245. člen OZ

Obveznost delodajalca je, da delavca vzpodbudi (tudi uradno) k izrabi letnega dopusta in ga posebej pouči, da bo pravica do izrabe po poteku referenčnega obdobja in obdobja za prenos izgubljena, če letnega dopusta ne izrabi. Če te svoje obveznosti ne izpolni (jo krši), je podana protipravnost in s tem odškodninska odgovornost. Tožnik je že 5. 4. 2020 od toženke zahteval plačilo zneska zaradi neizrabljenega letnega dopusta za leto 2016. Drugi odstavek 299. člena OZ veže nastop zamude in tek zamudnih obresti na datum vložitve pisne zahteve za izpolnitev denarne obveznosti. Zato je pritožbeno sodišče priznalo tožniku zakonske zamudne obresti od 21. 4. 2020 dalje.

Dejstvo, da je tožnik fitnes centru, v enoti katerega se je poškodoval, plačeval članarino, pa narekuje zaključek, da je bil tožnik z zavarovancem toženke kot lastnikom fitnes centrov v pogodbenem razmerju.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali sta sodišči druge in prve stopnje pravno neutemeljeno opustili pravno presojo ravnanj tožeče stranke v času po nakupu z uporabo določbe četrtega in petega odstavka 243. člena OZ glede dolžnosti oškodovanca zmanjševati (ali izničevati) škodo?

Čeprav je toženki gotovo mogoče očitati neskrbno ravnanje glede obveščanja, pa je sklad s tem, ko se je o stanju njenega študija sam pozanimal pri univerzi, sam saniral njeno kršitev oziroma dosegel namen, ki ga je obveznost obveščanja zasledovala. Nato pa je bil dolžan tako pridobljeno informacijo ponovno ovrednotiti v luči javnega interesa. Pri tem je težko sprejemljiva teza, da ne bi bilo več v javnem interesu vztrajati pri pogodbi, katere glavni pogodbeni smoter bi bil z veliko verjetnostjo uresničen čez manj kot mesec dni. Toženkino dolžnost, da v celoti izpolni svoje pogodbene obveznosti in se za dogovorjeni čas tudi zaposli v RS, je zato treba presojati od trenutka, ko je bilo dokončno razjasnjeno, ali je tožnik od pogodbe veljavno odstopil, torej od trenutka konca te pravde. Toženka ima še vedno pravico in dolžnost, da svojo preostalo obveznost izpolni in vse dotlej, dokler se ne izteče rok za njeno izpolnitev, tožnik še ne more terjati vračila štipendije.

V skladu z določilom prvega odstavka 857. člena OZ se je špediter dolžan ravnati po navodilih naročnika. Torej bi tožeča stranka v skladu z elektronskimi sporočili zakonite zastopnice tožene stranke, izpolnjenimi CMR obrazci in odpremnicami morala opraviti prevoz tako, da bi blago izročila nominiranemu prejemniku in o tem toženi stranki posredovala dokazilo, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Ker ni izpolnila svoje obveznosti izročitve blaga nominiranemu prejemniku, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni upravičena do plačila. Ugovor nenastale terjatve zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti nasprotne stranke ni vezan na rok. Tožena stranka ga lahko prvič poda šele v pravdi, ko tožeča stranka od nje zahteva plačilo.

Tako je predvidljivost škode dodatna predpostavka za odgovornost dolžnika, dokazovanje obstoja te predpostavke pa je na upniku. Šele, če bo upnik zatrjeval, da je bila škoda za dolžnika predvidljiva, bo zatrjeval obstoj vseh za poslovno odškodninsko odgovornost dolžnika potrebnih predpostavk, trditveno in dokazno breme glede nepredvidljivosti škode pa bo prešlo na dolžnika. Predvidljivost škode mora izhajati iz okoliščin na strani pogodbi zveste stranke, kršitelj pa mora škodo prognozirati glede na njena pričakovanja in interese. Priznava se škoda, ki jo je bilo mogoče pričakovati glede na dejstva, ki so bila dolžniku ob kršitvi znana ali bi mu lahko bila znana. Merilo predvidljivosti je abstraktno: vprašati se je potrebno, ali bi katerakoli posebno skrbna oseba (abstrakten skrben gospodar oziroma gospodarstvenik in ne konkretni kršitelj pogodbe) predvidela škodo, ki lahko nastane, če bo pogodba kršena. Okoliščine oziroma riziki, ki bi lahko bili kršitelju znani tudi brez izrecnega upnikovega opozorila, so tipični riziki oziroma okoliščine. Za te se domneva, da so bili dolžniku znani. Na atipične, posebne okoliščine oziroma rizike, ki povečujejo možnost nastanka škode (ali

Predvidljivost škode mora zatrjevati upnik. Dokazno breme, da je dolžnika o atipičnih rizikih obvestil, je na upniku. V primeru pogodbenih interesov, ki se pri posameznih tipih pogodb štejejo kot tipični, pa upniku ne bo treba dokazovati, da je nanje sopogodbenika opozoril. Upnik bo moral zatrjevati zgolj, da je škoda posledica uresničitve tipičnih rizikov, za katere se domneva, da so bili dolžniku znani. Trditveno in dokazno breme, da je bila škoda povzročena zaradi naklepne kršitve pogodbe ali kršitve iz hude malomarnosti, nosi pogodbi zvesta stranka.

Na sami stranki je bila odločitev, kakšen tip varovanja želi oziroma je zanjo finančno sprejemljiv. Obseg varovanja je odvisen od ponudbe, ne pa od skrbnosti prvo tožene stranke oziroma pravil stroke.

Pravna podlaga za pravico do povračila škode zaradi izpolnitve ali napačne izpolnitve oziroma neizpolnitve obveznosti je v določbi 239. člena do 246. člena OZ.

Pregled prevzetega blaga in opozorilo na napake je v obligacijskem pravu predpostavka za uveljavljanje ustreznih jamčevalnih zahtevkov in zato samo po sebi ne more biti podvrženo plačilu.

Reden in učinkovit odvoz smeti je nedvomno v javnem interesu. Zato je praviloma urejen v okviru tako imenovanih javnih obligacij, ki jih urejajo splošni akti lokalnih skupnosti. Težišče tovrstnega urejanja je na vzpostavitvi pravnega razmerja med komunalnim podjetjem in uporabnikom njegovih storitev, pri čemer pa ne more biti dvoma, da gre za obligacijsko razmerje in je zato pri razlagi vsebine razmerja treba upoštevati splošne določbe OZ (npr. 245. člen OZ) in zlasti načela obligacijskega prava (v našem primeru še posebej načelo enake vrednosti dajatev – 8. člen OZ in zahtevo, da morajo udeleženci v obligacijskem razmerju ravnati s potrebno skrbnostjo – 6. člen OZ).

Z ozirom na to, da sta pogodbeni stranki načeloma avtonomni pri urejanju medsebojnega obligacijskega razmerja tako, da sami določita pravna pravila (konkretni in posamični pravni akt), ki ju v tem razmerju zavezujejo, je pogodba primarni vir za presojanje medsebojnih pravic in obveznosti pogodbenih strank. Pravna posledica vrniteve dvojne are, ki se zahteva s tožbo, se lahko uveljavi že, v kolikor je tožena stranka odgovorna za neizpolnitev obveznosti iz glavne pogodbe (pridobitev projektne dokumentacije in parcelacija), zato, ko sicer ni odveč dodati, da je dogovor o ari veljaven tudi ob sklenitvi predpogodbe, o tem, ali predpogodba kot del spornega pogodbenega dogovora med pravdnima strankama sploh ustvarja pravne učinke, kot tudi o tem, da končni rok za izgradnjo stanovanjske hiše ob razvezi spornega pravnega posla še ni bil ogrožen, niti ni potrebno razpravljati. Tožena stranka je bila kot izvajalka gradbenega projekta tista, ki je bila po tem, ko je tožeča stranka že izpolnila svojo sodelovalno dolžnost, v primeru potrebe po dodatnih podatkih oziroma pojasnilih v zvezi z izdelavo projektne dokumentacije dolžna vzpostaviti stik s tožečo stranko kot z naročnikom i

V dokaznem sklepu morajo biti navedena poleg spornega dejstva, o katerem naj se izvede dokaz, tudi dokazila, ki so po mnenju sodišča potrebna za ugotavljanje pravno odločilnih dejstev. Četudi v dokaznem sklepu ni poimensko navedlo vsak posamezen dokaz, je mogoče ugotoviti, katere listine je sodišče vpogledalo. Pa tudi, če bi bil dokazni sklep vsebinsko pomanjkljiv, bi bila to lahko le relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki pa v konkretni zadevi vsekakor ne bi vplivala oziroma ne bi mogla vplivati na pravilnost in na zakonitost sodne odločbe. Pritožnica je bila seznanjena z okoliščino, da je plačevanje obrokov kredita odvisno od izpolnjevanja njene obveznosti do tožeče stranke iz med njima sklenjene predpogodbe, kot tudi z dejstvom, da je bila samo tožnica tista, ki je poravnala kreditne obveznosti banki in ne družba M. d.o.o., oziroma mož tožnice, pa tudi, da tožnica tedaj ni imela drugih sredstev, da bi pravočasno poravnala svoje kreditne obveznosti do banke.

Če je bil v obeh pravdah uveljavljan identičen oziroma enak tožbeni zahtevek in sicer na vrnitev plačanih zneskov kupnine oziroma na njihovo pobotanje z nasprotno terjatvijo iz iste predpogodbe, okoliščina, da je bil v prvi pravdi uveljavljan zahtevek na procesno drugačen način in sicer na podlagi tožbe, v tej pravdi pa na podlagi pobotnega ugovora, ne preprečuje zaključka, da gre za že pravnomočno rešeno zadevo (res iudicata), in je treba pobotni ugovor zavreči. Bistveno je, da je tako pravna kot tudi predvsem dejanska podlaga ter sama vsebina tožbenega zahtevka v obeh pravdah enaka oziroma identična. Pobotni ugovor je mogoče uveljavljati do konca glavne obravnave, vendar pa na podlagi pravočasno – do prvega naroka za glavno obravnavo uveljavljanih pravotvornih trditev in ponujenih dokazov.

Tožeča stranka zatrjuje, da ni zahtevala plačila od dejanskih povzročiteljev, ker je terjatev do njih zastarala. Dokler dolžnik (povzročitelj odpadkov) ne poda ugovora zastaranja, ima tožeča stranka pravico in možnost od njega izterjati povrnitev stroškov, zato tožeči stranki (še) ni nastala škoda.