85. člen ZUS-1

Zakonodajalec je izčrpno uredil izvedbo razgovora po določbah 15.a in 15. b člena ZIntPK kot procesno dejanje za izvedbo dokazov z razgovorom z določenimi osebami s ciljem razjasnitve dejstev in okoliščin v zvezi s posamezno zadevo, ki jo obravnava KPK. Taka specialna zakonska ureditev pomeni izključitev določb ZUP, ki urejajo isto materijo, torej tako zaslišanje prič (181. do 187. člen ZUP) kot tudi zaslišanje same stranke postopka (188. člen ZUP). Ob tem, ko je ZIntPK uredil navedeno vprašanje, pa je po vsebini tudi izključil splošno ureditev izvedbe ustne obravnave v upravnem postopku (po 154. členu in nasl. ZUP), ki je sicer predvidena tudi za zaslišanje prič in same stranke s ciljem dokazovanja dejstev v postopku. KPK torej ob izvedbi razgovorov na seji senata po določbah 15.a in 15.b člena ZIntPK ni dolžna izvesti (tudi) ustne obravnave po določbah ZUP. Treba pa je obveznost oprave ustne obravnave, ločiti od dolžnosti organa glede zagotavljanja ustavno varovanih procesnih pravic strank in drugih udeležencev postopka (npr. načelo zaslišanja stranke, načelo kontradiktornosti, načelo neposrednosti iz 22. člena Ustave). Tudi iz samega ZIntPK ni razvidno, da bi bila z njegovimi

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Kakšna je pravna narava razgovora na seji senata po določbah 15.a in 15.b člena ZIntPK oziroma ali je Upravno sodišče RS pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da bi tožena stranka, kljub izvedenim razgovorom na seji senata po določbah 15.a in 15.b člena ZIntPK, morala izvesti ustno obravnavo po določbah ZUP? Ali je tožena stranka s tem, ko je izvedla "zgolj" razgovor na seji senata Komisije bistveno kršila pravila postopka? 2. Ali je Upravno sodišče RS zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 1. točki prvega odstavka 85. člena ZUS-1 v povezavi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1 in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko v izpodbijani sodbi ni obrazložilo, zakaj meni, da sta podana dokazna predloga tožeče stranke glede zaslišanja A. A. in B. B. substancirana?

Ugotavljanje obstoja veljavnega soglasja k projektni dokumentaciji je dejansko in ne pravno vprašanje. Predlagatelj zato z vprašanji, s katerimi po vsebini nasprotuje ugotovitvam Upravnega sodišča glede obstoja veljavnega predlagateljevega soglasja, izpodbija dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana sodba. Ker uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni revizijski razlog (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), tudi revizije iz tega razloga ni mogoče dopustiti.

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Kakšna je pravna narava razgovora na seji senata po določbah 15.a in 15.b člena ZIntPK oziroma ali je Upravno sodišče RS pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da bi tožena stranka, kljub izvedenim razgovorom na seji senata po določbah 15.a in 15.b člena ZIntPK, morala izvesti ustno obravnavo po določbah ZUP? Ali je tožena stranka s tem, ko je izvedla "zgolj" razgovor na seji senata Komisije bistveno kršila pravila postopka? 2. Ali je Upravno sodišče RS zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 1. točki prvega odstavka 85. člena ZUS-1 v povezavi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1 in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko v izpodbijani sodbi ni obrazložilo, zakaj meni, da sta podana dokazna predloga tožeče stranke glede zaslišanja A. A. in B. B. substancirana?

Prvo postavljeno vprašanje v predlogu za dopustitev revizije, tako kot je oblikovano, se po svoji vsebini nanaša na kršitev pravil postopka izdaje upravnega akta, kar je tožbeni in ne revizijski razlog (85. člen ZUS-1). Predlagateljica bi zato morala navedeno vprašanje vzročno povezati s kršitvami pravil postopka v upravnem sporu ali s kršitvami materialnega prava, ki jih očita upravnemu sodišču, ter to kratko in razumljivo obrazložiti.

Sklep, s katerim senat odloči, da bo v zadevi sodil sodnik posameznik, ker gre za izjemo od senatnega sojenja po ZUS-1 (pred njegovo spremembo, ZUS-1C, Uradni list RS, št. 49/23), ki jo je treba razlagati restriktivno, v korist senatnega sojenja,mora biti ustrezno obrazložen, da so razvidni razlogi, ki so vodili senat pri odločitvi, da gre za enostavno dejansko in pravno stanje. na enostavno dejansko stanje lahko kaže npr. nespornost dejstev, na enostavno pravno stanje pa npr. stabilna in jasna sodna praksa glede uporabe relevantnih pravnih norm, ki ne zahteva dodatnih razlag pravnih pravil, mora pa to izhajati iz obrazložitve sklepa. Določba 286. b člena ZPP o prekluziji grajanja se ne uporablja glede kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena) in med temi je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena, to je nepravilna sestava sodišča. Absolutna bistvena kršitev iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1 in 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 je podana le v primeru očitne kršitve pravil ZUS-1 o tem, k

Za uporabo tretje alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 Upravno sodišče ni dolžno predhodno oceniti, ali je v pravnomočno končanem upravnem sporu odločilo (izvedlo glavno obravnavo) pravilno sestavljeno sodišče. Presoja, ali je bilo Upravno sodišče v pravnomočno končanem upravnem sporu pravilno sestavljeno, kot morebitna absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena in 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 je pridržana izključno Vrhovnemu sodišču. Neutemeljeno je revizijsko stališče, da bi moralo Upravno sodišče presojati pravilno sestavo sodišča, ki je izvedlo glavno obravnavo v drugem (takrat še) pravnomočno končanem upravnem sporu. Te dolžnosti sodišče nima, zato so pravno zmotne revizijske navedbe, da se ne more sklicevati na postopek, za katerega bi se kasneje (to je po njegovi pravnomočnosti) ugotovila procesna napaka nepravilne sestave sodišča. Senatno odločanje Upravnega sodišča brez izvedbe glavne obravnave, ker je v sporu med istima strankama ob podobni dejanski in pravni podlagi že odločilo (tretja alineja drugega odstavka

Pristojnost sodnika posameznika je vedno izključena, če vrednost predmeta v zadevah, v kateri je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR, četudi pri tem ne gre za pomembno pravno vprašanje. V takih zadevah je izključena možnost uporabe izjeme po tretji alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1. V razmerju med prvo in tretjo alinejo drugega odstavka 13. člena ZUS-1 ne gre za alternativno določena pogoja za odločanje po sodniku posamezniku. Takšna razlaga obstoječe zakonske ureditve je skladna tudi z načelom zožujoče razlage izjem. Odločanje po sodniku posamezniku v upravnem sporu je bila po tedaj veljavni ureditvi namreč izjema od senatnega sojenja, ki jo je treba razlagati restriktivno v korist senatnega sojenja. Načelo zakonitosti in ustavna skladna razlaga preprečuje, da bi se določba 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 uporabljala kot nadomestna določba, ki bi služila kot podlaga za obdavčitev vsega, česar zakonodajalec ni opredelil kot obdavčljiv dohodek v okviru urejanja obdavčitve posameznih vrst dohodkov. Gre za določbo, ki obdavčuje svojo vrsto dohodkov, t.i. sui generis dohodke, ki jih po njihovih značilnost

Iz predlogu za dopustitev revizije priloženega zapisnika o glavni obravnavi z dne 30. 3. 2022 izhaja, da je Upravno sodišče izvedbo predlaganih dokazov zavrnilo na glavni obravnavi z utemeljitvijo, da niso relevantni za odločitev, ker se z njimi ne bi dokazovala pravno odločilna dejstva, predlagatelj pa temu takrat ni ugovarjal. Po presoji Vrhovnega sodišča je predlagatelj zato glede uveljavljanja te procesne kršitve (kršitve pravice do izvedbe dokazov) prekludiran (prvi odstavek 286.b člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). V predlogu tudi ne navaja okoliščin, ki bi mu preprečevale, da bi kršitev uveljavljal takoj, ko je to bilo mogoče (to je še na glavni obravnavi). Zato tudi morebitni uspeh v reviziji in drugačna pravna stališča Vrhovnega sodišča ne morejo pomeniti take spremembe, kot bi jo sicer glede na svoje navedbe v predlogu za dopustitev revizije želel doseči predlagatelj z uspehom v tem revizijskem postopku, saj bi v pojasnjeni nastali procesni situaciji to lahko vodilo le do zavrnitve revizije. Glede na navedeno predlagatelj za vprašanje absolutne bistvene kršitve določb postopka zaradi pomanjkljive obrazložitve zavrnjenega dokaznega predloga nima pravne

Ex nunc presoja omogoča izčrpno obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ne da bi bilo sodišču treba zadevo vrniti organu v ponovno odločanje.

Celovita in de novo presoja zakonitosti izpodbijanega akta v upravnem sporu mora biti omejena zgolj na presojo tega, kar tožnik zahteva po vsebini, ne glede na to, ali je vložil tožbo v sporu polne jurisdikcije, izpodbojno tožbo ali kakšno od drugih oblik tožbe, če so zanjo izpolnjeni zakonski pogoji. Tako v primeru spora, kot je obravnavani, odločanje o zakonitosti priznanja subsidiarne zaščite ni niti predmet tožbenega zahtevka po vsebini niti odločanja sodišča v upravnem sporu, saj tega tožnik ne izpodbija. Odločba, s katero je bila tožniku priznana mednarodna zaščita v obliki subsidiarne zaščite, se lahko v upravnem sporu, v katerem se s tožbo izpodbija taka odločba zato, ker mu ni bil priznan status begunca, spremeni oziroma odpravi le, če je tožba utemeljena iz razlogov, ki se nanašajo na zavrnitev podelitve statusa begunca. Sicer je treba tožbo zavrniti kot neutemeljeno. Ne iz ZMZ-1 ne iz Procesne direktive II ne izhaja niti obveznost niti pooblastilo upravnega organa revidentke, da bi o prošnji za mednarodno zaščito moral odločiti kot o dveh ločenih samostojnih zahtevkih in s tem v dveh ločenih točkah izreka. Zaradi tega tudi upravni organ revidentke o vprašanju po

Če stranki v upravnem postopku ni bila dana možnost sodelovanja pri zaslišanju priče s postavljanjem vprašanj, izpodbijana odločba pa temelji na taki izpovedi, je sodišče dolžno izvesti glavno obravnavo in odpraviti navedeno kršitev postopka.

Vsa tri zastavljena vprašanja temeljijo na zatrjevanju, da je občina sporna sklepa izdala v okoliščinah, ki naj bi pomenile vzpostavitev javno-zasebnega partnertstva, javnega naročanja, podelitve koncesije gradenj in koncesije za opravljanje lekarniških storitev, ne pa "čistega razpolaganja s stvarnim premoženjem" kot pri vsakem drugem lastniku. Vendar zatrjevane okoliščine iz sodbe Upravnega sodišča niso razvidne, ugotovljeno je le, da se je občina kot lastnica premoženja odločila za ustanovitev stavbne pravice. Postavljena vprašanja zato pomenijo uveljavljanje nedopustnega revizijskega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s katerim predlagateljica ne more doseči razveljavitve ali spremembe sodbe Upravnega sodišča in si na ta način izboljšati svoj pravni položaj.

Upravno sodišče je odločitev sprejelo na seji, iz izpodbijane sodbe pa niso razvidni zakonska podlaga za tako odločanje, okoliščine, ki bi utemeljile zakonitost opustitve glavne obravnave, in tudi ne razlogi za neizvedbo predlaganega dokaza. Glavna obravnava v upravnem sporu je obvezna in jo je dopustno (ne pa nujno) opustiti le v okoliščinah iz 59. člena ZUS-1. Ker te utemeljujejo dopustne izjeme od pravila o dolžnosti izvedbe glavne obravnave, jih mora Upravno sodišče konkretizirano navesti in utemeljiti, zakaj glavne obravnave ni opravilo in ni izvedlo predlaganih dokazov. Navedeni razlogi so v upravnem sporu sestavina obrazložene sodne odločbe, saj pomenijo odgovor na strankine navedbe, povezane z opravo glavne obravnave, ki jih lahko izpostavi bodisi kot neposredno zahtevo, naj se odločitev sprejme na glavni obravnavi, bodisi kot navedbe, s katerimi konkretizirano nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju v upravnem postopku in zanje predlaga dokaze, ali navedbe o kršitvah pravil upravnega postopka, ki naj se odpravijo na glavni obravnavi. Opustitev teh razlogov pomeni kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe kot sestavine pravice do poštenega sojenja iz 22. člen

Zatrjevani odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča v predlogu ni predstavljen na zahtevani način, ki bi kazal na različno odločanje v pravno in dejansko primerljivih zadevah. Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019 (torej pred odločitvijo v predlagateljevem upravnem sporu) že sprejelo stališče, da ne gre za neizplačano staro devizno vlogo v smislu 2. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (ZNISESČP), če so bila devizna sredstva z nje porabljena tako, da so bila prenesena na drug račun, konkretno na poseben enotni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo BiH. Razlog za prenos deviznih sredstev je namreč nastal izven sfere bank, omogočen je bil z zakonom, torej z oblastnim dejanjem BiH, ki se mu banke niso mogle upreti.

Revizija je samostojno pravno sredstvo, v kateri morajo biti konkretizirani revizijski razlogi, saj je revizijski preizkus o zakonitosti sodbe, vključno s preizkusom pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti, mogoč le v mejah postavljenih revizijskih trditev. Zgolj v primerih, ko dokazna ocena ne dosega dokaznega standarda skrbnosti in vestnosti, kot ga določa 8. člen ZPP, kršitev te postopkovne določbe preide v bistveno kršitev določb postopka.

V postopku javnega naročanja pri oddaji javnega naročila po postopku s pogajanji po predhodni objavi je nesprejemljiva tista ponudba, katere ponudbena cena presega naročnikova zagotovljena sredstva ali ponudba katere cena je višja od cen, ki veljajo za predmet javnega naročila na trgu. Tretji odstavek 28. člena ZJN-2, ob načelni prepovedi neenakega obravnavanja vseh ponudnikov izrecno določa tudi konkretno obveznost naročnika, "ki mora med pogajanji vnaprej pisno napovedati zadnji krog pogajanj, razen če je število krogov napovedal v razpisni dokumentaciji ali obvestilu o naročilu ali če se pogaja le z enim kandidatom.". To pomeni, da že kršitev navedene norme pomeni kršitev zakonske obveznosti naročnika, ki je namenjena varstvu položaja ponudnikov. Zato ob pravilni razlagi navedenega člena ni mogoče zahtevati, da mora biti za ugotovitev kršitve posebej ugotovljena in presojana tudi (dejanska) neenakost kandidatov v postopku.

Posel ne more biti hkrati navidezen in del davčne zlorabe predpisov, saj si učinka navedenega medsebojno nasprotujeta, kar je Vrhovno sodišče že potrdilo v svoji dosedanji sodni praksi. Bistvena je namreč razlika med navideznim pravnim poslom in poslom, ki je sklenjen brez utemeljenega poslovnega namena, zgolj z namenom pridobitve davčne ugodnosti (zloraba). Pri slednjem pogodbeni stranki posel, ki je bil sklenjen, resnično želita in ga tudi izvedeta. Skozi izbrano obliko pravnega posla pogodbeni stranki zasledujeta cilj, ki zanj običajno ni predviden in se odraža zgolj v dosegu davčne koristi. Njegova učinkovitost se predpostavlja, saj brez nje uresničitev namena (davčna korist) ne bi bila dosegljiva. Zloraba predpisov v smislu navedene zakonske določbe nastopi tedaj, kadar davčni zavezanci sklepajo posle oziroma več medsebojno povezanih poslov, ki ne sledijo nobenemu samostojnemu gospodarskemu cilju, razen pridobitvi davčne ugodnosti, ki je brez tako organiziranih poslov ne bi bilo mogoče doseči, pridobitev davčne ugodnosti pa je v nasprotju z namenom davčnih predpisov. Taki posli pomenijo nedopustno davčno izogibanje, zato se pri obdavčitvi ne upoštevajo.

Določba Zakona o splošnem upravnem postopku o prepovedi spremembe odločbe v škodo pritožnika, veže samo drugostopenjski organ, če sam spremeni izpodbijano prvostopenjsko odločbo, ne veže pa prvostopenjskega organa, ko ta odloča v ponovnem postopku. Sodišče prve stopnje izvedbe dokazov v obravnavani zadevi ni zavrnilo iz dopustnih formalnih oziroma vsebinskih razlogov. Zavrnitev zaslišanja predlaganih prič je utemeljilo s splošnim sklicevanjem na pridobljene listinske dokaze, s tem pa je posameznim vrstam dokazov (konkretno listinam) dalo pomen, ki iz Zakona o pravdnem postopku niti Zakona o upravnem sporu ne izhaja, s čimer je sprejelo vnaprejšnjo dokazno oceno. Takšna splošna vnaprejšnja ocena pomena določene vrste dokazov nasprotuje načelu proste presoje dokazov in ni dopusten razlog za zavrnitev predlaganega dokaza druge vrste (konkretno zaslišanja). Sodišče prve stopnje bi dokazne predloge lahko ocenilo kot nepotrebne ob ugotovitvi, da se z njimi dokazujejo dejstva, ki glede na materialno pravo za odločitev niso odločilna oziroma so že dokazana. Zavrnitev dokazov bi bila sprejemljiva tudi, če bi sodišče prve stopnje izčrpno in prepričljivo argumentiralo, zakaj pr

Revizija je samostojno pravno sredstvo, ki mora imeti konkretizirane revizijske razloge, saj je celoten revizijski preizkus zakonitosti sodbe, vključno s preizkusom pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti, mogoč le v mejah postavljenih revizijskih trditev. Za revizijsko presojo je torej zgolj vsebinsko ponavljanje tožbenih navedb neupoštevno, saj predmet izpodbijanja z revizijo ni odločba, ki jo je izdal davčni organ in zato za vsebinsko utemeljenost revizije ne zadostuje ponovitev tožbenih navedb. Revizijsko sodišče mora na pravilno uporabo materialnega prava paziti po uradni dolžnosti. Vendar ima tudi ta preizkus svoje meje, saj je kritika pravne presoje možna le ob ustrezni revizijski trditveni podlagi, ta pa je v obravnavani reviziji skoraj povsem izostala.