71. člen ZDen

Postopek za plačilo odškodnine zaradi neuporabe vrnjenega premoženja, katerega pravna podlaga je v 72. členu ZDen, ni denacionalizacijski postopek, ampak gre za posebno odškodninsko razmerje, za katerega ne velja določba prvega odstavka 71. člena ZDen. Pritožbeno stališče, da pritožnika sodne takse nista dolžna plačati, torej ni pravilno. Pritožnika pa utemeljeno izpostavljata, da se je postopek v tej zadevi (kot nepravdni) začel pred 1. 10. 2008, torej v času veljavnosti ZST. V postopkih, ki so začeli teči pred uveljavitvijo ZST-1, se v skladu s prehodno določbo 39. člena ZST-1 takse do pravnomočnega zaključka postopka plačujejo po dotedanjih predpisih in po dotedanji tarifi, torej po ZST. Drugače pa velja glede podrednega zahtevka. Postopek s podrednim zahtevkom pritožnikov je začel teči 24. 6. 2021, torej v času veljavnosti ZST-1. Pritožnika dolgujeta takso za podredni zahtevek, saj gre pri zahtevku, naj se odškodnina plača nekomu drugemu kot je zahtevano s primarnim zahtevkom, za zahtevek na drugi dejanski in pravni podlagi.

Pritožbeno sodišče se strinja z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, da postopek za plačilo odškodnine zaradi neuporabe, katerega pravna podlaga je sicer podana v 72. členu ZDen, ne predstavlja denacionalizacijskega postopka oziroma denacionalizacijskega razmerja, marveč posebno odškodninsko razmerje, za katerega pa določba prvega odstavka 71. člena ZDen ne velja. Stališče tožeče stranke, da je postopek za plačilo odškodnine zaradi neuporabe oblika denacionalizacije, iz v pritožbi citiranih odločb ne izhaja.

Poudarek v nepravdnem postopku ni na predlogu, ampak na ureditvi razmerja med prizadetimi osebami. Navedeno pomeni, da tudi če predlagatelji predloga v konkretni zadevi ne bi spremenili, to ne bi bila ovira za odločitev, kot jo je sodišče prve stopnje sprejelo, oziroma ne bi bil razlog za zavrnitev prvotnega predloga. Plačilo predujma pomeni zgolj založitev stroška za izvedbo dokaza s strani ene stranke (udeleženca). Kot tako nima nobenega vpliva ne na to, katera stranka (udeleženec) bo ta strošek dejansko nosila na koncu, niti ni možno takšnega plačila upoštevati kot (delnega) plačila stroškov postopkov, ki jih je dolžna na koncu postopka ena stranka (udeleženec) povrniti drugi. Glede na 104. člen ZNP je povračilo skupnega zneska stroškov, do katerega so predlagatelji upravičeni, med posamezne udeležence razdeljeno ob upoštevanju razmerja parcel, ki jih je posamezen od njih (na podlagi odločb izdanih v tej nepravdni zadevi) dolžan vrniti predlagateljem oziroma zanje plačati odškodnino.

Podržavljena nezazidana stavbna zemljišča, ki so bila izročena občini ali komu drugemu v skladu z zakonom zaradi uresničitve prostorskega izvedbenega načrta, se ne vračajo, če so bila ob uveljavitvi tega zakona že oddana za gradnjo. Na podlagi določila 71. člena ZDen se za odločanje o stroških postopka uporabijo predpisi o postopku, ki se uporabijo pred organom za denacionalizacijo. Za odločanje v postopkih, ki jih vodijo okrajna sodišča v nepravdnih postopkih se zato uporabljajo določila 35. in 36. člena ZNP.

Določba prvega odstavka 71. člena ZDen, po katerem stranke v postopku denacionalizacije ne plačujejo taks, se nanaša zgolj na postopke denacionalizacije. Postopek za plačilo odškodnine zaradi neuporabe, katerega pravna podlaga je podana v 72. členu ZDen, ne predstavlja denacionalizacijskega postopka oziroma denacionalizacijskega razmerja, marveč posebno odškodninsko razmerje.

Nekategorizirana prometna površina (kot npr. makadamska pešpot v obravnavanem primeru) ni javna cesta, s tem pa glede na drugi odstavek 3. člena ZCes-1 ni javno dobro in ni izven pravnega prometa. Le glede tistih nepremičnin, ki so izvzete iz pravnega prometa oziroma na njih ni mogoče pridobiti lastninske pravice, pa je po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen mogoče uveljaviti oviro za vrnitev v naravi. Organ založitev stroškov naloži (aktivni) stranki, na zahtevo katere se je postopek pričel. To so v obravnavanem primeru vlagatelji zahteve za denacionalizacijo oziroma njihovi pravni nasledniki (ali stranke na strani upravičenca do denacionalizacije). Obremenjevanje sodišča z obsežno tožbeno vsebino, ki v preko 80 odstotkih ni povezana s predmetno upravno zadevo ter izpodbijano odločbo, o katere zakonitosti je sodišče odločalo, in ki v navedenem delu poleg tega obsega številne navedbe z nedostojno, neprimerno in žaljivo vsebino, ki se nanaša na Republiko Slovenijo ter njeno pravno ureditev, posamezne upravne organe, posamezne institucije, poimensko navedene osebe, ter predloge sodišču, podane v stvareh, ki očitno niso v pristojnosti sodišča, ki določa v upravnem

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je organ odločil o delu zahteve za denacionalizacijo, ker je bil v tem delu ugotovitveni postopek končan ter je bila zahteva v tem delu primerna za odločitev. To pa pomeni, da je v skladu z 219. členom ZUP (oziroma 215. členom ZUP/86) lahko izdal delno odločbo. O še neodločenem delu zahteve za denacionalizacijo pa bo organ, kot je tudi navedel v obrazložitvi delne odločbe, odločil v nadaljevanju postopka. Sodišče nima razloga za presojo, da so z zakonsko ureditvijo stroškov v denacionalizacijskih postopkih kršene ustavne pravice strank na strani upravičenca. Po drugem odstavku 71. člena ZDen se za odločanje o stroških postopka uporabljajo predpisi o postopku, ki se uporablja pred organom za denacionalizacijo ter tako ZDen nima specialne ureditve stroškov postopka in vprašanja kritja ali založitve stroškov strank na strani upravičencev ne obravnava za te stranke ugodneje. Ob tem pa sodišče dodaja, da (sicer) za stranke, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje družine ne morejo plačati vseh stroškov ali dela stroškov, ZUP v 122. členu (ZUP/86 pa v 120. členu ) omogoča oprostitev plačila stroškov, o čemer odloči organ na predl

Postopek za plačilo odškodnine zaradi neuporabe vrnjenega premoženja, katerega pravna podlaga je v 72. členu ZDen, ni denacionalizacijski postopek, ampak gre za posebno odškodninsko razmerje, za katerega ne velja določba prvega odstavka 71. člena ZDen.

Pritožbeno naziranje, da za nepremičnine, ki so v lasti gospodarskih družb, ovire za vrnitev v naravi, upoštevajoč določbo tretjega odstavka 16. člen ZDen, ne obstajajo (ter da bi bilo treba posledično zahtevek/predlog na plačilo odškodnine za njih zavrniti), je napačno. V konkretnem primeru gre za vračanje podržavljenega premoženja na podlagi določb ZIKS. Vračanje zaplenjenega premoženja v naravi je možno v tistih primerih, v katerih to še ni v zasebni lasti, torej premoženja, ki ni bilo predmet lastninskega preoblikovanja oziroma privatizacije. To velja tudi za pravne osebe (gospodarske družbe). Slednje so zavezanke le za vrnitev tistih stvari (premoženja), ki še niso v zasebni lasti. Če pa je premoženje olastninjeno oziroma so pravne osebe (gospodarske družbe) njegove lastnice, se to v naravi ne vrača. V takem primeru je treba za premoženje plačati odškodnino, kar je obveznost pritožnice. Pri vprašanju vračanja podržavljenih nepremičnin je treba uporabiti določbe ZDen, ki je specialni predpis. Sodišče prve stopnje je izhajajoč iz določb tretjega odstavka 18. člena in 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen pravilno zaključilo, da za predmetne nepremičnine vračilo (izjem

Vknjižba lastninske pravice na podlagi denacionalizacijske odločbe upravnega organa je sklepno dejanje v postopku denacionalizacije in je zato potrebno uporabiti ZDen kot specialni predpis in ne ZST-1, kar pomeni, da je tak vpis takse prost.

Revizija se dopusti glede vprašanja obsega vezanosti sodišča na odločitve upravnih organov, kadar stranka ni sodelovala v upravnem postopku.

Tudi če v izreku besedilo zahtevka, ki mu je po podlagi sodišče ugodilo, ni dobesedno povzeto (kar je sicer običajno), to še ne pomeni, da je izrek nerazumljiv. Po ZPVAS gre za premoženjske pravice, ki so lahko predmet dedovanja in če gre za edinega dediča, ni nobene ovire, da se, kar bi bilo treba izpolniti zapustniku (v skladu z matičnim predpisom, ZPVAS), izpolni dediču. Stranke niso dolžne plačevati sodne takse za odškodninske zahtevke po 10. členu ZPVAS, ker gre za obliko denacionalizacije, kar ta postopek izenačuje z drugimi denacionalizacijskimi postopki, zato je treba aplicirati 71. člen ZDen.

V nepravdnem postopku, v katerem se določi odškodnina zavezancu, ki mora v denacionalizacijskem postopku vrniti odplačno pridobljeno nepremičnino, se plača sodna taksa.

Zastaralni rok v odškodninskih zadevah prične teči z dnem, ko oškodovanec izve za škodo in tistega, ki je škodo povzročil. Tožeča stranka je za škodo izvedela takrat, ko je bil zahtevek za vrnitev posamezne parcele v naravi pravnomočno zavrnjen. S tistim dnem je tožeča stranka pridobila pravico zahtevati odškodnino na podlagi 10. člena ZPVAS. Zastarani ne bi bili zahtevki o katerih bi upravni organ odločil po 29. 10. 2004. Zahtevki, o katerih je bilo odločeno pred tem datumom, pa so zastarani.

Postopek za plačilo odškodnine zaradi neuporabe, katerega pravna podlaga je podana v 72. členu ZDen, ne predstavlja denacionalizacijskega razmerja, marveč posebno odškodninsko razmerje. Zadnji odstavek 3. člena ZST-1 določa, da je v primeru, če morata dve ali več oseb skupaj plačati takso, njihova obveznost nerazdelna. Vendar v primeru, ko je taksna obveznost nekaterim od teh oseb odložena, več ni podan položaj, ko morata dve ali več oseb skupaj plačati sodno takso in zato tudi ni več podlage za nerazdelno obremenitev več oseb.

V denacionalizacijskem postopku, ki ga povzročijo vlagatelji zahteve za denacionalizacijo, so stroške izvedenca praviloma dolžni nositi vlagatelji zahteve.

Naloga skrbnika za poseben primer je skrbeti za denacionalizirano premoženje v interesu vseh dedičev, predvsem upravljati s premoženjem in zastopati dediče do pravnomočnosti (dodatnih) sklepov o dedovanju, katerih časovnica glede na naravo stvari ni določljiva vnaprej. Stranke v postopku določitve odškodnine po 10. členu ZPVAS (za podržavljene nepremičnine, katerih vrnitev upravičencem v naravi ni bila mogoča), ki predstavlja obliko denacionalizacije, ob upoštevanju prvega odstavka 71. člena ZDen, ne plačujejo sodnih taks.

Taksa se ne plača tudi v primeru, če tako določa poseben zakon. Postopek po tožbi, s katero tožeča stranka zahteva plačilo materialne škode, sklicujoč se pri tem na določila 538. in naslednjih ZKP in (nepravdni) postopek vračanja podržavljenega premoženja, sta dva različna postopka in dva popolnoma različna zahtevka, kar logično izključuje kakršnokoli analogijo z 71. členom ZDen, po katerem stranke v postopku denacionalizacije po tem zakonu ne plačujejo taks.

Tudi postopek uveljavljanja odškodnine po 10. členu ZPVAS je denacionalizacijski postopek.

ZPP in ZST-1 sta glede na ZVPAS kasnejša zakona in glede na to, da urejata plačevanje sodnih taks v pravdnem postopku, tudi lex specialis in derogirata določbo 71. člena ZDen, na katero se sklicuje pritožnik.