13. člen ZLPP

Po presoji sodišča druge stopnje razlaga določb 48. do 51. člena ZZLPPO ne omogoča drugačnega razumevanja načina privatizacije, kadar gre za stvari in pravice, ki so predmet denacionalizacijskih postopkov in zavarovane s predlogi začasne odredbe, da je pogoj za izvedbo privatizacije pravnomočen zaključek denacionalizacijskega postopka. To pomeni, da lastninsko pravico na sredstvih in delnicah v zvezi z denacionalizacijskimi postopki, zavarovanimi s predlogi za izdajo začasne odredbe, pridobi Slovenska razvojna družba oziroma tožeča stranka kot njena pravna naslednica, šele z zaključkom denacionalizacijskega postopka in samo, če je zahteva upravičencem pravnomočno zavrnjena ali zavržena.

ZLPP v prvem odstavku 13. člena določa, da … mora podjetje stvari, ki so predmet začasne odredbe (izdane zaradi zahtevka za denacionalizacijo - gl. člene 9 - 12), popisati in izločiti iz lastninskega preoblikovanja ter jih uporabljati kot dober gospodar. Skladno z določbo prvega odstavka 51. člena ZZLPPO se šele s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji ta sredstva olastninijo – bodisi z vrnitvijo denacionalizacijskemu upravičencu bodisi s prenosom v last (tedaj) Slovenske razvojne družbe.

Ker je bilo z obema upravnima odločbama urejeno isto pravno vprašanje (to je vprašanje vračila oz. lastništva nepremičnin), je po ZUP podan razlog za odpravo kasneje izdane odločbe po nadzorstveni pravici.

Zmotno je tudi stališče, ki ga pritožba ves čas ponavlja, da gre namreč zaradi spremembe namembnosti iz konjskega hleva v stanovanje sedaj za novo stvar. Nesporno je, da je bila zgradba po nacionalizaciji obnovljena, spremenjena je bila njena namembnost, vendar pa zaradi obnovitvenih in adaptacijskih del ne gre za novo stvar, saj se obnavlja in adaptira lahko le obstoječa stvar. S tem se lahko seveda bistveno poveča njena vrednost, ne nastane pa z adaptacijo nova stvar.

Zavezanec za vračilo premoženja je pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki so predmet vračanja. Tudi, če je taka pravna oseba ob lastninjenju po ZLPP sredstva, ki so predmet denacionalizacije, izločila iz svojih sredstev in otvoritvene bilance, je v smislu ZDen še zavezanka, saj je v skladu z ZLPP ta sredstva lahko še naprej uporabljala kot dober gospodar.

Sporazum o izločitvi sredstev predstavlja sporazum o zavarovanju denacionalizacijskih zahtevkov za vračanje premoženja v procesu lastninskega preoblikovanja podjetij in ima enake učinke kot pravnomočna začasna odredba po 10. in 11. členu oz. 15. členu ZLPP. Ker pa ZLPP ob času odločanja upravnega organa ni več veljal, bi ta lahko svojo odločitev oprl le na ZZLPPO.

ZDen ni bil kršen, če je bil pritožnik najprej udeležen v postopku kot zainteresirana stranka, potem pa kot zavezanec.

Ker tožnica zoper podjetje ni vložila predloga za izdajo začasne odredbe, je s tem izgubila pravico do vračila podržavljenega premoženja v naravi in procesno pravico biti stranka v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja. Zato ni podan razlog za obnovo postopka po 9. točki 249. člena ZUP/86. Obstoja razloga po 1. točki 249. člena ZUP/86 pa ne bi bilo treba ugotavljati po vsebini, ker je predlog vložila neupravičena oseba, torej tožnica, ki ni stranka v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja in to tudi ne more biti.

Denacionalizacijski upravičenec, ki ni vložil predloga za izdajo začasne odredbe po 12. členu ZLPP je s tem izgubil pravico do vračila podržavljenega premoženja v naravi oz. v deležu na podjetju in tudi pravico biti stranka v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja. Enako velja tudi za primere, če je bil predlog za izdajo začasne odredbe pravočasno vložen, vendar z njim podjetje oz. agencija nista bila seznanjena.

Tožnik ni stranka v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja, ker ni pravočasno vložil predloga za zavarovanje denacionalizacijskega zahtevka po 9. do 16. členu ZLPP oz. je bil tak predlog pravnomočno zavržen oz. zavrnjen. Na to ne vpliva niti sklep o dovolitvi obnove postopka zavrženja predloga za izdajo začasne odredbe po 12. členu ZLPP, saj ta ni postal pravnomočen. Sklep o dovolitvi obnove postopka zadrži izvršitev akta, zoper katerega je obnova dovoljena, le ko je pravnomočen, in samo tedaj, če gre za obnovo postopka akta, ki se ga izvršuje.

Čeprav je tožnica skupaj z denacionalizacijsko zahtevo vložila predlog za izdajo začasne odredbe po 68. členu ZDen, bi morala v skladu z 41. členom ZDen in 9. - 15. členom ZLPP vložiti tudi predlog za izdajo začasne odredbe po ZLPP, če je hotela zavarovati svoj denacionalizacijski zahtevek do zavezanega podjetja, saj o začasni odredbi po 68. členu ZDen do uveljavitve ZLPP ni bilo pravnomočno odločeno. Ker tega ni storila, ji podržavljeno premoženje ne more biti vrnjeno v naravi.

V postopku odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe je moralo sodišče prve stopnje kot predhodno vprašanje s stopnjo verjetnosti ugotoviti, ali za parceli št. x in y obstoji dolžnost vrnitve po ZDen. Kot verjetno je ugotovilo, da je prva toženka v času uveljavitve ZDen in lastninskega preoblikovanja imela nepremičnine, katerih vrnitev zahteva tožeča stranka, v svojih osnovnih sredstvih, zaradi česar izostanek predlaganja začasne odredbe v skladu z določili II. poglavja ZLPP, pomeni, da denacionalizacijski upravičenec nima več pravice zahtevati vrnitve v naravi.

Tožnik niti v tožbi niti v pritožbi ni predložil dokaza, s katerim bi utemeljil svojo trditev, da je pravočasno vložil zahtevo za izdajo začasne odredbe po določbah ZLPP, zato je bila njegova tožba utemeljeno zavrnjena.

Ko gre za lastninjenje po ZUJIPK določbe iz 2. poglavja ZLPP niso niti mogle nadomestiti določb ZDen, ki urejajo zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov. Če ZUJIPK določa uporabo določb ZLPP, predpisuje pač uporabo tistih določb, ki jih je glede na potek časa še mogoče uporabiti.

Z začasno odredbo so se zavarovale pravice denacionalizacijskih upravičencev še pred dokončanjem postopka za denacionalizacijo. Taka pravica pa je vključevala tudi pravico denacionalizacijskih upravičencev do izločitve premoženja iz stečajne mase (131. člen ZPPSL) v primerih, kadar je bila začasna odredba izdana pred uvedbo stečajnega postopka.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagano začasno odredbo potem, ko je ugotovilo, da denacionalizacijski upravičenci niso pedlagali začasne odredbe v skladu z določili II. poglavja ZLPP, ki ureja zavarovanje pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev, kar je pogoj za uveljavljanje denacionalizacijskih zahtevkov v skladu z določbami 34. do 39. čl. ZDen. Prva toženka, ki se je lastninila po ZLPP, je tako v preoblikovanje vključila tudi stvari ali lastninske deleže, na katere se je nanašal denacionalizacijski zahtevek. Ker tako ni dolžnosti vrnitve v naravi, tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe po 88. čl. ZDen ni verjetno utemeljen in zato tudi ni verjetno izkazana terjatev do druge toženke na izstavitev listine, na podlagi katere bo mogoče v zemljiški knjigi vpisati lastninsko pravico na ime prve toženke. Takšna razlaga je sicer pravilna vendar le pod pogojem, da je prva toženka v času uveljavitve ZDen oziroma v času lastninskega preoblikovanja v svojih sredstvih imela nepremičnine oziroma premoženje, katerih vrnitev zahteva tožeča stranka v denacionalizacijskem postopku.

Sporne nepremičnine, glede katerih po določbah Zakona o denacionalizaciji (ZDen)obstaja dolžnost vrnitve, so po določbi 1. odstavka 88. člena ZDen izven pravnega prometa. Z njimi namreč po citirani določbi ni dopustno nobeno razpolaganje; poleg tega pa je na podlagi določb Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) o zavarovanju pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev, dolžniku z njimi prepovedano razpolagati (12. in 13. člen ZLPP). Zaradi tega gre, kot je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, za neprimerno sredstvo zavarovanja upnikove denarne terjatve, ker niso podani elementi za predlagano vrsto začasne odredbe, določeni v 2. točki 1. odstavka 271. člena ZIZ.

Če je bilo že pravnomočno odločeno s sklepom o zahtevi za izdajo začasne odredbe po 10. do 12. členu ZLPP in je bila le-ta izdana zavezancu, s prepovedjo vsakršnega razpolaganja s poslovnim prostorom in izločitvijo iz lastninskega preoblikovanja, ni mogoče kasneje na podlagi 68. člena ZDen, ali morda 292. člena ZUP, v isti denacionalizacijski zadevi vlagati nove zahteve za začasne odredbe za isti poslovni prostor.

Stečajni postopek s svojimi dokončnimi učinki ne sme preprečiti začetega denacionalizacijskega postopka, v katerem ima upravičenec svoj zahtevek zavarovan z začasno odredbo. Namen denacionalizacije je v osnovi vrnitev podržavljenega premoženja. Kot instrumenti za realizacijo tega namena so uzakonjene tudi začasna prepoved razpolaganja po 68. členu ZDen in začasne odredbe po II. poglavju ZLPP.

Po uveljavitvi ZLPP določba 68. člena ZDen ne more več biti pravna podlaga za zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij. Ker v tožbi tožniki niso izpodbijali navedb tožene stranke, da so vložili predlog za izdajo začasne odredbe po preteku roka iz 11. člena ZLPP proti podjetju, ki se lastnini, je upravno sodišče utemeljeno zavrnilo tožbo. Tudi če iz sredstev podjetja niso bila izločena kmetijska zemljišča, ki po 1. odstavku 5. člena ZLPP postanejo last RS, sodišče prve stopnje takega ugovora ni moglo upoštevati, ker ne more vplivati na odločitev v tem upravnem sporu.