293. člen ZUP

Ker je bila pred izdajo izpodbijanega sklepa že opravljena sodna presoja po 105. členu GZ-1, v okviru katere je Okrajno sodišče v Piranu s sklepom N 25/2023 z dne 30. 1. 2025 pravnomočno odločilo, da se ne dopusti presoja sorazmernosti izrečenega inšpekcijskega ukrepa po inšpekcijski odločbi v tožničin dom, prvostopenjski organ ni mogel ugoditi predlogu tožnice za odlog izvršbe, saj lahko po šestem odstavku 104. člena GZ-1 izda sklep o odlogu izvršbe le, če sodišče v postopku iz četrtega odstavka tega člena odloči, da izrečeni inšpekcijski ukrep nesorazmerno posega v predlagateljev dom.

Pravilna in skladna z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča je presoja Upravnega sodišča, da sklepa, izpodbijana v tem upravnem sporu, nista akta iz 2. člena ZUS-1, ali iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, ki bi se lahko izpodbijala v upravnem sporu. Zato je Upravno sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla predlog pritožnice za odlog izvršbe na podlagi tretjega odstavka 293. člena ZUP. Skladno z ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča izpodbijani akt, ni niti upravni akt iz 2. člena ZUS-1 niti sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu. Sklep o zavrženju (ali zavrnitvi) predloga za odlog izvršbe kot procesnih sklep ni upravni akt, saj ne vsebuje vsebinske odločitve o pritožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi, prav tako pa tudi ni sklep, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

Izpodbijana odločitev o predlogu za odlog izvršbe ni upravni akt iz 2. člena ZUS-1. Ker gre za procesni sklep, sprejet znotraj izvršilnega postopka, ga ni mogoče izpodbijati niti na podlagi drugega odstavka 5. člena ZUS-1.

Odločitev o predlogu za odlog izvršbe ni upravni akt, ki bi se lahko izpodbijal s tožbo v upravnem sporu.

Upravna izvršba po uradni dolžnosti ustavi in opravljena dejanja odpravijo, če se med drugim ugotovi, da je izvršilni naslov odpravljen ali razveljavljen. Z odločitvijo sodišča je odpadel izvršilni naslov (odločba z dne 3. 3. 2022), ki je bil podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa o dovolitvi izvršbe, zato posledično ni več podlage za njegovo izdajo ter ga je sodišče zato odpravilo. Izvršilni naslov je podlaga za vodenje izvršilnega postopka, ki mora obstajati ves čas trajanja postopka. Če ni izvršilnega naslova, s katerim je naložena obveznost, izvršba ni mogoča. Ker je bil predmetni izvršilni naslov odpravljen, so bile torej odpravljene tudi pravne posledice, ki so iz njega nastale.

S tem pa prvostopenjski organ ni odločil o kakšni materialnopravni pravici, obveznosti oziroma pravni koristi tožnice, zato ne gre za upravni akt v smislu prej citiranega prvega odstavka 2. člena ZUS-1. Prav tako ne gre za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, zoper katerega bi bilo mogoče samostojno sodno varstvo v upravnem sporu. Izpodbijani sklep se namreč nanaša le na tek izvršilnega postopka po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe in vpliva samo na čas oprave procesnih dejanj. S tem ko tožničinemu predlogu za odlog izvršbe ni bilo ugodeno, je bilo namreč odločeno (le) o tem, da se izpolnitev odrejene obveznosti ne odloži, ni pa bilo z izpodbijanim sklepom odločeno o sami tožničini obveznosti (oziroma pravici ali pravni koristi). Zgolj to, da zakon daje tožnici procesno upravičenje predlagati odlog izvršbe v postopku po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe, pa ne pomeni, da sklep, s katerim je o predlogu odločeno, vsebuje odločitev o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi.

Prvostopenjski organ ni odločil o kakšni materialnopravni pravici, obveznosti oziroma pravni koristi tožnice, zato ne gre za upravni akt v smislu prej citiranega prvega odstavka 2. člena ZUS-1. Prav tako ne gre za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, zoper katerega bi bilo mogoče samostojno sodno varstvo v upravnem sporu. Izpodbijani sklep se namreč nanaša le na tek izvršilnega postopka po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe in vpliva samo na čas oprave procesnih dejanj. S tem ko tožničinemu predlogu za odlog izvršbe ni bilo ugodeno, je bilo namreč odločeno (le) o tem, da se izpolnitev odrejene obveznosti ne odloži, ni pa bilo z izpodbijanim sklepom odločeno o sami tožničini obveznosti (oziroma pravici ali pravni koristi). Zgolj to, da zakon daje tožnici procesno upravičenje predlagati odlog izvršbe v postopku po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe, pa ne pomeni, da sklep, s katerim je o predlogu odločeno, vsebuje odločitev o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi.

Akt, s katerim je - bodisi vsebinsko bodisi zgolj procesno (kot v obravnavanem primeru) - odločeno o predlogu za odlog upravne izvršbe je torej samo procesni akt in ne vsebuje odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, zato se ne more presojati v upravnem sporu. Izpodbijani sklep prav tako ni sklep, ki ga je dopustno izpodbijati na podlagi izrecne določbe drugega odstavka 5. člena ZUS-1. Po tej določbi ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tudi sklepi, vendar le tisti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Med te sklepe pa izpodbijani sklep, ki se nanaša le na tek izvršilnega postopka (226. člen Zakon o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), ne spada.

Skladno s prvim odstavkom 293. člena ZUP mora upravni organ v primeru ugotovitve, da je obveznost izpolnjena, upravno izvršbo po uradni dolžnosti ustaviti in opravljena dejanja odpraviti. V konkretnem primeru, ko je bila obveznost plačila denarne kazni z izpodbijanim sklepom tožniku naložena (oziroma je ta obveznost zanj začela učinkovati) šele po trenutku, ko je tožnik že izpolnil vse obveznosti, za izpolnitev katerih je bila denarna kazen zagrožena, navedena zakonska določba upravnemu organu nalaga tudi odpravo izpodbijanega sklepa. Tožniku po izpolnitvi obveznosti namreč ni mogoče naložiti denarne kazni (ali mu zagroziti z novo denarno kaznijo), saj bi bilo to v nasprotju z (že predstavljenim) namenom te.

Sklep, s katerim je odločeno o predlogu za odlog izvršbe, ni upravni akt oziroma drug akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (tako tudi sklep Vrhovnega sodišča I Up 158/2021 z dne 5. 4. 2023).

V postopkih, ki tečejo po uradni dolžnosti, v katerih pristojni organ ne izda in vroči odločbe stranki v predpisanem roku, lahko stranka vloži pritožbo zaradi molka organa in pri tem izhaja iz predpostavke, da je organ izdal zanjo neugodno odločbo, pri čemer je v postopkih začetih po uradni dolžnosti za negativne odločbe šteti vse odločbe, ki poslabšujejo pravni položaj stranke.

Sklep o odložitvi izvršbe se po vsebini nanaša izključno na čas, v katerem bodo opravljena izvršilna dejanja, ne pa na njihov obseg ali vsebino. Tako se tudi sklep o zavržbi predloga za odlog izvršbe nanaša zgolj na časovni potek izvršilnega postopka po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe. Z njim ni odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. Upravni spor zato ni dopusten.

Sklep o odlogu izvršbe oziroma o zavrnitvi predloga za odlog sam po sebi ne spreminja pravnega položaja tožnice, niti z njim ni odločeno o njeni pravni koristi. Gre za vmesno odločitev, v času trajanja izvršilnega postopka, ki ima le začasen procesni učinek, to je začasno prekinitev že začetega izvršilnega postopka, v trajanju največ šestih mesecev. Odlog izvršbe torej ni pravica, ki bi izvirala iz materialnega prava. Torej odločitev o predlogu za odlog izvršbe ni upravni akt in ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati.

V tem upravnem sporu tožnica izpodbija sklep, s katerim je prvostopenjski organ na podlagi določb 293. člena ZUP zavrnil njen predlog za odlog upravne izvršbe, dovoljene s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 7. 12. 2021. V zvezi s tozadevnim sklepom pa je Vrhovno sodišče RS že večkrat, nazadnje v sklepu, št. I Up 158/2021 z dne 5. 4. 2023,1 zavzelo stališče, da sklep, s katerim je odločeno o predlogu za odlog izvršbe, ni upravni akt oziroma drug akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. V obrazložitvi citiranega sklepa je Vrhovno sodišče navedlo, da se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo zoper tiste dokončne upravne akte, s katerimi se posega v pravni položaj tožnikov, o zakonitosti drugih aktov pa odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Ena od značilnosti upravnega akta je torej vsebinska odločitev o v predpisu določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe na način, da se učinki odločitve kažejo kot sprememba njenega pravnega položaja. Navedeni učinki sprejete odločitve morajo torej nastati z upravnim aktom. Vrhovno sodišče je še navedlo, da odlog izvršbe ni pravica, ki bi izvirala iz materialnega prava, to uprav

V primeru odločitve o odlogu izvršbe po tretjem odstavku 293. člena Zakona o splošnem upravnem postopku gre za odločitev, ki se nanaša izključno na čas, v katerem bodo opravljena izvršilna dejanja, ne pa na njihov obseg ali vsebino. Tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ne gre za odločitev o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi pritožnika in ta tako glede navedenega nima pravnega interesa, ki bi, ob izpolnjenih drugih procesnih predpostavkah, narekoval meritorno odločitev.

S tem, ko je tožena stranka zavrnila tožnikov predlog za podaljšanje roka, ki mu je bil s sklepom o dovolitvi izršbe določen za prostovoljno izvršitev obveznosti, naloženih z inšpekcijsko odločbo, po presoji sodišča ni odločila o kakšni materialnopravni pravici, obveznosti oziroma pravni koristi tožnika in zato izpodbijani sklep ni upravni akt v smislu prej citiranega prvega odstavka 2. člena ZUS-1, prav tako pa tudi ne gre za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, zoper katerega bi bilo mogoče samostojno sodno varstvo v upravnem sporu. Izpodbijani sklep se namreč nanaša le na tek izvršilnega postopka po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe in vpliva na čas oprave procesnih dejanj v postopku izvršitve inšpekcijske odločbe. O tožnikovi obveznosti je bilo namreč odločeno z izvršilnim naslovom, to je z inšpekcijsko odločbo, z izpodbijanim sklepom pa se odločitev, ki je vsebovana v inšpekcijski odločbi, ni spremenila.

Sklep o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe se nanaša zgolj na časovni potek izvršilnega postopka po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe. Po vsebini svoje odločitve ustvarja zgolj učinek za potek konkretnega postopka. Z njim ni odločeno o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi.

Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep, s katerim je prvostopenjski organ na podlagi določb drugega odstavka 293. člena ZUP odložil opravo izvršbe do dne 21. 9. 2022 do 8. ure. S tem pa prvostopenjski organ ni odločil o kakšni materialnopravni pravici, obveznosti oziroma pravni koristi tožnika, zato ne gre za upravni akt v smislu prej citiranega prvega odstavka 2. člena ZUS-1. Prav tako ne gre za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, zoper katerega bi bilo mogoče samostojno sodno varstvo v upravnem sporu. Izpodbijani sklep se namreč nanaša le na tek izvršilnega postopka po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe in vpliva samo na čas oprave procesnih dejanj. S tem ko je bilo odločeno, da se oprava izvršbe odloži, ni bilo z izpodbijanim sklepom odločeno o sami tožnikovi.

Sklep o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe se nanaša zgolj na časovni potek izvršilnega postopka po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe. Po vsebini svoje odločitve ustvarja zgolj učinek za potek konkretnega postopka. Z njim ni odločeno o pritožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, niti iz tožbenih navedb ne izhaja, da bi izpodbijani sklep spreminjal pritožnikovo obveznost iz izvršilnega naslova in s tem posegel vanjo.