20. člen OZ

V odsotnosti drugačnega dogovora ne obstaja obveznost stranke, ki se pogaja, da nasprotno stranko obvesti o tem, da se v zvezi z zasledovanim poslovnim ciljem pogaja še s kakšnim drugim gospodarskim subjektom. Sočasno pogajanje o poslovnem sodelovanju z dvema gospodarskima subjektoma z namenom realizirati tisto sodelovanje, ki bo ugodnejše, je v poslovnem prometu običajno in ne predstavlja nepoštenega pogajanja. Če stranka odstopi od nadaljnjih pogajanj zato, ker je z drugim gospodarskim subjektom dosegla dogovor, s katerim bo zasledovani poslovni cilj dosegla na zanjo ekonomsko ugodnejši način, je za odstop od pogajanj obstajal utemeljen razlog. Trditveno in dokazno breme, da se je stranka pogajala, ne da bi imela namen skleniti pogodbo, ali da je ta namen opustila brez utemeljenega razloga, je na oškodovani stranki, torej na tožnici.

Zastaranja ne pretrga vsaka dejavnost, ki je usmerjena v izterjavo terjatve. Pravno odločilna je le tista, ki jo začne upnik proti dolžniku pred pristojnim organom. OZ ne določa pojma "drug pristojni organ". Gre za nedoločen pravni pojem, ki je podvržen vsebinski opredelitvi sodišča, vsekakor pa za "drug pristojni organ" že glede na vsebino določbe 368. člena OZ ni mogoče šteti delodajalca kot dolžnika. Stranka, ki vstopi v pogajanja, ni zavezana skleniti pogodbe, ima pa dolžnost, da se v postopku pogajanj vede na način, ki spoštuje interese nasprotne stranke. Zavezana je torej k poštenemu pogajanju v skladu s 5. členom OZ, ki določa načelo vestnosti in poštenja. Pri presoji njenega ravnanja je treba upoštevati, ali je do opustitve pogajanj prišlo iz utemeljenih razlogov, ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera in pravil ravnanja, ki jih narekujejo dobri poslovni običaji. Toženka je s svojimi dejanji, s katerimi je ves čas pogajanj jasno izkazovala namen skleniti poravnavo, pri tožnici ustvarila utemeljeno pričakovanje, da bo zadeva rešena z izvensodno poravnavo ter jo s tem vzpodbudila k nadaljnjim aktivnostim, ki so ji povzročile stroške za pravno zastopanje.

Od povprečnega človeka, ki kandidira oz. se prijavi na razpis na delovno mesto poslovodje družbe, se pričakuje, da delovnega razmerja pri prejšnjem delodajalcu ne odpove, preden z družbo kot novim delodajalcem ne sklene pogodbe o zaposlitvi ali druge pogodbe o opravljanju funkcije poslovodje.

Predlog se zavrne.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da prva toženka ni nikoli osebno ali po pooblaščenki privolila v sklenitev dednega dogovora kot tudi ne podala pobude za njegovo sestavo. Ugotovilo je tudi, da drugo do peti toženci s svojim ravnanjem niso utrdili tožnika v prepričanju, da bo dedni dogovor sklenjen, s tem, ko so preko svojega pooblaščenca predlagali sklenitev dednega dogovora; navedeno ob dejstvu, da je imela prvo toženka drugo pooblaščenko, po naravi stvari niti ni možno. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožencem ni mogoče očitati povzročitve škode na podlagi 20. člena OZ kot tudi ne na podlagi splošnih pravil o odškodninski odgovornosti.

Ker so vsi roki za tožečo stranko potekli pred statusno spremembo tožene stranke, tožena stranka pa je vložila odgovor na pritožbo in predlagala nadaljevanje postopka, ni ovir za odločanje višjega sodišča o predloženi pritožbi. Bo pa moralo sodišče prve stopnje pred vročitvijo sodbe višjega sodišča izdati sklep o nadaljevanju postopka in ga vročiti pravdnima strankama, saj od vročitve odločbe višjega sodišča v povezavi z gornjim sklepom o nadaljevanju postopka tečejo roki za vložitev izrednih pravnih sredstev. Izrecna obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov ni potrebna, kadar to, zakaj izvedba dokazov ni bila potrebna, dovolj jasno izhaja iz siceršnje obrazložitve. Res je sodišče prve stopnje v točkah 53 - 59 obrazložitve skoraj dobesedno prepisalo trditve toženke iz odgovora na tožbo v točkah 2.1 - 3.2, česar pa ni mogoče trditi za 60. - 64. točko obrazložitve, saj so tu povzeta le stališča toženke, predvsem iz druge pripravljalne vloge. Vendar pa je sodišče prve stopnje v teh točkah obrazložitve tudi pojasnilo, iz katerih konkretnih listin izhajajo ugotovitve (z navedbo listovne številke priloge), prav tako pa je tudi dovolj kritično ocenilo trditve toženke. Ne g

Višje sodišče se ne strinja s pritožnico, da se drugi odstavek 6. člena Pogodbe nanaša na predložitev ponudbe tako glede cene in plačilnih pogojev, kot tudi samega programa. Naveden odstavek pogodbenega določila sicer res navaja le, da izvajalec vsakokrat pripravi ponudbo, ki jo potrdi naročnik. Vendar se ga ne more presojati ločeno od preostalih odstavkov 6. člena, ampak skupaj z njimi. Le-ti pa vsebinsko določajo ceno, plačilne pogoje in roke plačil, ne pa obveznosti v zvezi s pripravo programov. Slednje določa 3. člen Pogodbe, v katerem je med obveznostmi izvajalca med drugim določena uskladitev vsebin in planov izvedbe z naročnikom in pridobitev njegove potrditve. Med temi obveznostmi ni določeno, da bi morala tožnica toženki predložiti ponudbo o vsebini programov. Zato ne drži pritožbeno stališče, da ne zadošča zgolj priprava in uskladitev programov, ampak bi morala tožnica v ta namen pripraviti ponudbo. Višje sodišče se strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da se drugi odstavek 6. člena Pogodbe nanaša na obveznost predložitve ponudbe o ceni in plačilnih pogojih. Uporabo 20. člena OZ, ki ureja pogajanja ter odškodninsko odgovornost za nepoštena pogajanja, izk

Sodišče prve stopnje je sledilo materialnopravnemu stališču pritožbenega sodišča, da je tožena stranka tekom pogajanj ravnala nepošteno in to ustrezno povzelo, zato se izpodbijana sodba opredeli do materialnopravne podlage. Prav tako je sodišče prve stopnje napravilo celovito dokazno oceno in logično obrazložilo zakaj je sledilo izpovedbi priče, njeno izpovedbo pa so podpirali tudi listinski dokazi. Pritožba tako ne more uspeti s pavšalnimi očitki, ki v večji meri zgolj povzemajo pravno teorijo in citirajo sodno prakso.

Kot je pravilno že pojasnilo sodišče prve stopnje, je bil prepozen ugovor tožene stranke glede stvarne pristojnosti, podan šele v prvi pripravljalni vlogi, vloženi na prvem naroku, zaradi česar je prišlo do ustalitve pristojnosti (drugi odstavek 19. člena ZPP). Razen tega tožena stranka očitek napačne višine sporne vrednosti in s tem ugovor stvarne pristojnosti v pritožbi utemeljuje z letno višino zakupnine, pri tem pa spregleda, da je za zakupno razmerje, ne glede na vrednost spornega predmeta vedno pristojno okrajno sodišče (3. točka drugega odstavka 30. člena ZPP).

Tako prenos lastninske pravice na nepremičnini, kot na poslovnem deležu, predstavljata razpolaganje s premoženjem pomembne vrednosti, zato je življenjsko pričakovati, da bodo stranke o poslu dobro premislile in vse dogovore v zvezi z odsvojitvijo jasno dogovorile in zapisale vsaj v zvezi z bistvenimi elementi pogodb glede tega, ali je posel odplačen ali neodplačen. Ni nepomembno, da ima pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža obliko notarske listine, ki je javna listina in dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje. Ta pa potrjuje, da je bil posel neodplačen. Ta dokaz ima, tako kot zaključuje sodišče prve stopnje, bistveno večjo dokazno vrednost, kot izpovedba tožnika, ki je zainteresiran za uspeh v tem postopku.

Priče se ne zaslišujejo v informativne namene, zato niso upoštevne pritožbene navedbe, da je tožeča stranka predlagala zaslišanje priče B. B., ki bi lahko največ povedal o tem, kakšno pooblastilo je imel. Teh pritožbenih očitkov tudi ni mogoče presojati kot razlogov nepopolno ali zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, saj bi brez ustreznih navedb izvedba dokaza z zaslišanjem priče pomenila izvedbo nedovoljenega informativnega dokaza.

Molka toženke po seznanitvi s položitvijo kupnine pri notarju ni moč presojati kot ravnanja, ki izraža voljo za sklenitev pogodbe s spremenjeno vsebino, saj dejstvo, da naslovnik molči, ne pomeni, da sprejema ponudbo (prvi odstavek 30. člena OZ).

Sodišče prve stopnje je smelo izdati sklep o dovolitvi izvršbe na novo izvršilno sredstvo. Sklep ni posegel v fazo opravljanja izvršbe, ampak je bil izdan v dovolitveni fazi postopka, zato odlog izvršbe (četudi po samem zakonu), ni preprečeval njegove izdaje, saj se odlog nanaša le na fazo opravljanja izvršbe. Pravilno dovoljena izvršba pa v nadaljevanju zaradi odloga nato ni tekla in se niso opravljala neposredna izvršilna dejanja.

Glede neskrbnega ravnanja toženke je prvostopenjsko sodišče prepričljivo pojasnilo, da je tožnik zgolj mimogrede navedel, da so mu nastali stroški zaradi malomarnega ravnanja toženke. S tem, ko je tožnik po njegovih trditvah opravljal vse potrebno za prenos svojega naročniškega razmerja na drugo osebo, ni deloval za račun toženke, temveč v povsem osebnem interesu oziroma zase, zaradi česar tovrstnega razmerja ne bi bilo mogoče opredeliti kot mandatnega.

Pravni temelj, iz katerega bi tožeča stranka lahko najprej črpala svoja upravičenja, je pričakovalna pravica, da bo, če bodo izpolnjene vse ustrezne predpostavke za to, postala lastnica sporne nepremičnine. Zgolj sklenjena prodajna pogodba (zavezovalni pravni posel) pa ne zadostuje za nastanek pričakovalne pravice. Ustavno sodišče je v odločbi Up-591/10 z dne 2. 12. 2010 zapisalo, da se pričakovalna pravica v razmerju med prodajalcem in kupcem za slednjega vzpostavi šele z izvedbo veljavnega razpolagalnega pravnega posla (izstavitvijo zemljiškoknjižnega dovolila z overjenim podpisom prodajalca). Ker pravo varuje (šele) pričakovalno lastninsko pravico, ta pa se je vzpostavila šele s pravnomočnostjo sodbe I Pg 47/2018, ni pravne podlage, da bi določbo "če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist" iz 198. člena OZ v razmerju med prenosnikom in pridobiteljem lastninske pravice razlagali drugače, kakor da je o "tuji stvari" mogoče govoriti najprej šele od trenutka vzpostavitve pričakovalne (lastninske) pravice pridobitelja, če je seveda istočasno tudi pridobitelj izpolnil svoje obveznosti. Do pravnomočne odločitve o tem, ali je bila predkupna pravica pravilno uveljavlj

Skupni namen pravdnih strank je bil s sklenjeno poravnavo celovito urediti razmerja med strankama, kamor sodi (oziroma je sodilo) tudi obravnavano razmerje ali udejstvovanje v družbi. Tak namen je razviden iz celotne faze pogajanj, ter ob tem izraženih pričakovanj strank. Ni mogoče pritrditi pritožniku, da je bil namen sklenitve poravnave usmerjen le v izstop toženca iz družbe. Sporazumna rešitev razmerij med strankama, ki sta bili nesporno v globokem sporu, je bila predlagana s ciljem, da „se strankama ne bo več nikoli treba srečevati in pogovarjati“, izstop toženca iz družbe (ob določitvi kupnine za njegov delež) pa le način za dosego tega cilja.

Ni res, kar trdi pritožba, da iz navedb tožeče stranke izhaja, da so se pogajalci srečali v Sloveniji zgolj zaradi pregleda obeh družb s sedežem v Republiki Sloveniji, temveč tožeča stranka zatrjuje tudi, da je glavnina nepoštenih pogajanj potekala na sedežu odvetniške pisarne odvetnika A. A. v Ljubljani. To po oceni pritožbenega sodišča zadošča za zaključek o storitvi škodnega dejanja na območju Republike Slovenije. Glede kraja nastanka škodljive posledice so odločilne le primarne škode, torej kraj, kjer je prišlo do neposrednega vplivanja na zavarovano pravno dobrino (predvsem telo ali premoženje). Ni pa bistveno, kje so nastale nadaljnje ali posredne škode.

Izrečene besede, upoštevajoč kontekst celotnega dogodka, ko je bila partnerska zveza v razpadu in toženec v nasprotju s tožnico še ni želel zapustiti lokala, ob tem, da niso bile izrečene tako, da bi tožnico ponižale pred drugimi, temveč le med njima, in niso odstopale od siceršnjega toženčevega pogovornega jezika, ne predstavljajo takšnega posega v čast in dobro ime, da bi upravičeval dosojo denarne odškodnine. Tako niti ni bistveno, ali jih je toženec izrekel v celoti ali le v obsegu, kot je ugotovilo prvostopno sodišče.

Tožena stranka je kljub dogovoru s tožečo stranko, da bo ta po pridobitvi posla s tujim investitorjem izvajala projektantska dela in bosta ceno za ta dela določili skupno in kljub že doseženem dogovoru o obsegu del in okvirni ceni v razponu 150.000,00 do 180.000,00 EUR, ter pogajanjih o dokončni ceni, od sklenitve posla s tožečo stranko brez utemeljenega razloga odstopila in s tem tožeči stranki povzročila škodo. Upoštevaje določilo tretjega odstavka 20. člena OZ, je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti vso škodo, ki je tožeči stranki nastala v zvezi s sodelovanjem pri pridobivanju posla tožene stranke s končnim investitorjem, ki jo je tožeča stranka podrobno specificirano uveljavljala, tožena stranka pa višine te pritožbeno ne izpodbija.

Razpis tožene stranke ima pravne značilnosti vabila k dajanju ponudb (tretji odstavek 22. člena oziroma 24. člen oziroma drugi odstavek 623. člena OZ). V primeru takšnega razpisa pa neizbrani udeleženec ne more zahtevati, da razpisnik z njim sklene pogodbo (upoštevaje pravice naročnika in položaj ponudnika), niti ne more izpodbijati razpisnikove odločitve, temveč lahko zahteva zgolj povrnitev morebitne škode v obliki stroškov, ki so mu nastali z udeležbo na razpisu (prim. institut pogajanj, 20. člen OZ). Javna zdravstvena služba obsega zdravstvene storitve, katerih trajno in nemoteno opravljanje zagotavljajo v javnem interesu država in lokalne skupnosti in ki se, temelječe na načelu solidarnosti, v skladu s predpisi, ki urejajo zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje, zagotavljajo kot pravice obveznega zdravstvenega zavarovanja (katerega nosilec je ZZZS - tožena stranka) ter se v celoti ali deloma financirajo iz javnih sredstev, predvsem iz obveznega zdravstvenega zavarovanja (drugi odstavek 3. člena in 4. člen ZZDej ter 69. člen ZZVZZ). Zasebna zdravstvena dejavnost pa obsega zdravstveno dejavnost, ki se financira po tržnih načelih iz sredstev uporabnikov zdravstvenih st