379. člen ZOR

V konkretnem primeru je tek izvršilnega postopka na podlagi verodostojne listine I 20053/1999, vse do njegove pravnomočne ustavitve s sklepom z dne 9. 4. 2013, imel učinek pretrganja zastaranja, čeprav je bila ustavitev posledica upnikovega predloga za ustavitev izvršbe oziroma umika izvršilnega predloga. Upnik je namreč, že k predlogu za izvršbo, priložil vlogo svojega pravnega prednika z dne 28. 3. 2013, vloženo v izvršilnem postopku I 20053/1999, iz katere izhaja, da upnik ustavitve izvršbe I 20053/1999 ni predlagal iz razloga, ker bi se želel odpovedati pravnemu varstvu zoper dolžnika. Upnik je navedeno storil zato, ker se do tedaj ni uspel prisilno poplačati, glede na pridobljene podatke pa tudi ni bilo izgledov za poplačilo v bližnji prihodnosti ter bi vztrajanje pri izvršilnem postopku I 20053/1999 upniku povzročilo le dodatne stroške. Predlog za ustavitev oziroma umik ni bil posledica upnikovega odreka pravnemu varstvu, pri čemer tudi ni bistveno, da za nezmožnost oprave izvršbe ni bil odgovoren dolžnik. Bistveno je, da se upnik z umikom ni imel namena odreči pravnemu varstvu.

Na pozivni sklep, v katerem je sodišče upnika pozvalo k predložitvi pravilnega naslova dolžnika oziroma k podaji predloga za postavitev začasnega zastopnika, se upnik ni odzval in tudi v pritožbi ne trdi, da bi predlog ustrezno popravil oziroma dopolnil. Predlog je tako ostal nepopoln, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo in razveljavilo izdani sklep o izvršbi in opravljena izvršilna dejanja. Izvršba je bila dovoljena na podlagi verodostojne listine in je sodišče s sklepom o izvršbi dolžniku naložilo, da v 8 dneh po vročitvi sklepa poravna v predlogu navedeno terjatev, in hkrati tudi že dovolilo predlagano izvršbo. Sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listne je postal pravnomočen in izvršljiv, odločitev o naložitvi plačila terjatve je s tem pridobila kvaliteto izvršilnega naslova, v njem vsebovana terjatev pa naravo judikatne terjatve, za katero velja desetletni zastaralni rok. Občasne terjatve, ki izvirajo iz takega izvršilnega naslova in zapadejo v bodoče, pa zastarajo v roku treh let od zapadlosti. Zastaralni roki začnejo sicer teči naslednji dan po pravnomočnosti odločbe, vendar pa se za terjatve v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine to prav

Konkretna terjatev iz naslova mesečne rente, ki izvira iz pravnomočne odločbe in zapade v plačilo po izdaji odločbe, je občasna terjatev, ki na podlagi drugega odstavka 379. člena ZOR (ki se v obravnavni zadevi uporablja skladno s 1060. členom OZ) zastara v treh letih. Zastaranje se pretrga z dolžnikovo pripoznavo dolga, ki je lahko izrecna ali pa tudi konludentna, na primer z dolžnikovim plačilom dolga. Za presojo, ali je v obravnavnem primeru z dolžnikovimi nesporno opravljenimi plačili rente prišlo do pretrganja zastaranja, pa je tudi po oceni višjega sodišča treba ugotoviti dolžnikovo voljo v zvezi z opravljenimi plačili. Ker je bilo že iz upnikovih navedb v predlogu za izvršbo razvidno, da je dolžnik iz naslova dolgovane rente nekaj plačeval, vendar po upnikovem mnenju ne toliko, kot je dolžnik po izvršilnem naslovu dolgoval, dolžnik pa je obstoj svoje obveznosti zanikal, ni mogoče šteti, da je dolžnik z opravljenimi plačili pretrgal zastaranje v smislu drugega odstavka 387. člena ZOR. Ker pa je dolžnik v konkretnem primeru štel, da upniku ne dolguje ničesar oziroma da je s plačili, ki so bila nesporno opravljena, poravnal svojo obveznost v celoti, ni mogoče ugotoviti

Upnik je dokazal tudi nastanek odpoklicnega upravičenja, s tem ko je dolžnikoma s pozivom z dne 4. 6. 2015 dal dodaten 15 dnevni rok za plačilo zapadlih obveznosti. Drži sicer, kar navaja pritožba, da upnik navedenega poziva z dne 4. 6. 2015 skupaj z vročilnico v postopku ni nikoli predložil, vendar pa se višje sodišče strinja, da je upnik nastanek odpoklicnega upravičenja kljub temu dokazal. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je v odgovoru na ugovor priloženem Sporazumu na predlog dolžnikov z dne 30. 6. 2015, ki sta ga dolžnika podpisala, navedeno, da je banka dne 4. 6. 2015 na podlagi 10. člena Kreditne pogodbe kreditojemalca in zastavitelja 1 ter poroka in zastavitelja 2 pozvala na plačilo zapadlih obveznosti najkasneje do 22. 6. 2015. Enako izhaja tudi iz odgovoru na ugovor priložene Izjave o razdoru z dne 23. 6. 2015. Dolžnika sta torej v Sporazumu z dne 30. 6. 2015 s svojima podpisoma potrdila, da jima je banka s pozivom z dne 4. 6. 2015 dala dodaten 15 dnevni rok za izpolnitev in to je tudi po presoji višjega sodišča odločilno.

Pravni interes za hipotekarno tožbo ima le tisti, ki še ni pridobil izvršilnega naslova, kar pa ni primer v obravnavani zadevi. Dolžnica neutemeljeno s sklicevanjem na institut hipotekarne tožbe odreka obravnavani hipoteki neposredno izvršljivost. Učinek izvršilnega naslova in njegove izvršljivosti ni vezan le na obligacijsko pravico (terjatev), ampak je ta zagotovljen tudi glede stvarnopravne poplačilne pravice, ki jo vsebuje hipoteka, na katero zastaranje terjatve ne vpliva. Obravnavani sporazum kot izvršilni naslov se je namreč nanašal na ustanovitev zastavne pravice in ne le na zavarovano terjatev.

Na podlagi 388. člena ZOR se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev, po pretrganju pa začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon (prvi odstavek 392. člena ZOR). Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zaključilo, da je do pravnomočnega končanja izvršilnega postopka I 98/19530 prišlo 13. 1. 2007 ter da desetletni zastaralni rok za zastaranje terjatve do vložitve upnikovega predloga za izvršbo v tem postopku še ni potekel in zastaranje ni nastopilo. Vendar pa pritožbeno sodišče opozarja, da je sodišče prve stopnje prezrlo določbo prvega odstavka 389. člena ZOR, po kateri se šteje, da zastaranje ni bilo pretrgano z vložitvijo tožbe ali s kakšnim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali pred drugim pristojnim organom, storjenim z namenom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev, če upnik umakne tožbo ali odstopi od takega dejanja, posledično pa tudi ni ugotavljalo, iz katerega razloga je prišlo do končanja izvršilnega posto

V prvem členu sporazuma se ugotavlja vsebina obveznosti glavnega dolžnika do upnika na podlagi kreditne pogodbe, torej se v tem delu z dokazno močjo javne listine izkazuje nastanek obveznosti glavnega dolžnika. V četrtem členu sporazuma prva dolžnica kot porokinja tej listini priznava pravno naravo izvršilnega naslova za izterjavo neplačanega dolga v višini 1.050.000,00 ATS, v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, z vsemi pripadki, iz kateregakoli njenega premoženja, za primer, da dolžnik ne bo izpolnjeval svojih obveznosti iz sporazuma ali kreditne pogodbe. V tem členu je torej prva dolžnica kot porokinja dovolila poplačilo določljivih obveznosti glavnega dolžnika iz vsega svojega premoženja neposredno v izvršilnem postopku, za primer, če jih ne bo izpolnil glavni dolžnik, torej je podala poroštveno izjavo v smislu 997. člena ZOR ter tudi soglasje z neposredno izvršljivostjo te svoje obveznosti. S tem so izpolnjene vse predpostavke, da sporazum, ob izkazani zapadlosti obveznosti, predstavlja tudi izvršilni naslov zoper prvo dolžnico kot porokinjo. Za zastaranje terjatve, ki je ugotovljena z izvršljivim notarskim zapisom velja desetletn

Ovira za prejudicialno ugotavljanje kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti v pravdi je nedopustnost (nesorazmernost) posega v domnevo nedolžnosti povzročitelja škode. Za razliko od zdaj veljavnega ZOZP, po katerem se zavarovalne vsote višajo za enak odstotek kot maloprodajne cene (prvi odstavek 19. člena), za konkreten primer relevanten ZTSPOZ, ki je veljal od leta 1974 do leta 1994, ni določal, da mora zavarovalna vsota ohranjati realno vrednost. Je pa od načela denarnega nominalizma odstopila sodna praksa. Za ohranitev realne vrednosti zavarovalnih vsot je uporabljala različne pristope, na primer, da je treba namesto zavarovalne vsote, veljavne ob sklenitvi zavarovalne pogodbe, upoštevati zavarovalno vsoto, veljavno v času nastanka škodnega dogodka in to valorizirati na čas sojenja, pa tudi pristop, ki ga opisujeta (a ga zaradi različnega pogleda na vprašanje, ali je šlo za izjemno, katastrofalno škodo, različno uporabita) obe nižji sodišči. Po tem pristopu je treba šteti, da zavarovalna vsota zadošča, če je treba plačati odškodnino tudi več oškodovancem iz istega škodnega dogodka za škodo, ki je izjemna, nepričakovana. Škoda, ki je nastala v konkretnem primeru

Za terjatve, ki temeljijo na notarskem zapisu z učinkom izvršljivosti, velja desetletni zastaralni rok iz prvega odstavka 356. člena OZ.

Izmenjava vlog strank ni namenjena sama sebi, niti ne sme povzročati nepotrebnih zastojev v postopku, zaradi česar vsaka opustitev vročitve upnikovega odgovora na ugovor dolžniku v izjavo ne pomeni kršitve načela kontradiktornosti. Pritožnik kršitev le na splošno uveljavlja, saj niti ne pove, katere so tiste trditve v odgovoru na ugovor, na katere naj bi sodišče oprlo svojo odločitev, pa bi jim lahko nasprotoval in dosegel drugačno odločitev.

Brez porokovega sodelovanja glavna dolžnica, niti kdo drug, porokove obveznosti ne more spreminjati. Porok neodplačno jamči za tujo obveznost, zato je njegova obveznost lahko le taka, kot je opredeljena v poroštveni izjavi, in je ni dopustno širiti; tudi s podaljševanjem roka njene iztožljivosti ne. Obveznost glavnega dolžnika lahko zastara v drugačnem času kot porokova obveznost. Terjatve do solidarnih dolžnikov lahko zastarajo različno.

Glede na to, da je ureditev ZDen ob vseh dograditvah zakonskih rešitev v preteklih letih tudi po namenu zakonodajalca usmerjena v zaokroženo in celovito urejanje vseh temeljnih vprašanj pravic in obveznosti subjektov v postopku denacionalizacije, tako ni mogoče sklepati, da gre v primeru instituta zastaranja za vprašanje, ki nakazuje pravno praznino v ureditvi ZDen. To, da se zakonodajalec za takšno materialnopravno normo ni odločil, kaže ob danih okoliščinah na njegov namen navedeno upravnopravno razmerje ohraniti v veljavi prek daljšega obdobja in z manj omejitvami, kot sicer velja za zastaranje judikatnih terjatev.

Sodišče o ugovorih, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno, ne sme vsebinsko ponovno odločati. To velja tudi za uveljavljanje nepravilnosti predloga za izvršbo glede strukturiranosti terjatve, saj je bilo o njej v sklepu o izvršbi že odločeno in vanj zaradi učinkov pravnomočnosti ni več dopustno posegati. Desetletni zastaralni rok začne v skladu z določbo 379. člena ZOR sicer teči naslednji dan po pravnomočnosti odločbe, vendar pa se za terjatev, ki je bila pravnomočno ugotovljena v sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine, lahko uporabi šele po (neuspešnem) koncu izvršilnega postopka. Ker je hkrati z naložitvijo plačila terjatve v sklepu o izvršbi tudi že dovoljena izvršba, ne pride do časovnega zamika med pravnomočnostjo sodne odločbe, s katero je naloženo plačilo terjatve, in začetkom izvršilnega postopka. Z vložitvijo predloga za izvršbo je zastaranje pretrgano in dokler teče izvršilni postopek, zastaranje ne teče.

Za terjatev iz notarskega zapisa, ki ni neposredno izvršljiv, je treba uporabiti splošni, petletni zastaralni rok. Okoliščine, ki utemeljujejo daljši (desetletni) zastaralni rok, so zlasti gotovost dolžnikovega položaja in neobstoj bojazni, da bi se s potekom časa dokazi uničili, te značilnosti pa so lastne le neposredno izvršljivim notarskim zapisom, in ne notarskim zapisom nasploh. Neposredno izvršljiv notarski zapis zaradi dolžnikovega pristanka na neposredno izvršljivost predstavlja izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko upnik neposredno vloži predlog za izvršbo.

Litispendenca, na katero je sodišče sicer dolžno paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka, je podana le tedaj, ko med istima strankama glede iste terjatve že teče izvršilni postopek z istim izvršilnim sredstvom (189. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Samo dejstvo, da upnik na podlagi dveh izvršilnih naslovov ločeno zahteva poplačilo iste terjatve tako od dolžnika kot od zastaviteljice, ni ovira za vodenje predmetne izvršbe. Pravnomočno je odločeno le o glavnici ter obrestih, ki so zapadle do trenutka odločanja v času sojenja, to je do izdaje prvostopenjske sodbe. Le ta znesek obresti je torej judikatna terjatev.

Do zastaranja t.i. judikatnih terjatev pride le v primeru, če upnik pridobi pravnomočen izvršilni naslov, nato pa v 10 letih po njegovi pravnomočnosti ne predlaga izvršbe. Vložitev tožbe, smiselno pa tudi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, pretrga zastaranje, kar pomeni, da zastaranje med trajanjem postopka za uveljavitev ali izterjavo terjatve, ne teče.

Ker je z odpovedjo pogodbe prišlo do predčasne zapadlosti celotnega dolgovanega zneska po omenjeni kreditni pogodbi, je 10-letni zastaralni rok iz prvega odstavka 379. člena OZ iztekel dobri dve leti pred začetkom stečajnega postopka.

Terjatve, ugotovljene z neposredno izvršljivim notarskim zapisom, zastarajo v desetletnem zastaralnem roku.

V obravnavani zadevi so dediči na zapuščinski obravnavi dogovorili določljivo obveznost toženk oziroma vzpostavili terjatev tožnikovega prednika do njiju. Okoliščina, da pri tem niso določili roka za izpolnitev obveznosti toženk, ne pomeni, da ta terjatev ni bila ugotovljena s poravnavo pred sodiščem oziroma da ni judikatna terjatev. Če v sodni poravnavi ni bil določen rok plačila in se zaradi tega ni dalo ugotoviti, ali je obveznost iz sodne poravnave zapadla, takšna poravnava morda ni bila izvršljiva v smislu 19. člena v zvezi z drugim odstavkom 16. člena tedaj veljavnega Zakona o izvršilnem postopku (kot tudi v smislu 20. člena v zvezi z drugim odstavkom 17. člena sedaj veljavnega ZIZ). Vendar pa ji ta okoliščina ne odvzema značaja judikatne terjatve, na katere se nanaša prvi odstavek 379. člena ZOR. Enako velja tudi za terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo, pa v njej ni bil določen rok za izpolnitev.

Ugovor zastaranja je ugovor materialnega prava in materialnopravne navedbe lahko podajo stranke do konca glavne obravnave (do konca postopka pred sodiščem prve stopnje). Ker vtoževana terjatev iz naslova poroštva ni bila ugotovljena pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, ne gre za judikatno terjatev.