239. člen OZ

Temeljno načelo pravdnega postopka je načelo dispozitivnosti, sodba, ki ne upošteva prostega razpolaganja strank, pa je nezakonita. Če sodišče pripoznave zahtevka ne dovoli, čeprav je ta dopustna, ter izda sodbo, s katero po materialnem pravu sicer pravilno zavrne tožbeni zahtevek, je ravnanje sodišča nezakonito.

Tako prodajalec A. A. kot tožnik sta se zavedala, da je bil dogovor o prodaji z dne 1. 2. 2008 sklenjen brez upoštevanja pravil, ki veljajo za pravni promet s kmetijskimi zemljišči, pa tudi dejstva, da A. A. ni lastnik nepremičnine. Tožniku ni uspelo izkazati nikakršnega protipravnega ravnanja toženca, zato je bil zahtevek pravilno zavrnjen. Tožnik bi ga moral, če je za sporno parcelo res plačal kupnino, uveljavljati zoper drugo osebo.

Po splošnih pravilih OZ ima pogodbena stranka v primeru kršitve pravico zahtevati izpolnitev in povrnitev škode (239. člen). Razkorak med višino zahtevka, izračunanega na podlagi Splošnih pogojev (3.471 EUR), in višino toženčeve obveznosti, ki jo dolguje po sodbi in ki je ugotovljena ob upoštevanju splošnih pravil za kršitev pogodbe (273 EUR), utemeljuje sklepanje, da si je tožnica s Splošnimi pogoji izgovorila nesorazmerno visoko nadomestilo. Ob dejstvu, da gre za enostransko določen pogoj (pogodbeni stranki se o njem nista pogajali) in da vodi k znatno višji obveznosti potrošnika, kot bi jo imel po splošnih pravilih OZ, je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da določba Splošnih pogojev povzroča znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih pogodbenih strank in je zato nična.

Sodna praksa in teorija za presojo spremenjenih okoliščin upošteva pravilo iz drugega in tretjega odstavka 112. člena OZ. Razveza zaradi spremenjenih okoliščin je poseben institut, ki odstopa od splošnega načela, da pogodbe držijo (pacta sunt servanda), zato so predpostavke za njegovo uveljavljanje strogo določene. Če je pogodba veljavna (pravilno sklenjena) in pride do nepravilnosti pri izpolnjevanju pogodbe, nastane pogodbi zvesti stranki škoda, ker pogodba ni pravilno izpolnjena. Ta je opredeljena kot pozitivni pogodbeni interes. To je premoženje, ki bi ga prizadeta stranka imela, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena. Če pa pogodba ni veljavna in obveznosti ne nastanejo, ima oškodovanec nasproti tistemu, ki je za neveljavnost odgovoren, negativni pogodbeni interes oziroma interes zaupanja. To je premoženje, ki bi ga stranka imela, ko z drugo stranko sploh ne bi bila sklenila pogodbe. Po soglasnem mnenju sodne prakse in teorije pa se lahko zahtevka, ki sta usmerjena na pozitivni oziroma negativni interes, uporabljata le alternativno. Oškodovanec ju ne more kumulirati, razlog pa je v tem, da bo vsak ponudnik stroške priprave ponudbe pokril s pričakovanim dobičkom

Materialnopravno zmotno je pritožničino stališče, da bi moralo prvostopenjsko sodišče upoštevati določbo 83. člena OZ, ki se uporabi za nejasne določbe (tj. podvrsta sporne določbe), ko je vsebina določbe sporna, vendar pomena določbe ni mogoče opredeliti z razlagalno metodo skupnega namena. Ker je prvostopenjsko sodišče pomen sporne določbe opredelilo že z uporabo razlagalne metode po drugem odstavku 82. člena OZ glede na skupni namen pravdnih strank, določba 83. člena OZ ne pride v poštev. Temeljno načelo obligacijskega prava je spoštovanje prevzetih obveznosti. Toženka svojih pogodbenih obveznosti ni spoštovala. Tožnica utemeljeno ni mogla pričakovati toženkine prekinitve poslovnega sodelovanja, zaradi katere je tožnici nastala škoda. Pritožbeno stališče, da je zadržanje zastaranja v času prvega in drugega vala epidemije COVID-19 pogojeno z veljavnostjo sprejetih normativnih aktov, ki so urejali tek rokov, je materialnopravno zmotno. Za uporabo 360. člena OZ je odločilen dejanski nastop nepremagljivih ovir, ne pa datum kasnejše normativne ureditve. Skladno z določbo prvega odstavka 352. člena OZ je za presojo zastaranja relevantno, kdaj je oškodovanec zvedel

Za neodobrene plačilne transakcije načeloma odgovarja banka (prvi odstavek 136. člena ZPlaSSIED). Te odgovornosti se razbremeni, če dokaže, da uporabnik naklepno ali zaradi hude malomarnosti ni izpolnil ene ali več svojih obveznosti v zvezi s plačilnim instrumentom v skladu s 132. členom istega zakona. V takem primeru uporabnik izgubo denarnih zneskov skladno z navedenima določbama v celoti krije sam (četrti odstavek 136. v zvezi s tretjim odstavkom 137. člena ZPlaSSIED).

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je bil s sodbo na podlagi odpovedi v zadevi II P 757/2015 z dne 5. 10. 2016 zavrnjen zahtevek za ničnost in razveljavitev kreditnih pogodb, kar glede na trditveno podlago tožnikov v navedenem postopku pomeni, da je bilo pravnomočno ugotovljeno, da sta kreditni pogodbi veljavni.

Res je sicer, da se je sodišče druge stopnje v prvem sojenju v razveljavitvenem sklepu opredelilo do materialno pravnih izhodišč sodišča prve stopnje, ki jih je že takrat štelo za pravilne, vendar pa slednje ne pomeni, da je sodišče prve stopnje s tem bilo razrešeno dolžnosti, da se v novem sojenju (ponovno) izreče o uporabi materialnega prava (sodišče prve stopnje sicer na materialno pravna izhodišča sodišča druge stopnje v razveljavitvenem sklepu ni vezano, vezano je zgolj na dane napotke sodišča druge stopnje, kar pomeni, da mora opraviti vsa pravdna dejanja, ki mu jih nalaga razveljavitveni sklep in obravnavati vsa vprašanja, na katera ta sklep opozarja). Na ta način je bila dana strankam možnost uveljavitve pravice do učinkovitega pravnega varstva tudi glede materialno pravnih izhodišč (25. člen Ustave RS), sodišču druge stopnje pa možnost pritožbenega preizkusa. Razveljavljena sodba v prvem sojenju pomeni, da ne obstaja več, zato se je potrebno v novem sojenju, z izdajo nove sodbe opredeliti do vseh pravnih in dejanskih vidikov spora, na podlagi katerih je bila odločitev v novem sojenju sprejeta.

Dejstvo, da neka denarna obveznost še ni zapadla, dolžniku ne preprečuje, da jo poravna pred zapadlostjo. Takšno plačilo ni nič neobičajnega, celo nasprotno: večina ljudi svoje obveznosti poravnava pred dnevom zapadlosti (pred rokom, ki je za plačilo zapisan na položnici). Ne gre za situacijo, ko tožnik ob plačilu ne bi opredelil kaj plačuje, ampak je glede na vse ugotovljene okoliščine iz njegovega ravnanja mogoče sklepati, da je plačal članarino za leto 2021. Res je, da sklic na plačilu ni identičen sklicu na položnici, a glede na vse ugotovljene okoliščine povsem zadošča za sklep, da je plačana članarina za leto 2021. Če je tožnik imel namen plačati kakšno drugo od svojih denarnih obveznosti, bi glede na dejstvo, da se je ena položnica glasila na 120 EUR, druga pa na 235 EUR, moral jasno povedati, da z nakazilom 120 EUR delno poravnava obveznost s položnice, ki se glasi na 235 EUR. Tožena stranka je tako upravičeno štela, da je poravnal (takrat sicer še nezapadlo) članarino za leto 2021, ne pa članarine za leto 2020.

Ker toženka ni v dodatnem roku izpolnila dela pogodbene obveznosti je tožnica imela po navedeni določbi 472. člena OZ pravico odstopiti od pogodbe le glede dobave vetrobranskega stekla in dveh klopi.

Odpoved pogodbe je enostransko oblikovalno upravičenje, ki je namenjeno temu, da stranki prekineta trajno dolžniško razmerje. Pri pogodbah, pri katerih je čas trajanja določen, zakon ne predvideva možnosti odpovedi kot načina prenehanja trajnega upniško-dolžniškega razmerja. Kljub temu ni v nasprotju s prisilnimi predpisi in zato tudi ne izven avtonomije pogodbenih strank, da tudi v teh primerih stranki ena drugi omogočita prenehanje pogodbenega razmerja še pred potekom roka z odpovedjo.

Vsak od pogodbenih zneskov ima svojo dejansko podlago, ker gre za mesečne terjatve, vsota nepogodbenih obveznosti (povračilo plačanih stroškov) pa tudi ne presega 20.000,00 EUR. Posledično stvarne pristojnosti ni mogoče določiti po seštevku vrednosti vseh dolgovanih zneskov, saj se za vsakega od njih utemeljenost ugotavlja posebej. Če imajo ob isti pravni podlagi zneski različno dejansko podlago, se vrednost, relevantna za določitev stvarne pristojnosti ne sešteje. Gre za objektivno kumulacijo, kot če bi bilo vloženih več posameznih tožb, za katere bi bilo za vsako posamezno pristojno okrajno sodišče. To pomeni, da je tudi za odločitev o vseh zahtevkih skupaj stvarno pristojno okrajno sodišče.

Prepoved izdaje sodbe presenečanja je namenjena varstvu strankine pravice do izjave v primeru, ko kljub zadostni skrbnosti ni mogla računati na presojo po takšni pravni podlagi.

V primeru odstopa potrošnika od pogodbe o paketnem potovanju lahko organizator potovanja zahteva od potrošnika plačilo ustrezne in upravičene odstopnine. S pogodbo o paketnem potovanju se lahko določi razumne standardne odstopnine, pri čemer se upošteva preostali čas do začetka turističnega paketa ter pričakovane prihranke stroškov in prihodke iz nadomestne uporabe potovalnih storitev (prvi, drugi in tretji odstavek 57.f člena ZVPot oziroma 186. člen ZVPot-1). Namenu sklenjene pogodbe bi nasprotovalo takšno določilo splošnih pogojev, zaradi katerega bi ne mogel biti dosežen bistveni cilj same pogodbe.

V konkretnem primeru je bil dogovor za plačilo obveznosti v zvezi z enim otrokom tak, kot ga je tožnica (šola) predlagala v tipski pogodbi (obrazcu), to je na način, da se položnica izroči učencu. Če se dolžnika s takim načinom ne bi strinjala in ne bi prišlo do drugačnega dogovora, bi to lahko vplivalo na vprašanje morebitne zamude, če sama vsebina obveznosti oz. višina plačila ne bi bila sporna. Šola bi morala dokazovati, kdaj in na kakšen način je zavezanca pozvala k plačilu; dokazati bi morala, da je ta račun (položnico) dejansko prejel in kdaj.

Načinov izročitve je lahko več. Ni pa sporno, da sta s sklenitvijo posojilne pogodbe tožnik in toženec nedvomno in nedvoumno izrazila vsak svojo pravnoposlovno voljo, to je da toženec vrne določeno vsoto denarja, ki jo je dolžan iz naslova že minulega tožnikovega ravnanja v toženčevo korist na podlagi dogovora. Njuna izražena volja se je brez dvoma ujemala. Pravzaprav je nepomembno, kako se pogodba imenuje, dokler je volja, ki je v njej izražena, jasna in nedoumna, in seveda če ima podlago, kar v tem primeru sploh ni sporno. Falsa nominatio non nocet.

Zamujene vloge je z namenom izvrševanja pravice do izjave dopustno upoštevati le, če so izpolnjeni zakonski pogoji za vrnitev v prejšnje stanje, za kar je potrebno podati ustrezen predlog. V sporu majhne vrednosti lahko sodišče obseg dokazovanja omeji, dokazovanje pa izvede po prosti presoji tako, da bo zagotovljena sorazmernost med zagotovitvijo ustreznega varstva pravic strank ter ciljem pospešitve in ekonomičnosti postopka, čemur je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo osebnih dokazov tudi sledilo. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo kot pravno podlago sprejete odločitve naročniško razmerje, kot izhaja iz pogodbe z aneksi in splošnih pogojev poslovanja. Pravilno je uporabilo materialno pravo glede toženčeve obveznosti sporočanja (novih) kontaktnih podatkov, ki je opredeljena v splošnih pogojih poslovanja tako, da je bila določena pisna oblika sporočanja.