78. člen ZDen

Po večinski in sedaj ustaljeni sodni praksi je dedičem denacionalizacijskega upravičenca, ki so umrli pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, treba dopustiti oporočna razpolaganja tudi za v denacionalizaciji vrnjeno premoženje.

Ustavno sodišče je že v odločbi, Up-82/01-9 z dne 5. 4. 2002, pojasnilo, da lahko z dedovanjem pridobijo premoženje, ki je bilo podržavljeno zapustniku, tudi tisti, ki niso njegovi dediči, če so dediči zapustnikovega dediča, ki je dedoval in je umrl pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Drugačna razlaga prvega odstavka 78. člena ZDen bi bila v neskladju s 33. členom ustave. Ker imajo torej dediči zapustnikovega dediča, ki je dedoval, pravico pridobiti premoženje z dedovanjem po denacionalizacijskem upravičencu, ki je umrl pred denacionalizacijo, morajo imeti tudi pravico vložiti zahtevo za denacionalizacijo ne glede na to, da po Zakonu o dedovanju niso zapustnikovi dediči. Za presojo oporočnih razpolaganj v postopkih denacionalizacije je pomembno, da ZDen v drugem odstavku 78. člena drugače kot ZD ureja prehod zapustnikovega premoženja na dediče, in sicer določa, da do tega pride šele ob pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Gre za to, da podržavljeno premoženje do odločitve o denacionalizaciji sploh še ni bilo v premoženju upravičenca - zapustnika.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s sodiščem prve stopnje, da je bilo premoženje podržavljeno ex lege že z uveljavitvijo Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji Slovenije in da so bile kasnejše odločbe zgolj deklaratorne. Zoper to govori jasna jezikovna razlaga citiranega določila ZDen; določba 81. člena govori o oporoki, ki bi bila sestavljena pred odločbo o denacionalizaciji, ne pa pred uveljavitvijo zakona ali sámo nacionalizacijo, pa tudi sodna praksa VS RS ne govori enotno in ustaljeno drugače. Glede odločbe iz 19. 1. 1959 pritožbeno sodišče sodi - in s tem v bistvenem zaključku pritrjuje sodišču prve stopnje - da se z njo zapustniku premoženje ni razlastilo, da torej ta odločba ni imela narave samostojne razlastitvene odločbe. Gre le za uskladitveno, tako rekoč popravno odločbo v zvezi z odločbo z dne 12. 5. 1947, ko to izhaja iz nje same (iz odločbe l. 1959).

Prvi odstavek 15. člena ZDen pa je treba po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega in Ustavnega sodišča razumeti tako, da so pravni nasledniki upravičenca do denacionalizacije, ki je mrtev ali razglašen za mrtvega, tisti, ki po 1. odstavku 78. člena ZDen lahko pridobijo njegovo premoženje - torej njegovi dediči po ZD ter dediči njegovih dedičev, če so ti že mrtvi ali razglašeni za mrtve. Upravičeni vlagatelj tako ni vsak sorodnik in še manj oseba v svaštvu, ampak oseba, ki bi imela na dan uvedbe dedovanja (pravnomočnost odločbe) možnost pridobiti premoženje, ki je bilo podržavljeno upravičencu.

Edina dedinja po svojih starših (starih starših A. A. in tožnice) je bila njuna hči B. B., ki je postala lastnica vrnjenega premoženja že na dan pravnomočnosti odločb o denacionalizaciji (drugi odstavek 78. člena ZDen). Dne 30. 9. 2013 je podala dedno izjavo, ki se je štela za izjavo o odstopu njenega dednega deleža (celotne dediščine) njenima otrokoma (A. A. in tožnici), vsakemu do polovice (drugi odstavek 136. člena ZD), saj je izjavila, da se odpoveduje dedovanju po pokojnih starših in da prepušča dedni delež (dediščino) sinu A. A. in hčerki (tožnici), in sicer vsakemu do polovice. Ta izjava je bila nepreklicna (prvi odstavek 138. člena ZD) in je veljala za celotno materino premoženje, katerega dedinja bi bila po njenih starših (prim. II Ips 17/2020), razveljavitve te dedne izjave pa mati ni zahtevala (drugi odstavek 138. člena ZD). To pomeni, da je bila delitev dediščine med A. A. in tožnico (za vsakega do polovice) izvršena že na podlagi te dedne izjave njune matere ter sta A. A. in tožnica že tedaj postala solastnika denacionaliziranega premoženja, vsak do polovice (prim. tudi podoben položaj po četrtem odstavku 146. člena ZD). Poseben dogovor o delitvi dediščine med A. A.

Toženka je imela z denacionalizacijskim zavezancem sklenjen dogovor o brezplačni uporabi prostorov dvorca ... S tem ko je s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji odpadla podlaga za toženkino brezplačno uporabo prostorov dvorca, je nastala tudi njena obveznost prepustiti njihovo posest tožnikom kot (novim) lastnikom. Hkrati je bil izpolnitveni upravičenec za vrnitev posesti teh prostorov tožnikom tudi denacionalizacijski zavezanec, saj mu je to nalagala denacionalizacijska odločba. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje ne izhaja, da bi bila izpolnitev, ki jo je dne 10. 7. 2007 in dne 24. 10. 2007 ponudil denacionalizacijski zavezanec, nepravilna. Tožniki bi se zato morali odzvati na njegovi vabili. Ker tega niso storili, je nastopil položaj upniške zamude tudi v razmerju do toženke (drugi odstavek 271. člena, prvi odstavek 300. člena ter 401. člen OZ). Z nastopom upnikove zamude preneha dolžnikova zamuda in preide nanj nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja stvari, ki je predmet obveznosti, pri denarnih obveznostih prenehajo teči obresti, upnik v zamudi pa je dolžan povrniti dolžniku tudi škodo, ki jo ima zaradi zamude, za katero je on kriv, ter stro

Ker je izjava A. A. veljavna, v posledici česar je le-ta veljavno odstopila svoj dedni delež glede denacionaliziranega premoženja tožniku, je tožnik upravičen do celotnega dednega deleža B. B. na denacionaliziranem premoženju, torej v višini 1/24.

V obravnavanem primeru v trenutku dedovanja nepremičnine, ki so dodaten predmet zapuščine, niso zaščitena kmetija. Sodišče prve stopnje je opravilo poizvedbe o statusu predmetnih zemljišč skozi čas in ugotovilo, da ni podatkov, da bi bila ob podržavljenju premoženja pokojnica, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, lastnica zaščitene kmetije. Po podatkih UE je bila v vmesnem obdobju, torej od nacionalizacije do denacionalizacije, kmetija last A. A. in kasneje last slednjega in B. A., določena za zaščiteno kmetijo v l. 1977, 1984 in 2004. Od l. 2018 pa ta kmetija (v lasti C. A.) ne izpolnjuje več pogojev za status zaščitene kmetije. Nadalje je UE sporočila, da vrnjeno premoženje samo po sebi ne predstavlja zaščitene kmetije, bi pa bilo del kmetije, če ne bi bilo nacionalizirano. Ob takih ugotovitvah, je odločitev sodišča, da zapuščine ne razdeli po določbah ZDKG, pač pa po ZD, pravilna. Ne le iz zgoraj navedenih razlogov, pač pa tudi zato, ker niti ob uvedbi prvotnega dedovanja (l. 1974) zapustnica ni bila lastnica kmetije, ki bi nosila status zaščitenosti, kar pomeni, da bi se, če ne bi bilo nacionalizacije, kmetija dedovala po splošnih določbah ZD, torej bi se „razdrobila“ zara

Okoliščine konkretnega primera presegajo abstraktni dejanski stan izpodbijanja pogodbe zaradi napake volje, presegajo pa tudi abstraktni dejanski stan iz 119. člena OZ, ker se bolj prekrivajo z abstraktnim dejanskim stanom iz 86. člena OZ. Namen tožnikov, ki se je oblikoval kot glavni razlog (kavza) za sklenitev dednega dogovora, je bil oškodovanje čeških dedičev, njuna ravnanja pa je moč oceniti kot hud poseg v temeljna moralna načela, ki veljajo v obligacijskih razmerjih. Razlog, zaradi katerega sta tožnika sklenila dedni dogovor, je bil usmerjen v uresničitvi interesa, ki je v nasprotju z moralnimi načeli.

Po 81. členu ZDen imajo oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, glede premoženja, ki pripade upravičencu po tej odločbi, pravni učinek samo, če je to v oporoki izrecno navedeno. Določbe o dedovanju v ZDen so lex specialis in jih je treba razlagati ozko. To pomeni, da se omejitve iz 81. člena ZDen nanašajo le na oporočna razpolaganja denacionalizacijskega upravičenca, ki mu je bilo premoženje vrnjeno, ne pa na oporočna razpolaganja njegovih dedičev, ter le na oporočna razpolaganja napravljena pred odločbo o denacionalizaciji, ne pa pred samo nacionalizacijo. Oporočna razpolaganja dedičev denacionalizacijskega upravičenca se tako nanašajo na denacionalizirano premoženje, ne glede na to, ali je v oporoki to izrecno navedeno. Vendar oporoke ni moč upoštevati, če je dedič umrl pred pravnomočnostjo denacionalizacijske odločbe. Kot že zgoraj navedeno, v takem primeru nastopi dedovanje po vstopni pravici, ki pa velja zgolj za zakonite dediče, saj vstopne pravice pri oporočnem dedovanju ni.

Zakonita dedinja je s podpisom vsebine dednega dogovora v skladu z 81. členom ZDen soglašala z oporočnim razpolaganjem glede tega premoženja, ki je pripadalo oporočiteljici na podlagi denacionalizacije. Čeprav je šlo za izjavo zakonite dedinje (ki predstavlja dedno izjavo) pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, ima v luči drugega odstavka 80. člena ZDen pravni učinek glede premoženja, ki pripada upravičencu po odločbi o denacionalizaciji, saj je bila dana v postopku denacionalizacije, ki je mišljen v časovnem smislu, torej ko je bil postopek denacionalizacije za premoženje, ki je predmet te tožbe, že v teku. Pri dednem dogovoru tudi ni šlo za nedovoljeno razpolaganje s premoženjem v luči 88. člena ZDen, saj se prepoved razpolaganja (prodaje, odsvojitve) glede premoženja, katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve, nanaša na zavezance vrnitve, ne pa na tovrstno razpolaganje dedičev upravičenke v času teka postopka denacionalizacije, s katerim ni prišlo do poslabšanja položaja denacionalizacijske upravičenke. Z odločbo o denacionalizaciji se je udejanjil dedni dogovor, s katerim je oporočni dedič pridobil lastninsko pravico z dedovanjem.

Dedičem denacionaliziranega premoženja to premoženje pripade že v trenutku pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Pri nepravi spremembi tožbe se zastaranje za kasnejše zvišanje zahtevka pretrga z vložitvijo osnovnega zahtevka. Zamudne obresti se prisojajo od zamude dalje in to od celotnega zneska.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je dedni dogovor sodna poravnava, ki jo je treba presojati po ZPP. Člen 307 ZPP določa, da je sporazum strank o poravnavi sklenjen, ko stranki, ko prebereta zapisnik o poravnavi, podpišeta ta zapisnik. Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali ne teče morda pravda o predmetu, o katerem je bila že prej sklenjena sodna poravnava in če ugotovi, da je že sklenjena sodna poravnava, tožbo zavrže (308. člen ZPP). Sodna poravnava se izpodbija s tožbo in jo lahko izpodbijajo stranke (člen 392 ZPP, ki je veljal v času sklenitve dednega dogovora). Nikakor pa ne more sodišče in to celo brez sodbe, kot utemeljeno opozarja pritožba, dednega dogovora, ki ga je samo dovolilo in se je sodnica podpisala na zapisnik, v obrazložitvah nekih kasnejših sklepov razveljaviti oziroma izreči za ničnega.

Ob ugotovitvi, da je bila s sodno poravnavo v korist tožnika ustanovljena pravica, da kot dedič (od toženca) prejme del dogovorjene odmene, je bistveno le še to, da nobena od strank ni trdila, da bi denacionalizacijski zavezanec v korist tožnika ustanovljeno pravico preklical, še preden je tožnik le-to sprejel. V konkretnem primeru v času podpisa poravnave, to je v letu 2005, dediči po pok. denacionalizacijski upravičenki še niso bili ugotovljeni. Sklep o dedovanju, s katerim je bilo ugotovljeno, kdo je dedič denacionaliziranih nepremičnin, je bil izdan šele 23. 3. 2015, pravnomočen pa je postal 4. 10. 2015. Drži sicer, da se dedovanje po pok. denacionalizacijskem upravičencu uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju, premoženje pok. upravičenca (na katerega se navezuje tudi terjatev iz 72. člena ZDen) pa preide na dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji (glej 78. člen ZDen), vendar pa to na presojo ugovora zastaranja ne vpliva. Tožnik namreč plačila svojega deleža pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju ni mogel zahtevati, toženec pa mu ga tudi ni bil dolžan plačati. Do takrat namreč ni bilo (dokončno) jasno, kdo je dedič in s tem upravičenec do upo

Med dediči je prišlo do spora o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino. V skladu z določbo 212. člena ZD je v primeru tovrstnega spora napotitev dedičev na pravdo obligatorna, ne glede na to, ali gre za spor o dejstvih ali za spor o uporabi prava. Med dediči gre za spor o vsebini pogodbe, kar je glede na trditve udeležencev v zapuščinskem postopku najprej dejansko, šele nato pravno vprašanje. V takšnih primerih je napotitev na pravdo za zapuščinsko sodišče obligatorna, saj sme le pravdno sodišče ugotavljati pravo pogodbeno voljo pogodbenikov izročilne pogodbe. Zakonsko domnevo, da gre pri izročilni pogodbi, pri kateri preostali dediči niso sodelovali, v celoti ali delno za darilo, mora izpodbiti dedič J. D., saj preostale dediče, kljub izročilni pogodbi, ki kaže vsaj na delno odplačno pogodbo, ščiti zakonska domneva. Večinska sodna praksa zastopa stališče, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje: da je dedičem denacionalizacijskega upravičenca, ki so umrli pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, treba dopustiti oporočna razpolaganja tudi za v denacionalizaciji vrnjeno premoženje, če je to mogoče ugotoviti z razlago oporoke.

Pravilna je materialnopravna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obveznost toženke kot skrbnice denacionaliziranega premoženja, da obveznice hrani do pravnomočnosti sklepa o dedovanju, ko so znani dediči in njihovi dedni deleži. Oseba, ki prevzame naloge skrbnika, mora kot dober gospodar vedeti, kakšna je njegova naloga. Toženka je s tem, ko je navedeno obveznost prekršila, ravnala protipravno, s čimer je tožnici povzročila škodo.

Predmet dedovanja in s tem predmet zapuščine je samo tisto premoženje oziroma tiste premoženjske pravice, ki jih je pokojnik imel v trenutku smrti, ne pa premoženje, ki je nasta(ja)lo kasneje, četudi vir tega premoženja predstavlja stvar (nepremičnina oziroma njen solastniški del), ki sodi v zapuščino. Denarni zneski oziroma dohodki iz oddajanja tega premoženja v najem kasneje (po smrti zapustnika) niso del zapuščine in to tudi ne morejo postati.

Na podlagi vstopne pravice dedujejo le potomci od dedovanja odpadlega dediča, medtem ko je bila F. N. v trenutku uvedbe dedovanja po pok. V. N. živa in je zato postala dedinja denacionaliziranega premoženja. Ker pa v trenutku, ko bi premoženje lahko dejansko prešlo nanjo (pravnomočnost odločbe o denacionalizaciji), ni bila več živa, dedujejo po njej (glede na to, da z denacionaliziranim premoženjem v oporoki ni razpolagala) njeni zakoniti dediči.

Zakon o dedovanju ne pozna instituta ustanovitve dedne pravice za pokojnega dediča. Namesto dediča, ki ob zaključku zapuščinske obravnave ni več živ, vstopijo njegovi dediči. Dediča, ki je bil ob uvedbi dedovanja živ, pred izdajo sklepa o dedovanju pa je umrl, tako ni mogoče razglasiti za dediča, ampak pride do dedne transmisije.

Čeprav je res, da dedne izjave, podane do izdaje odločbe v denacionalizaciji, nimajo pravnega učinka glede premoženja, ki pripada upravičencu po odločbi o denacionalizaciji, to vendarle ne velja za tiste dedne izjave, ki so dane, ko je postopek denacionalizacije že v teku.