48. člen KZ-1

Razbremenilni poudarek, da obdolženi od storitve obravnavanega kaznivega dejanja dne 3. 7. 2023 ni storil novega kaznivega dejanja ali prekrška, s katerim bi kršil pravila cestnega prometa, je zgrešen, saj se vzdržnost od ponovnega protipravnega ravnanja v okviru kazenske sankcije (zgolj) opominjevalne narave od obdolženega pričakuje, pod pretnjo izreka kazni zapora za vnovično odklonsko obnašanje v cestnem prometu.

Pritožbeno izpostavljena okoliščina, da bi imel obdolženi v prekrškovnem postopku možnost predlagati odložitev izvršitve prenehanja vozniškega dovoljenja ali predčasne vrnitve le-tega, na odločitev v kazenskem postopku ne more vplivati, saj gre za različno naravo in pravne posledice po zagovorniku primerjanih sodnih postopkov. V pritožbenem polemiziranju o možnostih obdolženega v prekrškovnem postopku se oddalji od neizpodbitnega dejstva, da je sodišče prve stopnje po zaključenem kazenskem postopku obdolženemu izreklo kazensko sankcijo po KZ-1, ki ima vsebinsko drugačen namen in posledice kot upravne sankcije v prekrškovnem postopku.

Če sodišče posamezne kazni najprej ne določi pri posameznem kaznivem dejanju, je ne more izreči šele v okviru enotne kazni. Posebna odločba o izvršitvi posameznih ali vseh stranskih kazni je predvidena le za izrek pogojne obsodbe.

Sodišče prve stopnje je namreč obdolženki na podlagi 48. člena KZ-1 utemeljeno izreklo prepoved vožnje motornega vozila "B" kategorije v najdaljšem predpisanem trajanju - dveh let. Za takšno odločitev je v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo tehtne in prepričljive razloge, ki jih zagovornik ne more omajati. Pri tem ob upoštevanju že navedenih olajševalnih in obteževalnih okoliščinah ni prezrlo vrste in narave kršitev cestnoprometnih predpisov, in sicer zlasti visoko koncentracijo alkohola, ki ga je imela obdolženka v krvi ob storitvi kaznivega dejanja in je presegla trikratnik dovoljene vrednosti; obdolženkino sankcioniranost zaradi kršitev pravil v cestnem prometu, med drugim tudi zaradi vožnje pod vplivom alkohola (kar nakazuje na njen izjemno nekritičen odnos to spoštovanja pravil v cestnem prometu, nenazadnje pa tudi do preostalih udeležencev); ter da je bil v obravnavanem dogodku udeleženec telesno poškodovan.

Dispozicija kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 323. členu KZ-1 je blanketne narave, zato zakonsko bit tega kaznivega dejanja dopolnjuje razlaga ustreznih predpisov o varnostni cestnega prometa, katerih kršitev spada v njegov dejanski stan. Bistvo očitka kršitve prvega odstavka 98. člena ZPrCP je v tem, da obdolženec ni upošteval omejitev, prepovedi in obveznosti, izražene s prometno signalizacijo, in sicer bočnih ovir. Res je, da so bile bočne ovire postavljene tako, da je bilo med posamezne bočne ovire možno zapeljati z vozilom, kar pa še ne pomeni, da ima zagovornik prav, da obdolženec zgolj zato ni kršil prvega odstavka 98. člena ZPrCP. V konkretnem primeru je potrebno upoštevati, zakaj so bile bočne ovire postavljene na cestišču. Bočne ovire v skladu s Pravilnikom označujejo mesto izvajanja del oziroma so postavljene v cestnem prometu, kjer je promet preusmerjen na desno oziroma levo, torej tam kjer velja poseben prometni režim. Glede na to, da je bila na obravnavanem cestišču oziroma voznem pasu pričakovana smer naravnost, je bilo lahko po presoji pritožbenega sodišča vsakemu povprečnemu vozniku jasno, da so bočne ovire fizično ločevale

Ne le, da sta obtoženca kaznivi dejanji izvršila kot člana hudodelske združbe, tujce sta izpostavila nevarnosti za življenje in zdravje v izjemno nehumanih in ponižujočih razmerah prevoza. Zato sta izrečeni zaporni in denarni kazni primerni in pravični ter primerljivi z odločitvami v dveh drugih zadevah, kjer ni bila ugotovljena tolikšna kriminalna količina ter še dodatne obteževalne okoliščine.

Pri izrekanju stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila po 48. členu KZ-1, ki je fakultativne narave, se sodišče opre na splošna pravila za izbiro in odmero kazni kot so predpisana v 49. členu KZ-1. Teža storjenega kaznivega dejanja, še zlasti pa obdolženčeva zelo visoka stopnja alkoholiziranosti v času storitve predmetnega kaznivega dejanja, ki je za kar 1,17 g/kg presegla mejo 1,10 g/kg, ki jo je zakonodajalec postavil za opredelitev vožnje v cestnem prometu kot nevarne glede na 1. točko prvega odstavka 324. člena KZ-1, obenem pa najvišja stopnja obdolženčeve krivde, narekujejo izrek predlagane stranske sankcije.

Skozi vztrajno pritožbeno zatrjevanje, da gre dejansko za vozilo kategorije B in ne F, saj ne gre za traktor oziroma gozdarsko vozilo, neposredno namenjeno delu v kmetijstvu, obdolženi povsem zanemari izsledek uradne poizvedbe prvostopenjskega sodišča pri Javni agenciji Republike Slovenije za varnost prometa z dne 13. 6. 2023, iz katerega jasno izhaja, da je za vožnjo obravnavanega vozila potrebno dovoljenje kategorije F, pri čemer sta poljski proizvajalec in homologacijski organ tista, ki določata potrebno kategorijo dovoljenja za upravljanje vozila. Obenem ostane pritožbeno prezrto, da sta izpostavljeni ugotovitvi pritrdila tudi oba sodna izvedenca prometne stroke, Č. Č. in C. C..

Sodišče je pri izrekanju kazenske sankcije v primeru priznanja krivde v skladu z določbo šestega odstavka 285.č člena ZKP omejeno s tožilskim predlogom in obdolžencu ne sme izreči strožje kazenske sankcije od predlagane, vendar navedena prepoved velja samo pod predpostavko, da je tožilčev kaznovalni predlog zakonit. Drugi odstavek 269. člena ZKP namreč določa, da tožilec lahko predlaga kazensko sankcijo za primer priznanja, vendar samo pod pogoji in v mejah, ki jih določa kazenski zakon, kar pa v obravnavanem primeru ni bilo spoštovano.

Obdolženec je vozil vozilo po mestnem središču, povzročil prometno nesrečo in lahko telesno poškodbo policista ter imel še dve uri po dogodku 1,77 g/kg alkohola v krvi, v urinu pa 3,05 g/kg alkohola, torej je bil že v eliminacijski fazi. Glede na okoliščine izvršitve kaznivega dejanja, predhodno obravnavanost za prekrške, tudi zaradi vožnje pod vplivom alkohola, zaradi česar mu je bilo izrečenih 18 kazenskih točk in izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, je obdolženca šteti za nevarnega voznika, ki ga je potrebno za določen čas, dokler teče kazenski postopek, izločiti iz prometa.

Izvršitveno ravnanje in predmet napada sta v opisih v bistvenem enaka, vendar pa je bistveno, da opis kaznivega dejanja obsega še druga dejstva, to je natančen opis poškodbene posledice, ki je temeljni zakonski znak očitanega kaznivega dejanja. Upoštevaje povedano gre z vidika prepovedane posledice za kvalitativno razliko, saj opis kaznivega dejanja poleg znakov prekrška vsebuje tudi nastanek lahke telesne poškodbe, s čimer je opredeljena tudi večja kriminalna količina kot v opisu prekrška. Zato gre zgolj za delno prekrivanje dejanskih stanov, kar pomeni, da ni izkazan položaj, ki bi narekoval uporabo pravila prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari.

Glede na ugotovljene okoliščine, ko je obdolženka vozila pod vplivom kar štirih psihoaktivnih zdravil in bila predhodno že dvakrat obravnavana za prekrške zaradi kršitve cestnoprometnih predpisov, je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna ocena, da je izrečena stranska kazen v trajanju enega leta povsem primerna. Ne gre prezreti, da je bila oškodovanka B. B. v obravnavani prometni nezgodi hudo telesno poškodovana in bo njeno zdravje ostalo za vselej v manjši meri okvarjeno. Tako okoliščine, ki jih v svoji pritožbi poudarja zagovornica, ne morejo omajati pravilnosti prvostopenjske odločitve, saj bo tudi po presoji sodišča druge stopnje enoletno obdobje primerno, da bo obdolženka v celoti ozavestila nujnost doslednega spoštovanja cestnoprometnih predpisov.

Pritožnik utemeljeno opozarja na določbo šestega odstavka 137. člena ZKP, ki določa, da se čas, za katerega je bilo vzeto vozniško dovoljenje, obdolžencu, ki je na prostosti, všteje v izrečeno kazen prepovedi vožnje motornega vozila. Te določbe pa sodišče prve stopnje ob izreku stranske kazni ni uporabilo, zato je podana kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. S tem, ko v izrečeno stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije ni vštelo časa odvzema vozniškega dovoljenja, je sodišče prve stopnje prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Po določbi 386. člena ZKP pritožba zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožilec pritožbo podal v korist obdolženca, s katero pa izrecno ni izpodbijal odločbe o kazenski sankciji, vendar se glede na določbo 386. člena ZKP po samem zakonu šteje, da je bila pritožba podana tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbeno sodišče je v okviru tega preizkusa ugotovilo, da je potrebno obdolžencu izreči pogojno obsodbo. Le to sodišče izreče, če glede na osebnost storilca, njegovo prejšnje življ

Glede na to, da je bil obdolženec (v navzočnosti svojega zagovornika) seznanjen s pravnimi posledicami podanega priznanja in sklenjenega sporazuma, ko mu je bilo torej znano, da zoper sporazum ni pritožbe, se obdolženčeva pritožbena izvajanja, s katerimi se zavzema za znižanje stranske kazni prepovedi vožnje motornih vozil B kategorije, pokažejo kot neutemeljena.

Čeprav je državna tožilka v obtožnem predlogu predlagala izrek stranske kazni prepoved vožnje motornega vozila B kategorije, pa je sodišče smelo, ko je sprejelo priznanje krivde, obdolžencu izreči prepoved vožnje motornega vozila za kategorije AM, B, B1 in G. Tožilka je na predobravnavnem naroku opredelila kaznovalni predlog tako, da se je sklicevala na sklep iz 137. člena ZKP, ki ga je sodišče izdalo pred predobravnavnim narokom, vsebuje pa prepoved vožnje motornih vozil kategorij AM, B, B1 in G. Nerazveljavljen del sodbe sodišča prve stopnje iz prvega sojenja je odločba o krivdi in pravni opredelitvi (skupni izraz: krivdorek), ki je postal pravnomočen z drugostopenjsko odločitvijo, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 4. 3. 2022 (prvi odstavek 129. člena ZKP). Ker pa je sodeča sodnica v novem sojenju ponovno odločila o krivdi zoper obdolženega A. A. zaradi kaznivega dejanja nevarne vožnje po 1. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1, pa je na opisan način zagrešila kršitev kazenskega zakona v vprašanju iz 3. točke 372. člena ZKP (ne bis in idem).

Res je obrazložitev izpodbijane sodbe obširna, vendar kljub temu iz razlogov izpodbijane sodbe povsem jasno izhaja, na kakšni podlagi je sodišče prve stopnje sprejelo svoje zaključke glede odločilnih okoliščin prometne nesreče, ki je opisana v izreku izpodbijane sodbe in zakaj je obdolžencu očitano kaznivo dejanje v celoti dokazano. Sodišče prve stopnje je namreč že tekom povzemanja vsebine posameznih dokazov le-te obenem dokazno ocenilo in jih povezalo z izsledki ostalih izvedenih dokazov, nato pa svoje ugotovitve še dodatno strnilo. Drži sicer, da je sodišče prve stopnje (sicer po nepotrebnem) zelo podrobno povzelo celotno delo sodnih izvedencev, predvsem delo izvedenca medicinske stroke dr. A. A. in izvedenca za raziskavo prometnih nezgod dr. B. B., ki sta svoji mnenji večkrat dopolnila, vendar se v zvezi s tem ni mogoče strinjati z navedbami zagovornice, da razlogi sodišča prve stopnje o tem, katero od njunih stališč sprejema, niso jasni. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi sodbe razumljivo pojasnilo, da sta izvedenca svoje ugotovitve dopolnila glede na dodatne in bolj natančne podatke, povezane s potekom prometne nesreče, zaradi česar sta njuni mnenji glede posame

Pritožba še navaja, da obdolženec ne more biti spoznan za krivega očitanega kaznivega dejanja, ker mu je bila zaradi obravnavanega prestopa meje izrečena globa za prekršek, ki jo je tudi plačal. Pritožbeno sklepanje ni pravilno, saj obdolžencu ni bila izrečena globa zaradi ravnanja, ki se mu očita v kazenskem postopku, torej nezakonitega spravljanja tujcev čez državno mejo in prevažanja po ozemlju Republike Slovenije za plačilo, temveč zaradi storjenega prekrška, ker je prestopil mejo na nedovoljenem prehodu, kot je obdolženec v zagovoru tudi sam povedal.

Pritožbene trditve o kršitvi kazenskega zakona s sklicevanjem na kršitve cestnoprometnih predpisov, ki niso zakonski znak po prvem odstavku 324. člena KZ-1 in niti pogoj za obstoj tega kaznivega dejanja, so neutememeljene.

Soglašati pa je potrebno s pritožbo v delu, ko graja prvostopno sodišče, ker je obdolžencu, kot stransko kazen izreklo prepoved vožnje motornih vozil ne le kategorije B, temveč tudi kategorij A, AM in G. Kot pravilno izpostavlja pritožba, izpodbijana sodba v tej smeri nima ustreznih razlogov. Prvostopno sodišče namreč tega, zakaj je obdolžencu izreklo poleg obligatorne prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije še prepoved vožnje za vsa vozila, ni obrazložilo. Soglašati je zato potrebno z obdolženčevo zagovornico, da je prvostopno sodišče v tej smeri zagrešilo v pritožbi uveljavljano kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu sodba sodišča prve stopnje razveljavilo in v tem delu zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da gre v obravnavanem primeru za takšne obteževalne okoliščine, predvsem da je obdolženec prometno nesrečo povzročil, ko je imel v krvi kar 2,13 grama alkohola na kilogram krvi in s tem znatno presegel dopustno mejo dovoljene vsebnosti alkohola v krvi v času vožnje, ki, skupaj z ostalimi že navedenimi, nedvomno zahtevajo izrek nepogojne stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije, ki jo je tudi ustrezno odmerilo za čas šest mesecev, računajoč od dne pravnomočnosti sodbe in vanjo pravilno vštelo čas dejanskega odvzema vozniškega dovoljenja.