300. člen OZ

Solidarna obveznost je ena in preneha s plačilom enega od solidarnih dolžnikov. V primeru, ko tožeča stranka izpolnitev denarnega zahtevka terja od več solidarno zavezanih tožencev, je v sodni praksi utrjeno stališče, da solidarna obveznost tožencev izhaja iz porabe besedne zveze, da so toženci solidarno dolžni plačati uveljavljeni denarni znesek. Če tekom postopka poseže vmes pravnomočna sodba zoper enega solidarnega dolžnika, nato pa se vodi postopek zoper drugega solidarnega dolžnika in sta oba ločeno obsojena kot samostojna dolžnika, obstaja nevarnost, da v izvršilnem postopku upnik doseže izvršbo zoper oba v celoti. Zaradi tega sodišče, ki sodi v zadevi pozneje, upošteva že pravnomočno sodbo zoper enega solidarnega dolžnika tako, da v poznejši sodbi zoper drugega solidarnega dolžnika upošteva obstoj solidarne zaveze do zneska, do katerega je zavezan že pravnomočno obsojeni prvi solidarni dolžnik.

Nesodelovanje tožeče stranke pri primopredaji oziroma pri sestavi zapisnika z dne 1.8.2018 o ugotovitvi stanja poslovnih prostorov ob primopredaji (30. člen ZPSPP), nikakor ne more imeti za posledico, da tožena stranka ne bi bila dolžna povrniti škode, ki jo je krivdno povzročila v poslovnih prostorih in izvesti sanacije epoksi tal, kot se je pogodbeno zavezala.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je predlagateljica s stopnjo verjetnosti izkazala razlog za položitev sodnega depozita, sodišče prve stopnje pa je pravilno izpolnjenost pogojev za sodni depozit preverilo hitro in na podlagi verjetnosti ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Pravilna je presoja, da je s položitvijo kupnine pri notarki prenehala obveznost toženke. Takrat bi tožnik moral prostovoljno plačati davek in overiti podpis na prodajni pogodbi ter prevzeti kupnino pri notarki, da bi ga lahko šteli za pogodbi zvesto stranko. Zgolj tožnikovo prepričanje, da je bil prevaran glede vrednosti nepremičnine, ni utemeljen razlog za ne-nastanek upnikove zamude po prvem odstavku 300. člena OZ. Z neizpolnitvijo svojega dela obveznosti in nesodelovanjem pri prevzemu toženkine izpolnitve je tožnik je tožnik prišel v upniško zamudo in izgubil možnost, da pogodbo razdre. V nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ) in skrbnosti ravnanja v obligacijskih razmerjih (6. člen OZ) bi bilo stališče, da je s toženkinim umikom depozita popustil učinek upniške zamude in je oživela pravica do razdora pogodbe.

Pritožnica zgrešeno navaja, da lahko v imenu in za račun toženke delujeta le njena iz podatkov AJPES-a razvidna zakonita zastopnika. Upravičenost za zastopanje lahko temelji na zakonu, na drugem pravnem aktu ali na izjavi volje zastopanega (pooblastitev). Pravne osebe lahko tako poleg zakonitih zastopnikov, ki jim upravičenje za zastopanje daje pravni predpis oziroma zakon, v pravnem prometu zastopajo tudi njeni pogodbeni zastopniki ali pooblaščenci. Ti pridobijo upravičenje za zastopanje na podlagi izjave volje zastopanega, pooblastilo pa se lahko podeli tudi le za določen (posamezen) pravni posel (posamično pooblastilo) ali za več le-teh. Upnik v zamudi je dolžan povrniti dolžniku stroške v zvezi z nadaljnjo hrambo stvari, pri čemer ima zahtevek dolžnika pravno naravo verzijskega zahtevka.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je bilo sodišče druge stopnje v konkretnem primeru dolžno izvesti pritožbeno obravnavo oziroma ali je bilo dolžno pravdni stranki pozvati, da se izjavita o spremenjeni razlagi materialnega prava in v zvezi s tem podata tudi nova dejstva in nove dokaze, ki so glede na aplikativno materialno pravo relevantni, oziroma ali bi moralo pravdni stranki povabiti na sejo?

Dejstvo izbrisa družbe iz sodnega registra ne more veljati samo po sebi kot zadosten razlog za zadržanje zastaranja, saj bi bilo to v nasprotju z načelom pravne varnosti. Za obstoj nepremagljivih ovir je zato bistveno vedenje upnika oziroma družbenika, v korist katerega se vodi stečajni postopek nad naknadno najdenim premoženjem, ki ga predstavlja terjatev izbrisane pravne osebe. Za stečajni postopek nad premoženjem izbrisane pravne osebe je treba smiselno uporabljati pravila ZFPPIPP o stečaju nad pravno osebo. Sklep skupščine zato ne predstavlja materialnopravne predpostavke za tožbo, s katero se uveljavlja odškodninski zahtevek družbe v zvezi s škodo, nastalo pri poslovodenju. Pri izvrševanju pravic je treba postopati lojalno do drugih udeležencev v obligacijskem razmerju. Izvedba izvensodne prodaje mora potekati tako, da si zastavni upnik prizadeva doseči najugodnejše unovčenje. Nizki stroški prodaje niso edini merodajni za presojo, ali je zastavni upnik poskušal doseči najugodnejše unovčenje. Splošno merilo za odmero denarne odškodnine določa 169. člen OZ, ki uveljavlja načelo popolne odškodnine. Višina denarne odškodnine mora biti takšna, da z njenim izpla

Tožnik bi lahko dolg, ki ga je plačala toženka, sam prenakazal na svoj "pravi" račun. Izpolnitev je bil dolžan sprejeti in ker je ni, je prišel v upniško zamudo (Upnik pride v zamudo, če brez utemeljenega razloga noče sprejeti izpolnitve ali jo s svojim ravnanjem prepreči (300. člen OZ)). Tako toženka po tem datumu ni bil več bila v zamudi (drugi odstavek 301. člena OZ).

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da ima položitev kupnine pomen izpolnitve, ki jo je preprečil vzrok na strani tožnika. Slednji izpolnitve (neutemeljeno) ni sprejel, zato se realizacija prodajne pogodbe ni odvijala tako, kot bi se morala.

ZGO-1 pojma projektni pogoji in soglasje definira v 5.5.1. oziroma 5.5.2. točki prvega odstavka 2. člena, pri čemer soglasje opredeli kot potrditev pristojnega soglasjedajalca, da je projektna dokumentacija izdelana v skladu s predpisi iz njegove pristojnosti. Ob tem iz 5.5. točke istega odstavka in člena ZGO-1 izhaja tudi opredelitev soglasjedajalca kot državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnega pooblastila, za katerega je z zakonom določeno, da določa projektne pogoje in daje soglasja za graditev objektov. Že iz tega je torej jasno, da se je toženka s Pogodbo zavezala pridobiti zgolj soglasja pristojnih soglasjedajalcev (nosilcev oblastnega odločanja), med katere lastniki sosednjih nepremičnin (zasebni subjekti) ne spadajo. Ni utemeljeno pogodbi zvesto stranko siliti, da kot izpolnitev pogodbene obveznosti sprejme izpolnitev z napako, kar izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 282. člena OZ. Ob upoštevanju nespornega dejstva, da je bil razlog za izdelavo projektne in tehnične dokumentacije tožnikova želja po pridobitvi ustreznega gradbenega dovoljenja za realizacijo gradnje poslovne stavbe, okoliščina, da bo moral tožnik za dosego tega cilja kl

K temu sodišče druge stopnje še dodaja, da zamuda dolžnika (v obravnavani zadevi tožnice), do katere je prišlo po tem, ko je slednja dobavo blaga (nepravilno) pogojevala s plačilom toženkinih predhodnih obveznosti, v primerih, ko čas ni bistvena sestavina pogodbe, sama po sebi ne pomeni prenehanja obveznosti. Je pa lahko zamuda dolžnika (v obravnavani zadevi tožnice) vzrok, zaradi katerega lahko upnik (v obravnavani zadevi toženka) uveljavi svoje pravice in doseže prenehanje obstoječe obveznosti. Tega toženka, če morebiti ni imela več interesa, sprejeti zamujeno izpolnitev, ni storila (ni uveljavila pravice, da pogodbo razdre - v tem primeru bi bila prosta svoje obveznosti, saj zanjo ne bi bilo več pravne podlage), zato je (bila) dolžna sprejeti tudi kasnejšo zamujeno izpolnitev dolžnika (tožnice). Ker po pozivu tožnice konstrukcijskega lesa ni prevzela, je po pravilni razlagi izpodbijane sodbe (točka 21 obrazložitve) z 20. 9. 2022 prišla v upniško zamudo (prvi odstavek 300. člena OZ), zamuda tožnice (dolžnika) pa je takrat prenehala (prvi odstavek 301. člena OZ). Res je, da toženka lesa ni hotela prevzeti in res je tudi, da je tožnica k temu ne more prisiliti (sodelovalna

Toženka je imela z denacionalizacijskim zavezancem sklenjen dogovor o brezplačni uporabi prostorov dvorca ... S tem ko je s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji odpadla podlaga za toženkino brezplačno uporabo prostorov dvorca, je nastala tudi njena obveznost prepustiti njihovo posest tožnikom kot (novim) lastnikom. Hkrati je bil izpolnitveni upravičenec za vrnitev posesti teh prostorov tožnikom tudi denacionalizacijski zavezanec, saj mu je to nalagala denacionalizacijska odločba. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje ne izhaja, da bi bila izpolnitev, ki jo je dne 10. 7. 2007 in dne 24. 10. 2007 ponudil denacionalizacijski zavezanec, nepravilna. Tožniki bi se zato morali odzvati na njegovi vabili. Ker tega niso storili, je nastopil položaj upniške zamude tudi v razmerju do toženke (drugi odstavek 271. člena, prvi odstavek 300. člena ter 401. člen OZ). Z nastopom upnikove zamude preneha dolžnikova zamuda in preide nanj nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja stvari, ki je predmet obveznosti, pri denarnih obveznostih prenehajo teči obresti, upnik v zamudi pa je dolžan povrniti dolžniku tudi škodo, ki jo ima zaradi zamude, za katero je on kriv, ter stro

Odškodnina za razlaščeno nepremičnino mora biti najprej določena v skladu z 216. členom ZUreP-3 (prej 206. členom ZUreP-2), in sicer bodisi s sporazumom iz prvega odstavka 217. člena ZUreP-3 (prej prvi odstavek 207. členom ZUreP-2) bodisi v nepravdnem postopku za določitev odškodnine po šestem odstavku 217. člena ZUreP-3 (prej šesti odstavek 207. člena ZUreP-2), da lahko razlastitveni zavezanec (nasprotni udeleženec) kot upnik le - to (kot prenizko) zavrne.

Pritožba utemeljeno izpodbija prvostopenjsko presojo, da tožnica ni upravičena do odškodnine iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Iz prvostopenjskih razlogov izhaja, da je imela blage (lahke) bolečine sedem dni in da je po nezgodi jemala protibolečinske tablete. Okoliščini, da tožnici za tablete ni bil predpisan recept in da so bolečine ob jemanju tablet popolnoma izzvenele, ne pomenita, da pravno relevantnih telesnih bolečin v obsegu, kot izhaja iz izvedenskega mnenja, ni bilo.

Po drugem odstavku 3. člena ZVPot mora upnik potrošnika pri pogodbah o zagotavljanju javnih storitev in dobrin, ki zamudi z izpolnitvijo obveznosti, s pisnim opominom pozvati k izpolnitvi obveznosti in mu določiti naknadni rok za izpolnitev, ki ne sme biti krajši od 15 dni, če drug zakon ne določa daljšega roka. Ponudnik storitve mora potrošniku v primeru zamude z izpolnitvijo obveznosti določiti naknadni rok za izpolnitev, kar pa pomeni, da je ta lahko v zamudi šele, če svoje obveznosti ne izpolni v naknadnem roku. Dokler tožnica ni na predpisan način obvestila toženke o njeni obveznosti, ni prišla v zamudo. Tožnica kot upnica je torej s svojim ravnanjem preprečila pravilno in pravočasno izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 300. člena OZ), zato je bila v upniški zamudi. Posledica upniške zamude pa je, da v tem času ne tečejo obresti (drugi odstavek 301. člena OZ). To pa pomeni, da je bilo njihovo vtoževanje od dneva, ko naj bi po trditvah tožnice oba računa zapadla, neutemeljeno.

Navedba pravne podlage (ki jo Pravilnik o načinu izmenjave elektronskih računov prek enotne vstopne in izstopne točke pri Upravi Republike Slovenije za javna plačila zgolj drugače poimenuje – s terminom referenčni dokument) in njena številka (oziroma t. i. številka referenčnega dokumenta) sta obvezni sestavini e-računa. S tem, ko je tožeča stranka nepravilno oziroma pomanjkljivo izpolnila e-račun, je sama preprečila, da bi sprejela izpolnitev. Tožena stranka (občina) ni mogla odrediti plačila, dokler e-račun ni bil izdan skladno s Pravilnikom. Gre za t. i. upniško zamudo, katere posledica je, da zakonske zamudne obresti v konkretnem primeru sploh še niso začele teči.

Toženec je nakazal 1.500,00 EUR, kar je celotna denarna obveznost. Dejstvo, da je poleg plačila denarnega zneska dogovorjeno tudi vračilo dela zemljišča parc. št. 1830/1 k.o. X, pa ni razlog, zaradi katerega bi bilo nakazilo denarnega zneska mogoče opredeliti za delno izpolnitev. Gre za dve samostojni obveznosti - denarno in nedenarno. S tem, ko je toženec nakazal denarni znesek, je želel izpolniti eno od dveh samostojnih obveznosti.

Obveznost izpolnitve nosi tisti pravni subjekt, ki se je k njej zavezal (ali jo naknadno prevzel ali pristopil k njeni izpolnitvi).

Uveljavljanje pravice, da od dolžnice v primeru njene zamude s plačilom dveh mesečnih obrokov (takoj) zahteva plačilo vsega preostalega še neodplačanega dolga, je bilo prepuščeno upnikovi prosti odločitvi, pri čemer mu okoliščine, da je to pravico izkoristil relativno pozno, ni mogoče šteti v škodo. Dolžnica je bila v zamudi s plačilom obrokov ne glede na odsotnost upnikovih izrecnih obvestil o tem. Upnik je le sprejemal ter kasneje terjal plačila, do katerih je bil v vsakem primeru upravičen in ki jih je bil tudi dolžan sprejeti, saj bi sicer sam prišel v t. i. upniško zamudo. Ker dolžnica sploh ni zatrjevala, da naj bi mnenje CSD potrdilo ogroženost njenega preživljanja oziroma preživljanja njenih družinskih članov v primeru takojšnje izvršbe, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno pridobiti navedenega mnenja. Zaradi nepredložitve mnenja CSD dolžničin predlog za odlog izvršbe ni bil formalno nepopoln, temveč je bil trditveno in dokazno vsebinsko pomanjkljiv. Odlog izvršbe po določbi četrtega odstavka 71. člena ZIZ je namenjen dejansko socialno in bivanjsko ogroženim dolžnikom, v konkretnem primeru pa več okoliščin kaže na to, da ne gre za takšno situacijo.

Res je sicer, da je bilo predlagateljici s sklepom N 9/2016 naloženo, da nasprotni udeleženki odškodnino za razlaščeni nepremičnini plača v roku 30-tih dni po njegovi pravnomočnosti in da v času vložitve predloga in času, ko je o njem odločalo sodišče prve stopnje, pravnomočnost še ni nastopila. Vendar pa to ne pomeni podlage za zaključek, da nasprotna udeleženka s tem, ko ni sporočila računa, kamor bi ji predlagateljica lahko nakazala odškodnino, ni prišla v upniško zamudo. Obveznost plačati odškodnino namreč ni zapadla šele s pravnomočnostjo sklepa N 9/2016, ampak najkasneje s pravnomočnostjo odločbe o razlastitvi. To je tudi razlog, da je predlagateljica zamudne obresti dolžna plačati že od takrat dalje. Drugi razlog pa je splošno pravilo, zapisano v 373. členu OZ, ki določa, da upnik predčasne izpolnitve denarne obveznosti ne sme odkloniti. Zgolj to, da je o denarni obveznosti odločeno s sodno odločbo, uporabe tega pravila ne izključuje.