6. člen ZDen

Sodišče je izpodbijani sklep presojalo v upravnem sporu glede na določilo drugega odstavka 5. člena ZUS-1, po katerem se v upravnem sporu lahko izpodbijajo sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. V obravnavani zadevi gre namreč za ustavitev postopka. Tožena stranka bi postopek denacionalizacije na zahtevo tožnice lahko ustavila le na podlagi izjave tožnice o umiku zahteve (drugi odstavek 131. člena ZUP/86, prvi odstavek 135. člena ZUP).

Pravilo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, na katerega se je oprla Upravna enota, se uporabi le, če je bilo o zahtevi materialno pravnomočno odločeno. To pa ne drži, če je bil postopek formalno končan (na primer ustavljen ali predlog zavržen). Tožeča stranka je obnovo postopka predlagala prepozno. Vlogo je poslala 14. 8. 2020, to je petnajst let po nastopu pravnomočnosti odločbe Ministrstva o izročitvi priznanic za del kmetijskega zemljišča s parcelno številko 1446/1 katastrske občine ... S tem je zamudila objektivni rok treh let po četrtem odstavku 263. člena ZUP.

Izvedenci imajo pravico do povrnitve potnih stroškov, izdatkov v zvezi z bivanjem v kraju, izgubljenega zaslužka (če jim za ta čas ne gre zaslužek) in pravico do posebne nagrade (prvi odstavek 118. člena ZUP/86). Povračilo oziroma nagrado morajo zahtevati pri oddaji izvedenskega mnenja, sicer izgubijo to pravico. Na to jih mora uradna oseba, ki vodi postopek, opozoriti (drugi odstavek 118. člena ZUP/86). Slednja tudi ugotovi znesek povračil s posebnim sklepom; hkrati določi, kdo jih mora plačati in v katerem roku. Zoper ta sklep, ki je izvršilni naslov, je dovoljena posebna pritožba (tretji odstavek 118. člena ZUP/86).

Tožbeni zahtevek temelji na protipravnem ravnanju prve toženke kot denacionalizacijske zavezanke, ki je v tem, da je po uveljavitvi ZDen na nepremičnini, glede katere je obstajala dolžnost vrnitve, zgradila objekt, vrnitev v naravi pa zaradi tega ni bila (več) mogoča in je zato tožnik dobil v denacionalizacijskem postopku vrednostno manj, kot je vrednost v naravi vrnjene nepremičnine. Podlaga takšnemu zahtevku je nedopustno ravnanje oziroma civilni delikt, torej splošna pravila civilnega prava o povrnitvi škode.

Tožnik ni upravičen do škode, v smislu zakonskih zamudnih obresti, ki bi mu nastala zaradi toženkine zamude pri izpolnitvi denacionalizacijske odločbe, tj. izročitvi obveznic oz. izpolnitvi zapadlih kuponov iz amortizacijskega načrta.

Sodišče meni, da se uporabljajo tudi za izredna pravna sredstva obravnavana po 1. 4. 2000, zoper pravnomočno končane denacionalizacijske zadeve, določbe novega ZUP.

Tožba je neodpravljivo nesklepčna. Navedbe tožnika, da mu je nastala škoda, ker mu v denacionalizacijskem postopku ni bila vrnjena podržavljena nepremičnina (oziroma njen del) v naravi, ampak je prejel odškodnino (56.876,30 EUR) izračunano v skladu z Navodilom o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja, ki ne ustreza tržni vrednosti nepremičnine (476.400,48 EUR), ne utemeljujejo zaključka o nastanku nedopustne škode. Po ZDen sta oba načina oziroma obliki denacionalizacije (vrnitev premoženja v naravi in odškodnina) enakovredni in predstavljata ustrezne oblike vračanja premoženja. Upravičenec ne more prosto izbirati med navedenima načinoma vračila podržavljenega premoženja, ker ZDen kogentno določa, kdaj naj se premoženje vrne v naravi in kdaj v nadomestni obliki (kot odškodnina). Pri presoji ovir za vračanje denacionalizacijskega premoženja v naravi je po upravno sodni praksi odločilno stanje od vračanju in ne ob uveljavitvi ZDen. Ovira za vračanje v naravi (zgrajen objekt) bi narekovala le drugo obliko denacionalizacije (odškodnino po določbah ZDen). Upravičenec ne bi mogel od zavezanca zahtevati odškodnine v višin

Tožnik bi lastninsko pravico na stanovanju (uveljavitev lastninske pravice je spor iz premoženjskega oziroma drugega civilnopravnega razmerja - 1. člen ZPP) uveljavil lahko le pri sodišču splošne pristojnosti, ne pa v upravnem postopku na podlagi določb ZDen. Tožnik potrebnih stroškov za postavitev izvedenca ni založil, zato je organ, ker o zahtevi ni mogel odločiti, na tožniku pa je dokazno breme, zahtevo za povrnitev vlaganj lahko zavrnil. Sodišče z organom soglaša, da je založitev stroškov za izvedenca breme tožnika. Organ je sklep oprl na 116. člen ZUP/86 (v zvezi z drugim odstavkom 6. člena ZDen), po katerem lahko organ, ki vodi postopek, če se ta uvede na zahtevo stranke, pa se da z gotovostjo pričakovati, da bo povzročil posebne izdatke v gotovini (v zvezi z ogledom, dokazovanjem z izvedencem, prihodom prič, ipd.), s sklepom določi, naj stranka zanje založi potreben znesek. Po mnenju sodišča je to določbo mogoče razlagati edino v pomenu, da organ založitev stroškov naloži aktivni stranki, na zahtevo katere se je postopek pričel. To je bil v obravnavanem primeru tožnik, vlagatelj zahteve za povrnitev vlaganj. V 116. členu ZUP/86 je tudi določeno, da če stranka zneska

Nekategorizirana prometna površina (kot npr. makadamska pešpot v obravnavanem primeru) ni javna cesta, s tem pa glede na drugi odstavek 3. člena ZCes-1 ni javno dobro in ni izven pravnega prometa. Le glede tistih nepremičnin, ki so izvzete iz pravnega prometa oziroma na njih ni mogoče pridobiti lastninske pravice, pa je po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen mogoče uveljaviti oviro za vrnitev v naravi. Organ založitev stroškov naloži (aktivni) stranki, na zahtevo katere se je postopek pričel. To so v obravnavanem primeru vlagatelji zahteve za denacionalizacijo oziroma njihovi pravni nasledniki (ali stranke na strani upravičenca do denacionalizacije). Obremenjevanje sodišča z obsežno tožbeno vsebino, ki v preko 80 odstotkih ni povezana s predmetno upravno zadevo ter izpodbijano odločbo, o katere zakonitosti je sodišče odločalo, in ki v navedenem delu poleg tega obsega številne navedbe z nedostojno, neprimerno in žaljivo vsebino, ki se nanaša na Republiko Slovenijo ter njeno pravno ureditev, posamezne upravne organe, posamezne institucije, poimensko navedene osebe, ter predloge sodišču, podane v stvareh, ki očitno niso v pristojnosti sodišča, ki določa v upravnem

Omejitev pravic, ki jih upravičenci pridobijo iz denacionalizacije z zastaranjem, kot je urejeno v civilnem pravu, tudi kot je urejeno v 356. členu OZ (po katerem judikatne terjatve zastarajo v desetih letih), ker teh omejitev zakonodajalec za denacionalizacijo ni izrecno predvidel, ni mogoča. Na podlagi denacionalizacije ni mogoče uveljavljati odškodninskih zahtevkov po splošnih pravilih civilnega prava; pri denacionalizaciji gre za poseben pravni institut, ki ga je zakonodajalec uzakonil s posebnim zakonom. ZDen na novo ureja lastninska razmerja z učinkom za naprej (ex nunc). Ne gre za vzpostavitev prejšnjega stanja, saj ZDen denacionalizacijskega zahtevka (kot povedano) ni oblikoval kot odškodninskega. Če se odvzeto premoženje vrne v obliki odškodnine v obveznicah SOD, je SDH naložena izročitev obveznic. Odškodnina, ki je s tem priznana upravičencu, ni klasična odškodnina, temveč posebno odškodovanje, s katerim se v okvirih, predvidenih z ZDen, razmerje uredi za naprej. Na drugačno stališče ne more vplivati dejstvo, da je SDH organizirana v obliki gospodarske družbe, ki ima v postopku denacionalizacije položaj stranke. Bistveno je, da je SDH finančna organizacija

V konkretnem primeru upravičenke zahtevka za plačilo odškodnine v obliki obveznic niso postavile, zato zgolj zaradi nemožnosti vračanja spornih nepremičnin v naravi ni mogoč zaključek, da bi tak zahtevek dejansko postavile. Če ni zahtevka, pa tudi ni mogoče govoriti o zakonski obveznosti tožene stranke v razmerju do denacionalizacijskih upravičenk. V zameno za plačani znesek (ki je pravzaprav predstavljal kupnino), je tožeča stranka prejela v last nepremičnine, katerih vrnitev so zahtevale denacionalizacijske upravičenke. Če poravnava ne bi bila sklenjena, tožeča stranka ne bi postala zemljiškoknjižna lastnica spornih nepremičnin.

Glede na to, da je ureditev ZDen ob vseh dograditvah zakonskih rešitev v preteklih letih tudi po namenu zakonodajalca usmerjena v zaokroženo in celovito urejanje vseh temeljnih vprašanj pravic in obveznosti subjektov v postopku denacionalizacije, tako ni mogoče sklepati, da gre v primeru instituta zastaranja za vprašanje, ki nakazuje pravno praznino v ureditvi ZDen. To, da se zakonodajalec za takšno materialnopravno normo ni odločil, kaže ob danih okoliščinah na njegov namen navedeno upravnopravno razmerje ohraniti v veljavi prek daljšega obdobja in z manj omejitvami, kot sicer velja za zastaranje judikatnih terjatev.

Tožeča stranka v konkretnem primeru ni bila zavezanec po materialnem pravu (ker vrnitev v naravi ni bila mogoča, odškodnino za takšno premoženje pa je upravičenec izrecno zahteval od tožene stranke) in tega položaja tudi s sklenitvijo pravnega posla (poravnave) ni mogla pridobiti. Okoliščina, v kakšni obliki je tožeča stranka izpolnila toženkino obveznost za odločitev ni relevantna. Prav tako za odločitev ni pravno pomembno, ali je bila za obveznost tožene stranke izdana upravna odločba, saj 218. člen ZOR zahteva le, da tožeča stranka izpolni, kar bi bila tožena stranka dolžna storiti po zakonu (in ne npr. na podlagi odločbe). V predmetni zadevi ne gre za zahtevek iz naslova denacionalizacije, temveč za obogatitveni zahtevek, ki se v skladu s 6. členom ZDen (glede na to, da situacija, ko subjekt, ki ni denacionalizacijski zavezanec, namesto dejanskega zavezanca izpolni njegovo obveznost, v ZDen ni urejena) presoja po splošnih pravilih obligacijskega prava. Slednja pa omejitev, kot veljajo v ZDen in na katere se sklicuje pritožnica, ne vsebujejo.

ZUP/86 v zvezi s 6. členom ZDen v prvem odstavku 190. člena določa, da se izvedencu lahko naloži, da opravi izvedensko delo tudi izven ustne obravnave. V takem primeru se sme zahtevati od njega, da na ustni obravnavi obrazloži svoj pismeni izvid in mnenje.

Iz zahteve nedvomno izhaja, da je tožnica zahtevala vračilo nepremičnin, vpisanih v vl. št. 47, k.o. ..., torej tudi parc. št. 733/1, 733/3 in 775/2, glede katerih po mnenju organa ni bilo priloženih ustreznih prilog, kar pa pomeni, da je bila vloga tožnice nepopolna oziroma nejasna in s tem nesposobna za obravnavanje. Organ bi tako moral postopati po določbah ZUP/86 (ta se po 6. členu ZDen uporablja v postopku za uveljavljanje pravic po ZDen) in tožnico v skladu z 67. in 68. členom ZUP/86 pozvati, da vlogo dopolni oziroma razjasni in šele po tem, upoštevajoč rezultat izvedenega postopka, odločiti o stvari.

Glede stroškov, ki jih revidentka uveljavlja, je bilo v postopku pravilno ugotovljeno, da gre za stroške, ki jih je imela revidentka kot vlagateljica v denacionalizacijskem postopku, torej sploh ne gre za stroške zaradi opravljanja skrbniških dolžnosti. Revidentka torej ni upravičena vlagateljica zahteve za izplačilo nagrade, ki jo predvideva določba 196. člena ZZZDR.

Ker pa upravni organ – Ministrstvo za kulturo -, kateremu je tožnica posredovala svojo zahtevo za izdajo odločbe, ni pristojen za odločanje o tožničini zahtevi o povrnitvi vlaganj, to pomeni, da pogoji za uspešno uveljavitev tožbe zaradi molka organa niso izpolnjeni, saj je tožnica urgirala odločitev pri organu, ki o zadevi sploh ne bo odločal. S tožbama zaradi molka organa – Ministrstva za kulturo - si tako tožnica svojega pravnega položaja ne more več izboljšati, saj ta organ zadeve ne obravnava več, kar pomeni, da tožnica ni izkazala pravovarstvenega interesa za vsebinsko obravnavanje tožb.

Ni mogoča razlaga, da so na podlagi poravnave ali na podlagi samega zakona na tožečo stranko (torej primarnega denacionalizacijskega zavezanca) prešle vse pravice, ki so jih v zvezi z denacionalizacijo imele upravičenke. Z njo bi namreč obšli bolj specifične določbe, ki jih za prav takšno situacijo predvideva ZDen – torej, da ima takšen zavezanec pravico do odškodnine, a le v primeru, da so izpolnjeni pogoji iz 73. člena ZDen. Celo v primeru, ko bi upravičenke na tožečo stranko dejansko prenesle svoj denacionalizacijski zahtevek po plačilu odškodnine ali če bi ta nanjo prišel na podlagi zakonske subrogacije po 300. členu ZOR in bi tožeča stranka slednjo uveljavljala na tej podlagi, sodna pristojnost za odločanje o zahtevku ne bi bila podana. Skladno s 1. točko 1. odstavka 54. člena ZDen bi namreč o takšnem (denacionalizacijskem) zahtevku morala odločiti upravna enota po pravilih splošnega upravnega postopka.

Ker je treba pravne naslednike istega denacionalizacijskega upravičenca šteti za enotne sospornike, procesna dejanja enega od njih - umik tožbe ter sklenitev sporazuma - učinkujejo tudi za ostale pravne naslednike tega denacionalizacijskega upravičenca. Ob upoštevanju obeh temeljnih načel ZDen (načelo o popravi krivic in načelo, da se s popravljanjem krivic ne smejo delati nove krivice), je po presoji sodišča treba odškodnino, izplačano enemu pravnemu nasledniku denacionalizacijskega upravičenca, šteti kot znesek, izplačan z namenom poprave krivic na podlagi ZDen.

V času pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin ne morejo biti niti odškodninski (niso podani vsi elementi splošnega civilnega delikta) niti obogatitveni. Splošni odškodninski predpisi pridejo v poštev le za razmerja, ki v ZDen niso urejena, če npr. nastanejo po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji ali drugače niso v zvezi z denacionalizacijo. Brez predhodno pridobljenega izvedenskega mnenja tožniki ne bi mogli oblikovati tožbenega zahtevka, saj se mnenje nanaša na dejanska vprašanja in v tožbi drugače ni mogoče navesti vseh dejstev, ki utemeljujejo tožbeni zahtevek. Tožena stranka nepremičnine do vrnitve denacionalizacijskim upravičencem ni uporabljala brez pravne podlage. Zato slabše vzdrževanje objekta ne more predstavljati naklepnega (protipravnega) ravnanja, temveč zgolj del poslovnih odločitev toženca. Z odškodninskim zahtevkom zaradi slabšega vzdrževanja vrnjene nepremičnine tožniki tako želijo doseči popolno (matematično) odškodnino, ki pa ni skladna z namenom ZDen.