105. člen OZ

ZVPot ne ureja pravnih posledic stvarnih napak. Uporabiti je treba OZ. Za kondikcijske zahtevke, ki so posledica prenehanja pogodbe zaradi kupčevega odstopa od pogodbe zaradi stvarnih napak stvari, veljajo splošna pravila o prenehanju pogodbe in zastaranju terjatev. To velja tudi za kondikcijske zahtevke, ki so posledica potrošnikovega jamčevalnega zahtevka odstopa od pogodbe iz naslova garancije (drugi odstavek 21.b člena ZVPot). Potrošnikova uveljavitev tovrstnega jamčevalnega zahtevka po ZVPot potrošnika namreč ne odvezuje po uresničenem odstopu od pogodbe prodajalcu vrniti vrednost koristi, ki jo je imel ali jo ima od uporabe stvari, po splošnih pravilih OZ o vračanju (po četrtem odstavku 111. člena OZ in tretjem odstavku 190. člena OZ) ter po pravilih o zastaranju terjatev. Po razvezi prodajne pogodbe in ugotovitvi obstoja stvarne napake v sodnem postopku imata obe stranki medsebojni vrnitveni zahtevek. Vsaka stranka, ki je popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, ki je bila kasneje razvezana, ima pravico do vrnitve tistega, kar je dala. Vsaka stranka dolguje drugi tudi povračilo za koristi, ki jih je medtem imela od tistega, kar je dolžna vrniti oziroma povrniti. <

Pravica do izjave in sodelovanja v postopku je temeljna pravica stranke v postopku, vendar le, če jo stranka izkoristi.

Postavitev vmesnega ugotovitvenega zahtevka pomeni zahtevo, da sodišče odloči o obstoju prejudicialnega pravnega razmerja, ki v tem primeru ne pomeni več predhodnega vprašanja, od katerega je odvisna odločitev o zahtevku, ampak preraste v neposredno vsebino enega izmed zahtevkov v tožbi, za katerega pa sicer tožeči stranki, ni potrebno, da zanj posebej izkazuje pravni interes, kajti pogoj prejudicialnosti nadomešča procesno predpostavko pravnega interesa in o vmesnem ugotovitvenem zahtevku sodišče praviloma odloči obenem z dajatvenim zahtevkom v končni sodbi. Sklenjena Pogodba predstavlja (tudi) t.i. podudeležbeno pogodbo kot družbeno pogodbo civilnega prava. Slednja sicer v slovenskem pravnem redu ni posebej urejena, vendar pa je dopustna. Pri njej gre za pogodbeno razmerje med tretjo osebo in imetnikom deleža v družbi ter si z njo udeleženca delita stroške nakupa deleža in dobiček (in izgubo) iz tega deleža, pri čemer lahko to razmerje nastane ob nastanku deleža ali kasneje. Pri podudeležbi ostaja imetnik deleža le eden (s tem se loči tudi od tihe družbe, kot jo je definiral 159. člen ZGD), pri čemer podudeleženec ni vložil sredstev v podjetje koga drugega, ampak v delež

Toženca sta se zahtevku na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine upirala z ugovorom neizpolnitve (ugovorom sočasne izpolnitve) - tožniku nista dolžna izročiti zemljiškoknjižnega dovolila za vpis solastninske pravice, dokler tožnik v celoti ne bo izpolnil svoje pogodbene obveznosti. Gre za materialnopravni ugovor, ki vpliva na utemeljenost tožbenega zahtevka. Pravna posledica ugovora je upravičenost stranke, ki ugovarja, da zadrži svojo izpolnitev toliko časa, dokler ne izpolni oziroma ni pripravljena izpolniti tudi nasprotna stranka. Ugovor neizpolnjene pogodbe se lahko uveljavlja samo, če je prišlo do neizpolnitve glavne obveznosti. Sodišče v takšnem primeru ugodi zahtevku ter ob tem določi pogoj, pod katerim je toženec dolžan izpolniti obveznost.

Odstopno upravičenje pomeni enostransko izjavo volje, ki samo po sebi kot oblikovalno upravičenje povzroči prenehanje pogodbe. Pri tem je treba upoštevati, da se izjava o odstopu od pogodbe, lahko poda izrecno, mogoče pa je od pogodbe odstopiti tudi s konkludentnimi dejanji (prim. 18. člen OZ). V primeru odstopa od pogodbe s strani ene stranke, volja druge stranke na veljavnost odstopa nima nobenega vpliva. Citirano zakonsko določilo stranki, ki se sklicuje na kršitev pogodbe, nalaga, da mora storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je ta kršitev povzročila. Trditveno in dokazno breme v zvezi z ugovorom zmanjšanja odškodnine v smislu določbe četrtega odstavka 243. člena OZ je na strani pogodbene stranke, ki je kršila pogodbo.

Pritožbeno stališče, po katerem je v sporih majhne vrednosti mogoče na prvem naroku podajati dokazne predloge, je napačno. S pritožbenimi navedbami toženka smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar v pritožbenem postopku v sporih majhne vrednosti ni dovoljeno.

ZGO-1 pojma projektni pogoji in soglasje definira v 5.5.1. oziroma 5.5.2. točki prvega odstavka 2. člena, pri čemer soglasje opredeli kot potrditev pristojnega soglasjedajalca, da je projektna dokumentacija izdelana v skladu s predpisi iz njegove pristojnosti. Ob tem iz 5.5. točke istega odstavka in člena ZGO-1 izhaja tudi opredelitev soglasjedajalca kot državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnega pooblastila, za katerega je z zakonom določeno, da določa projektne pogoje in daje soglasja za graditev objektov. Že iz tega je torej jasno, da se je toženka s Pogodbo zavezala pridobiti zgolj soglasja pristojnih soglasjedajalcev (nosilcev oblastnega odločanja), med katere lastniki sosednjih nepremičnin (zasebni subjekti) ne spadajo. Ni utemeljeno pogodbi zvesto stranko siliti, da kot izpolnitev pogodbene obveznosti sprejme izpolnitev z napako, kar izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 282. člena OZ. Ob upoštevanju nespornega dejstva, da je bil razlog za izdelavo projektne in tehnične dokumentacije tožnikova želja po pridobitvi ustreznega gradbenega dovoljenja za realizacijo gradnje poslovne stavbe, okoliščina, da bo moral tožnik za dosego tega cilja kl

Po prepričanju sodišča druge stopnje je namreč v poslovni praksi prenosa stvarnih pravic, ki so obremenjene z zastavnimi pravicami, povsem življenjsko sprejemljivo in običajno, da se kupec zavaruje na način, da bo po plačilu kupnine pridobil stvarne pravice, proste vseh bremen. Navedeno zavarovanje pa se v poslovni praksi realizira na način, da pravni posel vsebuje določbo, da mora zastavni upnik pred plačilom kupnine deponirati izjavo o nameravani izdaji izbrisnega dovoljenja.

Dodatni rok za izpolnitev mora biti enostransko določen. V konkretnem primeru sta stranki sporazumno določili dodatni rok, torej ni šlo za enostransko izjavo iz drugega odstavka 105. člena OZ.

Materialnopravno zmotno je že izhodišče pritožbe, da je vsaka pogodba, ki veže izpolnitev za nek jasno določen rok, fiksna pogodba. V skladu s 104. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) gre namreč za takšen položaj zgolj v primeru, ko je je izpolnitev obveznosti v določenem roku bistvena sestavina pogodbe. V skladu s četrtim odstavkom citirane določbe pa je o tem vprašanju moč sklepati na podlagi izrecnega dogovora strank ali glede na naravo posla.

Drži sicer, kar izpostavlja pritožba, da v obligacijskih razmerjih velja načelo dispozitivnosti in načelo prostega urejanja razmerij, ne drži pa, da v konkretnem primeru vsebina 16. člena pogodbe ne narekuje hkratne uporabe določb OZ o (dodatnih) pogojih za odstop od pogodbe. Citirano pogodbeno določilo vsebuje zgolj navedbo krivdnih razlogov, zaradi katerih je dovoljen odstop naročnika od pogodbe, ni pa v njem pojasnjeno, pod kakšnimi pogoji oziroma po kakšnem postopku lahko naročnik od sklenjene pogodbe veljavno odstopi. V tej zvezi ni sprejemljivo pritožbeno stališče, ki ga je mogoče ubesediti, da če "nič dodatno ni zapisano, potem velja, da za odstop od pogodbe ni dodatnih predpostavk". Le, če bi bilo v 16. členu Pogodbe z dne 31. 7. 2013 izrecno določeno, da lahko naročnik od pogodbe v primeru krivdnih razlogov odstopi, ne da bi izvajalcu del postavil dodatni rok za odpravo napak, v zvezi s tem ne bi bilo treba upoštevati določb OZ.

V primeru, če je ta terjatev zastarala, kot je v obravnavanem primeru že pravnomočno razsojeno, ostaja kupcu edina možnost, da uveljavlja pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem. Če mu te pravice ne bi priznali, bi nastal hibridni pravni položaj. Prodajalec kot zemljiškoknjižni lastnik, ne bi uspel z vindikacijskim zahtevkom zoper kupca, ker bi kupec lahko odklonil izročitev nepremičnine na podlagi sklenjene prodajne pogodbe, ki mu daje pravico do posesti. S tem bi kupec ohranil posest nepremičnine, ne bi pa imel lastninske pravice na nepremičnini, prodajalec, ki pa bi ohranil lastninsko pravico, ne bi pa imel pravice do posesti. Sodišče prve stopnje je zaradi zastaranja zavrnilo primarni zahtevek tožnika na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Zoper ta del sodbe ni bila vložena pritožba, zato se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do (ne)utemeljenosti tega dela odločitve, pojasnjuje pa, da bi pogoj sočasne izpolnitve sodišče prve stopnje lahko vključilo v izrek sodbe, če bi ugodilo primarnemu zahtevku. Ker je sodišče prve stopnje tožniku priznalo lastninsko pravico izvorno - na podlagi pripopsestvovanja, je zmotna odločitev v delu, v katerem je tožniku naložilo, d

Prenos poslovnega deleža na B. B. predstavlja obveznost, ki se je izpolnila naenkrat in torej predstavlja trenutno obveznost, kar pomeni, da razveza te pogodbe učinkuje retroaktivno in je treba vzpostaviti stanje, kot je bilo pred sklenitvijo pogodbe, torej, kot da lastninska pravica na poslovnem deležu na B. B. ni bila nikoli prenesena. Navedenega ne spremeni dejstvo, ki ga izpostavlja sodišče prve stopnje, da za podatke, vpisane v sodni register, velja publicitetni učinek.

Bistvena značilnost fiksnega pravnega posla je, da je izpolnitev po dogovorjenem roku za stranko brez pomena. Sama določitev natančnega časa, ko je treba izpolnitev opraviti, ne zadošča za sklep o fiksni pogodbi, takšna mora biti tudi vnaprej izražena volja pravdnih strank. Toženec je odgovoren, da do sklenitve glavne pogodbe ni prišlo niti v dodatnem roku. Po izteku tega roka, v katerem izpolnitve ni bilo, je prišlo do avtomatične razveze pogodbe in s tem do sankcije zaradi neizpolnitve pogodbe, za katero odgovarja toženec, ki je prejel aro.

Glede na potek dogodkov, kot so ugotovljeni s strani prvostopenjskega sodišča, je utemeljeno sklepati, da ni bilo pričakovati izpolnitve niti v primeru postavitve dodatnega primernega roka s strani toženke. Zato toženkino ravnanje, ko se na ponudbo za zaposlitev, ki je bila dana po 9 mesecih, ni odzvala, dejansko predstavlja konkludenten odstop od pogodbe. Toženka je bila tako prosta obveznosti sklenitve pogodbe o zaposlitvi, vendar navedeno ne pomeni, da je bila prosta tudi obveznosti vračila prejetih denarnih sredstev.

Ker toženka tudi v dodatnem izpolnitvenem roku ni vložila vloge za pridobitev gradbenega dovoljenja, so nastopile pravne posledice neizpolnitve v dodatnem roku iz tretjega odstavka 105. člena v zvezi s prvim odstavkom 104. člena OZ. Zaradi razveze prodajne pogodbe so prenehale vse obveznosti, ki so bile predmet pogodbe. Tožniki zato utemeljeno uveljavljajo reparacijo z izbrisno tožbo (drugi odstavek 111. člena OZ). Z razvezo je namreč odpadla pravna podlaga za izpolnitev, zato ni podlage, da prejemnik izpolnitev obdrži. Kršitelj pogodbe, ki je izpolnitev že prejel, mora prejeto vrniti.

Višje sodišče je ugotovilo (glej točki 46 in 47 obrazložitve te sodbe), da toženka tožnice o tej kršitvi oziroma neizpolnitvi Pogodbe (o neizročitvi pobranega denarja oziroma o prisvajanju gotovine) ni obvestila oziroma ji ni postavila primernega roka za odpravo napake (105. člen OZ) ter da tudi ni izpolnjen dejanski stan iz 106. oziroma 107. člena OZ. Odstop od Pogodbe zato tudi na podlagi te kršitve ni utemeljen. Pritožnica neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih oziroma ker naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do toženkinega dokaznega gradiva. Pritožnica sicer v točki 12 pritožbe navaja, do katerih dokazov naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo, vendar pa pri tem ne pojasni, na katera pravno odločilna dejstva se ti dokazi nanašajo. Z vmesno sodbo se odloča o tem, ali je zahtevek glede na podlago utemeljen (medtem ko se zgolj višina prepušča odločitvi s končno sodbo). Temelj odškodninske obveznosti zahteva kumulativen obstoj vseh njenih predpostavk (nedopustno dejstvo, vzročna zveza, odškodninska odgovornost in škoda), njen

Vsi ugovori spadajo v toženčevo trditveno in dokazno breme. Tožena stranka je uveljavljala ugovor ugasle pravice, vendar pa v zvezi s tem ni podala nobenih konkretnih trditev o dejstvih, katerih pravna posledica bi bila prenehanje tožnikove terjatve.

Obstoja izvršilnega naslova ni mogoče izkazovati na podlagi neprerekanih dejstev, ter ga mora upnik priložiti predlogu za izvršbo. Iz izvršilnega naslova mora, da je ta primeren za izvršbo, izhajati tudi čas izpolnitve obveznosti, t.j. zapadlost, zato za primer, kadar zapadlost terjatve iz sodne poravnave ni razvidna že v samem zapisniku o sodni poravnavi, zakon predpisuje druge načine izkazovanja zapadlosti, in sicer s kvalificiranimi listinami (javna listina, po zakonu overjena listina, ugotovitvena odločba, izdana v pravdnem postopku). Določbe 105. člena OZ niso kogentne, zato se pogodbene stranke lahko v primerih, ko rok sicer ni bistvena sestavina pogodbe, dogovorijo tudi za drugačne pravne posledice neizpolnitve obveznosti v roku, kot jih določa zakon.