14. člen ZLPP

Iz prvega odstavka 5. člena ZLPP izhaja, da pred ugotovitvijo družbenega kapitala podjetje izloči iz sredstev podjetja kmetijska zemljišča in gozdove, ki postanejo z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije oziroma občin in se v skladu s posebnim zakonom prenesejo v upravljanje SKZG oziroma občin /.../. Po tretjem odstavku 14. člena ZSKZ pa se za kmetijska zemljišča, kmetije in gozdove (med drugim) po 5. členu ZLPP štejejo tudi nezazidana stavbna zemljišča, ki 11. 3. 1993 niso bila določena kot nezazidana stavbna zemljišča v prostorskem izvedbenem aktu po 21. členu ZUN. V obravnavani zadevi ni sporno, da predmetne nepremičnine predstavljajo po namenski rabi nezazidana stavbna zemljišča. Navedeno dovoljuje zaključek, da predmetne nepremičnine niso prešle ex lege v last Republike Slovenije oziroma občine in se torej niso lastninile po 14. členu ZSKZ.

Namen začasnih odredb je bil omogočiti sočasen potek postopkov lastninjenja podjetij in denacionalizacije. Začasne odredbe so imele smisel le v primeru, ko je bil postopek denacionalizacije med lastninskim preoblikovanjem podjetja še v teku. V primeru, ko se je denacionalizacijski postopek med lastninskim preoblikovanjem podjetja že končal, se je lahko prenos delnic opravil še na podlagi odločbe organa, ki je odločal o denacionalizacijskem zahtevku. Denacionalizacijski upravičenec lahko v postopku lastninskega preoblikovanja pridobi največ toliko delnic, kolikor bi jih moralo biti za zavarovanje njegovega zahtevka prenešenih na Sklad, pri čemer lahko od Sklada terja le toliko delnic, kolikor jih je bilo na Sklad za zavarovanje njegovega zahtevka tudi dejansko prenešenih.

Zmotno je tudi stališče, ki ga pritožba ves čas ponavlja, da gre namreč zaradi spremembe namembnosti iz konjskega hleva v stanovanje sedaj za novo stvar. Nesporno je, da je bila zgradba po nacionalizaciji obnovljena, spremenjena je bila njena namembnost, vendar pa zaradi obnovitvenih in adaptacijskih del ne gre za novo stvar, saj se obnavlja in adaptira lahko le obstoječa stvar. S tem se lahko seveda bistveno poveča njena vrednost, ne nastane pa z adaptacijo nova stvar.

Sporazum o izločitvi sredstev predstavlja sporazum o zavarovanju denacionalizacijskih zahtevkov za vračanje premoženja v procesu lastninskega preoblikovanja podjetij in ima enake učinke kot pravnomočna začasna odredba po 10. in 11. členu oz. 15. členu ZLPP. Ker pa ZLPP ob času odločanja upravnega organa ni več veljal, bi ta lahko svojo odločitev oprl le na ZZLPPO.

Ker tožnica zoper podjetje ni vložila predloga za izdajo začasne odredbe, je s tem izgubila pravico do vračila podržavljenega premoženja v naravi in procesno pravico biti stranka v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja. Zato ni podan razlog za obnovo postopka po 9. točki 249. člena ZUP/86. Obstoja razloga po 1. točki 249. člena ZUP/86 pa ne bi bilo treba ugotavljati po vsebini, ker je predlog vložila neupravičena oseba, torej tožnica, ki ni stranka v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja in to tudi ne more biti.

Denacionalizacijski upravičenec, ki ni vložil predloga za izdajo začasne odredbe po 12. členu ZLPP je s tem izgubil pravico do vračila podržavljenega premoženja v naravi oz. v deležu na podjetju in tudi pravico biti stranka v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja. Enako velja tudi za primere, če je bil predlog za izdajo začasne odredbe pravočasno vložen, vendar z njim podjetje oz. agencija nista bila seznanjena.

Tožnik ni stranka v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja, ker ni pravočasno vložil predloga za zavarovanje denacionalizacijskega zahtevka po 9. do 16. členu ZLPP oz. je bil tak predlog pravnomočno zavržen oz. zavrnjen. Na to ne vpliva niti sklep o dovolitvi obnove postopka zavrženja predloga za izdajo začasne odredbe po 12. členu ZLPP, saj ta ni postal pravnomočen. Sklep o dovolitvi obnove postopka zadrži izvršitev akta, zoper katerega je obnova dovoljena, le ko je pravnomočen, in samo tedaj, če gre za obnovo postopka akta, ki se ga izvršuje.

Čeprav je tožnica skupaj z denacionalizacijsko zahtevo vložila predlog za izdajo začasne odredbe po 68. členu ZDen, bi morala v skladu z 41. členom ZDen in 9. - 15. členom ZLPP vložiti tudi predlog za izdajo začasne odredbe po ZLPP, če je hotela zavarovati svoj denacionalizacijski zahtevek do zavezanega podjetja, saj o začasni odredbi po 68. členu ZDen do uveljavitve ZLPP ni bilo pravnomočno odločeno. Ker tega ni storila, ji podržavljeno premoženje ne more biti vrnjeno v naravi.

V postopku odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe je moralo sodišče prve stopnje kot predhodno vprašanje s stopnjo verjetnosti ugotoviti, ali za parceli št. x in y obstoji dolžnost vrnitve po ZDen. Kot verjetno je ugotovilo, da je prva toženka v času uveljavitve ZDen in lastninskega preoblikovanja imela nepremičnine, katerih vrnitev zahteva tožeča stranka, v svojih osnovnih sredstvih, zaradi česar izostanek predlaganja začasne odredbe v skladu z določili II. poglavja ZLPP, pomeni, da denacionalizacijski upravičenec nima več pravice zahtevati vrnitve v naravi.

Tožnik niti v tožbi niti v pritožbi ni predložil dokaza, s katerim bi utemeljil svojo trditev, da je pravočasno vložil zahtevo za izdajo začasne odredbe po določbah ZLPP, zato je bila njegova tožba utemeljeno zavrnjena.

Lastninski delež denacionalizacijskega upravičenca se določi od vrednosti celotnega družbenega kapitala (osnovnega kapitala in rezerv).

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagano začasno odredbo potem, ko je ugotovilo, da denacionalizacijski upravičenci niso pedlagali začasne odredbe v skladu z določili II. poglavja ZLPP, ki ureja zavarovanje pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev, kar je pogoj za uveljavljanje denacionalizacijskih zahtevkov v skladu z določbami 34. do 39. čl. ZDen. Prva toženka, ki se je lastninila po ZLPP, je tako v preoblikovanje vključila tudi stvari ali lastninske deleže, na katere se je nanašal denacionalizacijski zahtevek. Ker tako ni dolžnosti vrnitve v naravi, tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe po 88. čl. ZDen ni verjetno utemeljen in zato tudi ni verjetno izkazana terjatev do druge toženke na izstavitev listine, na podlagi katere bo mogoče v zemljiški knjigi vpisati lastninsko pravico na ime prve toženke. Takšna razlaga je sicer pravilna vendar le pod pogojem, da je prva toženka v času uveljavitve ZDen oziroma v času lastninskega preoblikovanja v svojih sredstvih imela nepremičnine oziroma premoženje, katerih vrnitev zahteva tožeča stranka v denacionalizacijskem postopku.

Če je bilo že pravnomočno odločeno s sklepom o zahtevi za izdajo začasne odredbe po 10. do 12. členu ZLPP in je bila le-ta izdana zavezancu, s prepovedjo vsakršnega razpolaganja s poslovnim prostorom in izločitvijo iz lastninskega preoblikovanja, ni mogoče kasneje na podlagi 68. člena ZDen, ali morda 292. člena ZUP, v isti denacionalizacijski zadevi vlagati nove zahteve za začasne odredbe za isti poslovni prostor.

Po uveljavitvi ZLPP določba 68. člena ZDen ne more več biti pravna podlaga za zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij. Ker v tožbi tožniki niso izpodbijali navedb tožene stranke, da so vložili predlog za izdajo začasne odredbe po preteku roka iz 11. člena ZLPP proti podjetju, ki se lastnini, je upravno sodišče utemeljeno zavrnilo tožbo. Tudi če iz sredstev podjetja niso bila izločena kmetijska zemljišča, ki po 1. odstavku 5. člena ZLPP postanejo last RS, sodišče prve stopnje takega ugovora ni moglo upoštevati, ker ne more vplivati na odločitev v tem upravnem sporu.

Po uveljavitvi ZLPP določba 68. člena ZDen (začasna odredba) ne more biti več pravni temelj za zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov.

Ker je pritožnik kot denacionalizacijski upravičenec na nepremičninah ki so bile predmet lastninskega preoblikovanja subjekta vpisa zatrjeval, da je z izpodbijanim sklepom prizadeta njegova pravica je podan pravni interes za vložitev pritožbe po 1. odst. 36. čl. Zakona sodnem registru (dalje ZSReg). Ker rok za pritožbo teče od dneva ko j bil izpisek vpisa objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije, je bila pritožba vložena pravočasno v smislu 3. odst. 36. čl. ZSReg. Če rok za pritožbo sploh še ni začel teči, pritožba, ki je bila vložena pred objavo v Uradnem listu Republike Slovenije, ni mogla biti prepozno vložena. Po 1. odst. 15. čl. ZLPP se podjetje ne more lastninsko preoblikovati po ZLPP do pravnomočnosti odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe po 10. čl. ZLPP. Ker pa je bil predlog za izdajo začasne odredbe pravnomočno zavrnjen to pomeni, da se je subjekt vpisa lahko lastninsko preoblikoval, (argumentum a contrario 15. čl. ZLPP). Le v primeru, če bi imeli denacionalizacijski upravičenci pravnomočno odločitev o predlagani začasni odredbi sebi v korist bi lahko preprečili lastninsko preoblikovanje na stvareh ali lastninskem deležu, na katerega bi se nanašal predlog

Tožena stranka, ki je zavrnila pritožbo z obrazložitvijo, da je dejanska in pravna podlaga za izdajo začasne odredbe po vsebini in obsegu izkazana, pri tem pa poudarila, da podržavljenega podjetja ni mogoče vrniti v naravi, je s tem že odločila o sami stvari in ne o predlogu za izdajo začasne odredbe. Z ugotovitvijo, da je dejanska in pravna podlaga za izdajo začasne odredbe po vsebini in obsegu izkazana ter zavrnitvijo le-te, pa je izpodbijana odločba tudi sama s seboj v nasprotju.

ZDen določa, da smejo upravičenci zahtevati vrnitev premoženja od zavezanca. Ker je bila v uradnih evidencah prvotožena stranka imetnica pravice uporabe, bi morala upravičenca uporabiti vsa pravna sredstva, ki so predvidena v ZDen in v drugih zakonih. Zato bi morala zavarovati svoje pravice in po določilu ZLPP zahtevati zavarovanje za parcelo št. 903/1 k.o... Ker tega nista storila, jima pojasnjevanje v pravdnem postopku o tem, kako bi moral po njunem teči upravni postopek in postopek lastninskega preoblikovanja, ne pomaga in ne more privesti do rezultata, ki ga želita.

V postopku izdaje začasne odredbe po 12. členu ZLPP mora upravni organ presoditi, ali je predlog za izdajo začasne odredbe po vsebini in obsegu izkazan, kar pomeni, da če so bile nepremičnine podržavljene kot sestavni del podjetij in so v sredstvih zavezanca, je dolžan zavarovati tudi te nepremičnine. Okoliščina, da so te spadale v zasebno premoženje upravičenca, je v tem postopku nepomembna.

Z začasno odredbo po ZLPP lahko denacionalizacijski upravičenec uveljavlja le zavarovanje nepremičnine ali lastninskega deleža, ki ga je uveljavljal do 7.6.1993 oz. v obsegu uveljavljen do navedenega datuma.