19. člen ZUS-1

Za sodišče je dovolj očitno, da tožnica uveljavlja moralno zadoščenje in povračilo za nepremoženjsko škodo zaradi posega njeno pravico do zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP s pokojnim prvotnim tožnikom v zvezi s prvostopenjskim aktom policije z dne 30 11. 2020 in drugostopenjsko odločbo ministrstva z dne 4. 2. 2021 v smislu nadaljevanja sodnega postopka po umrlem prvotnem tožniku. Če bi na primer zavrnitev dovoljenja za prebivanja družinskemu članu, ki je državljan tretje države, in v celoti odvisen od pomoči in preživljanja državljanke EU, povzročila, da bi slednja bila prisiljena zapustiti ozemlje oziroma da ne bi mogla izvrševati bistva pravic, ki so podeljene s statusom državljana Unije, bi takšna zavrnitev bivanja bila v nasprotju z določbo člena 20(1) in (2)(a) PDEU. Prvotnemu tožniku je bila izdana odločba o vrnitvi. Zato bi brez dvoma v njegovem primeru z izdajo odločbe o vrnitvi in nezmožnostjo odstranitve prišli v poštev varovalni ukrepi iz 14. člena Direktive o vračanju 2008/115 Tudi v primeru, če vrnitev oziroma odstranitev ni možna, iz odstavka 79 sodbe v zadevi LF (Changu) izhaja, da je treba člene 1, 4 in

Okoliščina, da davčni organ druge stopnje ni odločil o pritožničini pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo z dne 25. 1. 2021, je bila le razlog za vložitev tožbe v skladu z drugim odstavkom 28. člena ZUS-1, ki določa, da če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku, ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena. Ta določba ureja možnost sprožitve upravnega spora v primerih, ko pritožbeni upravni organ ne odloči o strankinem rednem pravnem sredstvu zoper izdani upravni akt (to je akt iz 2. člena ZUS-1). Zavrženje tožbe v upravnem sporu ne more temeljiti na okoliščini, da je pritožnica po obvestilu sodišča iz tretjega odstavka 19. člena ZUS-1 vstopila v upravni spor plačnice davka. ZUS-1 namreč ne predpisuje zavrženja tožbe samo zato, ker je zoper isti upravni akt vloženih več tožb upravičenih tožnikov. V upravnem sporu ni nujnega sosporništva na način, da lahko tožijo le vsi upravičenci skupaj. Na podlagi določbe tretjega odstavka 19. člena Z

Okoliščina, da davčni organ druge stopnje ni odločil o pritožničini pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo z dne 25. 1. 2021, je bila le razlog za vložitev tožbe v skladu z drugim odstavkom 28. člena ZUS-1, ki določa, da če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku, ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena. Ta določba ureja možnost sprožitve upravnega spora v primerih, ko pritožbeni upravni organ ne odloči o strankinem rednem pravnem sredstvu zoper izdani upravni akt (to je akt iz 2. člena ZUS-1). Opustitev tega odločanja namreč pomeni, da upravni akt še ni dokončen, kar je ovira za upravni spor, saj se v njem odloča le o zakonitosti dokončnih upravnih aktov (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Zavrženje tožbe ne more temeljiti na okoliščini, da je pritožnica po obvestilu sodišča iz tretjega odstavka 19. člena ZUS-1 vstopila v upravni spor plačnice davka. ZUS-1 namreč ne predpisuje zavrženja tožbe samo zato, ker je zoper isti upravni akt vloženih več tožb upravičenih t

Sodišče se pri preizkusu procesne predpostavke, ali ima stranka pravni interes za udeležbo v upravnem sporu, kar je pogoj za priznanje položaja stranke, praviloma opre na izpodbijani akt in tožbo, pri čemer je pomemben tudi tožbeni predlog. Sodišče namreč presoja upravni akt v mejah (dejanske vsebine) tožbenega predloga, ni pa vezano na tožbene razloge (prvi odstavek 40. člena ZUS-1). Toženka pravilno povzema načelno pravno mnenje z dne 6. 4. 2012, o katerem je VSRS zavzelo stališče, da je ponudba, dana na podlagi 20. člena ZKZ, zavezujoča v razmerju (le) do predkupnih upravičencev iz 23. člena ZKZ in ponudnik vezanosti nanjo ne more izključiti v smislu prvega odstavka 25. člena OZ. Le v razmerju do oseb, ki so podale izjave o sprejemu ponudbe, vendar niso predkupni upravičenci, ponudba iz 20. člena ZKZ nima pravnih učinkov ponudbe iz prvega odstavka 22. člena OZ. Zgolj v razmerju do oseb, ki niso predkupni upravičenci, gre torej za ponudbo, naslovljeno na nedoločeno število oseb in s tem za vabilo k dajanju ponudb (tretji odstavek 22. člena OZ) ter je odločitev o tem, ali bo nepremičnino prodal, v domeni lastnika.

Pravni interes za sodelovanje v postopku upravnega spora po prvem odstavku 19. člena ZUS-1, bi družba A., d.d. lahko kot tožnik izkazala le, kolikor bi se zavzemala za zavrnitev tožbe, oziroma da bi sodišče izpodbijano odločbo spremenilo tako, da se ji pravni položaj ne bi poslabšal. Tožnik pa takega zahtevka (za odločitev o sporu polne jurisdikcije) ni vložil, sodišče pa je na postavljen zahtevek vezano. Iz navedb vlagatelja izhaja, da se v gospodarskem sporu pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani obravnava tožba tožnika proti družbi A., d.d. v kateri ta uveljavlja plačilo v višini ... EUR, pri čemer tožnik kot pravno podlago svojega zahtevka navaja 3. točko izreka izpodbijane odločbe. S povzeto navedno pa družba A., d.d. ni izkazala upravičene koristi za vpogled v spis I U 2013/2020 oziroma v upravni spis, ki je priložen temu sodnemu spisu. Prošnja za združitev zadev ni utemeljena, ker ni podan pogoj istega predmeta.

Po presoji sodišča predlagateljica ne izkazuje pravnega interesa za udeležbo po drugem in tretjem odstavku 19. člena ZUS-1. Ne glede na odločitev, torej tudi, če bi sodišče tožbo zavrnilo in bi izpodbijana odločba ostala v veljavi, ne bo izgubila nobene materialnopravne pravice. Prav tako ne bo prišlo do posega v njene na zakon oprte neposredne koristi. Kot najemnica nepremičnine, ki je bila predmet inšpekcijskega postopka, ne izkazuje pravne koristi, temveč dejansko. V tem pogledu ne more biti poseženo v njen pravni položaj. Ni namreč v razmerju do konkretne upravne zadeve, ki bi ga vzpostavljal materialni predpis, iz katerega bi izhajala pravica, ki bi jo lahko v tem postopku uveljavljala. Korist, ki ne sloni na materialnih predpisih, torej ni pravna, temveč dejanska korist. Te pa v upravnem sporu ni mogoče varovati. Tega ne spremenijo njene navedbe, da je v sporni objekt investirala in da bi ji bilo z izvršitvijo izpodbijane odločbe onemogočeno opravljanje dejavnosti. Odnos med tožnikom kot najemodajalcem in predlagateljico kot najemnico temelji na njunem dogovoru in učinkuje med njima. To pomeni, da bo imela predlagateljica možnost uveljavljati civilnopravne zahtevke z

ZUS-1 ne določa posebne pritožbe zoper sklep, s katerim določeni osebi, ki bi želela pridobiti položaj prizadete osebe v upravnem sporu po prvem odstavku 19. člena ZUS-1, ta položaj ni bil priznan.

V obravnavani zadevi toženka ustne obravnave ni izvedla, ker je presodila, da lahko dejansko stanje v ustrezni meri ugotovi na podlagi odstopljene dokumentacije. Sodišče se s takšno presojo strinja, saj ne glede na tožbene navedbe o napačni ugotovitvi dejanskega stanja bistvena dejstva med strankama niso sporna. Glede na to, da naročnik ustne obravnave ni predlagal, je bila glede na zgoraj citirano določbo ZPVPJN odločitev o njeni izvedbi prepuščena toženki.

Sklep Vlade RS o razrešitvi članov Nadzornega sveta RTV Slovenija je upravni akt, ki je lahko predmet izpodbijanja v upravnem sporu in presoje njegove formalne in vsebinske zakonitosti. Na podlagi Zakona o Radioteleviziji Slovenija je vzpostavljeno posebno pravno varstvo člana Nadzornega sveta, da drugi organi v njegov položaj ne bi posegali mimo ali preko primerov oziroma razlogov, določenih z zakonom. To pravno varstvo je odraz avtonomije RTV Slovenija, ki jo član njenih organov varuje tudi z uveljavljanjem sodnega varstva svojega pravnega položaja. Ker gre pri razrešitvi člana Nadzornega sveta za pravno varovan položaj, je v primeru, da vanj poseže Vlada (ali drug organ) pri izvrševanju svojih enostranskih, oblastvenih pooblastil, kar po vsebini pomeni izvrševanje upravne funkcije, odločitev o tem upravni akt, ki je lahko predmet sodnega varstva v upravnem sporu. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju o začasni odredbi oprlo na neustrezno pravno podlago. Določba o izdaji začasne odredbe po uradni dolžnosti, ki jo je izbralo sodišče, se uporabi le v sporih o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin pred dejanjem, ki vanje posega, če tožnik zahteva prepove

Začasna odredba – nastanek težko popravljive škode ni izkazan. Trditve o začasno zmanjšanem obseg poslovanja na eni izmed pritožničinih lokacij ne zadosti zahtevi po izkazanosti težko popravljive škode. Neutemeljene so tudi pritožničine navedbe, da bo zaradi nemožnosti prodaje tobaka, tobačnih in povezanih izdelkov občutila neugodne posledice v razmerju do poslovnih partnerjev, katerih storitve nudi potrošnikom v tem prodajnem mestu (npr. oglaševanje, pozicioniranje izdelkov,...), in da bo trpel njen ugled. Pritožnica niti s temi trditvami nastanka težko popravljive škode ni izkazala, saj so trditve preveč pavšalne in se v glavnem nanašajo na bodoča negotova dejstva.

Glede na to, da je tožeča stranka vložila tožbo zoper isto toženo stranko v zvezi z isto odločbo in prav tako glede 2. in 3. točke izreka odločbe, o kateri je bilo že odločeno, sodišče ne more o vsebinsko isti zadevi ponovno odločati, saj je ugotovilo, da je o stvari že pravnomočno razsojeno, kakor tudi, da tožeča stranka iz tega postopka zaradi navedene odločitve nima več pravnega interesa. Tožeča stranka več nima pravnega interesa za tožbo v tem upravnem sporu, kjer se presoja zakonitost izdane upravne odločbe, ki je že bila odpravljena, na kar je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka.

Iz 19. člena ZUS-1 izhaja, da ima položaj stranke tudi oseba, ki bi ji bila odprava oziroma sprememba izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo, pa ne gre za osebo, ki v skladu s šestim odstavkom 143. člena ter drugim odstavkom 229. člena ZUP ali vsebinsko enake določbe drugega predpisa, ki ureja postopek izdaje upravnega akta, ne bi mogla biti stranski udeleženec v upravnem postopku (prvi odstavek). Dokler v upravnem sporu postopek na prvi stopnji ni končan, sodišče po uradni dolžnosti ali na predlog strank obvesti tretje osebe, če bi ureditev spornega razmerja lahko posegla v njihove pravice ali na zakon oprte neposredne koristi (drugi odstavek). Po prejšnjem odstavku mora sodišče ravnati tudi, če je v spornem pravnem razmerju kakšna tretja oseba udeležena na tak način, da se odločitev lahko sprejme samo enotno tudi zanjo. V obravnavani zadevi ne gre za situacijo, ki jo predvideva 19. člen ZUS-1. Odločitev v obravnavani zadevi nima vpliva na stranska udeleženca, ki jih predlaga tožeča stranka in odločitev v obravnavani zadevi ne posega v njune pravice. Poleg tega tožeča stranka predlaga udeležbo tujih držav kot stranskih udeležencev v postopku, ki niso podvržene ju

V izpodbijanem sklepu je povzeta vsebina pritožbe ter to, da je komisija za potrditev mandatov zavzela stališče, da je treba glede na dvom o prebivališču pritožnice o spornem mandatu odločiti posebej. V nadaljevanju obrazložitve pa piše zgolj to, da so člani občinskega sveta glasovali in da so z večino glasov izglasovali, da se mandata ne potrdi. Občinski svet v svojem sklepu ni navedel, iz katerega razloga se mandata ne potrdi, pač pa je svoja stališča tožena stranka obrazložila šele v odgovoru na pritožbo. Tožena stranka ni pristojna, da ugotavlja, kje ima pritožnica prijavljeno stalno prebivališče, ampak je za to pristojna izključno upravna enota.

Toženka je pristojna, da v okviru postopka javnega razpisa preverja izpolnjevanje materialnih pogojev, ki so bili v Javnem razpisu določeni kot pogoj za izplačilo sredstev. Spoštovanje pravil javnega naročanja pa je eden od pogojev za izplačilo, zato ga je bila v tem okviru pristojna tudi presojati. Toženka je posamezne postavke glede na razpisno dokumentacijo tožnice štela za "nedeljive", na tožnici pa je bilo dokazno breme, da dokaže, da niso, možnost dokazovanja nasprotnega je glede na poziv toženke imela, možnosti pa ni izkoristila. Toženka je ugotavljala neupravičene stroške in njihovo višino glede na izpolnjevanje pogojev za upravičenost. V tem pogledu načelo sorazmernosti ni uporabljivo. Obseg obveznosti tožnice je določala dokumentacija, ki jo je tožnica predložila vlogi za izdajo odločbe o pravici do sredstev, in na tej podlagi je bila tudi določena višina odobrenih sredstev. Nespecificirana klavzula v osnovni pogodbi kot "možnost dodatnih del" ne pomeni, da je toženka sprejela obveznost povrnitve stroška konkretno izvedenih del že z odločbo o pravici do sredstev, ne da bi tožnica zanje kot konkretno izvedena pridobila od toženke soglasje iz 54.

ZUS-1 ne določa posebne pritožbe zoper sklep, s katerim določeni osebi, ki bi želela pridobiti položaj prizadete osebe v upravnem sporu po prvem odstavku 19. člena ZUS-1, ta položaj ni bil priznan.

Glede na posebne okoliščine obravnavanega primera imajo, ne glede na to, da je C. banka, d. d., zaradi pripojitve k DUTB, d. d., kasneje prenehala, še vedno pravico vložiti tožbo in banko v sodnem postopku glede presoje (ne)zakonitosti izrednih ukrepov zastopati osebe, ki so jim zaradi odločbe o prenehanju banke ali o izrednem ukrepu prenehale funkcije članov uprave banke. Člani bivše uprave torej varujejo interese pravnega subjekta, ki je obstajal v času izreka izrednega ukrepa in vložitve tožbe. Ureditev, ki imetnikom izbrisanih oziroma konvertiranih kvalificiranih pravic ni omogočala, da bi lahko v svojem imenu sodno izpodbijali (v upravnem sporu nastopali kot tožniki) dokončno odločbo Banke Slovenije, ni (bila) v neskladju z Ustavo. ZUS-1 ne določa posebne pritožbe zoper sklep, s katerim določeni osebi, ki bi želela pridobiti položaj prizadete osebe v upravnem sporu po prvem odstavku 19. člena ZUS-1, ta položaj ni bil priznan. Prav tako pa tudi pri tem ne gre za sklep, s katerim bi bil onemogočen nadaljnji postopek, kar bi dovoljevalo pritožbo na podlagi drugega odstavka 82. člena ZUS-1.

ZUS-1 ne določa posebne pritožbe zoper sklep, s katerim določeni osebi, ki bi želela pridobiti položaj prizadete osebe v upravnem sporu po prvem odstavku 19. člena ZUS-1, ta položaj ni bil priznan. Prav tako pa tudi pri tem ne gre za sklep, s katerim bi bil onemogočen nadaljnji postopek, kar bi dovoljevalo pritožbo na podlagi drugega odstavka 82. člena ZUS-1.

Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. Postopek o sporni odločbi tožene stranke, ki sta ji nasprotovala tudi pritožnika, je pred sodiščem prve stopnje tako za tožečo stranko kot za pritožnika ugodno končan, glede na pravnomočno odločitev sodišča prve stopnje pa tudi sama, s tožbo izpodbijana, odločba tožene stranke, ne obstaja več. Pritožnika si svojega pravnega položaja tudi z ugoditvijo njunemu predlogu ne bi mogla izboljšati, morebitno svojo korist pa bosta lahko uveljavljala tudi v ponovljenem upravnem postopku, zato nimata več pravnega interesa, da se odloča o njunem predlogu za stransko intervencijo.

OZS sicer izkazuje pravni interes za presojo izpodbijane zakonske določbe, ne izkazuje pa ga z vidika interesa svojih članov (odvetnikov).