94. člen ZUS-1

Objektivni rok za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja (drugi odstavek 47. člena GZ) začne teči s trenutkom zakonitega začetka gradnje. Le po preteku dveh mesecev od zakonitega začetka gradnje ni mogoče predlagati obnove postopka izdaje gradbenega dovoljenja iz razloga, ker bi določena oseba morala biti udeležena v postopku kot stranski udeleženec in ji ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Začetek gradnje je zakonit, če je gradnja objekta, ki je utemeljena na izdanem dokončnem oziroma pravnomočnem gradbenem dovoljenju, zaznavna v zunanjem svetu, investitor pa je skladno z zakonom zakoličil objekt, prijavil začetek nameravane gradnje, začel gradnjo z izvajanjem takih gradbenih, obrtniških ali inštalacijskih del na podlagi katerih je tam prisotni tretji osebi lahko razvidno, da se je začela gradnja nepremičnine ter najpozneje do začetka gradnje skladno s predpisi uredil in označil gradbišče z gradbiščno tablo z vsemi predpisanimi sestavinami in podatki Pomen in težo morebitnih pomanjkljivosti glede zakonitosti začetka gradnje je treba presoditi v vsakem primeru posebej z vidika njihovega posega v pravni položaj tretje osebe, ki bi želela v postopku sodelov

Prepoved mučenja, nečloveškega ali ponižujočega kaznovanja ali ravnanja iz 18. člena Ustave v upravnem delu izročitvenega postopka po ZKP učinkuje neposredno tako v materialnem kot tudi procesnem smislu, ne glede na to, ali njeno uporabo v tem delu postopka določa zakon - oziroma prav zato, ker ZKP tega ne določa. Tako mora minister pri odločanju o dovolitvi izročitve na podlagi 530. člena ZKP ne glede na njegovo siceršnjo vsebino neposredno uporabiti 18. člen Ustave. Zato je dolžan presojati tujčeve navedbe o spremenjenih okoliščinah in v primeru njihove utemeljenosti izročitev zavrniti. V okviru dopuščenega revizijskega vprašanja navedeno pomeni, da je v postopku odločanja o izročitvi vezanost ministra na pravnomočno odločitev kazenskega sodišča (na podlagi 527. in 528. člena ZKP) mogoča le v omejenem obsegu in sicer le tedaj, kadar vezanost nanjo ne bi povzročila kršitve absolutne človekove pravice, ki skladno s 15. členom Ustave učinkuje neposredno ne glede na to, da tega 530. člen ZKP ne ureja. V okoliščinah obravnavane zadeve, ki se nanaša na varstvo pravice iz 18. člena Ustave, to pomeni, da je, tudi če je kazensko sodišče (na eni ali dveh stopnjah) ob presoji

Obračunavanje obresti v ponovnih postopkih davčnega nadzora po z novelo ZDavP-2J spremenjenem 95. členu ZDavP-2 (uporabo katerega zahteva tretji odstavek 71. člena ZDavP-2J) ustavno skladno le, če davčni zavezanec pred izdajo odločbe v ponovnem postopku še ni plačal obveznosti, ki mu je bila naložena z odpravljeno odločbo in pod dodatnim pogojem, da mu v ponovnem davčnem postopku niso odmerjene višje obresti kot bi bil seštevek obresti, ki so bile v odpravljeni odločbi obračunane po 95. členu ZDavP-2 in zamudnih obresti po 96. členu ZDavP-2, ki bi tekle v času od poteka paricijskega roka za plačilo do izdaje odločbe v ponovljenem postopku. Če je davčni zavezanec svoje davčne obveznosti po odmerni odločbi, ki je bila odpravljena na podlagi pravnih sredstev, vloženih pred uveljavitvijo ZDavP-2J, v celoti izpolnil že pred uveljavitvijo ZDavP-2J, pa se v ponovljenih postopkih, ki tečejo po 1. 1. 2017, obrestna mera iz novega 95. člena ZDavP-2, ne sme uporabiti.

Opozorilo iz prvega odstavka 29. člena ZIntPK pa je tisti akt, s katerim Komisija za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju komisija) odloči o funkcionarjevem protipravnem ravnanju in na tem utemeljeni obveznosti, da v določenem roku navedeno odpravi. Šele če poklicni, neposredno voljeni funkcionar ne ravna v skladu z izdanim opozorilom, komisija o tem obvesti javnost, tako da ugotovitve o nespoštovanju opozorila objavi na svoji spletni strani. Po navedenem obvestilo javnosti z objavo ugotovitev na spletni strani komisije na podlagi tretjega odstavka 29. člena ZIntPK ni upravni akt, saj se z njim ne odloča o dolžnem ravnanju osebe zaradi ugotovljene kršitve prepovedi o nezdružljivosti dejavnosti ali članstva iz prvega odstavka 27. člena ZIntPK.

Dejstvo, da celovita presoja vplivov na okolje, ki se zahteva pri pripravi in sprejemu splošnih prostorskih aktov, po izadji okoljevarstvenega dovoljenja ni bila opravljena, samo po sebi ne more vplivati na zakonitost okoljevarstvenega dovoljenja in ne terja njegove spremembe po 5. točki prvega odstavka 78. člena ZVO-1. Ta se namreč nanaša na zahtevo po uporabi drugih tehnik zaradi obaratovalne varnosti procesa. Tudi v postopku za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za napravo, ki lahko povzroči onesnaževanje okolja večjega obsega iz 68. člena ZVO-1 (IED naprava) mora pristojni organ preverjati, ali so zagotovljeni ukrepi za preprečevanje nesreč in omejevanje njihovih posledic. Če gre za napravo, ki uporablja nevarne snovi, pa mora preveriti tudi, ali so zagotovljeni ukrepi za preprečevanje večjih nesreč ter zmanjšanju njenih posledic v skladu z Direktivo Seveso III, na kar pa se nanaša dovoljenje za obrat iz 18. člena ZVO-1. Po ZVO-1 gre torej formalno za dve različni dovoljenji. To pa ne ne pomeni, da IED naprava, ki ima okoljevarstveno dovoljenje iz 68. člena, ne potrebuje tudi okoljevarstvenega dovoljenja iz 86. člena ZVO-1, če gre za napravo, ki je hkrati obrat

Z vidika prvega odstavka 136. člena in 151. člena DZ ni pravilno stališče, da lahko osnovna šola z upravnim aktom na podlagi določb 48. člena Zakona o osnovni šoli odloči o prestopu otroka na drugo osnovno šolo, čeprav je seznanjena, da eden od staršev temu nasprotuje. ZOsn ne določa, da za vpis in prestop na drugo osnovno šolo zadošča predlog enega od staršev, oziroma, ne določa, da lahko oziroma kdaj lahko o tem ravnatelj odloči tudi, če eden izmed staršev prepisu otroka na drugo osnovno šolo nasprotuje (kot v obravnavanem primeru). Takrat namreč ne gre za vlogo staršev, temveč za vlogo enega od staršev. Kdaj lahko ravnatelj odloča o vlogi enega od staršev je odvisno od ureditve, ki opredeljuje starševsko skrb in njeno izvajanje. Upravno sodišče sicer pravilno navaja, da četrti odstavek 7. člena DZ izvajalcem javnih služb, kot je tudi tožena stranka, nalaga skrb za korist otroka. Vendar se ta obveznost nanaša na dejavnosti in postopke, ki jih izvajajo v svoji pristojnosti in ne pomeni splošnega pooblastila, po katerem bi lahko ravnatelj odločal o otrokovi koristi v sporu med staršema glede izvrševanja starševske skrbi (kamor sodi vprašanje, ali je za prepis otroka na dru

Položaj športnikov invalidov in neinvalidov je v bistvenem enak v smislu njihovega delovanja kot udeležencev športnih tekmovanj na (para)olimpijski ali na svetovni ravni v (para)olimpijskih športih, na katerih dosegajo odličja, torej v smislu, kot navaja revident, da so klasične olimpijske discipline in paraolimpijske discipline "olimpijske". Zato se utemeljeno zavzema za razlago prve alineje prvega odstavka 3. člena ZDPIDŠ, v okviru katere pojem "olimpijski" pri svetovnih prvenstvih vključuje tudi športe z olimpijskih iger športnikov invalidov. Dodatek k pokojnini je namenjen tudi zagotavljanju dostojnega življenja upokojenega športnika, ki si je večji obseg pravic, kot bi mu šle le na podlagi pokojninskega zavarovanja, dodatno pridobil s svojim izjemnim delom na področju športa. Doseganje tega cilja pa športnikom invalidom ne sme biti onemogočeno samo zato, ker se ne morejo udeleževati svetovnih prvenstvev v športih, v katerih se tekmuje na olimpijadi Mednarodnega olimpijskega komiteja, posredno torej zaradi osebne okoliščine (invalidnosti), saj bi bilo to v nasprotju s prvim odstavkom 14. člena Ustave. Revident kot dobitnik medalj na svetovnem prvenstvu v golbalu,

Kupec plinskega olja, ki vračilo trošarine po 54č. členu ZTro uveljavlja z drugačnim zahtevkom od prvotno deklariranega zahtevka za to koledarsko leto, zgolj zaradi tega ne izgubi pravice do vračila trošarine. Iz prvotno deklariranega zahtevka pa izhajajo časovne omejitve in način uveljavljanja te pravice.

Celovita in de novo presoja zakonitosti izpodbijanega akta v upravnem sporu mora biti omejena zgolj na presojo tega, kar tožnik zahteva po vsebini, ne glede na to, ali je vložil tožbo v sporu polne jurisdikcije, izpodbojno tožbo ali kakšno od drugih oblik tožbe, če so zanjo izpolnjeni zakonski pogoji. Tako v primeru spora, kot je obravnavani, odločanje o zakonitosti priznanja subsidiarne zaščite ni niti predmet tožbenega zahtevka po vsebini niti odločanja sodišča v upravnem sporu, saj tega tožnik ne izpodbija. Odločba, s katero je bila tožniku priznana mednarodna zaščita v obliki subsidiarne zaščite, se lahko v upravnem sporu, v katerem se s tožbo izpodbija taka odločba zato, ker mu ni bil priznan status begunca, spremeni oziroma odpravi le, če je tožba utemeljena iz razlogov, ki se nanašajo na zavrnitev podelitve statusa begunca. Sicer je treba tožbo zavrniti kot neutemeljeno. Ne iz ZMZ-1 ne iz Procesne direktive II ne izhaja niti obveznost niti pooblastilo upravnega organa revidentke, da bi o prošnji za mednarodno zaščito moral odločiti kot o dveh ločenih samostojnih zahtevkih in s tem v dveh ločenih točkah izreka. Zaradi tega tudi upravni organ revidentke o vprašanju po

Z uporabo izrednega pravnega sredstva iz 90. člena ZDavP-2 je mogoče doseči odpravo, razveljavitev ali spremembo pravnomočne odmerne odločbe (tudi) zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, ki je v očitnem nasprotju s podatki iz uradnih oziroma javnih evidenc, ki so dostopne davčnemu organu, saj to šteje za očitno napako pri ugotovitvi dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za izdajo odmerne odločbe. "Očitnost" se nanaša (tudi) na napako v dejanskem temelju odločitve, ki pa mora dosegati določeno stopnjo prepoznavnosti, da jo lahko kvalificiramo kot tako. Ne more šteti za očitno tista napaka, ki terja nadaljnji zahtevnejši postopek ugotavljanja pravilnega dejanskega stanja, prav tako pa tudi ne tista, ki terja kompleksno presojo dejstev oziroma visoko stopnjo subjektivnosti pri presoji njihove pravilnosti (resničnosti). Iz pojma očitne napačnosti so torej izključeni primeri, ko je za ugotovitev napačnosti določenega dejstva treba izvajati zahtevne postopke z izvedencem, prav tako pa tudi ni mogoče očitne napačnosti utemeljevati na tem, da naj bi uradna oseba pristojnega organa v postopku zmotno ocenila kot verodostojno izpoved določene priče itd. Očitna napačnost gled

Odločitev o izvolitvi v naziv je po vsebini predmet avtonomne strokovne presoje pristojnih organov univerze. Zato je tudi vprašanje vsebine obsega njene utemeljitve oziroma obrazložitve izraz navedenega avtonomnega strokovnega vrednotenja, česar sodišče ne more ocenjevati, saj bi s tem stopilo na polje presoje tiste vsebine, ki mu je po Ustavi odtegnjena. Zato se tudi pravna dolžnost obrazložitve oblastvenih odločitev kot izraz spoštovanja pravice iz 22. člena Ustave ne po svoji vsebini ne po svoji funkciji ne razteza na avtonomne, strokovne odločitve univerze in visokošolskih zavodov, v katerih se ne odloča o pravicah ali obveznostih strank. Univerza je obrazložitev dolžna podati le glede uresničevanja procesnih pravic kandidata, torej le s predstavitvijo poteka postopka in utemeljitvijo, ki omogoča preizkus, ali je odločanje potekalo v predpisanih okvirjih. Preizkus sodišča prve stopnje preko teh okvirov ne more in ne sme posegati. V nasprotnem primeru bi sodišče prve stopnje nedopustno poseglo v revidentkino ustavno (58. člen Ustave) in zakonsko (po ZVis) zagotovljeno avtonomijo. Glede na vsebino, ki je lahko predmet sodnega preizkusa, mora odločba v postopku habi

Odvzem pravnomočnega upravnega dovoljenja, ki velja za določen čas, zaradi zaostritve pogojev, ki jih na novo in drugače uveljavlja podzakonski predpis, ki je pričel veljati po izdaji upravnega dovoljenja, ni dopusten, če tak način posega v pravnomočno upravno odločbo o dovoljenju nima podlage v ustrezni zakonski ureditvi. Vrhovno sodišče pri tem dodaja še, da mora biti v takem primeru z ustrezno stopnjo predvidljivosti določen tudi okvir oziroma kriteriji za spreminjaje pogojev, ki bi lahko vplivali na pravni položaj imetnikov dovoljenj, saj ga k temu zavezujejo ustavna načela pravne države.

Izročilna in darilna pogodba za primer smrti kot celota (torej tudi glede revidentkinega prenosa poslovnega deleža v gospodarski družbi na sina) je bila sklenjena pod pogojem, da revidentka pridobi zakonsko zahtevano soglasje po ZON in ZKZ za razpolaganje z nepremičninami. Šele z izpolnitvijo odložnega pogoja – s pridobitvijo soglasja – je bilo jasno, da je pogodba veljavna pravna podlaga za odsvojitev kapitala v smislu nastanka medsebojnih pravic in obveznosti pogodbenih strank (prenosa pravic iz kapitala na drugega in pridobitve dohodka), ne pa datum sklenitve pogodbe. Brez zakonsko zahtevanega soglasja ne bi veljalo niti razpolaganje s poslovnim deležem in tako tudi ne vzpostavljalo podlage za dohodek ter ustvarjalo pravnih posledic za zavezanca na dohodninskem področju. V primerih, kot je obravnavani, se za čas odsvojitve kapitala iz 102. člena ZDoh-2 šteje čas nastanka dokončnosti soglasja upravnega organa, čas nastanka njegove pravnomočnosti pa, če zakon tako določa. Za davčno obravnavo ni bistveno, ali glede na določbo drugega odstavka 59. člena OZ izpolnitev odložnega pogoja ustvarja učinke za nazaj (torej od datuma sklenitve pogodbe), ali le za naprej.

Takojšnja prodaja in povratni zakup nepremičnin med istima strankama ne pomenita dveh vzajemnih dobav blaga (ločenih pravnih poslov), ampak enotno finančno transakcijo za povečanje likvidnosti gospodarske družbe, če: gospodarska družba za namen pridobitve sredstev kot posojila prenese (proda) nepremičnine na finančno institucijo, ta pa za iste nepremičnine sklene s prodajalcem pogodbo o finančnem leasingu; omenjeni namen pa je izkazan, če prenos nepremičnin ne omogoča finančni instituciji razpolaganja z njimi na način, kot da bi bila njihova lastnica, za kar gre tudi v primeru, če nepremičnine na podlagi take pogodbe ostanejo v posesti dotedanjega lastnika, to je leasingojemalca. Pomembna je torej dejanska možnost uporabe nepremičnin, ne pa zgolj pravni vidik leasingodajalčeve pridobitve lastninske pravice z vpisom v zemljiško knjigo. Uresničevanje pravice do odbitka DDV je omejeno samo na dolgovane davke in je ni mogoče razširiti na pomotoma plačani vstopni DDV, tudi ne, če je DDV dolgovan le zato, ker je naveden na računu. Iz tega izhaja, da oproščena transakcija ne daje pravice do odbitka vstopnega DDV, čeprav bi bil davek neupravičeno plačan. Popravek neupravičen

Pastorek iz 9. člena Zakon o davku na dediščine in darila (ZDDD) je potomec zapustnikovega zakonca, ne glede na to, ali je zakonec (pastorkov starš) umrl pred zapustnikom.

Pastorek iz 9. člena Zakon o davku na dediščine in darila (ZDDD) je potomec zapustnikovega zakonca, ne glede na to, ali je zakonec (pastorkov starš) umrl pred zapustnikom.

Naknadna vplačila so lastniška naložba družbenika, ki povečuje premoženje družbe in s tem tudi knjigovodsko vrednost poslovnega deleža. Velikost poslovnega deleža v smislu ZGD-1 tako ni enaka ekonomski vrednosti tega deleža, ki pa je bistvena za opredelitev dohodka davčnega zavezanca v smislu ZDoh-2. Glede na temeljne značilnosti naknadnih vplačil in načel obdavčenja z dohodnino je treba šteti, da v poslovni delež kot skupek korporacijskih pravic spadajo tudi pravice in obveznosti družbenika v zvezi z naknadnimi vplačili kapitala, tako da tudi te sodijo v pojem kapitala, kot ga opredeljuje 93. člen ZDoh-2. V delež v gospodarski družbi po 2. točki 93. člena ZDoh-2 tako spadajo tudi pravice in obveznosti družbenika v zvezi z naknadnimi vplačili. Zato je treba ob pravilni razlagi zakona za namen odmere davka na kapitalski dobiček v vrednost kapitala ob pridobitvi po 98. členu ZDoh-2 šteti ne le pogodbeno vrednost kapitala ob vplačilu osnovnega vložka, ampak tudi pogodbeno vrednost naknadnih vplačil. Le tako se lahko ugotovi realno povečanje premoženja družbe, ob izplačilu pa premoženja davčnega zavezanca.