VSM sodba I Cp 209/2013

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1.Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni plača 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 2010 do plačila ter ji povrne pravdne stroške v znesku 1.987,37 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Ugotovilo je še, da ne obstoji v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke proti tožeči stranki v znesku 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 2010 do plačila (II. točka izreka).

2.Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Bistvo obširnih pritožbenih izvajanj se izčrpa v zatrjevanju, da sodišče prve stopnje ni zavzelo jasnega in nedvoumnega stališča o tem, ali je »prodajno predpogodbo,« sklenjeno med pravdnima strankama (v nadaljevanju sporna pogodba), pravno okvalificirati kot predpogodbo skladno s 33. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ali kot glavno pogodbo in ali je ta sploh veljavna, s čemer je, ko gre hkrati za vprašanje pravilne uporabe oziroma neuporabe materialnega prava, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima razlogov o pravno odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti. Prvostopenjski zaključek, da tožena stranka ni izpolnila pogodbenih obveznosti, je po navedenem zato preuranjen. V kolikor je sporno pogodbo šteti kot predpogodbo, pritožba izpostavlja, da je institut are s takšno pogodbo nezdružljiv, saj je vprašanje (ne)izpolnitve pogodbenih obveznosti lahko aktualno le v primeru, če bi sporni dogovor predstavljal glavno pogodbo. Ob tem, ko izpostavlja, da tožeča stranka v predmetnem postopku niti ne zatrjuje, da je tožena stranka kršila obveznost sklenitve glavne pogodbe, to je prodajne oziroma gradbene pogodbe, zato sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku za povrnitev dvojne are že zaradi pomanjkanja ustrezne trditvene podlage ne bi smelo slediti, pa dodaja, da ara v danem primeru niti ni bila dana v utrditev obveznosti glavne pogodbe, ampak kot plačilo dela kupnine. Sankcije za neizpolnitev pogodbe iz drugega odstavka 65. člena OZ (vrnitev dvojne are) pa ni mogoče izpeljati tudi zato, ker sporna pogodba kot predpogodba, ker ta ne vsebuje bistvenih sestavin prodajne oziroma gradbene pogodbe, saj so te glede na vsebino spornega dogovora z dne 11. 5. 2009 nedoločene in nedoločljive, ne zavezuje. Če pa obveznost izdelave projektne dokumentacije in parcelacija sodita v sklop predpogodbe, pri čemer ju po prepričanju pritožbe med elemente bodoče, torej glavne pogodbe, pravilno, glede na to, da tožena stranka sama navaja, da je izdelavo dokumentacije in parcelacijo s prodajno pogodbo obravnavati kot nedeljivo celoto, šteje tudi sodišče prve stopnje, pa se neučinkovitost predpogodbe razteza tudi na obveznost izvršitve pripravljalnih dejanj. Če je sporno pogodbo šteti kot glavno pogodbo, pa lahko gre le za prodajo po specifikaciji (519. člen OZ), te pa tožeča stranka ne oziraje na pravno naravo sporne pogodbe ni opravila. Iz določb sporne pogodbe izhaja, da naj bi se posel realiziral po fazah, vendar pa je tožeča stranka tista, ki je iz razloga, ker ni izpolnila svoje sodelovalne dolžnosti, da bi opredelila svoje želje in potrebe glede stanovanjskega objekta, na osnovi česar bi bila mogoča izdelava projektne dokumentacije ter posledično parcelacija in gradnja, čeprav je bila z dopisom tožene stranke z dne 25. 1. 2010 k temu pozvana, s svojim ravnanjem preprečila toženi stranki, da bi izpolnila svojo pogodbeno obveznost. Ker je s kršitvijo sodelovalne dolžnosti tožeča stranka sama zašla (v upniško) zamudo (300. člen OZ), toženi stranki ni mogoče očitati, da je bila v (dolžniški) zamudi z izpolnitvijo pogodbenih obveznosti. Tak zaključek pa je zmoten že zato, ker v času odstopa tožeče stranke od sporne pogodbe (pravilno ob času razveze sporne pogodbe po samem zakonu), končni rok za izgradnjo stanovanjske hiše, določen za december 2010, še ni bil ogrožen, pri čemer se sodišče prve stopnje s tem vprašanjem, ko bi zatrjevanjem tožene stranka o tem vendar moralo slediti, sploh ni ukvarjalo. Ob tem, ko je po obrazloženem po naziranju tožene stranke odstop tožeče stranke od sporne pogodbe neutemeljen, pa dodaja še, da je, ker tožeča stranka toženi stranki skladno z določbo 105. člena OZ ni pustila primernega dodatnega roka za izpolnitev obveznosti, hkrati tudi nepravilen oziroma je tudi vprašljivo, ali je z dopisom z dne 19. 1. 2010 sploh zahtevala izdelavo projektne dokumentacije ter parcelacijo, ki pa je v roku 5 dni nikakor ni mogoče opraviti. Glede na vse navedeno tožeča stranka od tožene stranke nima pravice terjati zneska dvojne are, s tem, ko je tožeča stranka kršila sodelovalno dolžnost in neupravičeno odstopila od sporne pogodbe (protipravno ravnanje), pa so po prepričanju pritožbe izpolnjene vse predpostavke odškodninske pobotne protiterjatve, ki jo s pobotnim ugovorom uveljavlja tožena stranka. Slednja sodišču druge stopnje zato predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje vrne v ponovno sojenje.

3.Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zgoraj povzeta pritožbena izvajanja v celoti prereka. Ker prvostopenjske razloge sprejema kot pravilne in zakonite, se zavzema za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri čemer je argumentirano obravnavalo zgolj tiste, ki so za odločitev v zadevi odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu procesnih kršitev, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, ne ugotavlja, saj ima sodba sodišča prve stopnje potrebne ter razumljive razloge o vseh pravno relevantnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti, tako da procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Prav tako pa ni podana kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj pritožba s sklicevanjem nanjo dejansko graja prvostopenjsko dokazno presojo (8. člen ZPP) in na tej osnovi sprejete dejanske zaključke, vendar tudi tudi to stori neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je ob uporabi metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP pravno relevantno dejansko stanje v zadevi namreč v zadostni meri in pravilno razjasnilo, na tej podlagi sprejeta odločitev pa je hkrati materialnopravno pravilna.

6.S predmetno tožbo tožeča stranka ob sklicevanju na določbo drugega odstavka 65. člena OZ kot pogodbi zvesta stranka od tožene stranke terja plačilo dvojnega zneska are, saj slednja prevzetih pogodbenih zavez ni pravočasno izpolnila, v posledici česar je bilo pogodbeno razmerje med pravdnima strankama ob uporabi določbe 105. v zvezi s 104. členom OZ razvezano po samem zakonu. Tožena stranka tako postavljenemu zahtevku nasprotuje v prepričanju, da je za neizpolnitev pogodbenih obveznosti, ki jih je sama prevzela, odgovorna prav tožeča stranka, iz tega razloga pa zoper njo v pobot uveljavlja terjatev iz naslova poslovne odškodnine odgovornosti (239. člen OZ), saj zatrjuje, da je bila zaradi ravnanja oziroma opustitve tožeče stranke prikrajšana za dobiček, ki bi ga sicer dosegla ob realizaciji sporne pogodbe (prvi odstavek 243. člena OZ), vendar pa takšna obramba tožene stranke obveznosti plačila, naložene z izpodbijano sodbo, tudi po prepričanju sodišča druge stopnje ne more razbremeniti.

7.Pravdni stranki sta 11. 5. 2009 sklenili »prodajno predpogodbo,« s katero se je tožena stranka zavezala, da bo na parceli v velikosti 600 do 700 m² zgradila stanovanjsko hišo z garažo v srednjem cenovnem razredu vrednosti objekta od 180.000,00 EUR do 200.000,00 EUR, po tem, ko bo na podlagi izdelane projektne dokumentacije za stanovanjsko stavbo, ki naj bi jo skladno z 2. členom sporne pogodbe pripravilo podjetje I. d.o.o. ali projektni biro po izbiri kupca (tožeče stranke), najprej opravila potrebno parcelacijo njej lastnih nepremičnin (parc. št. 211, 212/1, 213/1 in 164/2, vse k.o. X) v skupni izmeri 2.295 m², tožeča stranka pa se je za zgoraj navedeni znesek, ki zajema izdelavo projektne dokumentacije, gradbeno parcelo in stanovanjski objekt z urejeno okolico, zavezala takšno nepremičnino kupiti. Z oziroma na to, da je bilo na prvem naroku za glavno obravnavo 3. 9. 2012 med pravdnima strankama kot nesporno ugotovljeno, da je tožeča stranka na podlagi navedene pogodbe toženi stranki 22. 5. 2009 plačala aro v znesku 10.000,00 EUR, tožena stranka sedaj v pritožbi, ker tega ni storila pravočasno že v postopku na prvi stopnji (286. člen ZPP), lahko le neuspešno zatrjuje, da zgornji znesek ni bil izročen v utrditev prevzetih pogodbenih obveznosti, temveč kot delno plačilo kupnine, saj takšna pritožbena izvajanja predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto po prvem odstavku 337. člena ZPP. Ker ima skladno z določbo prvega odstavka 64. člena OZ (1) dogovor o ari značilnost realnega kontrakta in je tudi v 8. členu sporne pogodbe določeno, da ta stopi v veljavo z dnem, ko jo podpišeta obe stranki in ko kupec plača aro, je v obravnavani zadevi potrebno izhajati iz prepričanja, da je sporni dogovor med pravdnima stranka stopil v veljavo 22. 5. 2009, ko je bilo z namenom utrditve zgoraj opredeljenih pogodbenih obveznosti toženi stranki izročenih 10.000,00 EUR. V nasprotno sodišča druge stopnje ne prepriča niti določba 4. člena sporne pogodbe, skladno s katero je po plačilu are v višini 10.000,00 EUR dogovorjeno obročno plačilo preostanka kupnine po fazah gradnje, saj skladno z drugim odstavkom 64. člena OZ (2) vendar velja, da se pri izpolnitvi pogodbe, kar je rezultat, k kateremu pogodbeni stranki težita že v fazi prevzemanja obligacijskih zavez (9. člen OZ – dolžnost izpolnitve obveznosti ali pacta sunt servanda kot temeljno načelo obligacijskega prava),(3) ara bodisi vrne ali pa všteje v izpolnitev obveznosti. Ob takšnem izhodišču za pravno presojo pa je sodišče prve stopnje, po tem, ko se je pravilno opredelilo do pravne narave prevzetih pogodbenih zavez in po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da je razveza sporne pogodbe posledica neizpolnitve, za katero odgovarja tožena stranka, slednjo utemeljeno zavezalo, da tožeči stranki povrne znesek dvojne are (drugi odstavek 65. člena OZ).(4)

8.Z ozirom na to, da sta pogodbeni stranki načeloma avtonomni pri urejanju medsebojnega obligacijskega razmerja tako, da sami določita pravna pravila (konkretni in posamični pravni akt), ki ju v tem razmerju zavezujejo (3. člen OZ – prosto urejanje obligacijskih razmerij) (5), je pogodba primarni vir za presojanje medsebojnih pravic in obveznosti pogodbenih strank. Izhajajoč iz vsebine posameznih določb »prodajne predpogodbe,« za katero med pravdnima strankama z izjemo vprašanja, kdo je bil zavezan pripraviti lokacijsko in gradbeno dokumentacijo, niti ni sporno, da so bile dogovorjene kot glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ), pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je vsebina pravnega razmerja v tem, da sta se pravdni stranki obvezali k sklenitvi kasnejše prodajne pogodbe (nakup nepremičnine, na kateri bo tožena stranka zgradila stanovanjsko hišo po željah in zamislih tožeče stranke), s sporno pogodbo pa je tožena stranka že pravno veljavno prevzela obveznost, da zagotovi za gradnjo potrebno projektno dokumentacijo in izvede parcelacijo, ki torej predstavlja glavno pogodbeno obveznost, kakor je moč razbrati tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe, enako pravno naziranje pa je v okviru pravočasne trditvene podlage zavzela tudi tožeča stranka.(6) Ob tem, ko naziv sporne pogodbe kot »prodajne predpogodbe« za presojanje njene vsebine ni merodajen, sodišče prve stopnje v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe glede na določilo 2. člena sporne pogodbe, da je njen predmet nakup parcele v velikosti cca. 600 do 700 m² za izgradnjo stanovanjske hiše z garažo po izdelavi lokacijske in gradbene dokumentacije, in glede na dogovor v 3. členu te pogodbe, da bo šele na osnovi tako pridobljene projektne dokumentacije izdelana ponudba in sklenjena gradbena pogodba, pravilno zaključuje, da sporni sporazum vsebuje elemente (bistvene sestavine) bodoče prodajne pogodbe (oziroma v zvezi s stanovanjsko hišo tudi gradbene pogodbe).(7) Glede na to, da tožečo stranko v nadaljnjih izvajanjih označuje kot bodočega kupca oziroma investitorja gradnje, pa naslovno sodišče nima pomislekov, da sodišče prve stopnje dogovarjanje pravdnih strank v zvezi nakupom parcele s stanovanjsko hišo razume tako, da sta se pogodbeni stranki v smislu prvega odstavka 33. člena OZ(8) s tem zavezali zgolj, da bosta kasneje sklenili prodajno pogodbo, ki bo med njima učinkovala kot glavna pogodbena obveznost. Argumentacija sodišča prve stopnje v 11. točki obrazložitve, da se je tožena stranka do meseca decembra 2009 zavezala poskrbeti, da bo odmerjena parcela in izdelana dokumentacija, pri čemer zgolj opredeljuje obveznosti iz glavne pogodbe, brez da bi, kakor zmotno razume pritožba, kot bistven izpostavljalo dogovorjen vrstni red izpolnitve, pa po drugi strani jasno in nedvoumno odraža stališče, da se je k tem izvršitvenim ravnanjem tožena stranka zavezala že s sklenitvijo sporne pogodbe, zato v pritožbi zatrjevana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne more biti podana. Pravkar predstavljeno stališče pa glede na določbo 3. člena sporne pogodbe, s katero se je tožena stranka (prodajalec) zavezala opraviti parcelacijo v 2. členu pogodbe navedenih nepremičnin po projektni dokumentaciji stanovanjske hiše v velikosti cca. 180 do 200 m² z garažo, ki naj bi jo skladno s tem členom pogodbe izdelal IP d.o.o. ali projektni biro po izbiti kupca (tožeče stranke), kot pravilno dojema tudi sodišče druge stopnje. Pritrjuje pa tudi nadaljnjim zaključkom izpodbijane sodbe, da tako prevzetih pogodbenih obveznosti tožena stranka ni izpolnila iz razlogov, ki jih je iskati v njeni sferi, kot razvidno v nadaljevanju.

9.Ko iz zgornje obrazložitve izhaja, da je tožena stranka že s sklenitvijo sporne pogodbe prevzela obveznost, da zagotovi izdelavo projektne dokumentacije ter opravi parcelacijo, kar se je zavezala storiti še pred sklenitvijo prodajne pogodbe, saj bi izvršitev teh pripravljalnih dejanj, ko tožena stranka tudi sama izpostavlja, da bi bila gradnja stanovanjskega objekta mogoča šele po pridobljeni projektni dokumentaciji in opravljeni parcelaciji, sklenitev takšne pogodbe sploh omogočala, pritožbena izvajanja o tem, da je dogovor o pridobitvi dokumentacije ter izvedbi parcelacije potrebno obravnavati v sklopu predpogodbe, ne vzdržijo kritične presoje. Glede na to, da gre ob že v sporni pogodbi izraženem soglasju volj pravdnih strank v smislu 15. člena OZ za že obstoječe pogodbene obveznosti, pa tudi za presojanje utemeljenosti tožbenega zahtevka ob uporabi 20. člena OZ (odgovornost za pogajanja - culpa in contrahendo), na katerega se sklicuje pritožba, ni podlage. O zahtevku iz tožbe je sodišče prve stopnje zato pravilno odločilo izhajajoč iz tistih določil OZ, ki normirajo pravne posledice neizpolnitve obstoječih pogodbenih zavez, saj pravnih sankcij za ta primer, razen z dogovorom o ari, pravdni stranki v sporni pogodbi nista avtonomno uredili (2. člen OZ – dispozitivna narava zakonskih določb).(9) Ob tem, ko v obravnavanem primeru, kot je obrazloženo že zgoraj, ne more biti sporno, da je bila ara dana kot instrument utrditve obveznosti iz sporne pogodbe, pa velja pritožbi odvrniti, da se pravna posledica iz drugega odstavka 65. člena OZ (vrnitev dvojne are), ki se zahteva s tožbo, lahko uveljavi že v kolikor je tožena stranka odgovorna za neizpolnitev obveznosti iz glavne pogodbe (pridobitev projektne dokumentacije in parcelacija), zato, ko sicer ni odveč dodati, da je dogovor o ari veljaven tudi ob sklenitvi predpogodbe,(10) o tem, ali predpogodba(11) kot del spornega pogodbenega dogovora med pravdnima strankama sploh ustvarja pravne učinke,(12) kot tudi o tem, da končni rok za izgradnjo stanovanjske hiše ob razvezi spornega pravnega posla še ni bil ogrožen, niti ni potrebno razpravljati, četudi pritožbeno sodišče meni, da ta predmet bodoče kupne pogodbe v zadostni meri opredeljuje (določljivost predmeta pogodbe – drugi odstavek 34. člena OZ).(13)

Ob tem, ko obveznost pridobitve projektne dokumentacije kot tudi parcelacija do decembra 2009, kot določa v 6. člen sporne pogodbe, nesporno ni bila realizirana, se je sodišče prve stopnje pravilno osredotočilo na vprašanje, katera od pravdnih strank za takšno neizpolnitev odgovarja. Toženi stranki sicer velja pritrditi, da je bila izvedba spornega pravnega posla predvidena po fazah, izdelava projektne dokumentacije za stanovanjsko hišo pa je gotovo zahtevala sodelovalno dolžnost tožeče stranke kot kupca oziroma investitorja, vendar pa pritožba prvostopenjskih zaključkov o tem, da je tožeča stranka to svojo obveznost v celoti ustrezno izpolnila, ne zmore omajati. Dokazni postopek namreč prepričljivo pokaže, da je tožeča stranka toženo stranko celo že pred sklenitvijo sporne pogodbe podrobno seznanila z zahtevami in željami glede načrtovane gradnje in je bilo dogovorjeno, da bo projektno dokumentacijo izdelala družba I. d.o.o., pri čemer izhajajoč iz principa avtonomnega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ) ter načela konsenzualnosti (prvi odstavek 51. člena OZ) (14) tudi ni najti razlogov, ki bi tako izraženi pogodbeni volji tožeče stranke odrekali pravno veljavo. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo zatrjevanjem tožeče stranka, ki jih je ta skladno potrdila tudi v svoji izpovedbi, da je tožeča stranka direktorja tožene stranke JŠ dobro seznanila z zahtevami in željami glede velikosti, oblike ter drugih lastnosti objekta, saj sta si že pred sklenitvijo sporne pogodbe na terenu skupaj ogledala identično hišo, kakršno je želela tožeča stranka, le da je tej hotela dodati še garažo. Tožena stranka pa je bila jasno seznanjena tudi z zahtevo tožeče stranke, da projektno dokumentacijo izdela družba I. d.o.o., navedena v 2. členu sporne pogodbe, saj si je arhitekta te družbe MK vzorčno nepremičnino skupaj z direktorjem tožene stranke na terenu sama podrobno ogledala. Glede na izpovedbo MK, ki je s toženo stranko kot izvajalcem gradbenih del dolga leta sodelovala kot projektantka, glede na to, da je ta zaslišana kot priča pojasnila, da je bilo dogovorjeno, da bi sporno hišo projektirala in da sta si z direktorjem tožene stranke skupaj ogledala vzorčno hišo na P, pri čemer ji je slednji povedal, da investitor, to je tožeča stranka, želi natančno takšno hišo z nekaj spremembami, ter ob tem, ko je tudi priča JS potrdil, da si je tožeča stranka tipsko vrstno hišo ogledala skupaj z direktorjem tožene stranke A.B., sodišče druge stopnje nima pomislekov o tem, da je bilo najkasneje ob sklenitvi sporne pogodbe med pravdnima stranka že dorečeno, da bo projektno dokumentacijo izdelala družba I. d.o.o., hkrati pa so bile toženi stranki poznane prav vse okoliščine, ki bi sicer, v kolikor ne bi prišlo do nadaljnjega zapleta, brez nadaljnjega sodelovanja tožeče stranka omogočale izdelavo projektne dokumentacije. Glede na izpovedbo priče MK, ko je ta pojasnila, da je projekt vzorčne hiše avtorsko zaščiten, zato ga ni mogla preprosto prerisati, in je zato svetovala direktorju tožene stranke, da se tožeča stranka nanjo obrne, v kolikor bi želela podobno hišo, sicer tudi sodišče druge stopnje zazna potrebno po nadaljnjem sodelovanju tožeče stranke v zvezi z izdelavo projektne dokumentacije, vendar pa glede na to, ker slednja s to okoliščino, bistveno za realizacijo tega dela pogodbenega dogovora, sploh ni bila seznanjena iz razlogov za katere je odgovorna tožena stranka, na njeni strani zamude v smislu določbe 300. člena OZ ne more utemeljiti.

11.Ob tem, ko je sicer potrebno najprej izpostaviti, da tožena stranka o tem, da je pri izdelavi projektne dokumentacije prišlo do zapleta v posledici dejstva, da je arhitektka družbe I. d.o.o. priča MK ugotovila, da je projekt vzorčne hiše, kakršno je identično, z dodano garažo, želela tudi tožeča stranka, avtorsko zaščiten in ga ni dopustno prerisati, v postopku na prvi stopnji niti ni ponudila ustrezne trditvene podlage (15) (212. člen v zvezi z 286. členom ZPP) in se je ta pravno odločilna okoliščina pokazala šele ob zaslišanju zgoraj imenovane priče, tako da se tožena stranka v svojo obrambo na to okoliščino že iz tega razloga ne more sklicevati, pa velja vendar pritrditi prepričanju tožeče stranke (zatrjevanja na prvem naroku za glavno obravnavo 3. 9. 2012), da je bila v primeru potrebe po dodatnih podatkih in pojasnilih tožena stranka kot izvajalec dogovorjenih del dolžna kontaktirati tožečo stranko. Tožena stranka je bila kot izvajalka gradbenega projekta namreč tista, ki je bila po tem, ko je tožeča stranka že izpolnila svojo sodelovalno dolžnost, v primeru potrebe po dodatnih podatkih oziroma pojasnilih v zvezi z izdelavo projektne dokumentacije dolžna vzpostaviti stik s tožečo stranko kot z naročnikom in plačnikom dogovorjenih del. Določilo 245. člena OZ, na katerega se povsem pravilno sklicuje tudi sodišče prve stopnje, pogodbeno stranko namreč obvezuje, da drugega pogodbenika obvesti o dejstvih, ki vplivajo na njuno medsebojno razmerje, tej obveznosti pa tožena stranka tudi po prepričanju sodišča druge stopnje ni zadostila. Glede na to, da je tožeča stranka v postopku navajala (prva pripravljalna vloga z dne 22. 9. 2010), da ji je tožena stranka zagotavljala, da gre pri vzročni hiši za hišo s standardnim projektom in ne bo nikakršne težave napraviti kopijo, zaslišana kot stranka pa je prepričljivo izpovedala, da je direktorja tožene stranke po sklenitvi sporne pogodbe vseskozi kontaktirala, pa ji je ta vse do božiča (leta 2009) zagotavljal, da ni nikakršnega problema in bo zadeva urejena, in ob tem, ko je priča MK izpovedala, da sama osebno s tožečo stranko ni bila v kontaktu, temveč je po tem, ko je ugotovila, da je želeni projekt avtorsko zaščiten, zgolj direktorju tožene stranke naročila, naj se tožeča stranka v zvezi z izvedbo projektne dokumentacije sama obrne nanjo, s čemer je bila zadeva zanjo zaključena, direktor tožene stranke A.B. pa je na izrecno vprašanje sodišča sam izpovedal, da od sklenitve sporne pogodbe v maju 2009 pa do meseca decembra 2009, ko se je rok za izdelavo projektne dokumentacije že iztekel, s tožečo stranko v tej povezavi sploh ni komuniciral, češ, da je čakal, ali bo tožeča stranka angažirala projektanta, čemur sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo, se namreč kot zanesljivo pokaže, da tožena stranka tožeče stranka o tem, da projekta vzročne hiše zaradi zaščite avtorskih pravic ni mogoče preprosto prerisati, niti ni obvestila. Kot nosilec gradbenih del, ko je projektni biro I. d.o.o. v spornem pravnem poslu nastopal le kot podizvajalec tožene stranke, kakor pravilno zatrjuje tožeča stranka in izhaja tudi iz izpovedbe priče MK(dolga leta posluje z direktorjem tožene stranke, on nastopa kot izvajalec gradbenih del, priča pa kot projektantka) kot tudi iz določila drugega odstavka 3. člena sporne pogodbe, skladno s katerim je v dogovorjeno ceno za prodajo zemljiške parcele s stanovanjsko hišo zajeta tudi izdelava projektne dokumentacije, celo direktor tožene stranke pa je izpovedal, da bi projektanta po izbiri tožeče stranke, ki pa je bila po zgoraj obrazloženem opravljena, moral angažirati prav on, je bila tožena stranka nedvomno zavezana, da pri projektnem biroju I. d.o.o. naroči izdelavo projekte dokumentacije skladno z zahtevami naročnika, o morebitnih težavah oziroma zadržkih v zvezi z njeno izdelavo oziroma potrebi po dodatnem sodelovanju investitorja pa obvesti tožečo stranko.

12.O tem, da naj bi tožena stranka ravnala skladno z 245. členom OZ, pa ne prepričata niti njena dopisa z dne 25. 1. 2010, naslovljena na tožečo stranko, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ovrednotilo. Ob tem, ko je dokazni postopek pokazal, da je tožeča stranka toženo stranko že pred sklenitvijo sporne pogodbe seznanila z vsemi okoliščinami, potrebnimi za izdelavo projektne dokumentacije, slednja pa je vse do decembra 2009 tožeči stranki zatrjevala, da bo vse urejeno, o tem, da je nastopila težava pri izdelavi projektne dokumentacije, kar bi terjalo vnovično posredovanje tožeče stranke, pa tožena stranka tožeče stranke, čeprav je bila s to okoliščino glede na že zgoraj izpostavljeno izpovedbo priče MK nedvomno seznanjena, niti ni obvestila, je dopisa z dne 25. 1. 2010, s katerima tožečo stranko šele po tem, ko je že prišlo do razveze sporne pogodbe po samem zakonu, ker do decembra 2009 ni zagotovila izdelave projektne dokumentacije in parcelacije, tega pa ni storila niti v dodatnem roku, ki ji ga je z dopisom z dne 19. 1. 2010 postavila tožeča stranka, pozvala, da naj se v zvezi z izdelavo projektne dokumentacije obrne na MK oziroma naj se sploh izjasni o tem, katero podjetje naj to dokumentacijo izdela, dejansko razumeti zgolj kot poskus tožene stranke, ko s prikazovanjem, da tožeča stranka svoje sodelovalne dolžnosti ni izpolnila, skuša sporno pogodbo obdržati v veljavi in odvrniti pravne posledice dolžniške zamude.

13.Ker tožena stranka prevzetih pogodbeni obveznosti do dogovorjenega roka, to je do decembra 2009, ni izpolnila iz razlogov, ki so na njeni strani, pri čemer je bila kot gospodarski subjekt, ki se z gradbeništvom ukvarja kot s svojo poklicno dejavnostjo, dolžna postopati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ), (16) temu pravnemu standardu pa po zgoraj obrazloženem, ker ni zagotovila niti pogojev za izdelavo projektne dokumentacije in s tem realizacijo prve faze pogodbenega dogovora, ni zadostila, jo je tožeča stranka z dopisom z dne 19. 1. 2010 opravičeno pozvala, da izkaže izpolnitev dogovorjenih pogodbenih obveznosti, ki so glede na določila sporne pogodbe že zapadle, kar je izhajajoč iz vsebine tega dopisa pravilno razumeti le tako, da je tožeča stranka s tem zahtevala izpolnitev obveznosti v dodatnem roku skladno z drugim odstavkom 105. člena OZ.(17) Ker pa teh tožeča stranka v tako postavljenem roku in niti do vložitve predmetne tožbe ni izpolnila, sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da je bila sporna pogodba glede na določilo tretjega odstavka 105. člena OZ (18) v zvezi s prvim odstavkom 104. člena tega zakona,(19) ker je rok za izpolnitev obveznosti postal bistvena sestavina pogodbe, razvezana po samem zakonu. Tega zaključka pa izvajanja pritožbe, da do razveze sporne pogodbe ni prišlo, ker tožeča stranka skladno z drugim odstavkom 105. člena OZ toženi stranki ni postavila primernega dodatnega roka za izpolnitev, ker predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto po prvem odstavku 337. člena ZPP in zato niso upoštevna, ne zmorejo ovreči.

14.Ker se po navedem izkaže, da tožena stranka ni obdržala pravice, da še tudi po izteku dogovorjenega roka izpolni prevzete pogodbene obveznosti (prvi odstavek 105. člena OZ), tožeča stranka plačilo dvojnega zneska are v razmerju do tožene stranke, ki je odgovorna za neizpolnitev, utemeljeno uveljavlja. Sodišče prve stopnje je zato odločilo materialnopravno pravilno, ko je toženo stranko z izpodbijano sodbo zavezalo k plačilu spornega zneska ter pravdnih stroškov tožeče stranke.

15.Glede na to, da zaključek, da za neizpolnitev obveznosti iz sporne pogodbe odgovarja tožena stranka, lahko vodi le v diametralno nasprotno ugotovitev, da tožeča stranka pogodbenih obveznosti ni prekršila, pa je sodišče prve stopnje posledično pravilno zaključilo tudi, da v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke do tožeče stranke iz naslova poslovne odškodninske odgovornosti, ker protipravnost ravnanja tožeče stranke kot eden izmed kumulativno zahtevanih elementov za obstoj odškodninske obveznosti, ni podana, ne obstoji.

16.Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje zato pritožbo tožene stranke skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

17.Stroškov pritožbenega postopka tožena stranka ni priglasila, je pa stroške, povezane z vložitvijo odgovora na pritožbo, priglasila tožeča stranka. Glede na to, da njena izvajanja v odgovoru k odločitvi v predmetni zadevi niso v bistvenem pripomogla, pa je sodišče druge stopnje odločilo, da te stroške tožeča stranka krije sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1) : Prvi odstavek 64. člena OZ: »Če je ob sklenitvi pogodbe ena stranka dala drugi stranki nek znesek denarja ali neko količino drugih nadomestnih stvari v znamenje, da je pogodba sklenjena (ara), se šteje, da je pogodba sklenjena, ko je ara dana, razen če ni dogovorjeno kaj drugega.«

Op. št. (2) : Drugi odstavek 64. člena OZ: »Pri izpolnitvi pogodbe se mora ara vrniti ali všteti v izpolnitev obveznosti.«

Op. št. (3) : »Pogodba se sklene z namenom, da se sprejete obveznosti izpolnijo.« (V. Kranjc v Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 121.)

Op. št. (4) : Drugi odstavek 65. člena OZ: »Če je za neizpolnitev pogodbe odgovorna stranka, ki je prejela aro, sme druga stranka po lastni izbiri zahtevati bodisi izpolnitev pogodbe, če je to še mogoče, bodisi povrnitev škode in vrnitev are, bodisi vrnitev dvojne are.«

Op. št. (5) : 3. člen OZ: »Udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli.«

Op. št. (6) : V prvi pripravljalni vlogi z dne 22. 9. 2010 je tožeča stranka zatrjevala, da naziv sporne pogodbe ni pomemben, pomembno je presojati le zaveze in pravice vsake izmed pogodbenih strank. Tožena stranka je prevzela jasne in specifične zaveze, katerih pa se ni držala. V drugi pripravljalni vlogi z dne 29. 8. 2012 pa je navajala, da je sporni pravni posel natančno določal obveznosti, ki sta jih pravdni stranki morali izvršiti še pred sklenitvijo glavne pogodbe, v zvezi s katero je bila določena kupnina in predmet pogodbe. Pravni posel je bil v celoti zavezujoč v delu obveznosti, ki so morale biti izpolnjene do decembra 2009, v tem delu gre za samostojno in zavezujočo pogodbo. Pravni posel je bil med pravdnima strankama zato v celoti veljavno sklenjen, tožena stranka pa ga po načelu pacta sunt servanda ni izpolnila, posledica česar je razveza pogodbe po zakonu. Da je bila v sporni pogodbi jasno opredeljena prva pogodbena obveza tožene stranke, to je oprava parcelacije in izdelava gradbene dokumentacije, pa je tožeča stranka poudarila še tudi na prvem naroku za glavno obravnavo dne 3. 9. 2012 (list. št. 55 in 57 sodnega spisa).

Op. št. (7) : Na tem mestu velja pojasniti, da bi pravdni stranki po izgradnji stanovanjske hiše na odmerjeni parceli skladno s projektno dokumentacijo zaradi uveljavitve načela povezanosti zemljišča in objekta (superficies solo cedit) iz 8. člena Stvarnopravnega zakonika, po katerem je vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, sestavina te nepremičnine, razen če zakon določa drugače, v namen realizacije s predpogodbo prevzete obveznosti morali skleniti le še prodajno pogodbo (nakup nepremičnine, na kateri stoji stanovanjska stavba, ki kot njena sestavina deli pravno usodo nepremičnine).

Op. št. (8) : Prvi odstavek 33. člena OZ: »Predpogodba je takšna pogodba, s katero se prevzema obveznost, da bo pozneje sklenjena druga, glavna pogodba.«

Op. št. (9) : 2. člen OZ: »Udeleženci oziroma udeleženke (v nadaljnjem besedilu: udeleženci) lahko uredijo svoje obligacijsko razmerje drugače, kot je določeno v tem zakoniku, če iz posamezne določbe tega zakonika ali iz njenega smisla ne izhaja kaj drugega.«

Op. št. (10) : Sodba II Ips 371/96 z dne 25. 9. 1997 (Namen are je z dodatnim dogovorom k pogodbi in z njeno izročitvijo še posebej zaznamovati, da je pogodba sklenjena, je pa tudi zavarovanje, da bo pogodba izpolnjena. Predpogodba je posebna vrsta pogodbe o tem, da bo sklenjena glavna pogodba. Ker je njen pravni učinek v obveznosti skleniti pogodbo, je potemtakem pogodba, le da posebne vrste. Navzlic tej njeni naravi pa ni videti razloga, zakaj ne bi bil veljaven dogovor o ari hkrati z njeno izročitvijo, če stranki bodisi želita dokaz, da je predpogodba sklenjena, bodisi zavarovanje, da bo izpolnjena, se pravi, da bo glavna pogodba sklenjena. Eno temeljnih načel obligacijskega prava je prosto urejanje obligacijskih razmerij (3. člen OZ), dogovor o ari pa ni v nasprotju z ustavno ureditvijo ali moralnimi načeli, zakonske določbe o ari pa prav tako ni mogoče šteti za kogentni predpis. Zadržkov pri možnosti dogovora o ari v zvezi s predpogodbo zato ni videti). Takšno stališče zastopa tudi Vladimir Balažic (Samo Bardutzky, Sodne oblike zavarovanja plačil, Pravna praksa, št. 8 z dne 23. 2. 2006, GV Založba 2006, str. 34).

Op. št. (11) : Skladno s tretjim odstavkom 33. člena OZ predpogodba veže, če vsebuje bistvene sestavine glavne pogodbe.

Op. št. (12) : Dogovor o ari je akcesoren in deli pravno usodo pogodbe, v zvezi s sklenitvijo katere je bila ara dogovorjena in dana (N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 391).

Op. št. (13) : Z navedbo v sporni pogodbi, da je predmet prodaje parcela v velikosti cca. 600 do 700 m², ki bo odmerjena na parcelah 211, 212/1, 213/1 in 164/2, vse k.o. X, s stanovanjsko hišo v velikosti 180 do 200 m² z garažo in urejeno okolico, kot bo podrobneje specificirano v projektni dokumentaciji (predmet), vse to za ceno 180.000,00 do 200.000,00 EUR (kupnina), so bistvene sestavine bodoče prodajne pogodbe določljivo opredeljene.

Op. št. (14) : Prvi odstavek 51. člena OZ: »Za sklenitev pogodbe se ne zahteva nikakršna oblika, razen če zakon drugače določa.«

Op. št. (15) : V prvi pripravljalni vlogi z dne 8. 6. 2012 je tožena stranka navajala zgolj, da ni mogoče sprejeti tožnikove trditve, da bi projektant lahko prekopiral tuj izdelek oziroma projekt, saj bi to pomenilo prekršitev tuje avtorske pravice, vendar ob tem, ko je k temu dodala, da je bila vzorčna hiša pokazala le za primer, zgolj z namenom, da izpodbije zatrjevanja tožeče stranke o tem, je potrebno specifikacijo naročnika v zvezi z izdelavo projektne dokumentacije opravila že ob ogledu vzorčne hiše skupaj z direktorjem tožene stranke.

Op. št. (16) : Drugi odstavek 6. člena OZ: »Udeleženci v obligacijskem razmerju morajo pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka).«

Op. št. (17) : Drugi odstavek 105. člena OZ: »Če hoče upnik odstopiti od pogodbe, mora pustiti dolžniku primeren dodatni rok za izpolnitev.«

Op. št. (18) : Tretji odstavek 105. člena OZ: »Če dolžnik ne izpolni obveznosti v dodatnem roku, nastanejo enake posledice kot takrat, ko je rok bistvena sestavina pogodbe.«

Op. št. (19) : Prvi odstavek 104. člena OZ: »Če je izpolnitev obveznosti v določenem roku bistvena sestavina pogodbe, dolžnik pa je v tem roku ne izpolni, je pogodba razvezana po samem zakonu.«