292. člen ZUP

Sklep o davčni izvršbi se izda v davčnem izvršilnem postopku kot posebnem upravnem postopku, v katerem se ne uporabljajo pravila za posebni ali skrajšani ugotovitveni postopek. Davčni organ zato ni dolžan obrazložiti, v kakšnem postopku je izdal sklep oziroma v kakšni obliki je stranki zagotovil pravico do izjave. Odsotnost takšne opredelitve v sklepu o izvršbi zato tudi ne more pomeniti, da sklepa ni mogoče preizkusiti. Mora pa davčni organ pravico do izjave na primeren način zagotoviti in se v obrazložitvi sklepa opredeliti do navedb stranke, ki so dejansko relevantne z vidika predmeta odločanja v tem postopku (prvi odstavek 292. člena ZUP in sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2).

Glede na posebnosti ureditve postopka izdaje sklepa o izvršbi se za zagotavljanje pravice do izjave (9. člen ZUP) v tem postopku ne uporablja posebni (ali skrajšani) ugotovitveni postopek, pač pa je treba dolžnika pred izdajo sklepa o izvršbi na primeren način obvestiti o davčnem dolgu in drugih okoliščinah, ki so predmet odločanja šele v sklepu o izvršbi in mu zagotoviti, da se pred izdajo sklepa (ki je glede na nesuspenzivnost pritožbe takoj izvršljiv in s katerim se že poseže v premoženje novega dolžnika) o tem lahko izjasni. Načeli zaslišanja in informiranja se v davčnem izvršilnem postopku ne raztezata na okoliščine, ki se ne nanašajo na izvršilni postopek (prim. prvi odstavek 292. člena ZUP in sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2). Posledično se tudi davčni organ v izvršilnem postopku do tovrstnih izjav stranke ni dolžan opredeljevati.

Tožnik je z navedbami v odgovoru z dne 14. 3. 2022 smiselno ugovarjal zaključku organa, da so izpolnjeni pogoji za prisilno izvršitev obveznosti z izrekom denarne kazni. Trdil je namreč, da je naložene obveznosti delno izpolnil, tako da je iz kmetijskih zemljišč, ki jih je imel v uporabi od lastnika teh zemljišč, odpeljal vsa vozila in stroje v njeni lasti ter odstranil ves deponiran material in poravnal površino, ni pa ozemljil in zatravil teh zemljišč, saj mu lastnik teh zemljišč A. A. teh dejanj ne dovoli izvesti, saj so bili obstoječ gramoziran plato in temelji objekta na navedenih zemljiščih že pred prihodom tožnika in teh lastnik A. A. ne dovoli odstraniti oz. jih nadomestiti z zemljo in travo, temveč je zemljišča ogradil z žico in tožniku zagrozil, da bo zoper njega uporabil vsa pravna sredstva, če bi brez njegovega soglasja posegal na njegove nepremičnine; čeprav je torej tožnik pripravljen ozemljiti in zatraviti navedeni nepremičnini, mu je to dejansko onemogočeno, saj mu lastnik ne dovoli posegati na zemljišča. Tožnikovi ugovori, podani v predmetnem izvršilnem postopku, niso subjektivni razlogi, zaradi katerih zavezancu obveznosti ni uspelo izpolniti, ki pri tem

Tožnik v tožbi ne ugovarja izpodbijanemu sklepu, ampak vsebini inšpekcijske odločbe, zato tožbene navedbe skladno s prvim odstavkom 292. člena ZUP niso pravno relevantne za odločitev v zadevi.

Sodišče ugotavlja, da se opisani tožničini tožbeni ugovori ne nanašajo na izpodbijani sklep, s katerim je bila dovoljena izvršba, kar je predmet odločanja v tem postopku, pač pa na inšpekcijsko odločbo, torej na izvršilni naslov. Teh ugovorov zato sodišče ni moglo upoštevati, saj po določbi prvega odstavka 292. člena ZUP s pritožbo zoper sklep v upravnem izvršilnem postopku ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje.

Tožnik v pritožbi in tudi v tožbi pa ne zatrjuje, da bi sporni nadstrešek in zid z vrati odstranil in da bi bila zato izdaja sklepa o dovolitvi izvršbe neutemeljna, niti ne zatrjuje nobenega drugega pravno upoštevanega razloga, ki bi se nanašal na postopek izvršbe.

Zoper sklepe v upravnem izvršilnem postopku je dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo; z njo ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje (prvi odstavek 292. člena ZUP). Tožničine tožbene navedbe se ne nanašajo na izpodbijani sklep, s katerim je bila dovoljena izvršba in je predmet odločanja v tem postopku, pač pa na inšpekcijsko odločbo. To pa so navedbe, ki presegajo okvir prvega odstavka 292. člena ZUP in zato niso pravno relevantne za odločitev v zadevi, medtem ko tožnica bistvenim dejstvom za presojo izpodbijanega sklepa (da je inšpekcijska odločba postala pravnomočna in izvršljiva ter da je ni izvršila v celoti) ne oporeka.

Ker tožeča stranka s svojimi navedbami smiselno oporeka inšpekcijski odločbi in zahtevam, ki ji jih ta postavlja ter s tem smiselno oporeka izvršilnemu naslovu, sodišče na tem mestu pojasnjuje, da v postopku izvršbe izpodbijanje izvršilnega naslova ni mogoče (prvi odstavek 292. člena ZUP).

Če izvršilni naslov vsebuje več (denarnih in nedenarnih) obveznosti, je glede na določbe 224. člena ZUP potrebno za vsako od njih ugotoviti izvršljivost. Organ, ki je izdal sklep o izvršbi, in sodišče ne smeta presojati postopka do izdaje izvršilnega naslova ali njegove pravilnosti ali celo posegati v njegovo vsebino.

S tožbenimi navedbami tožnik izpodbija samo pravilnost izrečenega inšpekcijskega ukrepa, ne pa ugotovitve prvostopenjskega organa, da naložena obveznost iz inšpekcijske odločbe še ni bila izvršena. Sodišče tožniku zato pojasnjuje, da se v postopku upravne izvršbe ne presoja več zakonitost izvršilnega naslova, ki se izvršuje s predmetno upravno izvršbo. V postopku izvršbe skladno z 292. členom ZUP niso dovoljeni vsebinski ugovori, ki se nanašajo na pravilnost izdane inšpekcijske odločbe (izvršilnega naslova), ki se izvršuje. Prav tako niso dovoljeni ugovori, ki se nanašajo na pravilnost sklepa o dovolitvi izvršbe.

Pravilnosti in zakonitosti odločbe, ki predstavlja izvršilni naslov, po določbi prvega odstavka 292. člena ZUP v postopku izvršbe ni mogoče izpodbijati.

V postopku izvršbe skladno z 292. členom ZUP niso dovoljeni vsebinski ugovori, ki se nanašajo na pravilnost izdane inšpekcijske odločbe (izvršilnega naslova), ki se izvršuje. Prav tako niso dovoljeni ugovori, ki se nanašajo na pravilnost sklepa o dovolitvi izvršbe. Sodišče lahko v predmetnem upravnem sporu presoja le zakonitost in pravilnost izdanega izpodbijanega sklepa o izreku denarne kazni, ne pa tudi inšpekcijske odločbe, niti sklepa o dovolitvi izvršbe.

Sodno varstvo je zoper sklep o dovolitvi izvršbe v upravnem sporu zagotovljeno le v obsegu ugovorov, ki se nanašajo na sam sklep o dovolitvi izvršbe (npr. ugovor neskladnosti izvršilnega naslova in sklepa o dovolitvi izvršbe; ugovori, ki se nanašajo na način izvršbe; ugovor, da je bil akt, katerega prisilna izvršba se dovoljuje, v nadaljnjem upravnem ali sodnem postopku spremenjen, odpravljen ali razveljavljen; da je bila naložena obveznost že izvršena). Ustavno sodišče je namreč zavzelo stališče, da odločitev pristojnega gradbenega inšpektorja, da je objekt nelegalen in da ga mora inšpekcijski zavezanec odstraniti, še ne pomeni izgube doma inšpekcijskega zavezanca in njegove družine, pač pa ta nastopi v primeru izvršbe inšpekcijske odločbe in dejanske odstranitve objekta, ko pa mora biti inšpekcijskemu zavezancu zagotovljena konkretna presoja sorazmernosti posega v pravico do spoštovanja doma.

Sodišče v upravnem sporu zoper sklep o dovolitvi izvršbe, ki je izdan v okviru izvršilnega postopka in v katerem je določena izvršba po drugih osebah, presoja le, ali je organ zavezanca opozoril, da se tako dejanje lahko opravi po drugi osebi na zavezančeve stroške, kar je v obravnavani zadevi izpolnjeno. Edino logično je, da ga organ seznani tudi s tem, po izteku katerega roka lahko pride do takega načina izvršitve. Pri tem pa primernost roka za izpolnitev obveznosti, naveden v obvestilu, ne more biti predmet presoje v upravnem sporu zoper sklep o dovolitvi izvršbe, saj z obvestilom, ki niti ni obvezen sestavni del sklepa o izvršbi (gre za opozorilo, ki je lahko dano tudi izven sklepa o izvršbi), ni bil ponovno določen. Kot je sodišče že pojasnilo mora namreč zavezanec inšpekcijsko odločbo izpolniti že v roku, ki mu je naložen s to odločbo, zoper njo pa lahko uveljavlja vsa pravna sredstva in v njih nasprotuje (tudi) neprimernosti oziroma nesorazmernosti roka, določenega za (prostovoljno) izpolnitev.

Ker lahko v izvršilnem postopku stranka v pritožbi, pa tudi v morebitni kasneje vloženi tožbi v upravnem sporu, uveljavlja zgolj ugovore, ki se nanašajo na samo izvršbo, ne pa tudi ugovorov, ki se tičejo pravilnosti odločbe, ki se izvršuje (prvi odstavek 292. člena ZUP), tožnik s tožbo ne more uspešno izpodbiti sklepa o dovolitvi izvršbe z navedbo, da se izvršilni naslov, na podlagi katerega je bil izdan izpodbijani sklep, glasi na napačnega zavezanca. Ta ugovor bi lahko tožnik uspešno uveljavljal le v postopku s pravnimi sredstvi zoper inšpekcijsko odločbo, s katerimi bi poskušal doseči razveljavitev oziroma odpravo izvršilnega naslova, na katerem temelji v tem upravnem sporu izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe. Morebitna naknadna ugotovitev ničnosti inšpekcijske odločbe (izvršilnega naslova v tej zadevi) bi imela po zakonu za posledico ustavitev izvršbe in razveljavitev vseh opravljenih izvršilnih dejanj (prvi odstavek 293. člena ZUP), tožnik pa bi bil tudi upravičen zahtevati vrnitev tistega, kar je na podlagi napačne odločbe plačal oziroma mu je bilo vzeto (prvi odstavek 300. člena ZUP).

Predmet izvršilnega postopka je zgolj izvršitev obveznosti, ki izhaja iz izvršilnega naslova, ne pa ponovna vsebinska presoja za odločbe oziroma obveznosti, ki iz nje izvira. To jasno izhaja iz prvega odstavka 292. člena ZUP, po katerem je zoper sklepe v upravnem izvršilnem postopku dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo, z njo pa ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje.

Tožnik ne nasprotuje ugotovitvam inšpekcijskega organa, da ni izvršil naloženih obveznosti po izvršilnem naslovu, temveč smiselno nasprotuje pravilnosti izvršilnega naslova po vsebini, ko navaja in pojasnjuje razloge glede postopkov spremembe namembnosti spornega zemljišča. S tem po vsebini izpodbija pravilnost odločbe, ki se izvršuje, torej izvršljive odločbe, kar pa v postopku izvršbe ni dopustno.

Tožeča stranka je s svojimi navedbami ugovarjala zaključku organa, da ureditvene inšpekcijske odločbe, s katero je bila stranki odrejena obveznost, da mora urediti ustrezno zaščito pred vremenskimi vplivi nad vrati sprejema mesnice ni izvršila. Iz listin priloženega upravnega spisa izhaja, da je bil prvostopenjskemu organu posredovan dopis, iz katerega smiselno izhaja način izvršitve odločbe, tako, da se je "sistemsko onemogočilo naročanje artiklov, ki so v prometu kot neembalirana živila". Prvostopenjski organ se do vsebine navedenega dopisa v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni opredelil, niti se do teh ugovorov ni opredelil pritožbeni organ. S pritožbo zoper sklep o dovolitvi izvršbe ni mogoče izpodbijati pravilnosti vsebine izvršilnega naslova, so pa relevantni ugovori, ki se nanašajo na samo izvrševanje ureditvene inšpekcijske odločbe. Izvršba s prisilitvijo, torej z denarno kaznijo, namreč ni potrebna, ker je obveznost izpolnil.

Na vsebino izvršilnega naslova, dokler ta obstaja, je upravni organ vezan. To pomeni, da tožnik v pritožbenem in tudi v sodnem postopku lahko zoper sklep o dovolitvi izvršbe (uspešno) uveljavlja le ugovore, ki se nanašajo na samo izvršbo.

Sodišče lahko v predmetnem upravnem sporu presoja le zakonitost in pravilnost izdanega izpodbijanega sklepa o izreku denarne kazni, ne pa tudi inšpekcijske odločbe, niti sklepa o dovolitvi izvršbe. Odločilno dejstvo za izdajo izpodbijanega sklepa je, da tudi v naknadno, v sklepu o dovolitvi izvršbe postavljenem roku (15 dni po vročitvi sklepa o dovolitvi izvršbe) za izpolnitev obveznosti iz inšpekcijske odločbe, ta ni bila izvršena.