86. člen ZUS-1

Za uveljavitev oziroma priznanje pravice do odbitka DDV morajo biti kumulativno izpolnjeni štirje pogoji. Tako iz ZDDV-1 izhaja: da ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij (prvi pogoj, prvi odstavek 63. člena ZDDV-1); da se DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal v Sloveniji, nanaša na blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec (drugi pogoj, točka a iste določbe); da mora imeti zavezanec za uveljavljanje pravice do odbitka račun (tretji pogoj), ki je izdan v skladu z 80.a do 84.a členom ZDDV-1 (točka a prvega odstavka 67. člena ZDDV-1), pri čemer je ustrezen račun tisti, ki vsebuje podatke iz prvega odstavka 82. člena ZDDV-1, med drugim količino in vrsto dobavljenega blaga oziroma obseg in vrsto opravljenih storitev (6. točka te določbe). V obravnavani zadevi sta že nepopolnost računov (tretji pogoj) in neizkazanost storitev po prejetih računih (drugi pogoj) lahko zadosten razlog za nepriznanje pravice do odbit

Revizija je samostojno pravno sredstvo, ki mora imeti konkretizirane revizijske razloge, saj je celoten revizijski preizkus zakonitosti sodbe, vključno s preizkusom pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti, mogoč le v mejah postavljenih revizijskih trditev. Za revizijsko presojo je torej zgolj vsebinsko ponavljanje tožbenih navedb neupoštevno, saj predmet izpodbijanja z revizijo ni odločba, ki jo je izdal davčni organ in zato za vsebinsko utemeljenost revizije ne zadostuje ponovitev tožbenih navedb. Revizijsko sodišče mora na pravilno uporabo materialnega prava paziti po uradni dolžnosti. Vendar ima tudi ta preizkus svoje meje, saj je kritika pravne presoje možna le ob ustrezni revizijski trditveni podlagi, ta pa je v obravnavani reviziji skoraj povsem izostala.

Predmet revizijske presoje ne morejo biti revidentove navedbe – te predstavljajo pretežno vsebino vložene revizije –, ki se nanašajo na bistvene kršitve pravil davčnega postopka.

Revidentka v reviziji le splošno navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo materialno pravo, pri tem pa ne pojasni, s katero razlago materialnega prava in s katerim stališčem ob njegovi uporabi je v konkretnem primeru povzročilo nezakonitost izpodbijane sodbe.

Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da ni odgovorilo na pomembno pravno vprašanje, ali dvigi gotovine predstavljajo razpoložljiva sredstva, porabo ali oboje. Z vidika presoje je tudi iz ustaljene sodne prakse očitno, da gre pri tem za vprašanje dejanskega stanja, ugotovljenega v konkretnem primeru, zato je bilo o tem, kaj dvig gotovine pomeni v obravnavani zadevi za ugotovitev davčne osnove, odločeno z ugotovitvijo dejanskega stanja pred toženo stranko, ki, kot že večkrat poudarjeno, ni predmet revizijske presoje.

Revident obstoja zelo hudih posledic s splošnimi navedbami ni izkazal, z izpodbijano odločbo pa mu tudi ni bilo prepovedano opravljanje dejavnosti prodaje izdelkov iz plemenitih kovin in jo sme opravljati naprej, vendar le ob upoštevanju veljavne zakonske ureditve v RS. Izdelek v smislu ZIPleK je tudi kovani denar, ki je zakonito plačilno sredstvo v katerikoli državi. Zahteva tožene stranke, ki se nanaša na izdajo potrdila o skladnosti za sporne kovance in medalje po ZIPleK, predstavlja ukrep z enakim učinkom po 34. členu PDEU, vendar za revidenta glede na relevantno pravo EU ni predstavljala nerazumnega bremena. Postopek obvezne predhodne odobritve po ZIPleK je primeren za dosego zastavljenega cilja, ki je v varstvu pravice potrošnikov do obveščenosti glede lastnosti in kakovosti izdelkov po tem zakonu, prav tako pa, upoštevajoč ureditev področja izdelkov iz plemenitih kovin v ostalih državah članicah EU, ne presega tega, kar je nujno za njegovo dosego. Uporaba navedenih določb ZIPleK zato omogoča ustrezno uporabo 36. člena PDEU glede utemeljevanja odstopanj od prepovedi ukrepov z enakim učinkom, kot so količinske omejitve pri uvozu.

O enaki zadevi ni bilo odločeno že s sklepom o izvršbi, ki se nanaša na davčno izvršbo na revidentova denarna sredstva. Revident v tem upravnem sporu izpodbija sklep o davčni izvršbi na premičnine. Ker je v času izdaje tako odmerne odločbe kot izpodbijanega sklepa veljal ZDavP-2, je bilo določbe tega zakona treba upoštevati tudi po načelu zakonitosti, na katerega se revident sklicuje. Od dneva izvršljivosti odločbe o odmeri dohodnine sta začela teči tako relativni (tretji odstavek 125. člena ZDavP-2) kot absolutni (šesti odstavek 126. člena istega zakona) rok za izterjavo s to odločbo naložene davčne obveznosti. Zastaralni roki za izterjavo ne začnejo teči isti trenutek kot roki za odmero davčne obveznosti. To izhaja že iz zakonske ureditve zastaralnih rokov. Začetek teka zastaralnega roka za odmero davčne obveznosti namreč ZDavP-2 opredeljuje v prvem odstavku 125. člena drugače od začetka zastaralnega roka za izterjavo v tretjem odstavku istega člena.

Zavarovalnica zvišanja premije zaradi spremenjenih okoliščin ne more uveljavljati, z izjemo primerov, določenih v 938. členu OZ. S tem členom je zakonodajalec posebej uredil možnost spremembe višine premije kljub temu, da bi tako možnost zavarovalnica tudi v primeru spremembe osebnih okoliščin zavarovanca imela že po splošnih pravilih (112. do 115. člen OZ). Gre torej za posebne (specialne) določbe o dopustnosti spreminjanja višine zavarovalne premije, ki jih dopolnjuje še 940. člen OZ, ki določa, kdaj ima zavarovanec pravico zahtevati ustrezno zmanjšanje premije. Odmik od te posebne ureditve ni dopusten (prvi odstavek 924. člena OZ).

Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, ali za zavrnitev predlaganih dokazov obstajajo utemeljeni formalni ali vsebinski razlogi, opustitev izvedbe glavne obravnave pa je le (protispisno) utemeljena z argumentom, da relevantne okoliščine, ki so pomembne za odločitev, niso sporne, čeprav je tako iz same sodbe kot tudi iz vlog revidenta očitno, da je revident določeni ugotovitvi dejstev in sklepu o dejanskem stanju s strani tožene stranke oporekal s tem, ko je sodišču prve stopnje predlagal izvedbo dokazov za drugačno presojo ugotovljenih dejstev ter mu posledično očital, da predlagani dokazi niso bili izvedeni v skladu z ZUS-1. Taka opustitev obrazložitve, zakaj glavna obravnava ni bila izvedena, pa pomeni, da skladno z ustavno zagotovljeno pravico do obrazloženosti sodbe ni mogoče šteti, da sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in jo je zato treba razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (93. člen ZUS-1). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje opraviti presojo, ali je glede na spornost dejanskega stanja treba izvesti glavno obravnavo in v primeru, če presodi, da obstajajo razlogi, ki utemeljujejo izjemo od te obveznosti

Predmet revizijskega preizkusa je pravilnost in zakonitost pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje, zoper katero je revizija vložena. V revizijskem preizkusu je Vrhovno sodišče vezano na zahtevo revidenta in od vsebine zahteve je odvisen tudi obseg revizijskega preizkusa. Revident je v reviziji kot revizijski razlog navajal izključno zmotno uporabo materialnega prava, pri čemer navaja, zakaj se mora po njegovem mnenju dohodek po 81. do 92. členu Zakona o dohodnini in 74. členu ZDDPO-2 opredeliti kot obresti in ne kot dividende. Sodišču prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka ne očita. Vrhovno sodišče pa ugotavlja, da sodišče prve stopnje sploh ni vsebinsko, glede na določbe zgoraj navedenih zakonov, presojalo, ali so bile revidentu izplačane dividende ali obresti oziroma kako je treba opredeliti dohodek, ki ga je revident prejel.

Vrhovno sodišče o dovoljenosti revizije odloča na podlagi ZUS-1 ob primerni uporabi določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V postopku odločanja o dovoljenosti revizije po 83. členu ZUS-1 pa procesno jamstvo obrazloženosti ni niti primarno niti odločilno. Vrhovno sodišče je v zvezi s tem že vzpostavilo obsežno prakso, iz katere je razvidno, na podlagi kakšnih zahtev bo revizijo dovoljevalo in s tem že doseglo stopnjo jasnosti in preglednosti, ki strankam omogoča jasno zavedanje njihovih procesnih možnosti glede dovoljenosti revizije. Vrhovno sodišče mora kot revizijsko sodišče na pravilno uporabo materialnega prava po določbi 86. člena ZUS-1 paziti po uradni dolžnosti. Vendar pa ima navedeni preizkus v upravnem sporu svoje meje, saj je tudi kritika pravne presoje ugotovljenih dejstev lahko celovita le ob ustrezni revizijski trditveni podlagi, v postopku revizije pa se presoja tudi omejuje na obseg, ki izhaja iz dovoljenosti revizije kot vsebinske procesne predpostavke. To pomeni, da se v primeru, da je revizija dovoljena zaradi odgovora na pomembno pravno vprašanje (2. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1) tudi presoja sodišča v postopku revizije omejuje

v primeru, da je revizija dovoljena zaradi odgovora na pomembno pravno vprašanje (2. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1), se tudi presoja sodišča v postopku revizije omejuje na trditveno podlago revidenta in okvir presoje, ki izhaja iz navedenega pomembnega pravnega vprašanja. Glede vprašanja, ali je za razlastitev (kmetijskega) zemljišča, na katerem stoji vodni zadrževalnik, dopustno uporabiti določbo 19. člena ZJC-B, je odgovor pozitiven. Sodišče prve stopnje je pravilno razložilo vsebino navedene določbe tako, da za njeno uporabo v postopkih razlastitve zemljišč ni treba, da je izpolnjen pogoj, da je po vsaki od navedenih nepremičnin fizično potekal promet, temveč da zadošča, da je promet potekal po cesti, katere del je tudi to zemljišče. Po pravilu, da se glede vprašanj, ki jih ureja, namesto splošnejšega predpisa vselej uporabi specialnejši predpis (lex specialis), je utemeljena uporaba 19. člena ZJC-B za razlastitev nepremičnin, ki so bile ob njegovi uveljavitvi uporabljene za gradnjo avtocest kot javnih cest in za katere je bil s tem urejen enostavnejši postopek razlastitve.

O pravici in izplačilu sredstev na podlagi javnega razpisa se odloča v dvofaznem postopku, pri čemer odločba, s katero se odloči o odobritvi sredstev, ne pomeni tudi že pravice do njihovega izplačila, ne da bi se presojalo vsakokratne utemeljenosti zahtevka za izplačilo, na kar pravilno opozarja tožena stranka. Zavrnitev izplačila sredstev, ki ni v nasprotju z zahtevami predpisov, pa ne more pomeniti kršitve ustavnih pravic, v obravnavanem primeru torej tudi ne ustavnih pravic revidenta.

Inšpekcijski ukrepi zaradi nelegalne gradnje kot oblike nedovoljene gradnje se ob analogni uporabi 157. člena ZGO-1 primarno izrečejo investitorju oziroma lastniku nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastniku zemljišča, na katerem je takšna gradnja oziroma objekt. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov je pravna oseba, ki ima v Republiki Sloveniji zakonska pooblastila v zvezi z opravljanjem nalog gospodarjenja s kmetijskimi zemljišči, kmetijami in gozdovi v lasti države in v tem okviru tudi pooblastila za izvrševanje nalog glede zagotavljanja pravne in dejanske urejenosti le-teh. To med drugim pomeni tudi, da je dolžan skrbeti za zakonito stanje na zemljiščih in je zanj odgovoren. Zato mora (tudi) v primeru nelegalnih gradenj na zemljiščih, s katerimi gospodari, v imenu in na račun Republike Slovenije prevzeti bremena, ki jih zakon nalaga lastniku.

Davčni zavezanec v smislu določbe 39. člena ZDDV-1 je tudi posameznik, ki v času vložitve popravka obračuna DDV sicer ne opravlja več gospodarske dejavnosti, pa želi s popravkom obračuna popraviti oziroma zmanjšati znesek DDV, ki ga je obračunal v času, ko je še opravljal gospodarsko dejavnost.

V sodni praksi Vrhovnega sodišča je ustaljeno sodišče, da je odločba o denacionalizaciji nična, če na vrnjeni nepremičnini obstoji lastninska pravica ali pravica uporabe v korist fizične oziroma civilno pravne osebe.

Navedbe tožnika o preživljanju dveh otrok, brez navajanja posebnih dejstev in okoliščin, ki bi kazale na izjemno učinkovitost izvrševanja družinskega življenja, tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne morejo pretehtati pravice države, da izvaja ukrepe za zakonito in kontrolirano priseljevanje in preprečevanje nezakonitega priseljevanja in s tem zagotavljanje javnega reda in nacionalne varnosti.

Ker odločitev o tem, da mora revident plačati odbiti vstopni DDV, glede na obrazložitev tožene stranke in prvostopenjskega sodišča pravilno v skladu z ZDDV temelji na tem, da revident o spornih poslovnih dogodkih nima verodostojnih listin, ne pa na tem, da je vedel oziroma bi moral in mogel vedeti, da posluje z neplačevitimi subjekti, so vsi revizijski ugovori, ki izvirajo iz napačnega izhodišča (poslovanje z missing traderji) v tej zadevi brezpredmetni in zato neupoštevni.

Revident je z lastniki plovil sklepal čarterske pogodbe ter plovila nato dajal naprej v podnajem ali zakup. Najemne pogodbe tako niso bile sklenjene z namenom opravljanja plovbne dejavnosti (kar je glavna značilnost pogodbe o pomorskem zakupu po Zakonu o pomorski in notranji plovbi – ZPNP, na katerega se revident tudi sklicuje), ampak zaradi oddaje v nadaljnji najem oziroma zakup, zaradi česar tudi po presoji Vrhovnega sodišča oprostitev plačila DDV ni možna. Stranke sicer lahko vložijo revizijo tudi zoper sklep, vendar le v primeru, če je sodišče prve stopnje s tem sklepom ugotovilo ničnost izpodbijanega upravnega akta po 68. členu ZUS-1 (prvi odstavek 95 člena ZUS-1). Ker izpodbijani sklep z dne 18. 11. 2008 ni tak sklep, revizije zoper njega ni mogoče vložiti.

ZDen je v prvem odstavku 88. člena sicer določil, da z dnem uveljavitve tega zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve. Po določbi drugega odstavka 88. člena ZDen so pravni posli in enostranske izjave volje, ki so v nasprotju z prejšnjim odstavkom, nični. Ta določba pa ne pomeni, da se o ničnosti odloča v denacionalizacijskem postopku, niti to vprašanje v denacionalizacijskem postopku ni predhodno vprašanje v smislu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj je tudi brez njegove rešitve mogoče rešiti obravnavano denacionalizacijsko zadevo.