65. člen OZ

Pravica do izjave, ki vključuje pravico do sodelovanja v postopku in do kontradiktornosti, je temeljna pravica stranke v pravdnem postopku. Toženki je bila zagotovljena s pravilnim vročanjem vseh sodnih pisanj in vabil ter z upoštevanjem določb ZPP o poteku glavne obravnave (281. in 282. člen), ki jo je ob izpolnjenem pogoju pravilne vročitve mogoče opraviti v odsotnosti stranke. Stranke, ki se ni odzvala sodnemu vabilu na zaslišanje, namreč ni mogoče prisiliti k izpovedbi (262. člen ZPP). Posledica nesodelovanja stranke na naroku pa je tudi v tem, da se ne more sklicevati na kršitev pravice do izjave zaradi opustitve njenega zaslišanja.

Pritožbeno sodišče uvodoma pripominja, da je sodišče prve stopnje ravno zato, ker je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da izvedenka preizkusa s poustvaritvijo takratnih dejanskih okoliščin ne more opraviti, skladno s sodno prakso ustrezno zaščitilo tožnikovo pravico do izjave, tako da je znižalo dokazni standard. O tem, ali je tožnik zmogel svoje dokazno breme za obstoj zatrjevanega zavarovalnega primera, je posledično presojalo z dokaznim standardom mejne (oziroma pretežne) verjetnosti in ne z dokaznim standardom prepričanja, ki sicer velja v pravdnih postopkih.

Privolitev v prenos pogodbe pa je veljavna samo, če je dana v obliki, ki jo predpisuje zakon za sklenitev prenesene pogodbe. Drugi odstavek 51. člena OZ določa, da zahteva zakona, da mora biti pogodba sklenjena v določeni obliki, velja tudi za vse njene poznejše spremembe ali dopolnitve. Če pogodba ni sklenjena v predpisani obliki je nična, če iz namena predpisa, s katerim je bila določena oblika, ne izhaja kaj drugega (prvi odstavek 55. člena OZ). V primeru gradbene pogodbe zakonsko predvidena oblika ni predpisana v javnem interesu, temveč v interesu pogodbenih strank in bi torej v tem primeru bila pisnost dogovora o prenosu pogodbe na družbo A., d. o. o. predvsem v interesu tožnika. V skladu s 434. členom OZ se izpolnitev prevzema s pogodbo med dolžnikom in nekom tretjim, s katero se ta dolžniku zavezuje, da bo izpolnil obveznost nasproti njegovemu upniku. V tem primeru se tako ustvarja zgolj pravno razmerje med dolžnikom in tretjim kot prevzemnikom izpolnitve, ne pa tudi med prevzemnikom in upnikom, ki tudi nima pravice terjati izpolnitev od prevzemnika.

Ara tako dokazuje, da je pogodba sklenjena, predstavlja inštrument utrditve izpolnitve pogodbene obveznosti in predstavlja delno izpolnitev pogodbene obveznosti. Tretji odstavek 64. člena OZ določa, da v kolikor ni dogovorjeno drugače ne more stranka, ki je dala aro odstopiti od pogodbe s tem, da pusti aro drugi stranki; prav tako ne more tega storiti druga stranka s tem, da vrne dvojno aro. Na podlagi slednjega je mogoče zaključiti, da je izbira sankcije, torej ali vrnitev dvojne are bodisi povrnitev škode na stranki, ki ni odgovorna za neizpolnitev pogodbe.

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je terjatev s prvo začasno odredbo že v zadostni meri zavarovana. Čeprav ne preprečuje, da bi dolžnici (toženki) objavili ponudbo za prodajo nepremičnin, ki bi jo morebiti sprejela tretja oseba, preprečuje, da bi se na to tretjo osebo prenesla lastninska pravica. Zaradi zaznamovane prepovedi obremenitve in odtujitve se ne bi mogla vpisati v zemljiško knjigo. Zaradi tega tretji (tudi, če bi pristojna upravna enota posel odobrila) ne bi pridobil pravic, ki bi tožnikoma preprečevale uspešno uveljavitev terjatve. Tako nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (po prvi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ), ob upoštevanju že izdane začasne odredbe ni podana. Iz enakih razlogov odredba ni potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (druga alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Nadalje predlagana začasna odredba tudi ni v funkcionalnem razmerju s tožbenim zahtevkom (načelo koneksnosti). Vsebina in učinek začasne odredbe morata ostati v mejah tožbenega zahtevka. Z ugoditvijo predlogu za izdajo začasne odredbe bi tožnika dosegla nekaj nasprotnega, kot uveljavljata s tožben

Glede na (kaznivo) preslepitveno ravnanje, na katerem temelji pravnomočna sodba, je bil obsojenec brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega (190. člen OZ). Istočasno pa je glede na opis kaznivega dejanja jasno, da je bil obsojenec nepošten že ob samem prejemu are, zato je od tega dne dalje dolžan plačati tudi zamudne obresti, kot je predpisano v 193. členu OZ.

Zaradi odstopa od pogodbe so nastopili učinki razvezane pogodbe, med drugim plačilo obresti od dneva, ko je stranka prejela delno plačilo v denarju (peti odstavek 111. člena OZ). Dogovor o ari nima značilnosti samostojnega pravnega posla, ker je veljavnost (in pravno učinkovanje) dogovora o ari odvisna od veljavnosti pogodbe, v znamenje sklenitve katere je bila ara izročena in gre tako za akcesorni pravni posel. Če je pogodba razvezana (čeprav je razveza posledica kršitve pogodbene obveznosti, za katero odgovarja ena pogodbena stranka), odpade pravni temelj za plačilo are. Zato mora pogodbena stranka, ki je aro prejela, denarni znesek, ki ga je prejela kot aro, vrniti, razen če je za neizpolnitev pogodbe odgovorna stranka, ki je aro dala. Plačilo dvojne are oziroma vrnitev are je torej bistveno, katera pogodbena stranka je odgovorna za to, da do izpolnitve pogodbe ni prišlo.

Bistvena značilnost fiksnega pravnega posla je, da je izpolnitev po dogovorjenem roku za stranko brez pomena. Sama določitev natančnega časa, ko je treba izpolnitev opraviti, ne zadošča za sklep o fiksni pogodbi, takšna mora biti tudi vnaprej izražena volja pravdnih strank. Toženec je odgovoren, da do sklenitve glavne pogodbe ni prišlo niti v dodatnem roku. Po izteku tega roka, v katerem izpolnitve ni bilo, je prišlo do avtomatične razveze pogodbe in s tem do sankcije zaradi neizpolnitve pogodbe, za katero odgovarja toženec, ki je prejel aro.

Predlog se zavrne.

Dne 10. 12. 2019 je najprej pogodbo podpisala tožnica in nato dne 9. 4. 2020 še toženka. S tem je bila pogodba sklenjena (15. in 21. člen OZ) in pojmovno ni bilo več mogoče odstopiti od ponudbe (pač pa le od sklenjene pogodbe). Trditev, da je bila veljavna sklenitev pogodbe vezana na sprejem podpisane pogodbe pri tožnici, je v nasprotju s splošnimi pravili obligacijskega prava.

Prvi pogoj za naknadno sosporništvo na pasivni strani je materialno, formalno ali zakonsko sosporništvo potencialnih tožencev.

Potencialni dražitelj ima seveda pravico, da na dražbo sploh ne pristopi ali pa na dražbi ne da ponudbe (ne ponudi niti izklicne cene). Dražba z edinim potencialnim dražiteljem, ki na dražbo ne pristopi ali na dražbi ne da ponudbe, ni uspešna, varščine, ki je namenjena utrditvi obveznosti sklenitve prodajne pogodbe, pa razpisnik dražbe ne more obdržati, saj obveznost sklenitve prodajne pogodbe sploh ni nastala. Toda pritožba zmotno meni, da so nični razpisni pogoji, če potencialnega dražitelja zavezujejo tudi za primer, da ne pristopi na dražbo. ZFPPIPP ureja le situacijo, ko je dražba opravljena in prej potencialni dražitelj pristopi na dražbo, pa je uspešen ali pa ni, ker so bili uspešni drugi dražitelji, ne ureja pa situacije, ko potencialni in edini dražitelj ne pristopi na dražbo. Takšno situacijo pa se sme urediti z razpisnimi pogoji, kot je v konkretni zadevi to bilo v 4. točki dražbenih pogojev.

Dogovor o ari ima značilnosti realnega kontrakta, nima pa značilnosti samostojnega pravnega posla, temveč je veljavnost (in pravno učinkovanje) dogovora o ari odvisna od veljavnosti pogodbe, v znamenje sklenitve katere je bila ara izročena.

Tožeča stranka ni veljavno odstopila od predpogodbe v skladu s 105. členom OZ, ker ni jasno, enostransko in vnaprej določila primernega dodatnega roka za izpolnitev obveznosti iz predpogodbe, temveč je kljub temu, da se je konkludentno strinjala s podaljšanjem roka za izpolnitev obveznosti, od nje odstopila. Dodatni izpolnitveni rok bi morala toženki določiti jasno, enostransko in vnaprej, če bi ta potekel brez uspeha, pa bi bila predpogodba razveljavljena po zakonu (tretji odstavek 105. člena OZ), ne da bi bila za to potrebna njena izjava.

Prvi odstavek 16. člena ZDPN-2 določa, da če se pogodba o prenosu nepremičnine, o finančnem najemu nepremičnine ali o ustanovitvi oziroma prenosu stavbne pravice razdre, preden je opravljen prenos na novega pridobitelja, ali jo sodišče izreče za neveljavno, lahko davčni zavezanec zahteva, da se odločba o odmeri prometnega davka odpravi in da se mu prometni davek, če je bil plačan, vrne. Zakon torej ne zahteva sporazumnega razdrtja in vračila DPN ne pogojuje s predložitvijo podpisanih izjav vseh strank pogodbe. Pogodba je lahko razdrta tudi na podlagi zakona (kot je bila v konkretnem primeru) in v tem primeru zadostuje obvestilo drugi pogodbeni stranki, zavezanec pa mora v davčnem postopku dokazati zatrjevano razdrtje pogodbe. Če ne gre za sporazumno razvezo pogodbe nenazadnje tudi ni logično pričakovati, da bo kupec to podpisal.

Ker toženec avtomobila ni pripravil tako, da bi ga tožnik lahko prevzel, niti ga ni pripravil v dodatnem roku, je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da toženec svoje obveznosti ni izpolnil zaradi česar je bila pogodba zaradi razlogov na strani toženca razvezana.

Pritožbeno sodišče uvodoma navaja, da dokazno oceno sodišča prve stopnje ocenjuje za prepričljivo. Posamezni dokazi so pravilno ovrednoteni; zaključki so razumni in življenjsko sprejemljivi; pri odločitvi je upoštevan uspeh celotnega dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je torej upoštevalo metodološki napotek iz 8. člena ZPP in rezultat dokazne ocene prepričljivo in življenjsko utemeljilo. V nasprotju s pritožbo, ki izpostavljanje rezultatov izvedenih dokazov in njihovo vrednotenje ocenjuje kot neprepričljivost sodbe in nasprotje v razlogih sodbe, pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre za vseobsegajočo dokazno oceno, ki je analitično sintetična, racionalno sprejemljiva in preverljiva. Glede na navedeno očitek o kršitvi načela neodvisnosti in nepristranskosti, ki ga je tudi sicer tožeča stranka v pritožbi uveljavljala zgolj pavšalno, saj ni konkretizirala v čem naj bi sodišče prve stopnje kršilo navedeni načeli, ni utemeljen. Pritožbeno sodišče dodaja, da zgolj nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje ne more biti razlog za kršitev navedenih načel.

Če je za neizpolnitev pogodbe odgovorna stranka, ki je dala aro, sme druga stranka po lastni izbiri bodisi zahtevati izpolnitev pogodbe, če je to še mogoče, in povrnitev škode, aro pa všteti v odškodnino ali vrniti, bodisi se zadovoljiti s prejeto aro (prvi odstavek 65. člena OZ). Če je za neizpolnitev pogodbe odgovorna stranka, ki je prejela aro, sme druga stranka po lastni izbiri zahtevati bodisi izpolnitev pogodbe, če je to še mogoče, bodisi povrnitev škode in vrnitev are, bodisi vrnitev dvojne are (drugi odstavek 65. člena OZ). Za neizpolnitev predpogodbe oziroma za to, da ni prišlo do sklenitve glavne pogodbe, odgovoren toženec, ki je prejel aro 10.000,00 EUR. Tožnik ima pravico zahtevati vrnitev dvojne are. Ker je bilo 10.000,00 EUR že nesporno vrnjenih, mu toženec dolguje še 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila.

Začetek stečajnega postopka praviloma ne zoži uporabe relevantnih pravil glede veljavnosti in učinkovanja dvostransko neizpolnjenih pogodb, ki izvirajo iz splošnih pravil obligacijskega prava. To pa v konkretnem primeru (ko ZFPPIPP tudi sicer ne vsebuje drugih določb o predpogodbi) pomeni, da bi sodišče moralo pravno razmerje med pravdnima strankama presojati tudi z vidika splošnih določb OZ o predpogodbi.

Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo, da je sicer bila pogodba sestavljena kot taka, da je rok izpolnitev bistvena sestavina pogodbe. V tem primeru pa je tožena stranka sama ravnala v skladu z določbo 105. člena OZ, ko je tožeči stranki dala dodaten rok za izpolnitev obveznosti. Bila pa je upravičena do odstopa od pogodbe v skladu s tretjim odstavkom 105. člena OZ, saj dolžnik svoje obveznosti plačila drugega obroka kupnine ni izpolnil niti v dodatnem roku. Ne glede na samo določilo o fiksnosti pogodbe in ravnanju tožene stranke z dodatnim rokom za izpolnitev tožnice pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je imela tožena stranka drugo(e) pravno podlago(e) za odstop od pogodbe. Dejansko stanje (ki ga je glede težav s pridobivanje gradbenega dovoljenja in sredstev za kupnino navajala tudi pritožnica sama), je takšno, da je imela tožeča stranka težave s pridobivanjem denarnih sredstev za kupnino in da je bil odstop od pogodbe tožene stranke upravičen tudi v skladu s 106. členom OZ, ki določa, da upnik lahko odstopi od pogodbe, če iz dolžnikovega ravnanja izhaja, da obveznosti ne bo izpolnil niti v dodatnem roku in v skladu s 107. členom OZ, če je pred iztekom