15. člen SPZ

Ker je radiofrekvenčni spekter del suverenosti Republike Slovenije, pomeni poseganje vanj tudi kršitev njene suverenosti. Pred takimi čezmejnimi posegi, ki prihajajo s strani tujih civilnopravnih subjektov, s katerimi se ne posega samo v pravico uporabe dodeljene frekvence, temveč pomenijo hkrati poseganje v suverenost Republike Slovenije, se Republika Slovenija lahko brani s pravnimi sredstvi. Ta pristojnost (v tem primeru stvarna legitimacija) ji pripada ne glede na to, ali pomeni poseganje v radiofrekvenčni spekter hkrati tudi poseganje v katero od dodeljenih frekvenc, in ne glede na to, ali je imetnik pravice uporabe prizadete frekvence sprožil postopek pravnega varstva svoje pravice.

Neutemeljeni so očitki o zmotnosti stališča, da sporni molzni robot kot sestavina hleva ni samostojna stvar. Molzni robot je po svojem namenu trajno spojen z objektom in z nepremičnino, na kateri objekt stoji, oziroma bi bil hlev brez molznega robota nepopoln in ne bi več služil svojemu namenu. Četudi ga je mogoče brez (znatnejše) škode odstraniti, z njegovo odstranitvijo hlev ne služi več namenu, za dosego katerega je bil zgrajen.

Glede na dejstvo, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 11. 3. 2022 pravdni stranki pozvalo, da dopolnita svoje navedbe in dokazne predloge glede škode kot predpostavke odškodninske odgovornosti, zlasti glede vprašanj (ne)obstoja aktivne legitimacije tožeče stranke in višine škode, tožeča stranka pa se na poziv sodišča ni odzvala, se tožeča stranka ne more sklicevati na okoliščino, da ni mogla pričakovati, da bo sodišče njen tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnitev tožbenega zahtevka temelji prav na pomanjkanju aktivne legitimacije tožeče stranke in neustrezno zatrjevani ter v posledici tega neizkazani škodi. Upoštevaje v točki 21. obrazložitve izpostavljeno tožbeno trditveno podlago in dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, se kot pravilna izkaže presoja, da tožeča stranka ni podala ustreznih navedb in v posledici tega tudi ni izkazala, da je/bi s poškodovanjem obravnavanega namakalnega sistema (t.j. črpališča in elektromotorjev, ki poganjajo črpališče) prišlo do posega v njene pravice oziroma njeno pravno sfero, kar pomeni, da za zahtevek na plačilo (morebitne) škode na namakalnem sistemu (črpališču in elektromotorjih) stvarna aktivna legitimacija tožeče stranke ni podana

Ker iz razlogov sklepa izhaja, da bi predlog za izdajo začasne odredbe, kot je postavljen, posegel v samo poslovanje družbe, ki je samostojna pravna oseba, predlogu za izdajo začasne odredbe za prepoved odtujitve in obremenitve poslovnega deleža pa je že bilo ugodeno v drugem postopku, predlagateljica s predlogom za izdajo začasne odredbe namena zavarovanja ne more doseči. V skupno premoženje zakoncev lahko spada le poslovni delež v gospodarski družbi, sama družba kot samostojen pravni subjekt in premoženje gospodarske družbe pa ne predstavljata skupnega premoženja. Za skupnega zastopnika se lahko postavi zgolj družbenik, ki je že vpisan v sodni register. Če v register nista vpisana oba zakonca, ni potrebe po urejanju razmerja med njima kot skupnima imetnikoma deleža in gospodarsko družbo. Glede na to, da se v razmerju do družbe za družbenika šteje le tisti družbenik, ki je vpisan v sodni register, se tudi predlog za vpis soimetništva udeležencev na poslovnem deležu posledično nanaša na razmerja med družbeniki, ne pa na ureditev skupnolastniških razmerij na stvari.

Tožbeni zahtevek za izločitev nosilcev podatkov (nosilcev avtorskih del) ni utemeljen na podlagi 92. člena SPZ, ker avtorsko delo kot intelektualna stvaritev (prvi odstavek 5. člena ZASP) ni stvar v pomenu 15. člena SPZ. Tožbeni zahtevek je utemeljen na podlagi 7. točke prvega odstavka 167. člena ZASP, zato je prvo sodišče pravilno ugodilo zahtevku za izročitev nosilcev podatkov.

Radijska frekvenca je kot del radiofrekvenčnega spektra omejena naravna dobrina, vendar pa sama po sebi ni stvar v smislu drugega odstavka 15. člena SPZ. V primeru vznemirjanj ali motenj določene radijske frekvence tožnici ne gre (klasično) negatorno varstvo po 99. členu SPZ, temveč ima glede teh protipravnih posegov posebno (sui generis) opustitveno upravičenje.

Vložnik utemeljeno navaja, da zunanja pojavnost denarja v materialni ali nematerialni obliki ne more biti odločilna za njegovo kazenskopravno varstvo, saj je varovana dobrina, kot je razvidno tudi iz naslova triindvajsetega poglavja KZ-1, ki vsebujejo tovrstna kazniva dejanja, tuje premoženje, temeljno izvršitveno dejanje pa njegov odvzem iz oblasti upravičenca oziroma prilastitev. Dobrina, ki je prizadeta in kazenskopravno varovana, je last v pomenu lastninske pravice, kot temeljne premoženjske pravice, ki jo storilec odvzame upravičencu, tako s prilastitvijo gotovine, kot prilastitvijo knjižnega denarja, oziroma jo v obeh primerih zataji. Zato se je treba strinjati z vložnikom, da ločevanje pojmov "opredmetenega" in knjižnega denarja na način, ki je bil uporabljen v izpodbijani sodbi, ni v skladu z zakonom, k temu pa bi taka razlaga onemogočila učinkovito in celovito pravno varstvo pred odtujitvijo in drugimi sorodnimi kaznivimi dejanji.

Denar kot premična stvar.

Pravni status enot stavbe v etažni lastnini je določen v etažnem načrtu. Tega pa ni mogoče spremeniti z golo uporabo določenega prostora, sploh ne, če gre le za del v etažnem načrtu opredeljene etažne enote. Tudi zgolj z vlaganjem v tujo nepremičnino ni mogoče pridobiti (so)lastninske pravice.

Problem dopustnosti rei vindikacijske in negatorne tožbe, če je njen predmet del stvari (del nepremičnine, ki ni samostojen objekt last pr.).

Tožena stranka (kot prodajalec) ni mogla prenesti lastninske pravice na programu, saj program kot takšen ni samostojen telesni predmet in tudi ne oblika energije ali valovanja. Iz ugotovljenega dejanskega stanja pa izhaja, da je program razvila tožena stranka glede na potrebe tožeče stranke. Je torej individualna in intelektualna stvaritev. Prenesla je lahko materialno avtorsko pravico na programu. Ker računalniški program ni (niti) premična stvar, ga tožena stranka vsekakor ne bi bila mogla izročiti. Tudi iz tehničnega stališča izročitev izvirnega besedila na predmetu, ki je nosilec podatkov (npr. na CD), ni edini mogoči način za omogočitev razpolaganja s programom. Za izpolnitev pogodbenih obveznosti bi zadoščala že omogočitev dostopa do izvorne kode.

Pravdno sodišče sicer lahko samo ugotavlja, ali je bila škoda storjena s kaznivim dejanjem, toda le izjemoma. Pri tehtanju na eni strani pravice do sodnega varstva iz 23. člena URS oziroma do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP, na drugi strani pa domneve nedolžnosti iz 27. člena URS, treba glede na načelo sorazmernosti dati prednost pravici do sodnega varstva oškodovancev. To so primeri, ko proti storilcu ni mogel začeti teči kazenski postopek ali se končati z meritorno odločbo. Delnica je poleg tega nematerializiran vrednostni papir in ne predstavlja (individualno določene) stvari po 15. členu SPZ in posledično ne more biti predmet reivindikacijske tožbe po prvem odstavku 92. člena SPZ.

V skladu s prvim odstavkom 32. člena ZZK-1 mora biti oseba, ki vpis dovoljuje, v zemljiškoknjižnem dovolilu označena s podatki, s katerimi je vpisana v zemljiški knjigi. Drugi odstavek 32. člena ZZK-1 ureja položaj, ko je oseba, ki dovoljuje vpis, v zemljiški knjigi označena z rojstnimi podatki, v zemljiškoknjižnem dovolilu pa je označena z EMŠO številko. V tem primeru je, ne glede na to, da oseba, ki dovoljuje vpis, v zemljiškoknjižnem dovolilu ni označena z enakimi podatki kot v zemljiški knjigi, z navedbo podatka o EMŠO te osebe, pogoju po prvem odstavku zadoščeno, saj je iz EMŠO številke mogoče razbrati tudi njen rojstni podatek.

Neregistriran znak ni stvar, ki bi bila lahko predmet lastninske pravice. Prav tako zakon neregistriranemu znaku samemu po sebi oziroma njegovi uporabi ne podeljuje narave premoženjske pravice, ki bi jo bilo mogoče upoštevati kot del stečajne mase. V obravnavanem primeru je izpodbijano pravno dejanje po svoji vsebini izvedba dogovora o odpustu dolga. Odpust dolga stečajnemu dolžniku sam po sebi nima za posledico oškodovanja stečajnih upnikov. Obveznost stečajnega dolžnika zaradi odpusta dolga preneha, posledično se pasiva stečajnega dolžnika zmanjša, preostale terjatve stečajnih upnikov pa se lahko poplačajo v višjem deležu, kot bi se sicer.

Dogovor nedvomno predstavlja predpogodbo (33. člen OZ), ki toženca zavezuje k sklenitvi glavne (prodajne) pogodbe.

Dedni dogovor, ki ga je sklenila tožena stranka s pravno prednico tožeče stranke, nima nobenega vpliva na pravico dostopa tožečih strank do merilnih mest. Sodišče z izpodbijano sodbo toženi stranki tudi ni odvzelo pravice do posesti, temveč je zgolj omogočilo izvrševanje solastninskega upravičenja tožeči stranki.

Predmet zaščite, na katerega meri tožbeni zahtevek tožeče stranke, ne predstavlja avtorskega dela, ki bi užival varstvo v smislu izključnih osebnostnih, oziroma premoženjskih upravičenj avtorja. Da bi s pravnim varstvom na tej podlagi tožeča stranka uspela, bi kot dejansko predpostavko morala zatrjevati in dokazati obstoj avtorske pravice, katere dejanska podlaga je avtorsko delo v smislu določb ZASP. Tožeča stranka bi morala za utemeljitev svojega zahtevka poleg položaja prizadetega udeleženca v smislu 1. odstavka 26. člena ZVK ponuditi tudi ustrezno trditveno podlago, s katero bi utemeljila dejanje nelojalne konkurence s strani tožene stranke. Sama ideja ne uživa avtorskopravnega varstva, zato golo trženje ideje, katere avtor naj bi bil tožnik, še ne pomeni opredelitev dejanskega stanu iz 10. alineje 3. odstavka 13. člena ZVK. Know-how predstavlja znanje, izkušnje in spretnosti, ki se kot dejanska kategorija oblikujejo v toku izvajanja poslovne dejavnosti, ki pa je kot taka lahko tudi predmet pravnega prometa.

3 točka 1. odstavka 273. člena ZIZ določa, da se lahko izda začasna odredba, s katero se dolžniku prepove, da ne sme storiti ničesar, kar bi lahko povzročilo škodo upniku ter prepoved, da ne sme nič spremeniti na stvareh, na katere meri terjatev. Sodišče skupaj s takšno začasno odredbo določi tudi denarno kazen v primeru kršitve prepovedi v skladu z 2. odstavkom 226. člena ZIZ. Denarno kazen sodišče izreče po uradni dolžnosti, ki se v primeru kršitve izterja v korist proračuna sodišča.

Zmotno je tudi stališče, ki ga pritožba ves čas ponavlja, da gre namreč zaradi spremembe namembnosti iz konjskega hleva v stanovanje sedaj za novo stvar. Nesporno je, da je bila zgradba po nacionalizaciji obnovljena, spremenjena je bila njena namembnost, vendar pa zaradi obnovitvenih in adaptacijskih del ne gre za novo stvar, saj se obnavlja in adaptira lahko le obstoječa stvar. S tem se lahko seveda bistveno poveča njena vrednost, ne nastane pa z adaptacijo nova stvar.

Pritožba predlagatelja utemeljeno opozarja, da so predmet stvarnih pravic lahko samo stvari, pri nepremičninah pa so to parcele, ne pa zemljiško knjižni vložki. Sodna praksa se je že večkrat izrekla, da pri presojanju, ali je bila odškodnina za podržavljeno premoženje upravičencu dana, ni bistveno, ali je upravičenec odškodnino prejel, ampak, ali je imel možnost v odločbi o razlastitvi določeno odškodnino realizirati. Prvostopno sodišče je v nasprotju s citiranimi razlogi odškodnino upoštevalo tako, da je ustrezno zmanjšalo solastniški delež na kompleksu kmetijskih zemljišč. Ker se v tem postopku premoženje vrača v naravi, z vzpostavitvijo solastniškega deleža, je obrazložitev v tem delu v nasprotju z izrekom. Po mnenju pritožbenega sodišča se odškodnina lahko upošteva na način, ki ga je uporabilo sodišče, vendar mora imeti predlagatelj možnost vračila odškodnine v denarju.