu 0,51 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Če bi sodišče to dejstvo (storilčevo vožnjo vozila v cestnem prometu, ko je imel v organizmu 0,51 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka) upoštevalo tudi kot okoliščino, kateri storilec ni prilagodil hitrosti in načina vožnje in ga (posledično) spoznalo za odgovornega storitve še za prekršek po desetem odstavku 45. člena ZPrCP, bi bil storilec zaradi vožnje vozila v cestnem prometu po

Pritožba v okviru pritožbenega očitka po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1 pavšalno zatrjuje tudi, da so razlogi sodišča prve stopnje nejasni in v nasprotju sami s seboj. Ker očitek ni konkretiziran, pritožbeno sodišče zgolj ugotavlja, da nejasnosti razlogov ter nasprotja med razlogi o odločilnih dejstvih v pritožbeno preizkušani odločbi ni zaznalo. V kolikor pa se pritožnik z razlogi sodišča prve stopnje ne strinja, pa to lahko pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava ali razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Prvoten plačilni nalog prekrškovnega organa je bil odpravljen, zato ne gre za podvajanje postopkov oziroma za dvakratno sojenje.

Sodišče prve stopnje glede na izvedeni dokazni postopek tako ni podvomilo v to, da je bila hitrost izmerjena storilčevemu vozilu ter da je bil postopek preizkusa alkoholiziransoti izveden zakonito, saj sta navedeno skladno potrdila oba zaslišana policista, njune izpovedbe pa so skladne z drugimi dokazi v spisu. Ker sodbe o ZSV ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 66. člena ZP-1), je pritožbeno sodišče na take ugotovitve prvostopenjskega sodišča in sprejeto dokazno oceno, ki po prepričanju pritožbenega sodišča ni pomanjkljiva, temveč je logična in natančna, vezano. Kot je razvidno iz pritožbenih navedb, storilec izpodbija odločitev sodišča prve stopnje zato, ker se ne strinja, da je v postopku preizkusa alkoholiziranosti bil vprašan, ali je pred 15 minutami pil alkoholne pijače. S takimi navedbami storilec povsem jasno napada verodostojnost izpovedb zaslišanih prič, s tem pa dokazno oceno, ki je del ugotovljenega dejanskega stanja, to pa glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljen pritožbeni razlog.

V predmetni zadevi bila izvedena meritev hitrosti z merilnikom hitrosti, ki kršitve slikovno dokumentira. V takem primeru ne velja obveznost, da bi policisti na kraju meritve oziroma ob ustavitvi voznika slednjemu tudi morali prikazati izmerjeno hitrost na samem merilniku hitrosti. Ta obveznost namreč velja, če se meritve hitrosti opravljajo z merilnikom hitrosti, ki meritev ne dokumentira slikovno. S tem se vozniku omogoča, da neposredno po opravljeni meritvi oporeka rezultatu oz. se z njim seznani, saj kasneje v postopku to ni več mogoče. V primeru slikovnega dokumentiranja pa se ima storilec možnost izjasniti o sami meritvi tudi z naknadnim vpogledom v fotografijo meritve. Fotografija namreč omogoča nedvomen pripis rezultata meritve določenemu vozilu.

V primeru, da gre za avtomobil, ki je last pravne osebe, ki se ukvarja z oddajo vozil v najem ali s cestnimi prevozi po mnenju pritožbenega sodišča ne zadošča, da ta odgovorna oseba verjetno izkaže, da ni vozila (sicer bi bila določba drugega odstavka 8. člena ZPrCP nesmiselna, saj je v takih pravnih osebah celo običajno, da jih odgovorna oseba ne vozi), ampak mora vsaj verjetno izkazati, kdo je dejanski storilec prekrška.

Glede na to, da iz plačilnega naloga izhaja, da je bil storilec seznanjen s prekrškom in dokazi, poleg tega pa je storilcu tudi bil z drugim vabilom na zaslišanje z dne 3. 10. 2023 (katerega se ni udeležil, niti ni sporočil opravičljivih razlogov za izostanek), prejel tudi opis kršitve, iz katere izhajajo vsi podatki o uporabljenem merilniku hitrosti, ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je storilec s podatki o uporabljenem merilu bil seznanjen šele pri branju izpodbijane sodbe. Postavitev prometne signalizacije, ki voznike opozarja, da se na določenem območju izvajajo meritve hitrosti, ni pogoj za zakonitost meritev. Tako ne drži trditev, da brez postavljene ustrezne prometne signalizacije o meritvah hitrosti policija ne sme ugotavljati in voznikom dokazovati preseženo najvišjo dovoljeno hitrost, ker naj to ne bi bilo v skladu s Pravilnikom o prometni signalizaciji na prometni opremi na cestah.

Ker storilec ni podal izrecnih dokaznih predlogov, v svojih navedbah tekom postopka pa tudi ni niti nakazal, da bi še obstajali kakršnikoli dokazi za njegove trditve, je neutemeljeno smiselno uveljavljanje bistvenih kršitev določb postopka o prekršku zaradi kršitve pravice do obrambe in izvajanja dokazov v njegovo korist ter načela materialne resnice.

Ker sodišče storilca pred izdajo sodbe ni zaslišalo, čeprav je iz navedb v zahtevi za sodno varstvo mogoče sklepati, da je storilec smiselno predlagal svoje zaslišanje, so utemeljene pritožbene navedbe, da je bila storilcu s takim postopanjem sodišča kršena pravica do poštenega sodnega postopka in do zaslišanja pred sodiščem.

Sama kršitev cestno prometnih predpisov ne pomeni vedno, da je vzročna zveza podana. Če pa pravno odločilne vzročne zveze ni, tudi odškodninske odgovornosti ni. Povečana hitrost bi bila pravno relevantna, če bi bila npr. tako slaba vidljivost, da bi povečana hitrost povzročila prepozno zagledanje vozila, ali pa če bi vožnja z dovoljeno hitrostjo lahko preprečila trk vozil in nastalo škodo. V drugem odstavku 154. člena OZ je urejena situacija, ko ima vsak od imetnikov premikajočega se motornega vozila položaj povzročitelja škode. Pri tem ni pogoj, da je kriv za nastalo škodo, ampak zadošča, da je prispeval k nastanku škode. Gre torej za položaj, ki je po vsebini enak tistemu, ki ga ureja 171. člen OZ, ki določa deljeno odgovornost oziroma razbremenitev odgovornosti zaradi ravnanja oškodovanca. Glede na drugi odstavek 168. člena OZ se namreč povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, te pa so po (neprerekanih) navedbah izvedenca enake vrednostim v trenutku izdelave izvedenskega mnenja in njegove dopolnitve.

Sodišče prve stopnje je glede izjave A. A. nepravilno uporabilo drugi odstavek 83. člena ZKP v zvezi s 67. členom ZP-1. V obravnavanem primeru namreč A. A. izjave ni dala policiji in tudi ne prekrškovnemu organu, temveč je izjavo podala prostovoljno, je izraz njene svobodne volje in je bila priložena storilčevi zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog.

Storilec je predloženimi dokazi in navedbami zagovora ob predočenju teh dokazov vsekakor vzbudil razumen (resen) dvom glede domnevanega dejstva, da je bil voznik motornega vozila, kateremu je bila izmerjena prekoračitev hitrosti. Sodišče prve stopnje je z razlogi sodbe, da ni mogoče izključiti možnosti, da je storilec v času izvajanja zobozdravstvenih storitev prehajal med Bosno in Slovenijo, ter z navedbami, da ni predložil dokaza, da je bil v času storitve prekrška v Bosni, v škodo storilca kršilo prvi odstavek 8. člena ZPrCP. Takšne zahteve sodišča o predložitvi dokazov so v nasprotju s tem, kar (v skladu s sodno prakso) od lastnika vozila zahteva prvi odstavek 8. člena ZPrCP; sodišče je od storilca zahtevalo predložitev dokazov, ki presegajo dokazni standard razumnega dvoma.

Glede na načelo proste presoje dokazov sodišče pri odločanju ni absolutno vezano na dokazne predloge strank, vendar mora zavrnitev dokaznega predloga razumno obrazložiti.

Sodišče prve stopnje je kljub ugotovitvi, da obdolženec ni peljal mimo znaka, ki označuje začetek naselja, zaključilo, da pa je vedel, da je na mestu, kjer je bil kontroliran s strani policistov, hitrost omejena na 50 km/h. Ta zaključek pa ni arbitraren, kot skuša prikazati pritožba, temveč temelji na skrbi in logični analizi dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo. Tudi pritožbeno ni problematizirana ugotovitev sodišča prve stopnje, da se obdolženec na tej relaciji ni vozil prvič. To je izpostavil obdolženec sam, pa tudi policist, ki je z obdolžencem opravil postopek, je izhajal iz dejstva, da je obdolženec domačin, ki se na tem mestu ni nahajal prvič. Že ta podatek kaže na obdolženčevo vedenje, da se je na mestu kontrole nahajal v naselju, kjer je hitrost omejena na 50 km/h. Na takšno obdolženčevo vedenje, ko je povsem neprepričljiva obdolženčeva analiza tega, kako da je križišče razveljavilo omejitev hitrosti, ki jo je odrejal prometni znak, pa kaže tudi obdolženčevo ravnanje ob sami kontroli in tudi kasneje, ko je obdolženec z mesta kontrole odpeljal, kasneje, ko pa mu je bilo predočeno, da je prekoračil hitrost v naselju, pa ni oporekal, da je šlo za prekoračitev hi

Policisti v času storitve prekrška tehnične brezhibnosti merilnika in pravilnosti opravljene meritve niso dolžni dokazovati storilcu, v postopku pred sodiščem prve stopnje pa so glede na razloge izpodbijane sodbe izkazali, da je bila meritev opravljena pravilno in tehnično brezhibno.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je C. C. dne 22. 4. 2021 izjavil, da je odgovoren za prekršek po PN z dne 14. 4. 2021, izdan zoper A. A., ter da je na njej podpis tako lastnika vozila kot voznika. Glede na povzeto vsebino te listine zato pritožbeno sodišče zaključuje, da se ta dokaz lahko nanaša pravno relevantna dejstva v zvezi s prekrškom, očitanim storilcu s PN z dne 5. 5. 2021. Iz dokaznega sklepa sicer izhaja, da je sodišče vpogledalo listine v spisu, vendar iz nadaljnje obrazložitve ne izhaja, zakaj je štelo, da omenjena izjava oziroma podpisano priznanje storilca z dne 22. 4. 2021 ne dokazuje očitanega mu prekrška. Zato so razlogi v izpodbijani sodbi pomanjkljivi in je odločitev sodišča prve stopnje obremenjena s kršitvijo po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1.