VSRS Sodba in Sklep X Ips 242/2014

I. Revizija D. H. se zavrže.

II. Reviziji F. Š., D. S., M. Š. in J. Š. se ugodi in se sodba Upravnega sodišča RS I U 279/2013-66 z dne 18. 3. 2014 spremeni tako, da se tožba zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna strankam z interesom F. Š., D. S., M. Š. in J. Š. povrniti stroške upravnega spora na obeh stopnjah v višini 721,14 EUR v roku 15 dni od dneva vročitve te sodne odločbe.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi in odpravilo sklep o dovolitvi izvršbe Upravne enote Ljutomer št. 321-128/93 z dne 5. 7. 2012 ter odločilo, da se predlogu upravičencev v upravnem izvršilnem postopku ne ugodi ter se ne dovoli izvršba delne odločbe Upravne enote Ljutomer št. 321-128/92 z dne 21. 10. 1999 v delu, ki se nanaša na pok. A. A. kot upravičenca do denacionalizacije. Zavrnilo je tudi stroškovne zahtevke strank z interesom. Prvostopenjski upravni organ je z navedenim sklepom ugotovil, da je odločba o denacionalizaciji tega organa št. 321-128/92 z dne 21. 10. 1999, s katero je bila tožniku kot zavezancu naložena izročitev obveznic Slovenskega odškodninskega sklada (v nadaljevanju SOD) v višini 219.418,00 DEM skrbniku D. H., postala izvršljiva 13. 3. 2000 ter se zato njena izvršba dovoljuje (v 1. točki izreka), tožniku naložil, da je dolžan v roku štirih mesecev po pravnomočnosti tega sklepa obveznice v višini 109.709,00 DEM, ki pripadajo upravičencu J. H., izročiti njegovim dedičem po pravnomočnem sklepu o dedovanju D 59/2003 z dne 18. 5. 2011, ki je postal pravnomočen 16. 6. 2011 (v 2. točki izreka), tožniku zagrozil, da bo v primeru neizvršitve navedene obveznosti kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v znesku 300,00 EUR (v 3. točki izreka) ter navedel, da pritožba zoper sklep ne zadrži izvršitve (v 4. točki izreka). Tožena stranka je z odločbo št. 490-56/2012/6 z dne 9. 1. 2013 zavrnila tožnikovo pritožbo zoper naveden sklep prvostopenjskega organa.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbo sodišče prve stopnje navaja, da so glede na stališče Vrhovnega sodišča iz sodnih odločb I Up 196/2010 z dne 8. 7. 2010, I Up 532/2012 z dne 24. 4. 2013 in I Up 246/2013 z dne 2. 10. 2013, v tem primeru podane procesne predpostavke za vsebinsko odločanje o tožbi. Odškodnina, ki jo mora na podlagi denacionalizacijske odločbe upravičencu v obliki izročitve obveznic v ustrezni vrednosti dati (izplačati) tožnik kot zavezanec, ima lastnost terjatve v smislu prvega odstavka 356. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Gre za upravnopravno razmerje, v katerem sta udeležena upravičenec, ki mu je organ v skladu z določbami ZDen podelil pravico do odškodnine, in zavezanec, ki mu je organ v skladu z določbami navedenega zakona naložil obveznost odškodnino dati (obveznostna odločba). To pa pomeni, da je z odločbo po vsebini urejeno obligacijsko razmerje ter da je z njo upravičenec pridobil terjatev v razmerju do zavezanca, za katero lahko veljajo določbe 356. člena OZ, če se zavezanec nanje sklicuje. Določba 6. člena ZDen se lahko nanaša tudi na izvršilni postopek, saj se tudi posamezne določbe ZDen nanašajo na izvrševanje odločbe. Preizkus izvršljivosti po prvem odstavku 290. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) mora (vsaj na ugovor zavezanca) obsegati tudi ugotovitve o morebitnih drugih okoliščinah, ki so nastale po nastopu izvršljivosti ter v času odločanja o predlogu za dovolitev izvršbe predstavljajo oviro za izvršbo. V prvem odstavku 292. členu ZUP je splošno določeno, da je zoper sklepe v upravnem izvršilnem postopku dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo. To pomeni, da so tudi v postopku odločanja o dovolitvi izvršbe lahko pravno relevantne okoliščine, ki se nanašajo na samo izvršbo in ki bi lahko predstavljale oviro za izvršitev odločbe, če jih v posameznem primeru drug zakon ne izključuje. Neutemeljene so navedbe strank z interesom (v nadaljevanju revidenti), da zastaranje ni moglo pričeti teči pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju. Čeprav so prejemniki po določbah Uredbe o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec Slovenski odškodninski sklad (v nadaljevanju Uredba), tudi dediči upravičenca ob predložitvi pravnomočnega sklepa o dedovanju, je zastaranje pričelo teči, ko je skrbnik za posebni primer mogel terjati izpolnitev obveznosti, to je po preteku štirih mesecev od nastopa pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe, ko je ta odločba postala izvršljiva. Skrbnik za posebni primer se v denacionalizacijskem postopku namreč postavi prav z namenom, da začasno (do zaključka zapuščinskega postopka po umrlem upravičencu) upravlja z denacionaliziranim premoženjem. Zastaranje ni moglo biti pretrgano z izročitvijo obveznic v korist pok. upravičenke B. B., o katere denacionalizacijskem upravičenju je bilo odločeno z isto odločbo. Glede izvršbe se namreč vsak del odločbe šteje za samostojno odločbo. Sklicevanje na sklep Vrhovnega sodišča II Ips 318/2002 z dne 3. 7. 2003 in 78. člen ZDen za obravnavani postopek ni pravno pomembno. Odškodovanje za podržavljeno premoženje z obveznicami ne poteka z vzpostavitvijo lastninske pravice upravičenca na obveznicah, zato so neutemeljene trditve, da so obveznice SOD premična stvar, na kateri sta upravičenca do denacionalizacije z odločbo pridobila lastninsko pravico. Pravnomočna denacionalizacijska odločba je le podlaga za izročitev obveznic prejemniku. Glede na navedeno se je tožnik v postopku izvršbe lahko skliceval na zastaranje judikatne terjatve. Da je od nastopa izvršljivosti denacionalizacijske odločbe 13. 3. 2000 do vložitve predloga za dovolitev izvršbe 29. 3. 2012 preteklo več kot deset let, pa ni sporno. Ker organ pri izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe ugovarjane okoliščine zastaranja ni upošteval, je sklep nezakonit ter ga je sodišče prve stopnje odpravilo ter samo odločilo, da se predlagana izvršba delne denacionalizacijske odločbe, kolikor se nanaša na J. H. kot upravičenca do denacionalizacije, ne dovoli.

3Revidenti zoper sodbo sodišča prve stopnje vlagajo revizijo. Njeno dovoljenost uveljavljajo po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revizijo vlagajo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Navajajo, da niso bile podane procesne predpostavke za vsebinsko odločanje o tožbi. Stališče, da je v obravnavani zadevi mogoče uporabiti 356. člen OZ, je zmotno. Gre za izvršbo odločbe o denacionalizaciji po določbah ZUP, ki ugovora zastaranja ne predvideva. Ugovor je mogoč le iz petih razlogov, taksativno naštetih v prvem odstavku 293. člena ZUP. Zastaranja izvršitve odločbe ne pozna niti ZDen. Ni se mogoče sklicevati na 6. člen ZDen. Določba 356. člena OZ je v nasprotju z namenom ZDen. ZDen tudi ne vsebuje določb o izvrševanju denacionalizacijske odločbe. Ugovor zastaranja se lahko poda v okviru odločanja o utemeljenosti zahtevka, ne pa tudi v postopku upravne izvršbe. Če bi zakonodajalec menil, da se upravni organi lahko izognejo izvršitvi upravnih odločb, bi to zapisal, vendar tega ni storil. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da so prejemniki v smislu Uredbe tudi pravni nasledniki, ki morajo zahtevi priložiti pravnomočen sklep o dedovanju, kar so v tem primeru lahko storili šele 16. 6. 2011. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati tudi določbe 78. člena ZDen. Revidenti ne morejo biti oškodovani zaradi morebitne neaktivnosti skrbnika za poseben primer, katerega dolžnost je le prostovoljna in častna. Poleg tega je z izročitvijo obveznic po pokojni upravičenki B. B. prišlo do delne izpolnitve odločbe o denacionalizaciji in s tem do pretrganja zastaranja.

4Revizija je bila vročena tožniku in toženi stranki. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila. Tožnik pa v odgovoru na revizijo primarno predlaga njeno zavrženje, podrejeno pa njeno vsebinsko zavrnitev.

K I. točki izreka:

5Revizija D. H. ni dovoljena.

6Po določbi drugega odstavka 95. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se po določbi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, morata stranka oziroma pooblaščenec za vložitev izrednega pravnega sredstva predložiti novo strankino pooblastilo. To pooblastilo mora biti na podlagi prvega odstavka 98. člena ZPP sodišču predloženo pri prvem procesnem dejanju. Če to ni storjeno, sodišče po petem odstavku 98. člena ZPP pravno sredstvo zavrže. Novo pooblastilo je pooblastilo, ki izvira iz časa, ko je stranki nastala pravica do vložitve izrednega pravnega sredstva, to je po pravnomočnosti izpodbijane odločitve.

7V obravnavanem spisu se nahajajo nova pooblastila F. Š., D. S., M. Š. in J. Š., ne pa tudi D. H. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 89. člena v zvezi s tretjim odstavkom 83. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavrglo.

K II. točki izreka:

8Revizija, ki so jo vložili F. Š., D. S., M. Š. in J. Š., je dovoljena na podlagi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 glede pomembnega pravnega vprašanja dopustnosti ugovora zastaranja v postopku prisilne izvršbe odločbe o denacionalizaciji.

9V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odpravilo v upravnem sporu izpodbijani upravni akt ter odločilo, da se predlogu upravičencev oziroma njihovih pravnih naslednikov v upravnem izvršilnem postopku ne ugodi in se ne dovoli izvršba delne odločbe o denacionalizaciji. Ker torej iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da se izvršilni postopek ne bo nadaljeval, je bilo glede na vsebino zadeve s sodbo sodišča prve stopnje pravnomočno odločeno o pravici, ki so jo pravni nasledniki upravičencev uveljavljali v upravnem izvršilnem postopku. Izpodbijana odločitev je za revidente negativna, zato je podan njihov pravni interes, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbijajo z revizijo.

10Revizija je utemeljena.

11Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta.

12Vrhovno sodišče mora kot revizijsko sodišče na pravilno uporabo materialnega prava po določbi 86. člena ZUS-1 paziti po uradni dolžnosti. Vendar pa ima navedeni preizkus v upravnem sporu svoje meje, saj je tudi kritika pravne presoje ugotovljenih dejstev lahko celovita le ob ustrezni revizijski trditveni podlagi,(1) v postopku revizije pa se presoja tudi omejuje na obseg, ki izhaja iz dovoljenosti revizije kot vsebinske procesne predpostavke. To pomeni, da se v primeru, da je revizija dovoljena zaradi odgovora na pomembno pravno vprašanje (2. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1) tudi presoja sodišča v postopku revizije omejuje na trditveno podlago revidenta in na okvir presoje, ki izhaja iz navedenega pomembnega pravnega vprašanja (86. člen ZUS-1 v povezavi z 371. členom ZPP, ki se po 22. členu ZUS-1 primerno uporablja v upravnem sporu).(2) V tem okviru je revizijsko sodišče v obravnavani zadevi tudi opravilo revizijski preizkus.

13Revizijski očitek, da je sodišče prve stopnje z vsebinsko obravnavo tožbe kršilo določbo 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ni utemeljen. Po tej določbi sodišče s sklepom zavrže tožbo, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Po ustaljeni upravno sodni praksi Vrhovnega sodišča je sodno varstvo zoper sklepe o dovolitvi izvršbe v upravnem sporu zagotovljeno le v obsegu ugovorov, ki se nanašajo na sam sklep o dovolitvi izvršbe (npr. ugovor neskladnosti izvršilnega naslova in sklepa o dovolitvi izvršbe; ugovor že izpolnjene obveznosti, ki je bila naložena z izvršilnim naslovom; ugovori, ki se nanašajo na način izvršbe; ugovor, da je bil akt, katerega prisilna izvršba se dovoljuje, v nadaljnjem upravnem ali upravno sodnem postopku spremenjen, odpravljen ali razveljavljen).(3) Tak je tudi ugovor zastaranja judikatne terjatve. Gre za ugovor, da je po nastopu pravnomočnosti in izvršljivosti odločbe prenehala pravica zahtevati izpolnitev obveznosti, in se kot tak nanaša na okoliščine, ki so nastopile po izdaji izvršilnega naslova (odločbe o denacionalizaciji) in ki hkrati pomenijo oviro za prisilno izvršitev. Nanaša se neposredno na sklep o dovolitvi izvršbe, saj ta vsebuje tudi odločitev o obstoju pogojev za dopustnost prisilne izvršitve. Zastaranje je materialnopravni inštitut, zato ni pomembno, da ZUP tega ugovora ne določa posebej. Skladno s prvim odstavkom 292. člena ZUP je sklep o dovolitvi izvršbe mogoče izpodbijati iz vseh razlogov, ki se nanašajo neposredno na izvršbo, ne pa tudi iz razlogov, ki se nanašajo na pravilnost odločbe, ki se izvršuje. Razlogov, iz katerih je v skladu z navedeno določbo mogoče izpodbijati sklep o dovolitvi izvršbe, zato ni mogoče omejiti le na razloge, ki so našteti v prvem odstavku 293. člena ZUP, kot to zmotno zatrjuje revizija. Če pa organ ugotovi razloge iz prvega odstavka 293. člena ZUP, izvršbo ustavi po uradni dolžnosti.

14Materialno pravo, ki ga je v tem primeru treba uporabiti, je ZDen. Njegov namen je poprava krivic, ki so bile s strani države prizadejane lastnikom zasebnega premoženja med drugo svetovno vojno in po njej. Kljub takemu izhodiščnemu namenu, ki temelji na pravilu, da je treba povrniti škodo, ki jo pravni subjekt povzroči s svojim ravnanjem, zakonodajalec ZDen ni zasnoval na institutu civilnega prava - vzpostavitve prejšnjega stanja. Na podlagi denacionalizacije ni mogoče uveljavljati odškodninskih zahtevkov po splošnih pravilih civilnega prava. Pri denacionalizaciji gre za poseben pravni institut, ki ga je zakonodajalec uzakonil s posebnim zakonom. Glede na tak namen gre za sistemski zakon, v katerem so opredeljena vsa osnovna načela procesa denacionalizacije.(4)

15Ureditev instituta denacionalizacije z ZDen je torej celovita in utemeljena na pojasnjenem namenu zakona ter iz tega izvirajoče posebne narave tega instituta. V skladu s tem je skladno s prvim odstavkom 6. člena ZDen bistveno omejena dopustnost uporabe splošnih premoženjskih oziroma odškodninskih predpisov. Denacionalizacija (drugače kot splošna obligacijska razmerja) ni zasnovana na dispozitivnih normah, ampak na normah prisilnega značaja (ius cogens). Omejitev pravic, ki jih upravičenci pridobijo iz denacionalizacije, je zato mogoča le na podlagi izrecne zakonske določbe.

16Z zastaranjem, kot je urejeno v civilnem pravu, s potekom določenega časa preneha pravica do sodnega varstva. To velja tudi za zastaranje judikatnih terjatev, ki je urejeno v 379. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR, ki ga je glede na trenutek nastopa izvršljivosti pravnomočne odločbe o denacionalizaciji v skladu s 1060. členom OZ treba uporabiti v tem primeru).(5) Take omejitve pravic, ki jih upravičenci pridobijo iz denacionalizacije, pa ni mogoče utemeljiti na splošnih obligacijskih pravilih. Mogoča bi lahko bila le, če bi jih zakonodajalec za denacionalizacijo izrecno predvidel. Glede na to, da je ureditev ZDen ob vseh dograditvah zakonskih rešitev v preteklih letih tudi po namenu zakonodajalca usmerjena v zaokroženo in celovito urejanje vseh temeljnih vprašanj pravic in obveznosti subjektov v postopku denacionalizacije, tako ni mogoče sklepati, da gre v primeru instituta zastaranja za vprašanje, ki nakazuje pravno praznino v ureditvi ZDen. To, da se zakonodajalec za takšno materialnopravno normo ni odločil, kaže ob danih okoliščinah na njegov namen navedeno upravnopravno razmerje ohraniti v veljavi prek daljšega obdobja in z manj omejitvami, kot sicer velja za zastaranje judikatnih terjatev. Ob tem ne kaže spregledati, da je institut zastaranja pri upravnopravnih razmerjih tudi sicer relativno redek, in da je v primeru, ko ga je treba vzpostaviti, izrecno določen z zakonom (npr. v Zakonu o davčnem postopku, ZDavP-2).

17Denacionalizacijski upravičenci pridobijo pravice na podlagi odločb upravnih organov oziroma sodišč, ki odločajo o sodnem nadzoru nad navedenimi upravnimi akti. ZDen iz pojasnjenih razlogov (lastninjenje in poprava krivic) na novo ureja lastninska razmerja z učinkom za naprej (ex nunc). Ne gre za vzpostavitev prejšnjega stanja, saj ZDen denacionalizacijskega zahtevka (kot že rečeno) ni oblikoval kot odškodninskega. Zavezanec za vrnitev premoženja v naravi je družbenopravna oseba, v katere premoženju je stvar, ki jo je treba vrniti, medtem ko je za plačilo odškodnine zavezancu pristojen SDH. Z odločbo, s katero se upravičencu nepremičnina vrne v naravi, upravičenec na originaren način pridobi lastninsko pravico. Taka odločba je konstitutivna in neposredno ustvarja pravne učinke. Vpis v zemljiško knjigo je le deklaratorne narave.(6) Če pa se odvzeto premoženje vrne v obliki odškodnine v obveznicah SOD, je SDH naložena izročitev obveznic. Odškodnina, ki je s tem priznana upravičencu, ni klasična odškodnina, temveč posebno odškodovanje, s katerim se v okvirih, predvidenih z ZDen, razmerje uredi za naprej. S tem pa med upravičencem in SDH ni vzpostavljeno obligacijsko ali njemu podobno razmerje, ki bi bilo podvrženo zastaranju po določbah zakona, ki ureja obligacijska razmerja.

18Na drugačno presojo v obravnavani zadevi ne vpliva dejstvo, da je SDH organiziran v obliki gospodarske družbe, ki ima v postopku denacionalizacije položaj stranke. Bistveno je, da je SDH finančna organizacija, ki jo je država ustanovila za poravnavo obveznosti upravičencem po ZDen (2. člen Zakona o slovenskem odškodninskem skladu, v nadaljevanju ZSOS). Skladno s 77. členom Zakona o Slovenskem državnem holdingu (v nadaljevanju ZSDH-1) je SDH nastal s prevzemom pristojnosti in obveznosti SDH s strani družbe SOD s tem, da (nekdanji) SOD nepretrgano posluje naprej in kot SDH poleg nalog po ZSDH-1 uresničuje vsa svoja pooblastila, pristojnosti, pravice in obveznosti družbe SOD pred preoblikovanjem. Te pravice in obveznosti je že pred oblikovanjem uresničeval kot pravna oseba, organizirana v obliki delniške družbe, katere edini delničar je Republika Slovenija (prvi in drugi odstavek 3. člena ter tretji odstavek 4. člena ZSOS). SDH kot javnopravni subjekt tudi zato glede obveznosti iz odločbe o denacionalizaciji nima položaja (klasičnega zasebnega) dolžnika v obligacijskem razmerju. Kot zavezanec za denacionalizacijo v obliki obveznic SOD je bil ustanovljen prav z namenom, da izvršuje obveznosti, ki jih je država z ZDen prevzela za vrnitev med in po drugi svetovni vojni krivično odvzetega premoženja. Izvršitvi obveznosti iz pravnomočne odločbe o denacionalizaciji se zato ne more upirati s sklicevanjem na zastaranje po določbah zakona, ki ureja obligacijska razmerja.

19Glede na navedeno je bilo v tem postopku materialno pravo zmotno uporabljeno, zato je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako, da je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo, ki jo je SDH vložil zoper sklep o dovolitvi izvršbe Upravne enote Ljutomer, št. 321-128/93 z dne 5. 7. 2012.

K III. točki izreka:

20Ker je Vrhovno sodišče ugodilo reviziji in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo ter tožnikovo tožbo zavrnilo, je odločilo tudi o stroških celotnega upravnega spora (prvi odstavek 163. in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Revidenti imajo v tem upravnem sporu položaj stranke na podlagi določb 19. člena ZUS-1. Upoštevaje, da ZUS-1 ne ureja povračila stroškov strank z interesom, je Vrhovno sodišče v dosedanji praksi (sklepa I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013 in I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015) že odločilo, da je zato treba zanje skladno s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 primerno uporabiti določbe ZPP, ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu, saj ima ta v pravdnem postopku smiselno enak položaj kot udeleženci v upravnem sporu v smislu 19. člena ZUS-1.

21Skladno s pravilom o uspehu iz prvega odstavka 154. člena ZPP mora stranka, ki v postopku ni uspela, povrniti tudi stroške stranke z (nasprotnim) interesom. Položaj stranke, ki v postopku ni uspela, ima v tem upravnem sporu tožnik, saj je njegova tožba s to sodbo Vrhovnega sodišča zavrnjena. Ker pa je tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje najprej uspel in je bilo z izpodbijano sodbo njegovi tožbi ugodeno tako, da je sodišče prve stopnje (v sporu polne jurisdikcije) odločilo, da se predlogu upravičencev v upravnem izvršilnem postopku ne ugodi in se ne dovoli izvršba delne odločbe o denacionalizaciji, zaradi česar so ti imeli pravni interes, da jo izpodbijajo z revizijo, je dolžan revidentom povrniti s tem upravnim sporom nastale stroške.

22Glede na to, da se Pravilnik o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu nanaša le na primere iz tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, za kar v obravnavni zadevi ne gre, in glede na čas vložitve tožbe je Vrhovno sodišče stroške za postopek na obeh stopnjah odmerilo na podlagi določb Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Ker je bila predmet izpodbijanja v upravnem sporu zgolj zakonitost v upravnem postopku izdanega sklepa o dovolitvi izvršbe, v tem okviru pa je bilo predmet spora le ožje pravno vprašanje dopustnosti ugovora zastaranja v postopku izvršitve denacionalizacijske odločbe, je pri odmeri uporabilo drugi odstavek 25. člena ZOdvT. V postopku pred sodiščem prve stopnje je odvetnik revidente zastopal šele od naroka za glavno obravnavo, zato je Vrhovno sodišče v temu delu priznalo stroške nagrade za narok po tar. št. 3102 v znesku 169,20 EUR, materialne stroške po tar. št. 6002 v znesku 20 EUR, potne stroške po tar. št. 6003 v znesku 99,90 EUR, ter vse to še povečalo za priglašeni 22 % DDV (63,60 EUR), kar skupaj znaša 352,70 EUR. Za postopek z revizijo je priznalo stroške nagrade za postopek po tar. št. 3300 v znesku 282 EUR in materialne stroške po tar. št. 6002 v znesku 20 EUR, kar povečano za 22 % DDV (66,44 EUR) znaša 368,44 EUR. Tožeča stranka je tako dolžna revidentom, katerih revizija je bila vsebinsko obravnavana, povrniti stroške postopka v višini 721,14 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe. O zahtevku za vračilo sodnih taks Vrhovno sodišče ni odločalo, ker je za odločanje o tem zahtevku pristojno sodišče prve stopnje (prvi odstavek 37. člena Zakona o sodnih taksah, ZST-1) v zvezi s točko c. opombe 6. 1. Taksne tarife, ki je priloga ZST-1. Pripominja le, da se v postopku denacionalizacije po določbi prvega odstavka 71. člena ZDen takse ne plačujejo.

----

(1) Tako Vrhovno sodišče tudi izrecno že v zadevi II Ips 328/2009 z dne 26. 08. 2009 glede uporabe 371. člen ZPP, ki je tedaj vseboval identično določbo kot 86. člen ZUS-1.

(2) Vrhovno sodišče tako tudi v zadevi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015.

(3) Prim. sodne odločbe Vrhovnega sodišča I Up 319/2011 z dne 14. 12. 2011, I Up 312/2012 z dne 29. 11. 2012, I Up 429/2012 z dne 13. 12. 2012, I Up 100/2011 z dne 2. 3. 2011, I Up 99/2009 z dne 21. 10. 2009, X Ips 294/2010 z dne 25. 5. 2011, I Up 83/2013 z dne 4. 7. 2013, I Up 404/2013 z dne 30. 1. 2014, I Up 509/2013 z dne 8. 5. 2014 in I Up 64/2015 z dne 13. 5. 2015.

(4) Prim. odločbi Ustavnega sodišča U-I-107/96 z dne 5. 12. 1996, tč. 17, in U-I-323/94 z dne 11. 5. 1995, tč. 22 in 23.

(5) Ker je 356. člen OZ enak 379. členu ZOR, za odločitev ni pomembno, da je sodišče prve stopnje uporabilo OZ.

(6) Prim. odločbo Vrhovnega sodišča X Ips 193/2011 z dne 28. 12. 2011.