10. člen ZKP

Po oceni pritožbenega sodišča se očitek, ki izhaja iz konkretnega kazenskega postopka glede kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1 nikakor ne ujema oz. ni identičen očitku prekrška po ZTuj-2, za katerega je bil storilec že obravnavan in je že poravnal globo. Pritožbeno sodišče kot neutemeljene ocenjuje navedbe obrambe, da obdolženec ni mogel vedeti, da je vozilo ukradeno, ker je ključ deloval kot original in da poškodb na vozilu ni prepoznal kot tipičnih za vlom. Drugi dokazi, zlasti omenjene fotografije šasije, namreč izkazujejo, da je bil obdolženec seznanjen z nezakonitim izvorom vozila, kot omenjeno pa to dodatno utrjuje tudi dejstvo, da je posedoval ponarejen račun in kopijo prometnega dovoljenja.

Vse navedene okoliščine tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavljajo dejansko podlago za ugotovitev, da zatrjevani odvzem kave in suhomesnatih izdelkov brez plačila s strani obdolženega dne 26. 7. 2024 na škodo trgovine B. na C. cesti v D. v obliki dveh kaznivih dejanj tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 204 KZ-1 izkazuje tudi enoten psihični odnos obdolženca do zaporedoma izvrševane kriminalne dejavnosti z motivom koristoljubja, zato je utemeljeno zaključiti, da okoliščine, vezane na očitek dveh kaznivih dejanj tatvine po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom člena 204 KZ-1, po kriteriju idem factum sodijo v konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku člena 204 KZ-1 po že pravnomočni sodbi. Nadaljevano kaznivo dejanje tvorijo istovrstna kazniva dejanja premoženjske narave ne glede na to, ali predstavljajo temeljno, privilegirano ali kvalificirano obliko, v kolikor so podani še vsi drugi potrebni pogoji, ki izkazujejo enoten psihični odnos storilca do konituirane kriminalne aktivnosti (na primer glede na subjekt oškodovanca, sredstvo oziroma način storitve). Časovni odstop očitanih kaznivih dejanj tatvine po drugem v

"Splošno nevarno dejanje" je tisto, s katerim storilec sprosti sile in sredstva, ki jih nato ne more več obvladovati. Da je obsojenec sprostil motorno silo in sredstva, ki jih nato ni mogel več obvladovati, izhaja iz celote obsojencu očitanih ravnanj, ki so določno ponazorjena z naslednjimi okoliščinami: (i) zagon avtopilota, (ii) opustitev nadzora nad plovbo in (iii) plutje z nevarno hitrostjo. Obsojenec natančnega obsega posledic svojega ravnanja ni mogel predvideti, zato kljub temu, da so osebe poimensko navedene v opisu kaznivega dejanja v razmerju do obsojenčevega ravnanja še vedno predstavljajo neomejen krog oseb. Čeprav je bil historični dogodek v prekrškovnem in kazenskem postopku isti, je potrebno ob primerjavi opisa prekrška in kaznivega dejanja ugotoviti, da je bil obsojenec v prekrškovnem postopku obravnavan za tisti del ravnanja, ki v kasnejšem kazenskem postopku ni bil zajet. To pomeni, da postopka naslavljata različne vidike kršitve oziroma ravnanja posameznika znotraj istega historičnega dogodka. V okviru prekrškovnega postopka je bil obravnavan zgolj en izsek istega historičnega dogodka, v okviru kazenskega postopka pa še (pre)ostali del, zato kršite

Opis kaznivega dejanja vsebuje tudi znake prekrška, ne vsebuje pa dodatne okoliščine, ki bi bila značilna le za kaznivo dejanje, zato je pritrditi prvostopenjskemu sodišču, da se oba opisa sklicujeta na določeno ravnanje obdolženca, vidno v zunanjem svetu, pri čemer sta opisa identična glede časa, kraja, načina in sredstva storitve, nenazadnje tudi glede prepovedane posledice, torej je dejstvena podlaga, na katero se sklicujeta tako opis prekrška kot opis kaznivega dejanja v zasebni tožbi, v bistvenem enaka.

V okoliščinah obravnavanega primera, kjer je predmet presoje v obeh postopkih vedenje obsojenca do policistov v istem historičnem dogodku, ob odsotnosti opisa prekrška v plačilnem nalogu ni mogoče zaključiti, da očitek napada na uradno osebo po tretjem in prvem odstavku 300. člena KZ-1 v kazenskem postopku ne izhaja iz dejstev, ki so identična ali v bistvenem enaka dejstvom, ki so bila podlaga za izdani plačilni nalog. Velja domneva, da so bila z izdanim plačilnim nalogom zajeta vsa obsojenčeva ravnanja v razmerju do policistov v historičnem dogodku, s čimer je podan položaj pravnomočno razsojene stvari, ki izključuje vnovičen kazenski pregon.

V postopku za oprostitev plačila sodne takse je sodišče utemeljeno zavrnilo ponovno podan predlog oškodovanca kot tožilca, z dne 22. 3. 2023, za oprostitev plačila sodne takse po plačilnem nalogu I Kpd 5558/2022-39 z dne 19. 3. 2024. O navedenem predlogu pritožnika je sodišče namreč predhodno že odločilo s sklepom I Kpd 5558/2022 z dne 18. 10. 2023, pravnomočen dne 15. 11. 2023, v katerem je upoštevalo tudi pritožnikov premoženjski položaj kot ga zatrjuje v pritožbi, O isti taksni obveznosti (o predlogu za oprostitev plačila sodne takse) je bilo že odločeno pred sodiščem prve stopnje, zato bi ponovno odločanje o tovrstnem predlogu nasprotovalo prepovedi ne bis in idem.To bi bilo mogoče le v primeru spremenjenih okoliščin, katerih pa oškodovanec kot tožilec ni navajal niti izkazal.

Res je, da državni tožilec v kazenskem postopku po četrtem odstavku 45. člena ZKP ni samo stranka z enakimi pravicami kot obdolženec, ampak da nastopa tudi kot državni organ, in res je, da se prepoved sojenja o isti stvari iz 31. člena Ustave ter izpeljana prepoved preganjanja in kaznovanja iz prvega odstavka 10. člena ZKP nanašata na kazenske ter primerljive sodne in izvensodne postopke. Pa vendar, nobena od prepovedi zavrženja kazenske ovadbe v danem primeru ne zajema. Izhodišče za presojo o zastaranju kazenskega pregona je vsakokratni opis kaznivega dejanja v izreku, praviloma prvostopenjske sodbe. Po opisu je bilo kaznivo dejanje storjeno v obdobju od 31. 7. 2013 do 13. 9. 2013, vložnik pa je kaznivo dejanje storil na način, da oškodovancu ni izročil pretežnega zneska denarja, ki mu je bil predhodno nakazan na fiduciarni račun njegove odvetniške pisarne. Glede na tako opisano opustitev izročitve je jasno, da kaznivo dejanje ni moglo biti storjeno že ob nakazilu denarja dne 30. 6. 2012, ampak ko je vložnik po nekaj izročenih zneskih z nadaljnjim izročanjem denarja oškodovancu prenehal.

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi v izpodbijanem sklepu pravilno upoštevalo v starejši in novejši sodni praksi sprejeto stališče, da ima sklep sodnika posameznika v skrajšanem postopku o zavrženju obtožnega predloga (prvi odstavek 437. člena ZKP) iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP (da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje) učinek prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem), saj gre v vsebinskem pogledu za že razsojeno stvar (res iudicata), kar je okoliščina, ki izključuje kazenski pregon (3. točka prvega odstavka 277. člena ZKP) ter je obtožnico oškodovanke kot tožilke iz tega razloga utemeljeno zavrglo (prvi odstavek 278. člena ZKP).

Ugotovitev identitete dejanskega stanja in posledic postopka o prekršku zaradi prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 in v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1.

Vprašanje dvojne kaznivosti je procesna predpostavka za vodenje kazenskega postopka. Načelo iura novit curia (sodišče pozna pravo) velja tudi v primeru tujega prava, zato je sodišče dolžno po uradni dolžnosti pridobiti podatke o tujem pravu ter opraviti presojo identiteto norme. Kraj in čas storitve dejanja nista zakonska znaka kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1, saj že zaradi njegove kolektivne narave ni mogoče zahtevati natančno krajevno in časovno opredelitev posameznih dejanj, temveč predstavljata sestavni del opisa kaznivega dejanja, s katerim se obtožencu omogoči uspešno obrambo. Razlogi za sprejetje obtoženčevega priznanja ne sodijo v obrazložitev sodbe. Sodišče se v obrazložitvi omeji zgolj na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel. Čas prebit v ekstradicijskemu priporu se ne upošteva pri priporu v postopku pred vložitvijo obtožnice (maksimalni čas 6 mesecev), saj določbe 201. in 205. člena ZKP zanj niso uporabljive.

Dejstva, ki sta jih ugotovila prekrškovni organ in sodišče prve stopnje, so bistveno različna, čeprav izhajata iz istega historičnega dogodka, vendar obsega kaznivo dejanje, za razliko od prekrškov iz odločbe o prekršku, še druga dejstva, to je ogrozitev življenja in telesa dveh oseb, kar je preraslo tudi v konkretno poškodbeno posledico povzročitev prometne nesreče z lahko telesno poškodbo dveh oseb, česar pa prekrški, za katere je bil obdolženec spoznan za odgovornega, niso vsebovali. Zato pri navedenih prekrških in obravnavanem kaznivem dejanju ne gre za identična ali bistveno enaka dejstva, saj se razlikujejo, odločba prekrškovnega organa ne pomeni t.i. "res iudicata" in zato ne gre za isto stvar in tudi ne za ponovno sojenje o isti stvari.

Izvršitveno ravnanje in predmet napada sta v opisih v bistvenem enaka, vendar pa je bistveno, da opis kaznivega dejanja obsega še druga dejstva, to je natančen opis poškodbene posledice, ki je temeljni zakonski znak očitanega kaznivega dejanja. Upoštevaje povedano gre z vidika prepovedane posledice za kvalitativno razliko, saj opis kaznivega dejanja poleg znakov prekrška vsebuje tudi nastanek lahke telesne poškodbe, s čimer je opredeljena tudi večja kriminalna količina kot v opisu prekrška. Zato gre zgolj za delno prekrivanje dejanskih stanov, kar pomeni, da ni izkazan položaj, ki bi narekoval uporabo pravila prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari.

Odločilno za obravnavano zadevo je dejstvo, da je obsojenec z izvrševanjem zapora ob koncu tedna že pričel, vendar ga še ni zaključil, kar pomeni, da bi obsojenec v posledici združitve kazni v svojo škodo izgubil že pridobljeno možnost nadomestne izvršitve ene od posamičnih kazni.

Skladno s prvim odstavkom 129. člena ZKP sodba postane pravnomočna, če se ne more izpodbijati s pritožbo (formalna pravnomočnost). Glede na to, da drugostopenjske sodbe ni mogoče izpodbijati s pritožbo (razen v primerih po 398. členu ZKP, za kar v tej zadevi očitno ne gre), je prvostopenjska sodba v obsodilnem delu glede odločbe o krivdi, ki jo je drugostopenjsko sodišče potrdilo, postala formalno pravnomočna. Posledično je prvostopenjska sodba v navedenem delu postala tudi materialno pravnomočna, kar pomeni, da je bilo o obdolženkini krivdi za navedena dejanja dokončno odločeno (res iudicata). Pritožbeno uveljavljanje kršitve prvega odstavka 359. člena in v zvezi s četrtim odstavkom 364. člena ZKP ni utemeljeno. Če bi prvostopenjsko sodišče v krivdoreku izpodbijane sodbe navajalo opis kaznivih dejanj, glede katerih je bila obdolženka že pravnomočno spoznana za krivo, bi to pomenilo, da bi s tem znova odločalo o obdolženkini krivdi zanje - torej o nečem, o čemer je že bilo pravnomočno razsojeno. To pa bi predstavljalo očitno kršitev temeljnega načela prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari (ne bis in idem), kot to izhaja iz 31. člena Ustave Republike Slovenije in prveg

Pritožnik pravilno navaja, da je kasnejši kazenski postopek dopusten, če ne izhaja iz identičnih ali bistveno enakih dejstev kot predhodni prekrškovni postopek, vendar je zmotno pritožbeno zatrjevanje, da so v opisu očitanega kaznivega dejanja okoliščine, ki se bistveno razlikujejo od okoliščin, na podlagi katerih je bil obdolžencu izdan plačilni nalog za prekršek po drugem odstavku 7. člena ZJRM-1. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, se obdolžencu v tem postopku očita identično prepovedano ravnanje (žaljenje, grožnje ter ogrožanje navedenih policistov), ki ga v bistvenem tvorijo enaka dejstva. Nadaljnje grožnje, navedene v opisu kaznivega dejanja, ki sicer niso vključene v opis prekrška, in sicer, da jih bo našel, ko bodo v civilu in z njimi fizično obračunal, da nima pištole, da pa bi jih vse pobil, če bi jo imel in da si bo pridobil pištolo in jih vse postrelil, ne pomenijo, da gre za v bistvenem drugačna dejstva, zaradi katerih uvedeni kazenski postopek ne bi pomenil kršitve načela ne bis in idem, kot je pravilno zaključilo prvostopenjsko sodišče. Podobno velja tudi v obravnavanem primeru, kjer sicer drži, da opis kaznivega dejanja vsebuje še grožnje s pištolo

Resda je bistvena razlika med zaprtim in odprtim zaporskim režimom v stopnji (intenzivnosti) omejevanja osebne svobode in v načinu, na katerega se omejevanje izvršuje, vendar sta po naravi stvari oba zaporska režima v temelju enaka, saj oba de facto predstavljata odvzem prostosti, ki je po trajanju (še vedno) izenačen. Torej je v prvi vrsti od dolžine zaporne kazni odvisno, kako hud je poseg v obsojenčevo ustavno pravico do osebne svobode. Zaradi povedanega se pravni položaj obsojenca z izrekom enotne kazni zapora v postopku "neprave obnove kazenskega postopka" vsekakor izboljša, saj se z novo sodbo skrajša poseg v njegovo osebno svobodo. Pri izbiri režima (strožji ali blažji) prestajanja prostostne kazni pa gre za penitenciarno individualizacijo kazni, ki pa ni v izključni pristojnosti sodišča in vpliva zgolj na obsojenčev dejanski položaj.

Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da je bila novela KZ-1G sprejeta zaradi spremenjenih družbenih razmer, množičnih migracij in zaradi interesa Republike Slovenije, da varuje svoje meje in notranje ozemlje in pravice odločanja o tem, kdo lahko vstopi na njeno ozemlje. Ne glede na zvišanje predpisane kazni pa je sodišču še vedno na voljo več institutov kazenskega materialnega prava, ki mu omogočajo ustrezno individualizacijo kazni, in sicer velik razpon predpisane kazni v šestem odstavku 308. člena KZ-1 (od treh do petnajstih let zapora), možnost omilitve kazni pod mejo, ki je predpisana z zakonom, ali uporaba milejše vrsti kazni (50. člen KZ-1) ter posebne meje omilitve kazni zapora v primeru priznanja krivde po obtožbi oziroma v sporazumu o priznanju krivde (drugi odstavek 51. člena KZ-1).

V obravnavani zadevi gre pritrditi vložniku, da je bil v obeh postopkih obravnavani isti historični dogodek obsojenčevega fizičnega napada na oškodovanko. Vendar to ne zadošča za zaključek, da je bilo kršeno načelo ne bis in idem. Kadar sodišče ugotovi, da gre za isto stvar oziroma ravnanje (idem), mora za odločitev o tem ali je bilo načelo kršeno ali ne, presoditi še, ali je podan element bis, torej, ali gre za podvajanje postopkov oziroma za dvakratno sojenje. Po presoji Vrhovnega sodišča v predmetni zadevi ne gre za podvajanje postopkov. Obravnavanje obsojenca najprej v prekrškovnem postopku, zaradi kršitve javnega reda in miru, ki je bila ugotovljena in sankcionirana takoj po njenem nastanku, iz česar izhaja poudarjena specialno preventivna vloga, ter nato še v kazenskem postopku, ko se je naknadno izkazalo, da je oškodovanka utrpela tudi telesno poškodbo, se glede na različne nastale posledice in drugačno težo storilčevega ravnanja, izkaže za upravičeno.

V postopku pred Ustavnim sodiščem ni urejen t.i. privilegij pridruženja, kar pomeni, da obsodilna sodba zoper obsojenko, ki ustavne pritožbe ni vložila, ni bila razveljavljena. Z izdajo kasnejše zavrnilne sodbe glede istega kaznivega dejanja je sodišče prekršilo kazenski zakon v vprašanju že razsojene stvari oziroma prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari.

Odločilni dokaz predstavljajo ravno navedbe F. F., ki jih je o svojih neposrednih zaznavah navedenih dejstev glede obtoženca podal tajnim policijskim delavcem, saj tajni delavci v neposrednem stiku z obtožencem sicer niso bili. F. F. tako po presoji pritožbenega sodišča predstavlja ključno obremenilno pričo, na izjavah katere v pretežni meri temelji obsodba obtoženca. V primeru obremenilnih izjav, ki jih sodišče dopusti kot dokaz, mora biti obrambi omogočeno zaslišanje avtorja teh obremenilnih izjav, kar mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Kadar sodišče kriminaliste zasliši o tem, kar jim je med izvajanem prikritih preiskovalnih ukrepov povedala neka oseba, gre dejansko za zaslišanje posrednih prič in je v takih primerih treba praviloma zaslišati neposredno pričo, torej tisto osebo, ki je neko dejstvo dejansko sama neposredno zaznala in ne zadošča zgolj zaslišanje osebe, kateri je neposredna priča le povedala o svoji zaznavi.