19. člen ZLPP

Zmotno je tudi stališče, ki ga pritožba ves čas ponavlja, da gre namreč zaradi spremembe namembnosti iz konjskega hleva v stanovanje sedaj za novo stvar. Nesporno je, da je bila zgradba po nacionalizaciji obnovljena, spremenjena je bila njena namembnost, vendar pa zaradi obnovitvenih in adaptacijskih del ne gre za novo stvar, saj se obnavlja in adaptira lahko le obstoječa stvar. S tem se lahko seveda bistveno poveča njena vrednost, ne nastane pa z adaptacijo nova stvar.

Agencija za prestrukturiranje in privatizacijo v postopku potrjevanja programa lastninskega preoblikovanja podjetja nima pooblastila presojati, ali je program sprejel v ustrezni sestavi, ali je bila skupščina sklicana v skladu z veljavnimi predpisi in ali je imel tožnik možnost sodelovati na skupščini. Revizijski postopek je samostojen postopek, zato je treba vse ugovore, ki se nanašajo na revizijski postopek, v tem postopku zavrniti.

Program o preoblikovanju podjetja nima značaja odločbe, zoper katero bi bilo v smislu določb ZUP/86 stranki omogočeno varstvo njenih pravic in pravnih koristi. Čeprav ZLPP v 19. členu določa, da mora organ upravljanja podjetja pisno seznaniti upravičence s programom preoblikovanja, to ne pomeni, da lahko vročitev programa nadomesti vročitev odločbe Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo.

Odločitev po 2. odstavku 19. člena ZLPP predstavlja odločitev o prvem soglasju k lastninskemu preoblikovanju, ki ni podlaga za vpis v sodni register po določbah ZLPP niti po določbah ZZLPPO. Zato je bila zahteva za zadržanje izvršitve odločitve o prvem soglasju s prepovedjo vpisa v sodni register utemeljeno zavrnjena.

Tožnik v postopku izdaje soglasja za vpis olastninjenega podjetja v sodni register (drugo soglasje) ne more uspešno uveljaviti ugovorov, ki se nanašajo na program lastninskega preoblikovanja podjetja in vrednost ugotovljenega družbenega kapitala (prvo soglasje), ker gre za dve samostojni zadevi.

ZLPP v nobeni določbi ne določa, da bi morala Agencija RS za prestrukturiranje in privatizacijo ob odobritvi programa lastninskega preoblikovanja, ali ob odobritvi vpisa podjetja v sodni register, preverjati tudi ustreznost in pravilnost sestave organov, ki so o tem odločali, njihovo sklepčnost ali podobne okoliščine oz. dejstva. Ker to ni predmet upravnega postopka odobritve programa lastninskega preoblikovanja oz. odobritve vpisa v sodni register, tudi sodno varstvo o tem ne more biti zagotovljeno v okviru upravnega spora.

Denacionalizacijski upravičenec, ki ni vložil predloga za izdajo začasne odredbe po 12. členu ZLPP je s tem izgubil pravico do vračila podržavljenega premoženja v naravi oz. v deležu na podjetju in tudi pravico biti stranka v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja. Enako velja tudi za primere, če je bil predlog za izdajo začasne odredbe pravočasno vložen, vendar z njim podjetje oz. agencija nista bila seznanjena.

Tožencu s tem, ko ni sodeloval v postopku sprejemanja programa lastninskega preoblikovanja podjetja, ki ga je v skladu z 19. členom ZLPP sprejel organ upravljanja podjetja, niso bile kršene pravice, ki jih ima kot stranka v postopku odobritve programa, ki ga vodi Agencija. S tem, ko mu je bila vročena odločba Agencije, izdana v skrajšanem postopku, ki se začne na zahtevo in na podlagi dokazil podjetja, mu je bila dana možnost, da v tem postopku zavaruje svoje pravice in pravne koristi. Zato ni podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 3. točki 3. odstavka 25. člena ZUS.

Tožnik ni stranka v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja, ker ni pravočasno vložil predloga za zavarovanje denacionalizacijskega zahtevka po 9. do 16. členu ZLPP oz. je bil tak predlog pravnomočno zavržen oz. zavrnjen. Na to ne vpliva niti sklep o dovolitvi obnove postopka zavrženja predloga za izdajo začasne odredbe po 12. členu ZLPP, saj ta ni postal pravnomočen. Sklep o dovolitvi obnove postopka zadrži izvršitev akta, zoper katerega je obnova dovoljena, le ko je pravnomočen, in samo tedaj, če gre za obnovo postopka akta, ki se ga izvršuje.

Sklep o privatizaciji, ki ga je sprejel upravni odbor sklada po 7. členu ZPPOLS, ni bil upravna odločba, temveč izraz (izjava) volje organa upravljanja lastnika pravne osebe, ki se privatizira, kako izvesti privatizacijo. Tožniki bi v primeru, če sklep upravnega odbora sklada ne bi upošteval zakona, v zakonu predviden obvezen način privatizacije izsilili s civilno tožbo (prvi odstavek 27. člena ZOR). Notranji odkup je obvezen način privatizacije le v primeru, če upravičenci iz 12. in 16. člena ZPPOLS v roku sprejmejo ponudbo sklada. Pogoj je, da sklad v sklepu o privatizaciji določi (ponudi) notranji odkup kot način privatizacije.

S sklepom o privatizaciji način privatizacije pravne osebe na način notranjega odkupa ni bil določen, zato upravičenci iz 12. člena ZPPOLS ne morejo v pravdi zahtevati od Slovenske razvojne družbe d.d..Sklenitve pogodbe o odkupu poslovnih deležev pravne osebe v okviru privatizacije na način notranjega odkupa.

Revizijska odločba v podjetju, ki se je pred njeno izdajo lastninsko preoblikovalo z vpisom v sodni register po 2. odst. 20. člena ZPPSL, ni izvršljiva, zato je nična.

Če denacionalizacijski upravičenec ne predlaga izdaje začasne odredbe po ZLPP, se podjetje lahko lastninsko preoblikuje in eventuelni denacionalizacijski zahtevek ne predstavlja več ovire za lastninsko preoblikovanje podjetja. V postopku lastninskega preoblikovanja podjetja Agencija ni pooblaščena za kontrolo zakonitosti pridobitve družbenega premoženja, ki se lastnini.