34. člen OZ

Statusa pripadajočega zemljišča nepremičnina ne izgubi niti v primeru, da je lastninska pravica v zemljiško knjigo vpisana na podlagi originarne pridobitve z nakupom v stečajnem postopku. Z nakupom v stečajnem postopku ni mogoče preseči kogentne prepovedi samostojnega prometa s pripadajočimi zemljišči, pogodbo s takšnim nedopustnim predmetom izpolnitve pa zadenejo sankcije ničnosti, saj ima nično določilo o bistvenem elementu pogodbe (tj. o predmetu izpolnitve) za posledico ničnost pogodbe v celoti.

Toženec je tožniku predlagal, naj nameravano gradnjo hiše premakne, tako da bo njen del segal na sosednjo nepremičnino, ki je v njuni solastnini. Ker je ob tem ustno soglašal, da bo tožnik izključni lastnik hiše in s tem zemljišča pod njo, ta ustna pogodba pa je večinoma realizirana (tožnik je končal gradnjo z lastnimi sredstvi in v hiši živi), mora toženec izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo. Sodišče prve stopnje je uporabilo pravilne določbe obligacijskega prava o sklenitvi pogodbe, o obličnosti in o konvalidaciji pogodbe, ki ji manjka oblika, ter te določbe prav razlagalo. Drži, da mora biti pogodba o prenosu lastninske pravice sklenjena v pisni obliki (52. člen OZ). A prav tako drži, da lahko navkljub umanjkanju te obličnostne zahteve pogodba obvelja, če je pretežno izpolnjena, ker to določa 58. člen OZ.

Predlog se zavrne.

Glede dejstev (in dokazov) ZPP uveljavlja razpravno načelo. Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (7. in 212. člen ZPP). Stranki sta torej odgovorni, da v zadevi priskrbita ustrezno trditveno podlago. Če nobena od strank določenega dejstva ne zatrjuje, je sodišče dolžno šteti, da ne obstaja. To velja tudi v primeru, če sodišče določeno (nezatrjevano) dejstvo ugotovi med izvedbo dokaznega postopka. Takega dejstva ne sme upoštevati. Drugačno ravnanje pomeni kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V postopku mora biti namreč ves čas jasno, kaj so navedbe strank in posledično dejanska podlaga, saj le to nudi strankam možnost, da se zoper zahtevek oziroma ugovore lahko ustrezno branijo. Po določbi 34. člena OZ (enako pa je določal tudi v času sklepanja pogodbe veljaven 46. člen ZOR) je predmet pogodbe lahko zgolj določljiv, takšen pa je, če pogodba vsebuje podatke, s katerimi ga je mogoče določiti (prvi odstavek odstavek 38. člena OZ, enako prvi odstavek 50. člena ZOR). Namen takšne zakonske ureditve predmeta pogodbe, ki širi meje veljavnosti pogodbe na podlagi dopustnosti nje

Iz oporoke in delilnega načrta izhaja, da je zapustnik opravil delitev na način, kot da je lastnik celotnega premoženja, čeprav je bil večji del nepremičnin v lasti tudi njegove žene kot solastnice, zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je oporoka v tem delu nična.

Samostojno razpolaganje s pripadajočim zemljiščem ni dopustno, pogodba s takim predmetom pa je nična, ne glede na morebitno dobrovernost pridobitelja in način pridobitve. Statusa pripadajočega zemljišča nepremičnina ne izgubi niti v primeru, da je lastninska pravica v zemljiško knjigo vpisana na podlagi originarne pridobitve z nakupom v stečajnem postopku. Z nakupom v stečajnem postopku ni mogoče preseči kogentne prepovedi samostojnega prometa s pripadajočimi zemljišči, pogodbo s takšnim nedopustnim predmetom izpolnitve pa zadenejo sankcije ničnosti, saj ima nično določilo o bistvenem elementu pogodbe (tj. o predmetu izpolnitve) za posledico ničnost pogodbe v celoti.

Izgubljeni dobiček je dobiček, ki ga lahko pogodbi zvesta stranka utemeljeno pričakuje glede na normalen tek stvari. Ker iz navedb tožeče stranke izhaja nazadovanje poslovanja v preteklih obdobjih, je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da tožeča stranka ni podala trditev, iz katerih bi izhajalo njeno utemeljeno pričakovanje glede izgubljenega dobička. Pravice in obveznosti, ki so vsebina določenega obligacijskega razmerja, učinkujejo samo za udeležence tega razmerja. Tožeča stranka zato ne more uspeti s toženim zahtevkom, s katerim zahteva razveljavitev najemne pogodbe med drugima strankama. Takšen tožbeni zahtevek je nesklepčen.

Vsebina oporoke mora biti mogoča, dopustna, določena oziroma določljiva (34. člen OZ). Predmet obveznosti je določljiv, če vsebuje pogodba podatke, s katerimi ga je mogoče določiti (38. člen OZ). Vsebina oporoke je torej nedoločljiva, če se je tudi s sredstvi razlagi ne da ugotoviti. Ugotavljanje vrednosti oporočnih določil oziroma predmetov ni vprašanje določljivosti. Slednje bo predmet zapuščinskega postopka v primeru, da bo tožnica uveljavljala prikrajšanje nujnega deleža.

Sodišče je verjeten obstoj terjatve iz naslova poslovne odškodninske odgovornosti zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti oprlo na ugotovitev, da izjava prve toženke v dopisu z dne 31. 8. 2021 potrjuje, da ne bo več izpolnjevala svojih pogodbenih obveznosti. V skladu s 106. členom OZ je tak dopis pravilno štelo kot ravnanje, iz katerega je jasno, da prva toženka svojih pogodbenih obveznosti niti v dodatnem roku ne bo izpolnila. V posledici nastopa takšnih okoliščin ima upnik pravico odstopiti od pogodbe, ne da bi dolžniku dal primeren dodatni rok za izpolnitev obveznosti. Z odstopom od pogodbe upnik pridobi (odškodninsko) terjatev zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti. Nižji dokazni standard v postopku odločanja o začasni odredbi sodišču omogoča, da lahko o verjetnem obstoju relevantnih dejstev sklepa že na podlagi drugih, manj prepričljivih dokaznih sredstev od postavitve sodnega izvedenca. Dokazne listine tožnic niso brez dokazne vrednosti, kot trdi prva toženka. Še zlasti, če prva toženka zoper vsebino njihovih postavk ne poda nobenih konkretnih ugovorov in jim vnaprej odreka dokazno vrednost zgolj iz razlogov, ker izvirajo iz sfere tožnic, so brez podpisa in ne v

Kot je namreč to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje je toženka edina zakonita dedinja po pokojnem A. A. in je zato v skladu z 142. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD) odgovorna za zapustnikove dolgove. Toženka namreč tekom postopka na prvi stopnji ni podala ugovora omejitve odgovornosti za zapustnikove dolgove do višine podedovanega premoženja, zato so vse pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene, saj predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). V tej zvezi se toženka neutemeljeno sklicuje na ničnost aneksov št. I z dne 11. 8. 2011 in št. II z dne 16. 10. 2015, saj si je tožnica v 9. točki Dogovora z dne 3. 5. 2005 pridržala pravico, da v skladu s 17. členom Pravilnika o sprejemu, premestitvi in odpustu stanovalcev Doma upokojencev Ž. (priloga spisa A40) spremeni obseg in vrsto storitev za uporabnika, upoštevajoč njegovo stanje in potrebe, ki jih ugotovi Komisija v skladu z 29. členom Pravilnika o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva (priloga spisa A41) tudi, če upravičenec noče skleniti pisnega aneksa k dogovoru. Tožnica lahko tako v skladu s četrtim odstavkom 29. člena navedenega Pravil

Teorija in sodna praksa povezujeta nepravo stvarno služnost predvsem v povezavi s služnostjo v javno korist. Nosilec interesa gradnje javne infrastrukture in lastnik nepremičnine ne moreta ustanoviti prave stvarne služnosti, saj nosilec nima nepremičnine, ki bi imela lastnosti gospodujočega zemljišča. Zato je nujno, da vsebini služnosti v javno korist ustreza tudi oblika služnosti, ki jo je mogoče ustanoviti na pogodbenem temelju. S prevzemom premoženja in s tem povezanih stvarnih pravic na tem premoženju je tožeča stranka prevzela tudi stvarno služnost. Pretekle pogodbe, na podlagi katerih je nastala stvarna pravica na tuji stvari, ne morejo biti vse naštete v delitvenem sporazumu. Dovolj je, da je tožeča stranka prevzela premoženje oziroma nepremičnino, na kateri je ustanovljena stvarna pravica na tuji stvari.

Iz dejanskih ugotovitev izhaja zaključek, da so bile obravnavane nepremičnine v družbeni lastnini v času uveljavitve ZGJS javne ceste oziroma infrastrukturni objekti in naprave in da je bila zato pravna podlaga za njihovo lastninjenje določba 76. člena ZGJS. Na podlagi navedenega privatizacijskega predpisa je šlo za spremembo družbene lastnine v zasebno oziroma za (prvo) določitev imetnika lastninske pravice. Tožnica je tako „ex lege“ postala lastnica obravnavanih nepremičnin ne glede na to, da na njih ni bila vpisana kot imetnica pravice uporabe. Če je tako, se te nepremičnine niso olastninile (šele) na podlagi določb ZLNDL, ki je zakon izrazito subsidiarne narave, in je veljal za tiste družbene nepremičnine, katerih lastninjenja ni uredil noben drug predpis. V času uveljavitve ZLNDL so bile torej obravnavane nepremičnine že lastninjene. Zaznamba javnega dobra v zemljiški knjigi (111. člen ZZK-1) je vpis pravnega dejstva, ki je pomemben za pravni promet, saj so javne ceste kot javno dobro izven pravnega prometa (drugi odstavek 2. člena ZJC). Gre za vpis, ki nima konstitutivnih učinkov. To pravno dejstvo učinkuje na pravna razmerja, katerih predmet so nepremičnine, že s te

Sodišče je pravilno štelo, da je upnik pravilno uveljavil svoje odstopno upravičenje, saj sta bila dolžnika v zamudi s plačilom več kot dveh obrokov, bila sta pozvana k njihovemu plačilu z dodatnim 15 dnevnim rokom, vročitev opominov in nato tudi odpovedi kreditne pogodbe pa ni bila mogoča iz razlogov na njuni strani. V kreditni pogodbi je predmet kreditojemalčeve obveznosti določen po višini z denarnim zneskom glavnice, s pogodbeno obrestno mero in dobo obrestovanja, torej vsebuje vse podatke, ki so potrebni in zadostni za izračun obveznosti na določen datum (kar dokazuje že to, da je bilo izračun mogoče opraviti). Zgolj dejstvo, da izračuna ni napravilo sodišče, temveč ga je moral opraviti izvedenec, ne pomeni, da je terjatev nedoločljiva, temveč pomeni le, da je zaradi kompleksnosti izračuna potrebno dodatno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (ravno temu pa je namenjen angažma izvedenca). Izvršilni naslov diskontiranja obveznosti iz naslova stroškov ne določa, diskontiranje pogodbenih obresti pa je bilo tako v upnikovi specifikaciji kot v izračunu izvedenca ustrezno upoštevano.

Sodišče prve stopnje se je glede na sporna dejstva pravilno ukvarjalo z vprašanjem, kaj je bil predmet zaveze tožeče stranke v razmerju do tožene stranke. Ugotovilo je, da sta pogodbeni stranki pogodbeno voljo zapisali in da je med njima vsebina zapisanega pogoja za izplačilo drugega dela dogovorjene provizije sporna. Pri tem je pravilno uporabilo določbo 82. člena OZ, ki določa, da se določila pogodbe razlagajo tako, kot se glasijo, pri razlagi spornih oziroma nejasnih določil pa se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen sopogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Sodišče prve stopnje je skupen namen pogodbenikov glede vprašanja priročnikov v pogodbi o posredovanju, pravilno ugotavljalo z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke (zakonite zastopnice tožene stranke, ki je pogodbo podpisala, sodišče ni zaslišalo, potem ko se je prepričalo, da s spornimi dejstvi ni bila seznanjena), in priče, ki je za toženo stranko pripravila podlago za posredniško pogodbo. Pri presoji načel obligacijskega prava za razlago sporne pogodbene določbe o pogojih za pridobitev provizije

Kadar se premoženjski tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni zahtevek, je treba vrednost spornega predmeta oceniti. ZPP v drugem odstavku 44. člena kombinira ocenitveno dolžnost tožnika (drugi odstavek 44. člena ZPP) in korekturno dolžnost sodišča (tretji odstavek 44. člena ZPP). Ocenitvena dolžnost zavezuje tožnika ob vložitvi tožbe in ob spremembi tožbe. Kasneje tožnik vrednosti spornega predmeta ne more več spreminjati. Na vrednost spora se je ob vložitvi tožbe še navezovalo vprašanje pravice do revizije in do stvarne pristojnosti. V obravnavanem primeru ocenjena vrednost spora v tožbi ni odpirala ne vprašanja stvarne pristojnosti niti vprašanja dovoljenosti revizije. Zato ni bilo razlogov za postopek po tretjem odstavku 44. člena ZPP. Ker sodišče lahko opravi korekturno dolžnost le do faze obravnavanja glavne stvari, je sklep, izdan šele v sodbi, tudi prepozen. V zvezi z izvršljivostjo kreditne pogodbe pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti dokazne ocene in presoje sodišča prve stopnje, da je bila kreditna pogodba, sklenjena kot zasebna listina, skladno z 49. in 50. členom ZN potrjena (solemnizirana) pri notarju. Drži, da je potrjevanje zasebnih listin k

Pravica do izvedbe dokaza v pravdnem postopku ni absolutna. Čeprav se sodišče ni izrecno opredelilo do nekaterih dokazov, tožnice s tem ni bistveno prikrajšalo za pravico do obravnavanja v postopku, niti ji ni onemogočilo dokazovanja. Tožnica bi z njimi lahko dokazala le posamezne, med seboj nepovezane indice, ne pa odločilnih in drugih pravno pomembnih dejstev. Tožnica, ki ni odvetniška družba, ne more uspeti s tezo, da je toženec prav take storitve pravnega svetovanja naročil pri njej in ji zato dolguje plačilo zanje. To bi pomenilo nedopusten obid jasne zakonske določbe, da lahko pred sodišči stranko proti plačilu zastopa samo odvetnik (oziroma odvetniška družba).

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da ni prišlo do prenehanja potreb po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi iz organizacijskih razlogov v smislu določbe prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Ta kot poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi med drugim določa tudi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi organizacijskih razlogov. Drugačna organizacija, ki je v tem, da se delovno mesto ukine in delo prerazporedi na zaposlene pri toženi stranki oziroma zunanjega izvajalca, s katerim je tožena stranka sodelovala že prej, pomeni organizacijski razlog, zaradi katerega ni več potrebe po opravljanju dela, ki ga je opravljal tožnik.

Če se kljub jasno izraženemu stališču, da bo poravnala stroške, ki jih bo tožeča stranka imela z odpravo napak, zdaj tožena stranka skuša temu izogniti z ugovorom nepravočasnosti, bi se moglo njeno ravnanje šteti za zavajanje, s katerim je tožečo stranko odvrnila od takojšnje vložitve tožbe. Med ravnanja, s katerimi je izvajalec zavedel naročnika, da svojih zahtevkov ni pravočasno uveljavil, namreč skladno s sodno prakso in tudi pravno teorijo spadajo vsa izvajalčeva ravnanja, iz katerih izhaja, da namerava svoje obveznosti iz jamčevalnih zahtevkov prostovoljno izpolniti. Pravica odpraviti napako na podjemnikove stroške obsega naročnikovo materialnopravno upravičenje od podjemnika zahtevati, da mu plača denarni znesek v višini stroškov potrebnih za odpravo napake (po drugem podjemniku). V pravdi I Pg 118/2015 sta pravdni stranki iz te pravde imeli možnost, da bi zatrjevali in dokazali, da posamezni stroški za odpravo napak, ki so jih vtoževali etažni lastniki od tožene stranke (tožeče stranke v tem postopku), niso bili potrebni. Pravdni stranki v postopku I Pg 118/2015 tega trditvenega in dokaznega bremena nista zmogli. Zato tožena stranka v tem postopku upoštevajoč

Ključni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka je ugotovitev, da tožnik z izročitvijo parcele, ki bi nastala s parcelacijo parcel št. 2 in 4, ne zahteva predmeta pogodbe, temveč nekaj drugega. Tega pa tožnik v pritožbi konkretneje ne izpodbija. Zgolj navedba, da je sodišče prve stopnje samo sklepalo, da se je toženec zavezal izročiti nepozidano stavbno zemljišče, ne zadostuje in je neutemeljena. Iz pogodbe je razvidno, da se je toženec zavezal tožniku izročiti 800 do 1000 m2 zazidljive parcele. Pomen pojma „zazidljiva parcela“ je podvržen materialnopravni presoji sodišča, še zlasti ob odsotnosti tožnikovih trditev o tem, kako so si pojem razlagale in ga razumele pogodbene stranke. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da zazidljiva parcela predstavlja parcelo, ki je namenjena pozidavi, a na njej še ne stoji noben objekt. Takšen pomen izraza zazidljiva parcela je sprejel tudi ZUreP-2. Tožnik od toženca terja izročitev že pozidanega stavbnega zemljišča, kar ni predmet pogodbe, za njegovo spremembo pa, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, tožnik ne izkazuje ali zatrjuje toženčevega soglasja. Iz pogodbe ni moč razbrati vrste, kvalitete

Najemnik nima pravice oddati prostorov v podnajem brez dovoljenja najemodajalca. Tako je že odločilo VS RS (opr. št. II Ips 304/2015, r. št. 11). Navedeno pravilo (22. člen ZPSPP) velja le za poslovne prostore. Drugačno, in sicer nasprotno, je pravilo v OZ (prvi odstavek 605. člena OZ). Velja za najem v vseh ostalih primerih.