18. člen ZLPP

Bistveni razlog, da Sklad RS za razvoj, d.d. (v nadaljevanju Sklad) s tožniki ni sklenil pogodb oziroma da niso bili udeleženi pri privatizaciji delodajalca so torej okoliščine, da njihova potrdila o premalo izplačanih neto osnovnih plačah niso bila razknjižena pri ARSPPNI in da potrdilo o razknjižbi ni bilo izročeno Skladu oziroma da v primeru, če je bil organ upravljanja pasiven, v nadaljnjem roku 60 dni svojih pravic niso sami uveljavljali neposredno pri Skladu, ki bi moral v nadaljevanju z njimi skleniti pogodbe o prodaji delnic. Dolžnost poskrbeti za razknjižbo potrdil ni bila na Skladu. V petem odstavku 15. člena ZPPOLS je jasno določeno, kakšen je postopek v primeru, če je organ upravljanja podjetja pasiven: upravičenci - tožniki bi morali v nadaljnjih 60 dneh svoje pravice uveljavljati sami neposredno pri Skladu preko skupnega zastopnika, pooblaščenega za sklenitev in izvedbo pogodbe o odkupu delnic. Ni obveze za opozarjanje na okoliščine, ki jih določa že sam zakon in katerih relevantnost izhaja že iz samega zakona. Če so tožniki sami opustili uveljavljanje pravice, ki je bila za varstvo njihovih pravnih interesov določena v zakonu, ne morejo odgovornosti za moreb

Oba obravnavana zneska izplačil se vštejeta v pokojninsko osnovo in posledično ni nobene podlage za izbris podatkov iz matične evidence. Oba obravnavana zneska sta bila izplačana kot del plač, plačani pa so bili tudi prispevki. Pomeni, da je z izpodbijanim posamičnim upravnim aktom nezakonito izrečeno, da se obravnavani podatki brišejo iz matične evidence zavarovancev, zato je z izpodbijanim ugoditvenim delom sodbe utemeljeno odpravljen.

Ustavno sodišče RS je v odločbi št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 poudarilo tudi, da narava in namen pravice do pokojnine ter način njenega uživanja terjajo, da se z veljavnostjo za naprej priznajo pravni učinki odločbe Ustavnega sodišča RS, s katero je bila ugotovljena protiustavnost 4. alineje 46. člena ZPIZ/92, pri vseh zavarovancih, na položaj katerih je vplivala. Odločitev je bila nujna za polno uresničitev odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-392/98 in za zagotovitev enakega obravnavanja s protiustavno ureditvijo prizadetih zavarovancev, ko gre za uresničevanje njihove pravice iz 1. odstavka 50. člena Ustave RS, torej pravice do socialne varnosti. Za izvedbo 3. točke izreka ustavne odločbe št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 je torej po stališču pritožbenega sodišča potrebno upoštevati lastninsko preoblikovanje z notranjim odkupom delnic, ne glede na način vplačila delnic, če so bile vplačane z delom plač. Torej tudi z obveznicami, prejetimi kot del plač, zamenjanimi za delnice. Pritrditi je namreč potrebno pritožnici, da bi drugačno stališče glede izvedbe 3. točke izreka ustavne odločbe, torej da se upošteva le lastninsko preoblikovanje z notranjim odkupom delnic na podlagi v

Obveznost Skalda Republike Slovenije za razvoj skleniti pogodbe o prodaji delnic tožnikoma je nastala (že) z izpolnitvijo pogojev iz drugega odstavka 10. člena ZPPOLS; od takrat dalje sta (bila) namreč interna razdelitev in notranji odkup po zakonu obvezna načina privatizacije. Upravičenci - tožniki so imeli v skladu z ZPPOLS za izvedbo izpolnitve te kontrahirne dolžnosti Sklada sodelovalno dolžnost, ki je niso izpolnili, ta opustitev pa je Skladu onemogočala izvršitev kontrahirne dolžnosti po ZPPOLS. Tožniki uveljavljanega povračila škode nisi utemeljevali zgolj s Skladovo kršitvijo kontrahirne dolžnosti, temveč tudi z njegovo spremembo svoje prvotne odločitve o privatizaciji Č., za kar naj ne bi imel podlage v zakonu. Sodišči prve in druge stopnje se z dokazovanjem oziroma ugotavljanjem resničnosti trditev pravdnih strank o dejstvih, relevantnih z vidika te pravne podlage, do sedaj nista ukvarjali, saj sta tožbenim zahtevkom ugodili na drugi - Skladovi protipravni kršitvi kontrahirne dolžnosti.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo glede presoje protipravnosti ravnanja toženkinega pravdnega prednika glede izvedbe lastninjenja Č.

Zmotno je tudi stališče, ki ga pritožba ves čas ponavlja, da gre namreč zaradi spremembe namembnosti iz konjskega hleva v stanovanje sedaj za novo stvar. Nesporno je, da je bila zgradba po nacionalizaciji obnovljena, spremenjena je bila njena namembnost, vendar pa zaradi obnovitvenih in adaptacijskih del ne gre za novo stvar, saj se obnavlja in adaptira lahko le obstoječa stvar. S tem se lahko seveda bistveno poveča njena vrednost, ne nastane pa z adaptacijo nova stvar.

S tem, ko so se delavci tožene stranke izrekli za uporabo z ZLPP urejene možnosti plačila delnic iz obračunanega, a neizplačanega dela osebnega dohodka iz naslova dobička, so uresničevali pravico razpolaganja s svojim osebnim dohodkom.

Sklep o privatizaciji, ki ga je sprejel upravni odbor sklada po 7. členu ZPPOLS, ni bil upravna odločba, temveč izraz (izjava) volje organa upravljanja lastnika pravne osebe, ki se privatizira, kako izvesti privatizacijo. Tožniki bi v primeru, če sklep upravnega odbora sklada ne bi upošteval zakona, v zakonu predviden obvezen način privatizacije izsilili s civilno tožbo (prvi odstavek 27. člena ZOR). Notranji odkup je obvezen način privatizacije le v primeru, če upravičenci iz 12. in 16. člena ZPPOLS v roku sprejmejo ponudbo sklada. Pogoj je, da sklad v sklepu o privatizaciji določi (ponudi) notranji odkup kot način privatizacije.

Do nastanka članskih pravic iz delnice pride že z samim vpisom delniške družbe v sodni register, zato ima delnica kot vrednostni papir le deklaratorni učinek. To pa pomeni, da članske pravice obstojijo ne glede na dejstvo, da delnica sploh ni izdana, ali da ni izdana v predpisani obliki.

S sklepom o privatizaciji način privatizacije pravne osebe na način notranjega odkupa ni bil določen, zato upravičenci iz 12. člena ZPPOLS ne morejo v pravdi zahtevati od Slovenske razvojne družbe d.d..Sklenitve pogodbe o odkupu poslovnih deležev pravne osebe v okviru privatizacije na način notranjega odkupa.

Določbe ZPre se uporabljajo tudi za vse delnice posameznega izdajatelja, izdane na podlagi ZLPP, če je izdajatelj kot enega od načinov izvedbe lastninskega preoblikovanja izvedel javno prodajo delnic (ali pridobil dovoljenje za nadaljnjo javno prodajo), čeprav velja sicer za del delnic še prepoved prenosa po določbah ZLPP. Predmet odkupa po določbah ZPre so lahko tudi delnice, s katerimi se ne trguje na organiziranem trgu vrednostnih papirjev, ampak tudi delnice, s katerimi se na njem ne trguje. Kot odmeno za delnice, odkupljene na podlagi javne ponudbe za njihov odkup, ponudi lahko ponudnik tudi nadomestne vrednostne papirje in sicer že izdane delnice ali obveznice katerega koli izdajatelja, če so že uvrščene v borzno kotacijo ali pa delnice oziroma obveznice, ki jih bo v bodoče sam izdal.

Iz revizijskega poročila z dne 12. 10. 1995 izhaja, da naj bi pri navedenem oškodovanju šlo za oškodovanje družbenega premoženja po 10. točki 48.a člena ZLPP, torej za primer "zmanjšanja družbenega kapitala z lastninskim preoblikovanjem". Vendar pa v zvezi s pogodbo (z dne 1. 10. 1991) o delnem prenosu funkcij vodenja podjetja (na holding) v revizijskem poročilu manjka ugotovitev, da je bilo plačilo spornih računov izvršeno v okviru lastninskega preoblikovanja oz. vsaj v okviru posameznih dejanj, ki bi jih bilo mogoče opredeliti pod pojem lastninskega preoblikovanja (primerjajte 18. člen ZLPP), in da je zaradi njih prišlo do oškodovanja družbene lastnine. Le če iz revizijskega poročila izhaja, da je prišlo do oškodovanja družbene lastnine na kakšnega od načinov, navedenih v 48.a členu ZLPP (npr. na način iz 10. točke 48.a člena ZLPP), je revizijski organ pooblaščen, da sam postopa po prvem in drugem odstavku 48.b člena ZLPP in da, če je potrebno, izda tudi odločbo, s katero naloži podjetju izvršitev ukrepov, ki jih določa 48.c člen ZLPP (npr. ukrep, ki ga določa 10. točka 48.c člena ZLPP). Sicer pa (če do oškodovanja ni prišlo na kakšnega od načinov iz 48.a člena ZLPP, amp

Pravilno ugotavlja pritožbeno sodišče, da tožnik uveljavlja pridobitev deleža na podlagi ZLPP, saj ni videti kakšne druge zakonske podlage za takšen zahtevek. Pravkar omenjeni zakon pa ne nudi podlage za to, da bi mogel nekdanji delavec (četudi vodilni) podjetja z družbenim kapitalom kako drugače pridobiti delež na kapitalu preoblikovanega podjetja kot na ustrezen način možnega samega preoblikovanja podjetij (18. člen ZLPP). To pa je mogoče le s pridobitvijo delnic, ne pa tako, da bi moralo podjetje nekdanjemu delavcu kaj izplačati. Tožnik v svojih trditvah ne navaja niti, da se je toženka odločila za preoblikovanje z interno razdelitvijo delnic (druga alinea 18. člena in prvi odstavek 23. člena ZLPP), niti ne, da je toženki predložil lastniške certifikate (31. člen ZLPP), da bi z njimi pridobil delnice (peti in šesti odstavek 23. člena ZLPP). Skratka, ne izkazuje, da bi karkoli ukrenil za pridobitev tistega, za kar meni, da bi mu šlo, in kar bi bilo utemeljeno po zakonu, ter po drugi strani, da je ob tem tožena stranka ravnala nepravilno.

Ni se sicer mogoče strinjati s stališčem prve stopnje, da je "izbira najugodnejšega ponudnika dejansko prepuščena diskrecijski presoji komisije". Javnega razpisa za prodajo zakonodaja ne ureja, zaradi česar je potrebno uporabiti z analogijo ustrezne določbe zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Tako je za razpis potrebno uporabiti zakonske določbe o razpisu nagrade (232. člen ZOR), po katerih ima vsak udeleženec razpisa pravico zahtevati razveljavitev odločitve o podelitvi nagrade (drugi odstavek tega člena). Če namreč razpis ne pomeni le zbiranja ponudb, marveč je razpisano, da bo izbran najboljši ponudnik, razpisovalca veže takšna obljuba kot enostranska izjava volje. Kakor mora, ko se spet zatečemo k analogiji, izigrani predkupni upravičenec, zahtevati, da se prenos lastnine razveljavi in stvar odstopi njemu (prvi odstavek 532. člena ZOR), mora tudi v primeru javnega razpisa za izbiro najugodnejšega ponudnika, ki mu je bila stvar že odstopljena, prizadeti, ki meni, da je bil sam najboljši ponudnik, zahtevati poleg razveljavitve izbire tudi razveljavitev pogodbe o prenosu lastnine, ki je bila predmet razpisa, in sklenitev pogodbe z njim, če naj bo njegov zahtevek

Tožena stranka je pri tožeči stranki opravila postopek revizije po ZLPP in v revizijskem poročilu z dne 1. 6. 1995 med drugim ugotovila, da tožeča stranka od 1. 1. 1991 dalje plačuje premije življenjskega zavarovanja z dodatnim nezgodnim zavarovanjem za svoje managerje, s čimer so obremenjeni njeni nematerialni stroški. Upravičenci za vračilo zavarovalnih premij (zavarovalne vsote za doživetje) pa so njeni delavci managerji. Tožena stranka je zaključila, da je s plačilom premij za managersko zavarovanje prišlo do oškodovanja družbene lastnine po 10. točki 48.a člena ZLPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka utemeljeno zatrjuje, da v spornem primeru ni podan nobeden od dejanskih stanov iz 48.a člena ZLPP. Tožena stranka temelji svojo odločitev na 10. točki 48.a člena ZLPP. Ta vsebuje štiri dejanske stanove, ki bi upravičevali toženo stranko, da ravna po prvem in drugem odstavku 48.b člena ZLPP, če bi njihov obstoj ugotovila pri pregledu iz prvega odstavka 48. člena ZLPP. Tožena stranka pa pri pregledu ni ugotovila nobenega od njih, ugotovila tudi ni tistega, ki ga ZLPP opredeli kot "drugi primeri zmanjšanja družbenega kapitala z lastninskim preoblikovanjem". Na

Določbe ZTVP se ne uporabljajo za prodajo delnic, izdanih oziroma pridobljenih po ZLPP, razen če predpisi, ki urejajo lastninsko preoblikovanje podjetij ne določajo drugače. Taks ni mogoče zahtevati od vrednosti, ki je zahtevek za izdajo dovoljenja ne vsebuje.