51. člen OZ

Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so za pritožbeno sodišče zavezujoče, ker v sporih majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati ugotovljenega dejanskega stanja. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana samo, kadar je podan kvaren vpliv na sodbo, pri čemer mora biti vzročna zveza med protispisnostjo in vsebino sodbe dokazana, konkretna in nedvoumna. Napačna uporaba materialnega prava je podana, če sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, ali če jih ni uporabilo pravilno. Gre za napako pri sojenju, ki se nanaša na zgornjo premiso sodniškega silogizma, vendar le na tisto, od katere je odvisna odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Tožeča stranka je trdila, da je bila pogodbena kazen dogovorjena za primer, če bi tožena stranka brez vednosti tožnice sama sklenila pogodbo z nasprotno stranko, s katero jo je seznanila tožeča stranka, kar se je v obravnavanem primeru tudi zgodilo. Vendar pa tožeča stranka zaradi zadevne kršitve pogodbe o posredovanju s strani tožene stranke ni izgubila temeljnega izpolnitvenega zahtevka. Nasprotno, drugi odstavek 26. člena ZNPosr posredniku v takem primeru nudi izrecno upravičenje, da od kršitelja zahteva izpolnitev posredniške pogodbe, enako kot, če kršitve ne bi bilo in bi bila ta pravilno izpolnjena. Tožena stranka pa ima kljub temu, da je sklenila kupoprodajno pogodbo oziroma pogodbo o prenosu poslovnega deleža s prodajalcem brez sodelovanja posrednika, dolžnost, da posredniku-tožeči stranki plača v posredniški pogodbi dogovorjeno provizijo. Edina obveznost naročitelja iz sklenjene posredniške pogodbe je torej denarna, plačati mora provizijo ne glede na to, ali pogodbo s tretjo osebo, s katero ga je posrednik spravil v stik, sklene s posredovanjem posrednika ali brez njega, s kršitvijo posredniške pogodbe. Zato ima pritožba prav, da si je tožeča stranka v splošnih pogojih

Pritožnik je s povzetimi ugovornimi navedbami zatrjeval ugovorni razlog odloga izpolnitve obveznosti, kar je pravno upoštevni ugovorni razlog, ki preprečuje izvršbo po 9. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ. Prav tako se višje sodišče strinja, da je v zvezi z navedenim uveljavljanim ugovornim razlogom relevantna določba četrtega odstavka 51. člena OZ, po kateri so veljavni poznejši ustni dogovori, s katerimi se zmanjšujejo ali olajšujejo obveznosti ene ali druge stranke, če je posebna oblika predpisana samo v interesu pogodbenih strank. Na dolžniku, ki z ugovorom nasprotuje zoper njega dovoljeni izvršbi, je najprej breme dovolj konkretnega zatrjevanja pravno pomembnih dejstev, ter nato še njihovega dokazovanja. Povedano drugače, izvajanje dokazov praviloma pride v poštev le, če je ugovorna trditvena podlaga pravno pomembna in tudi dovolj določna. Velja namreč načelna prepoved t. i. informativnega dokaza, to je dokaza, s katerimi bi se dejstva, ki bi jih morala navesti stranka, šele ugotavljala. Informativni dokazi v pravdnem postopku (oziroma smiselno tudi v izvršilnem postopku; 15. člen ZIZ) niso dovoljeni. Novejši pogledi zagovarjajo izjemo od načelne prepovedi informati

Predlog se zavrne.

Če je bila pogodba sklenjena s tožnikovim prejemom toženkinega sprejema ponudbe, tožnik s tožbo ne more zahtevati ponovne sklenitve pogodbe (zavezovalnega pravnega posla), temveč lahko zahteva (le) izpolnitev že sklenjene pogodbe. Ker se hkrati s postavitvijo sklepčnega zahtevka ne bi spremenila niti cilj pravde niti predmet njenega obravnavanja, je tožniku pred zavrnitvijo zahtevka zaradi njegove nesklepčnosti treba dati možnost za njegovo popravo.

Pravdni stranki sta gospodarska subjekta, ki sta pred sestavo pisne naročilnice že dosegla soglasje za sklenitev naročniške pogodbe. Načelo vestnosti in poštenja je od toženke, ki je ustno sklenila pogodbo s tožnico, terjalo, da bi po prejemu naročilnice, v kolikor je bila v njej dodana kakšna sestavina, s katero se ni strinjala, to sporočila tožnici. Ker toženka vsebini naročilnice ni ugovarjala, se šteje, da je bila pogodba sklenjena pod pogoji iz naročilnice.

Dogovor o poravnavanju obveznosti oziroma njihovem pobotavanju ni najemna pogodba, temveč inominatni kontrakt, za katerega se posebna oblika ne zahteva. Poleg tega je tudi pri obličnih pogodbah dopustno, da se neoblično sklenejo dodatni dogovori o postranskih točkah, s katerimi se zmanjšujejo ali olajšujejo obveznosti ene ali druge stranke, kadar je obličnost predpisana zgolj v interesu pogodbenih strank; nedvomno je dogovor o pobotavanju zapadlih najemnin s stroški, ki jih namesto tožnika kot lastnika plačuje najemnik, take narave. Kadar stranka spreminja svoje navedbe, sodišče presodi po prostem prepričanju, ali bo tako dejstvo štelo za priznano ali za izpodbijano; pritožbeno sodišče presoja, da so pritožbene navedbe neutemeljene, ker je toženka že poprej priznala, da je bila stranka dogovora, glede katerega sedaj trdi, da ji ni poznan. Navajanje in prerekanje ter zanikanje se nanaša zgolj na dejstva, medtem ko so pravni zaključki v domeni sodišča in jih stranka niti ne more izrecno ali konkludentno pri(po)znati.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženka ni uspela dokazati, da bi tožnica soglašala s podaljšanjem najemnega razmerja s toženko. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je zato pravilno zaključilo, da zgolj na podlagi izpostavljenega dejstva, da je tožnica toženki dopuščala, da stanovanje uporablja, ter ji za uporabo stanovanja zaračunavala znesek, ki ustreza znesku najemnine (ki ga je tožnica plačevala v času sklenjene najemne pogodbe), ni moč sklepati na soglasje pravdnih strank o podaljšanju najemne pogodbe.

Predlog se zavrne.

Pravočasno grajanje napak je ena od predpostavk podjemnikove odgovornosti za stvarne napake opravljenega posla, ki morajo biti kumulativno izpolnjene za uspešno uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov. Zato že ugotovitev, da toženka ni dokazala, da je zatrjevane napake pravočasno grajala, pomeni, da je toženka izgubila vse pravice iz naslova jamčevalnih zahtevkov in s pobotnim ugovorom ne more uspeti. Ne drži pritožbeni očitek, da je zaključek sodišča prve stopnje, da pogodbenice zavez iz pisne pogodbe niso dolžne spoštovati. Sodišče prve stopnje namreč takšnega zaključka ni sprejelo, ampak je ugotovilo, da sta pogodbenici z ustnim dogovorom pogodbeno določilo o izročitvi zavarovanj izključili. Tudi ne drži pritožbeni očitek, da je v gospodarskih poslih izrecno zahtevana pisna oblika dogovorov. Pogodba, sklenjena med pravdnima strankama, je po svoji naravi podjemna pogodba, za katero zakon pisne oblike ne zahteva (prvi odstavek 51. člena v zvezi z XI. poglavjem OZ), kar posledično velja tudi za dogovor, s katerim se olajšuje obveznost ene od pogodbenic.

Privolitev v prenos pogodbe pa je veljavna samo, če je dana v obliki, ki jo predpisuje zakon za sklenitev prenesene pogodbe. Drugi odstavek 51. člena OZ določa, da zahteva zakona, da mora biti pogodba sklenjena v določeni obliki, velja tudi za vse njene poznejše spremembe ali dopolnitve. Če pogodba ni sklenjena v predpisani obliki je nična, če iz namena predpisa, s katerim je bila določena oblika, ne izhaja kaj drugega (prvi odstavek 55. člena OZ). V primeru gradbene pogodbe zakonsko predvidena oblika ni predpisana v javnem interesu, temveč v interesu pogodbenih strank in bi torej v tem primeru bila pisnost dogovora o prenosu pogodbe na družbo A., d. o. o. predvsem v interesu tožnika. V skladu s 434. členom OZ se izpolnitev prevzema s pogodbo med dolžnikom in nekom tretjim, s katero se ta dolžniku zavezuje, da bo izpolnil obveznost nasproti njegovemu upniku. V tem primeru se tako ustvarja zgolj pravno razmerje med dolžnikom in tretjim kot prevzemnikom izpolnitve, ne pa tudi med prevzemnikom in upnikom, ki tudi nima pravice terjati izpolnitev od prevzemnika.

Za dokaz prenosa terjatve v skladu s sodno prakso zadošča overjen podpis odstopnika terjatve. Terjatve, ugotovljene z neposredno izvršljivim notarskih zapisom, zastarajo v desetletnem zastaralnem roku in ne petletnem, kot vztraja dolžnica v pritožbi. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno uporabilo tretji odstavek 20. a člena ZIZ ; pravilno je pojasnilo, da je upnik v skladu z 10. členom Kreditne pogodbe z enostransko izjavo razdrl pogodbo, ker je bila kreditojemalka (dolžnica) v zamudi s plačilom začetne ali dveh zaporednih anuitet (da dolžnica ne bi bila v zamudi s plačilom dveh zaporednih anuitet v ugovoru ni niti zatrjevala niti izkazala) in ker dolžnica tudi v dodatnem 15-dnevnem roku, ki ji ga je s pisnim obvestilom določila banka, zapadlih obveznosti ni poravnala. Pritožbeno uveljavljana kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oboje v zvezi s 15. členom ZIZ, ni podana. Sodišče prve stopnje je upnikov odgovor na ugovor dolžnici sicer res vročilo šele skupaj z izpodbijanim sklepom sodišča prve stopnje in ne že pred izdajo tega sklepa, vendar zaradi tega dolžnici njena pravica do izjave ni bi

Predlog se zavrne.

Če je A. A. tožniku rekel, da bo plačal tisti trenutek, ko bo prejel plačilo v stečajnem postopku, to še ne pomeni, da je bil sklenjen tak dogovor, ki bi, drugače kot je določeno v pogodbi, plačilo vezal na poplačilo toženke. Taka zagotovila A. A. tožniku pa lahko pomenijo le pojasnila in zagotovila toženke, da račun bo plačan, da pa še ni bil v celoti plačan, ker tudi toženka tega plačila od naročnika ni prejela. Da pa bi bil sklenjen dogovor, kot ga zatrjuje toženka, pa bi bilo potrebno, da bi se tudi tožnik s takimi pogoji plačila strinjal.

Izjava o uveljavitvi odkupne pravice ne sme biti pogojna, prav tako enostransko tudi ni mogoče spreminjati vsebine glavne pogodbe (vsebovane v pogodbi o ustanovitvi odkupne pravice). Ker se za sklenitev prodajne pogodbe za nepremičnino že po zakonu zahteva pisna oblika (52. člen OZ), mora biti v taki obliki sklenjena tudi pogodba o ustanovitvi odkupne pravice (ki vsebuje ponudbo za sklenitev prodajne pogodbe), njene morebitne spremembe (smiselno drugi odstavek 51. člena OZ), pa tudi izjava o uveljavitvi odkupne pravice (ki pomeni sprejem ponudbe).

Ni sporno, da je toženka naročila delo pri tožnici. Plačila se ne more braniti s trditvijo, da ne po takšni ceni in v takšni količini, kot zatrjuje tožnica, če pri tem ne navede, po kakšni ceni in v kakšni količini pa je delo naročila, in sploh ne predloži kakšnega dokaza, ki bi izpodbil tožničine trditve in predložene dokaze.

V obravnavanem primeru so bili izpolnjeni vsi pogoji za veljaven prenos poslovnega deleža v družbi A. d.o.o. na tožnika. Notarka je 24. 12. 2019 ugotovila, da na temelju tretjega odstavka 481. člena ZGD-1 ni ovir za sestavo notarskega zapisa pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža, poslovni delež je bil izročen, tožnik pa je zanj nesporno plačal kupnino. Ker je bil toženec edini družbenik in poslovodja družbe A. d.o.o. je šteti, da je bila družba s prenosom poslovnega deleža obveščena, zato je tožnik s tem dnem pridobil položaj družbenika v tej družbi z vsemi pravicami, obveznostmi in odgovornostmi, ki mu gredo iz prejetega poslovnega deleža. Na njegov položaj tako dejstvo, da se naknadno ni mogel kot družbenik vpisati v sodni register zaradi omejitve iz 3. točke prvega odstavka 10.a člena ZGD-1, nima nobenega vpliva, sama pogodba o prenosu poslovnega deleža pa zato ni nična.

Dokaz z zaslišanjem udeležencev ustnega dogovora je povsem (pogosto celo edini) primeren dokaz za dokazovanje soglasja volj pri ustnem dogovoru. Pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu zahteva aktivno angažiranje strank tudi v smeri (vsebinskega) izjavljanja o trditvah in dokazih nasprotne stranke in ne zgolj njihovega ocenjevanja ter jasno predstavitev spornega razmerja iz nasprotne plati. V postopku na prvi stopnji bi se trditve in dokazi tožeče stranke lahko izkazale za pomanjkljive in nezadostne le, če bi jih tožena stranka uspela izpodbiti oz. zasejati dvom vanje z ustreznimi nasprotnimi trditvami in dokazi, česar pa ni storila. Pri presoji utemeljenosti ugovora zastaranja pobotnih terjatev je nerelevantno, ali je tožena stranka uveljavljala procesni ali izvenpravdni pobot. Stranka zaradi načina, na katerega je uveljavljala pobot, ne more biti v drugačnem materialnopravnem položaju. Za ugotovitev, ali so se stekli pogoji za pobot, je tudi nepomembno, kdaj je dana pobotna izjava, oz. uveljavljen pobotni ugovor. Zastaranje terjatve ne pomeni njenega neobstoja, saj terjatev kljub zastaranju obstaja še naprej, z zastaranjem nastopi le njena neizterljivost. Za

Zapadlost terjatve na dan vložitve predloga za izvršbo izhaja že iz samega notarskega zapisa in ker je dolžnik tudi izrecno soglašal z neposredno izvršljivostjo, so izpolnjeni vsi pogoji za izvršljivost notarskega zapisa, notarski zapis pa predstavlja izvršilni naslov. Uveljavljani ugovorni razlogi ne predstavljajo naknadno nastalega dejstva, ki ga dolžnik ne bi mogel uveljavljati že pri nastanku izvršilnega naslova. Terjatev predstavlja kupnino za poslovni delež, pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža pa mora biti skladno s tretjim odstavkom 481. člena ZGD-1 sklenjena v obliki notarskega zapisa. Enaka obličnost je na podlagi drugega odstavka 51. člena OZ zahtevana tudi za vse poznejše spremembe ali dopolnitve te pogodbe, izjema iz četrtega odstavka 51. člena OZ, na katero se sklicuje dolžnik, pa v predmetni zadevi ne pride v poštev. Po tej določbi so sicer veljavni poznejši ustni dogovori, s katerimi se zmanjšujejo ali olajšujejo obveznosti ene ali druge stranke, vendar pa to velja le, če je posebna oblika predpisana samo v interesu pogodbenih strank. V predmetni zadevi ne gre za tako situacijo, saj je namen zahtevane stroge obličnosti pogodbe o odsvojitvi poslovneg

Pravilno pritožba navaja, da je sodna praksa že večkrat zavzela stališče, da lahko najemna pogodba sporazumno preneha tudi konkludentno, če najemodajalec izrecno ne izjavi, da ni prenehala. Vendar pritožbeno sodišče opozarja, da mora pri tem iz konkludentnih ravnanj izhajati jasno izražena volja pogodbenih strank, da so lahko ta ravnanja pravno relevantna v smeri zatrjevanega sporazumnega prenehanja najemnega razmerja. Pri presoji konkludentnega ravnanja je namreč bistveno, da med pogodbenima strankama obstoji soglasje volj ter da je le-to izraženo.