83. člen ZUS-1

Izpodbijano opozorilo AVP ne sodi med akte, ki se lahko izpodbijajo v upravnem sporu, saj ne gre za niti za upravni akt v formalnem smislu (ni izdan v obliki upravne odločbe oziroma v upravnem postopku ali drugem postopku izdaje upravnega akta), niti po vsebini ne spreminja pravnega položaja osebe, na katero je naslovljeno. V obravnavani zadevi ne gre za nobeno izmed situacij, v katerih bi bila po določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1 dovoljena pritožba zoper izpodbijano sodbo, s katero je bila tožba zoper sklep AVP zavrnjena, kot je to v pravnem pouku tudi pravilno navedlo sodišče prve stopnje. Navedena sodba je postala pravnomočna, zoper takšno sodbo pa je v upravnem sporu dopustna le revizija (83. člen ZUS-1).

Storitve, za katere je bilo dogovorjeno pavšalno plačilo (tudi za podjetniško in poslovno svetovanje itd.) so po sodni praksi SEU lahko štete za opravljene in podlaga za odbitek vstopnega DDV, tudi če se v določenem obdobju konkretna dejanja niso izvajala, če so izkazane druge okoliščine, ki utemeljujejo obstoj take transakcije (npr. dosegljivost, pripravljenost izvajalca opraviti storitev). K temu Vrhovno sodišče dodaja, da je ena izmed okoliščin, ki utemeljujejo obstoj take transakcije, tudi obstoj razmerja med plačnikom storitve in osebo, ki ji je plačan pavšal (izdajateljem računa), ki ustreza naravi in značilnostim zaračunanih storitev, iz katerega je mogoče sklepati, da so bile dogovorjene storitve tudi opravljene. Sodišče prve stopnje se je glede citirane prakse SEU pravilno opredelilo, da v obravnavani zadevi le-ta v zvezi z odbitkom vstopnega DDV ni relevantna – ugotovljeno je bilo, da storitve (sploh) niso bile opravljene, na to ugotovitev pa glede na vsa ugotovljena dejstva v obravnavani zadevi ne vpliva oblika dogovorjenega plačila. Drži, da je z vidika zagotavljanja davčne nevtralnosti odbitek vstopnih davkov povezan s pobiranjem izstopnih davkov. Vendar pa na

Uporaba instituta odloga ugotavljanja davčne obveznosti je možna tudi v primeru neobdavčljive odsvojitve kapitala. ZDoh-2 namreč navedenega instituta ne omejuje zgolj na obdavčljive prenose kapitala niti ni vezan na določeno vrsto kapitala, niti do takšnega zaključka ni mogoče priti z uporabo ustaljenih metod razlage prava. Res je, da v primeru neobdavčljive odsvojitve kapitala davčna obveznost za odsvojitelja ne nastane, vendar pa davčne posledice odloga v skladu s 100. členom ZDoh-2 ne nastanejo le na strani odsvojitelja kapitala, ampak zakon tudi pridobitelju, v obravnavanem primeru prejemniku darila, daje upravičenje, vezano na nadaljnjo (obdavčljivo) odsvojitev istega kapitala. Za slednjega se namreč pri odmeri davčne obveznosti upošteva nabavna vrednost kapitala ob prvi pridobitvi in skupno obdobje imetništva kapitala, kar vpliva na višino davčne stopnje. Določbo 100. člena ZDoh-2 je treba razlagati tako, da je zakonodajalec zgolj navidezno zajel tudi življenjski položaj, kakršen je obravnavani, tj. neobdavčljivo odsvojitev kapitala, ki hkrati izpolnjuje pogoje iz drugega odstavka 100. člena ZDoh-2 za odlog ugotavljanja davčne obveznosti. Vložitev vloge in izdaja pos

Vrhovno sodišče je na podlagi prvega odstavka 367. člena ZPP, v skladu s katerim lahko stranke vložijo revizijo zoper pravnomočno sodbo (ZUS-1 tega vprašanja ne ureja), sprejelo stališče, da je vlagatelj lahko tudi tožena stranka. Pogoj je, da ima za to pravni interes, torej, da si z revizijo lahko izboljša svoj pravni položaj. Za položaj tožene stranke v upravnem sporu, ki je predhodno kot oblastni organ v svojem postopku sprejela izpodbijano odločitev, je bistveno, da si v sodnem postopku prizadeva, da bi njena odločitev oziroma pravna stališča, na katerih temelji, bila presojena kot zakonita. V nasprotnem primeru – torej če ne uspe in je tožbi ugodeno, upravni akt odpravljen ter zadeva vrnjena v ponovni postopek – je v ponovljenem postopku vezana na pravnomočna pravna stališča Upravnega sodišča. Revizija je zato pravno sredstvo, s katerim tožena stranka temu nasprotuje. Treba je zavrniti stališče, na katerem temelji izpodbijana sodba, da so za presojo, ali se konkretna devizna vloga šteje za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP, poleg samega dejstva izvršenega prenosa na podlagi Zakona FBiH/97, kar med strankama ni bilo sporno, pomembne tudi okoliščine,

Revident s prijavo terjatev v postopek prisilne poravnave, začet 9. 10. 2007, teh terjatev ni prijavil v stečajni postopek, začet 27. 2. 2009. To bi namreč veljalo le v primeru, če bi se stečajni postopek začel v okviru tega postopka prisilne obravnave, kar pa iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja. Drugega odstavka 39. člena ter pogojev iz tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1 ni mogoče uporabiti tako, da bi v primeru dokončnega neplačila omejevali možnost davčnega zavezanca, ki svoje terjatve v stečajnem postopku ni prijavil, da doseže znižanje davčne osnove za odmero DDV, če dokaže, da ta terjatev ne bi bila poplačana (deloma ali v celoti) tudi v primeru, če bi jo prijavil v stečajni postopek. V zvezi s tem je treba neposredno uporabiti določbo prvega odstavka 90. člena Direktive o DDV, saj bi sicer uporaba 39. člena ZDDV-1 privedla do rezultata, ki bi bil v nasprotju z navedeno določbo. V takem primeru je torej ne glede na ureditev ZDDV-1 davčnemu zavezancu treba omogočiti dokazovanje upoštevnih dejstev, ki izhajajo neposredno iz Direktive o DDV. V primerih, kot je obravnavani, v katerih davčni zavezanec svoje terjatve (ki je bila osnova za obračun DDV in je t

SEU je presodilo, da je treba prvi odstavek 90. člena in 273. člen Direktive razlagati tako, da nasprotujeta ureditvi države članice, v skladu s katero se davčnemu zavezancu zavrne pravica do zmanjšanja plačanega DDV v zvezi z neizterljivo terjatvijo, kadar terjatve ni prijavil v stečajnem postopku, začetem zoper njegovega dolžnika, tudi če dokaže, da navedena terjatev ne bi bila izterjana, čeprav bi jo prijavil. Drugega odstavka 39. člena ter pogojev iz tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1 ni mogoče uporabiti tako, da bi v primeru dokončnega neplačila omejevali možnost davčnega zavezanca, ki svoje terjatve v stečajnem postopku ni prijavil, da doseže znižanje davčne osnove za odmero DDV, če dokaže, da ta terjatev ne bi bila poplačana (deloma ali v celoti) tudi v primeru, če bi jo prijavil v stečajni postopek. V zvezi s tem je treba neposredno uporabiti določbo prvega odstavka 90. člena Direktive o DDV, saj bi sicer uporaba 39. člena ZDDV-1 privedla do rezultata, ki bi bil v nasprotju z navedeno določbo. V takem primeru je torej ne glede na ureditev ZDDV-1 davčnemu zavezancu treba omogočiti dokazovanje upoštevnih dejstev, ki izhajajo neposredno iz Direktive o DDV. V pri

Za davčnega zavezanca je v primeru stečajnega postopka zoper njegovega dolžnika primarna možnost, ki je tudi zanj z vidika utemeljevanja upoštevnih dejstev najmanj tvegana, da prijavi svoje terjatve v stečajnem postopku in utemelji zmanjšanje obračunanega DDV zaradi dokončnega neplačila kot posledice pravnomočno končanega stečajnega postopka nad njegovim dolžnikom, s sklepi, izdanimi v stečajnem postopku, končno (tudi) s sklepom o zaključenem postopku. Revident sicer pravilno opozarja, da s sklepom o končanju stečajnega postopka ni odločeno o (ne)poplačilu terjatev, vendar pa spregleda, da stečajno sodišče ta sklep izda na podlagi končnega poročila upravitelja, v katerem ta med drugim navede tudi končni delež plačila terjatev upnikov iz tretjega odstavka 359. člena ZFPPIPP, torej tudi končni delež plačila (navadnih) upnikov, ki so svojo terjatev v postopek prijavili. Upnik tako s pravnomočnim sklepom o končanju stečajnega postopka praviloma dokazuje tako obstoj terjatve kot tudi, v kakšnem deležu je bila njegova terjatev v stečajnem postopku poplačana. Navedeno pa v celoti ne bo veljalo za tistega upnika, ki bo svoje terjatve prijavil v stečajni postopek, ki se bo na podla

Uporaba računovodskih standardov je v obravnavani zadevi pomembna za pravilno razlago možnosti davčnega upoštevanja rezervacij v okviru in na podlagi 20. člena ZDDPO-2. Glede na to, da se morajo po določbah relevantnih SRS in MSRP rezervacije oblikovati le v zvezi z že obstoječimi obveznostmi, glede katerih torej v trenutku izdelave knjigovodskih oziroma računovodskih izkazov ni (več) dvoma, da obstojijo, gre v obravnavanem primeru po vsebini za oblikovanje pogojnih dolgoročnih obveznosti, ki pa po drugem odstavku 20. člena ZDDPO-2 niso davčno priznane kot odhodek davčnega zavezanca. Pri rezervacijah sta v trenutku njihovega oblikovanja namreč negotova le še čas oziroma točen znesek obveznosti (tudi ta je vsekakor za davčnega zavezanca vsaj že ocenljiv), ne pa že obstoj obveznosti kot takšen. 29. člen ZDDPO-2 je treba pravilno razumeti tako, da je davčno priznan vsak dokazani odhodek, ki je v razumni in logični povezavi z ustvarjanjem prihodkov. Breme dokazovanja obstoja samega dohodka in njegove višine sta na davčnem zavezancu. Pri ugotavljanju dobička in obdavčitvi po tem zakonu se ne upoštevajo le tisti odhodki, kjer ugotovljena dejstva okoliščine iz drugega odsta

Za uveljavitev oziroma priznanje pravice do odbitka DDV morajo biti kumulativno izpolnjeni štirje pogoji. Tako iz ZDDV-1 izhaja: da ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij (prvi pogoj, prvi odstavek 63. člena ZDDV-1); da se DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal v Sloveniji, nanaša na blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec (drugi pogoj, točka a iste določbe); da mora imeti zavezanec za uveljavljanje pravice do odbitka račun (tretji pogoj), ki je izdan v skladu z 80.a do 84.a členom ZDDV-1 (točka a prvega odstavka 67. člena ZDDV-1), pri čemer je ustrezen račun tisti, ki vsebuje podatke iz prvega odstavka 82. člena ZDDV-1, med drugim količino in vrsto dobavljenega blaga oziroma obseg in vrsto opravljenih storitev (6. točka te določbe). V obravnavani zadevi sta že nepopolnost računov (tretji pogoj) in neizkazanost storitev po prejetih računih (drugi pogoj) lahko zadosten razlog za nepriznanje pravice do odbit

Razlogi za opustitev izvedbe glavne obravnave ob spornem dejanskem stanju so izrecno opredeljeni v 59. členu ZUS-1, zato določbe 51. člena ZUS-1 ni mogoče razumeti kot podlago za dodatno širjenje izjem od navedene zakonske obveznosti. Ob tem velja izpostaviti, da drugi odstavek 51. člena ZUS-1 ne ureja dodatnih razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov poleg tistih, ki izhajajo iz zakona, potrjenih z ustaljeno ustavnosodno presojo Ustavnega sodišča Republike Slovenije in s sodno prakso Vrhovnega sodišča. Da je substanciranost dokaza pomanjkljiva, je stvar ocene (presoje) sodišča v konkretnem primeru, s katero mora biti stranka seznanjena, da lahko pravico do dokaza uspešno uveljavlja in s tem ohrani tudi svoj položaj stranke kot subjekta postopka. V upravnem sporu je zato treba dati stranki možnost, da se z navedeno pomanjkljivostjo seznani in jo tudi odpravi. Temu služi institut materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP), v okviru katerega mora pred sprejetjem dokaznega sklepa na glavni obravnavi oziroma v pripravljalnem postopku v upravnem sporu (prvi odstavek 45. člena ZUS-1) sodnik zagotoviti razjasnitev navedene okoliščine. To je toliko bolj pomembno v upravnem sp

"Direktna" revizija za upravne spore, v katerih so bile sodbe upravnega sodišča izdane po začetku uporabe ZPP-E, t.j. po 14. 9. 2017, po navedenem presečnem datumu ni več mogoča, saj so bile določbe, ki so to določale v ZUS-1 pred novelo ZPP-E, črtane, torej za vložitev direktne revizije ni več pravne podlage. Zato je irelevantno, da je materija spora pritožnikova davčna obveznost iz leta 2008 do 2010, saj je relevantno le, kdaj se je postopek pred upravnim sodiščem pravnomočno končal.

Za odločitev o pritožbi ni bistveno, ali je vložena revizija izpolnjevala zakonske zahteve glede vsebine predloga za dopustitev revizije, saj se Upravno sodišče v to ni moglo spuščati. Dejanske okoliščine zadeve in dejstvo, da sta od začetka uporabe ZPP-E pretekli več kot dve leti, nasprotujejo tudi temu, da bi se obravnavana vložitev revizije obravnavala kot goli lapsus pritožnice, in kažejo na njeno nezadostno skrbnost pri preverjanju pogojev zanjo.

Do odprave ugotovljene protiustavnosti sodišče v upravnem sporu presoja zakonitost obvestila iz šestega odstavka 47. člena ZUTD tako, da presoja skladnost obvestila z vsebinskimi merili in procesnimi pravili, ki so določeni v ZUTD, v smernicah in načrtu za izvajanje ukrepov aktivne politike zaposlovanja, v katalogu ukrepov aktivne politike zaposlovanja in v javnem povabilu. Sodišče prve stopnje je sicer presojalo zakonitost navedenega pogoja na podlagi določb ZUTD, ki niti po mnenju Vrhovnega sodišča niti Ustavnega sodišča ne dajejo potrebnih vsebinskih meril za odločanje. Vendar pa odločitev o načinu izvršitve odločbe Ustavnega sodišča zaradi svoje pravne narave onemogoča nadaljnjo presojo skladnosti navedene določbe Javnega povabila z ZUTD in tako daje pravno podlago za odločitev v tej zadevi ob pravni fikciji (presuptio iuris in de iure), da je na navedeni pravni podlagi mogoča presoja zakonitosti izpodbijanega obvestila v tem upravnem sporu. Zato Vrhovno sodišče ob spoštovanju odločitve Ustavnega sodišča izhaja iz zakonitosti določitve navedenega pogoja, ki pa glede na ugotovljeno dejansko stanje brez dvoma onemogoča drugačno odločitev v zadevi od tiste, ki jo je sprej

Skladno s prvim odstavkom 29. člena ZDDPO-2 je davčno priznan tisti odhodek, za katerega se lahko šteje, da je nastal za potrebe pridobivanja obdavčljivih prihodkov. Takšen odhodek za pravno osebo predstavlja določen doprinos k njenemu poslovanju in ustvarja dodano vrednost za ohranjanje ali povečevanje položaja pravne osebe na trgu. Posledično ima za pravno osebo izmerljivo korist. Izpodbijana sodba temelji na stališču, da obresti niso poslovno potreben odhodek, ker je bila kupnina za zemljišča, v zvezi s katerimi je bilo najeto posojilo, plačana prodajalcu še pred odobritvijo posojila. Zgolj to dejstvo pa ne zadošča za zaključek, da se obresti ne priznajo kot odhodek, ki zmanjšuje davčno osnovo. Da gre za odhodek, ki je za davčnega zavezanca nepotreben oziroma neupravičen, bi sodišče prve stopnje lahko utemeljilo ob ugotovitvi, da so bila finančna sredstva, pridobljena od banke, porabljena v nasprotju z namenom iz 29. člena ZDDPO-2. To pa iz izpodbijane sodbe ne izhaja. Določbo 17. člena ZDDPO-2, ki ureja določanje primernih (tržnih) cen za opravljene posle med povezanimi osebami, je po naravi stvari mogoče uporabiti le v primerih, če sami odhodki niso sporni oziro

Zahteva po natančni in konkretni navedbi spornega pravnega vprašanja (kot formalnega pogoja) terja, da je sporno pravno vprašanje oblikovano tako, da ga lahko Vrhovno sodišče prepozna (ovrednoti) kot pravno vprašanje, ki ima objektivni pomen za pravni red kot celoto (vprašanje, ki presega pomen ene same zadeve; to je vprašanje, ki omogoča razvoj prava in sodne prakse; na primer v pričakovanem večjem številu primerov). Samo na tak način je Vrhovnemu sodišču tudi omogočeno, da na tako sporno pravno vprašanje odgovori. Vrhovno sodišče namreč s svojo interpretacijo argumentov iz revizije ne more nadomestiti manjkajočih navedb, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Revident v reviziji sicer navaja, da gre v zadevi za odločitev o pomembnih pravnih vprašanjih, katerih rešitev naj bi bila pomembna za zagotovitev pravne varnosti davčnih zavezancev in enotno uporabo prava na področju dohodnine, vendar pa iz vprašanj, kot so zastavljena v reviziji, ne izhaja, da bi presegala okvir konkretne zadeve. Pravni temelj za pridobitev oziroma prenehanje pravice iz vrednostnih papirjev ni zavezovalni pravni posel (sklenitev terminske pogodbe) temveč ustrezen razpolagalni p

Ko tožnik v upravnem sporu predlaga izvedbo dokazov in ko utemelji obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, je upravno sodišče dolžno izvesti glavno obravnavo in ne sme že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi formalni ali vsebinski razlogi. Razlogi za opustitev izvedbe glavne obravnave ob spornem dejanskem stanju so izrecno opredeljeni v 59. členu ZUS-1, zato določbe 51. člena ZUS-1 ni mogoče razumeti kot podlago za dodatno širjenje izjem od navedene zakonske obveznosti.

Pravna vprašanja, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, in pravna vprašanja, na katera je mogoče odgovoriti že z jezikovno razlago zakonskega besedila, niso pomembna pravna vprašanja. Revident, ki se sklicuje na odstop od sodne prakse, mora v skladu s trditvenim in dokaznim bremenom opraviti primerjavo relevantnega pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe s stanjem v odločbah, s katerimi utemeljuje odstop od uveljavljene sodne prakse, in zatrjevano odstopanje utemeljiti, česar pa revident v obravnavani zadevi ni storil. Pri določitvi statusa (ne)rezidenta gre za rešeno predhodno vprašanje v primeru odmere dohodnine, in sicer, če je status (ne)rezidenta ugotovljen tako po ZDoh2- kot po Konvenciji med Vlado RS in Zveznim svetom Švicarske konfederacije o izogibanju dvojnega obdavčevanja z zvezi z davki na dohodek in premoženje.

Revizijski postopek se prekine do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za oceno ustavnosti 27. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 9/12 – odl. US, 24/12, 30/12, 40/12 – ZUJF, 75/12, 94/12, 52/13 – odl. US, 96/13, 29/14 – odl. US, 50/14, 23/15, 55/15, 63/16, 69/17, 21/19, 28/19 in 66/19). Po oceni Vrhovnega sodišča je 27. člen ZDoh-2 v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave, saj bistveno enake položaje ureja različno brez stvarnega, razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave stvari.

Revizija je samostojno pravno sredstvo, v kateri morajo biti konkretizirani revizijski razlogi, saj je revizijski preizkus o zakonitosti sodbe, vključno s preizkusom pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti, mogoč le v mejah postavljenih revizijskih trditev. Zgolj v primerih, ko dokazna ocena ne dosega dokaznega standarda skrbnosti in vestnosti, kot ga določa 8. člen ZPP, kršitev te postopkovne določbe preide v bistveno kršitev določb postopka.

Če se zoper revidenta v obravnavanem trenutku ne bi vodil stečajni postopek, bi davčni organ, upoštevaje četrti odstavek 73. člena ZDDV-1, lahko pobotal revidentovo terjatev do države z njegovo obveznostjo in posledično zavrnil zahtevek za vračilo davka. Po začetku stečajnega postopka pa je takšen modsebojen pobot terjatev, ki so nastale pred in tistih, ki so nastale po začetku stečajnega postopka, po določbah ZFPPIPP izrecno prepovedan, zato bi morala tožena stranka pri odločitvi o revidentovem zahtevku za vračilo presežka upoštevati 264. člen ZFPPIPP. Gre za odraz pravila o sočasnem in sorazmernem poplačilu vseh upnikov v stečaju, zaradi česar je dopustnost pobota v stečaju izjema, ki mora biti v zakonu izrecno določena. Ob odsotnosti posebne ureditve, s katero bi zakonodajalec v postopkih zaradi insolventnosti drugače uredil pobot davčnih obveznosti s terjatvami iz naslova popravkov DDV, po presoji revizijskega sodišča tudi za tovrstne obveznosti velja splošna prepoved pobota, ki je ne izključuje niti ureditev 97. oziroma 97.a člena ZDavP-2. Ker gre torej za drugačne okoliščine kot v zadevah X Ips 33/2016 in X Ips 385/2015 je Vrhovno sodišče presodilo, da tožena stranka v pri