VSM sodba I Cp 2048/2007

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pogodba, ki sta jo dne 2.7.1993 sklenili toženi stranki in katere predmet sta garsonjera in enosobno stanovanja v zgradbi, nična. Odločilo je tudi o stroških postopka.

Takšno sodbo s pravočasno pritožbo izpodbija drugi toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v tem pravdnem postopku na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Svojo odločitev je natančno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti povzema pravilne razloge in zaključke sodišča prve stopnje in le še glede na izrecna pritožbena izvajanja dodaja:

Bistvo spora v tej pravdni zadevi je, ali je stavba, ki je v času podržavljanja stala na podržavljeni parceli stavba, v kateri sta stanovanji, ki sta predmet sporne pogodbe.

Pravilna je trditev pritožbe, da gre pri vprašanju, ali je predmet denacionalizacije ista stvar kot je bila podržavljena ali ne, za pravni standard. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki pravilno temeljijo na dejanskih ugotovitvah izvedencev gradbene stroke (ker sodišče s takšnim strokovnim znanjem ne razpolaga - 243. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP), da od starega objekta še sedaj stojijo:

- temelji

- debeli obodni zidovi pritličja z opečnim obokanim stropom

- z opeko pozidani obodni zidovi nadstropja

- dvokapna strešna konstrukcija krita z betonsko opeko, ki je tudi pretežno prvotna

in da to v bistvu predstavlja tretjo fazo gradnje starega objekta, pa je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da v danem primeru ne gre za novogradnjo ali nadomestno gradnjo (kar bi pomenilo, da gre za povsem nov objekt), temveč za obnovljeno staro zgradbo.

Zmotna so pritožbena izvajanja, da zato, ker so bila investicijska vlaganja tako velika sedaj ne gre več za isto stvar. Za novo stvar bi šlo, če bi se stara zgradba porušila in namesto nje postavila v celoti nova. Zmotno je tudi stališče, ki ga pritožba ves čas ponavlja, da gre namreč zaradi spremembe namembnosti iz konjskega hleva v stanovanje sedaj za novo stvar. Nesporno je, da je bila zgradba po nacionalizaciji obnovljena, spremenjena je bila njena namembnost, vendar pa zaradi obnovitvenih in adaptacijskih del ne gre za novo stvar, saj se obnavlja in adaptira lahko le obstoječa stvar. S tem se lahko seveda bistveno poveča njena vrednost, ne nastane pa z adaptacijo nova stvar.

Kaj hoče pritožba povedati, ko se sklicuje na pojem iz Zakona o graditvi objektov (Ur.l. RS, št. 102/2004 - ZGO) "rekonstrukcija objekta" (2. člen I-7.2 ZGO) ni povsem jasno, saj ta pojem nikakor ne pomeni nastanka nove stvari, ampak spreminjanje tehničnih značilnosti obstoječega objekta in prilagajanje obstoječega objekta spremembi namembnosti, ali spremenjenim potrebam, za kar je v danem primeru vsekakor šlo.

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da sta, ob ugotovitvi, da je stavba, ki je ob podržavljanju stala na podržavljeni parceli stavba v kateri sta stanovanji, ki sta predmet sporne pogodbe, ocena sedanje vrednosti podržavljenih nepremičnin po stanju na dan zaplembe in po stanju v času vračanja predmet postopka denacionalizacije.

Na podlagi določila drugega odstavka 25. člena Zakona o denacionalizaciji ima, kadar se je vrednost nepremičnine zaradi novih investicij bistveno povečala, denacionalizacijski upravičenec na izbiro, da

- se nepremičnina ne vrne

- se na njej vzpostavi lastninski delež

- ali da se vrne pod pogojem, da za razliko od vrednosti plača odškodnino.

Glede na takšno določilo drugega odstavka 25. člena ZDen gre v obravnavanem primeru za nepremičnino, s katero skladno z določilom prvega odstavka 88. člena ZDen ni dopustno razpolagati in je zato pogodba nična.

Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da tožnik kot denacionalizacijski upravičenec ni predlagal zavarovanja zahtevka za vrnitev v naravi oz. pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev po določbah 10. do 25. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij - ZLPP in zato vrnitve nacionaliziranega premoženja ne more več zahtevati.

Prvo tožena stranka je z uveljavitvijo Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS, št. 18/91-I) 19.10.1991 na podlagi določila 112. člena postala lastnica spornih stanovanj. Namen začasne odredbe po določbah ZLPP je, da se družbeno podjetje glede premoženja, ki je predmet vrnitve ne olastnini po določbah tega zakona. Prva tožena stranka tega ni storila, je pa stanovanji prodala v nasprotju z določilom 88. člena ZDen in je zato pogodba nična.

Pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), zato je na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišče prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).