243. člen ZPP

Če bi bilo dodatnih 10 dni dopusta namenjeno le psihiatrom, ki zdravijo duševne motnje, in ne zdravnikom, ki pri osebi z duševno motnjo zdravijo druge pridružene zdravstvene težave, potem bi to izrecno izhajalo iz 4. točke prvega odstavka 36. člena KPZZ. Da dodatni dopust po 4. točki prvega odstavka 36. člena KPZZ ni omejen na posamezno specializacijo oziroma le na psihiatre, izhaja tudi iz Razlage KPZZ, Ur. l. RS, št. 30/2024. Ker je odločilna psihična obremenitev zaradi dela z duševno motenimi osebami, z vidika psihične obremenitve zdravnika izvora duševne motnje ni mogoče šteti za odločilnega.

Če bi bilo dodatnih 10 dni dopusta namenjeno le psihiatrom, ki zdravijo duševne motnje, in ne zdravnikom, ki pri osebi z duševno motnjo zdravijo druge pridružene zdravstvene težave, potem bi to izrecno izhajalo iz 4. točke prvega odstavka 36. člena KPZZ. Da dodatni dopust po 4. točki prvega odstavka 36. člena KPZZ ni omejen na posamezno specializacijo oziroma le na psihiatre, izhaja tudi iz Razlage KPZZ, Ur. l. RS, št. 30/2024.

Kadar delavec dokaže, da je opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta, je upravičen do plačila razlike v plačilu za delo, saj mu mora delodajalec na podlagi 44. člena ZDR-1 zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo. To pomeni, da delavcu pripada razlika v osnovni plači med obema delovnima mestoma in posledično tudi razlika v pripadajočih dodatkih. V zvezi z dodatki je med strankama sporen dodatek za izravnavo. Če se delavcu prizna razlika v plači na podlagi 44. člena ZDR-1, to ne pomeni, da je delavec s tem napredoval oziroma sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto z višjo osnovno plačo. Gre zgolj za odpravo protipravnega stanja, ker tožnica ni imela sklenjene ustrezne pogodbe o zaposlitvi in je posledično prejemala prenizko plačilo za delo. Tožnica bi od uvedbe univerzalnih okenc morala imeti s toženko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto sodelavec I in prejemati plačilo za delo za to delovno mesto, saj se od takrat glede na ugotovitev sodišča prve stopnje delo med obema delovnima mestoma ni več razlikovalo. Delavec, ki dokaže, da je v določnem obdobju opravljal višje vrednoteno delo, je za celotno to obdobje upravičen do višjega plač

Ker so v slovenskem procesnem pravu vsi dokazi glede na njihovo pomembnost v medsebojnem razmerju prirejenosti, lahko sodišča dejstva, za ugotovitev katerih je potrebno posebno strokovni znanje, res ugotovi tudi s pomočjo drugih dokaznih sredstev, kakor opozarja tožnica v odgovoru na pritožbo, vendar mora imeti sodišče za to, da se v dokazni oceni ne opre na izvedensko mnenje, res prepričljive argumente (npr. dokazna stiska).

Razpoložljivo dokazno gradivo je sodišču prve stopnje omogočalo odločitev o tožbenem zahtevku. Okoliščine primera niso terjale izvedbe dokaza z izvedencem (prim. 243. člen ZPP). Sodišče prve stopnje bi lahko sámo, brez izvedenca, na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja napolnilo pravni standard dolžne skrbnosti.

Če sta pravdni stranki že poslovno sodelovali glede podobnega izkoriščanja pravic, je takrat dogovorjeno plačilo najboljše merilo za ovrednotenje prikrajšanja pri nedovoljenem izkoriščanju. Res je, da pravdni stranki nista sklenili avtorske pogodbe, vendar je tekom njunega poslovnega sodelovanja tožnik očitno dopuščal, da toženka svoje poslovalnice opremlja z elementi, nad katerimi ima avtorsko pravico tožnik. Za to (ter za svoje siceršnje projektantske, nadzorne in koordinacijske storitve) je prejemal tudi plačilo, in sicer za vse skupaj v višini 10 % od vrednosti investicije v posamezno poslovalnico. V taki situaciji se primerne odškodnine ne določi po eni izmed metod za ugotavljanje običajnega honorarja, ampak je potrebno ugotoviti, kolikšen del dogovorjenega honorarja je oziroma bi predstavljalo nadomestilo za zakonito uporabo. Eno izmed pomembnih meril pri določanju višine civilne kazni je tudi to, kako visok je avtorski honorar: če je ta manjši, bo utemeljeno višje povečanje, če je razmeroma velik, pa bo povišanje nižje. Ker je v obravnavani zadevi avtorski honorar za uporabo tožnikovih elementov v 12 poslovalnicah po vsej Sloveniji sorazmerno nizek, je ustrezno, da

Za priznanje pravice do zdravljenja v tujini po določbi 44.a člena ZZVZZ morata biti izpolnjena oba predpisana pogoja hkrati, in sicer, da so v Republiki Sloveniji izčrpane možnosti zdravljenja, in da je z zdravljenjem v tujini utemeljeno pričakovati izboljšanje ali preprečitve slabšanja zdravstvenega stanja. Ker je pri prvotni tožnici, upoštevajoč jasno izvedensko mnenje, šlo za razširjeno, metastatsko bolezen, tudi z operacijo v Nemčiji ni bilo utemeljeno pričakovati ozdravitve ali preprečitve nadaljnjega slabšanja zdravstvenega stanja pokojne. Ključne so torej ugotovitve v izvedenskem mnenju, da pri posegu v tujini ni prišlo do izboljšanja osnovne bolezni in s tem zdravstvenega stanja prvotne tožnice, niti tega ni bilo pričakovati, kar je eden od pogojev za povrnitev stroškov zdravljenja v tujini na podlagi 44.a člena ZZVZZ. Ker eden izmed zahtevanih pogojev ni izpolnjen, zakonske predpostavke za ugoditev zahtevku niso podane.

Pravila delovnega časa, počitka in letnega dopusta so določena v ZDR-1 in so jih dolžni spoštovati vsi delodajalci. Ravnanje toženke oziroma njenega zaposlenega - tožniku nadrejenega A. A., ki je tožnika v zvezi z delovnimi nalogami klical, mu pisal in pričakoval njegovo odzivnost tudi izven delovnega časa - v pozno popoldanskih in večernih urah, med dnevnim in tedenskim počitkom - med vikendi in prazniki ter med letnim dopustom, ni običajno in predvsem (in kar je bistveno) ni v skladu z določili ZDR-1 (členi 155, 156, 159 itd.). Takšen način dela med strankama tudi ni bil dogovorjen, ne v pogodbi o zaposlitvi ne ustno. Tožnik je podajo soglasja k takemu načinu dela izrecno zanikal. Tudi če bi držale toženkine trditve, da naj bi bili kontakti izven delovnega časa posledica tožnikovih napak in v rednem delovnem času neopravljenega dela, toženka, kot že rečeno, ni dokazala, da bi bila poprava teh napak tako nujna, da bi terjala kontaktiranje tožnika izven delovnega časa in da torej delo ne bi moglo počakati do naslednjega delovnega dne. Same napake delavca pri delu oziroma pomanjkljivo opravljeno delo pa ne opravičujejo delodajalčevega kontaktiranja delavca izven delovnega č

Sodna praksa in teorija za presojo spremenjenih okoliščin upošteva pravilo iz drugega in tretjega odstavka 112. člena OZ. Razveza zaradi spremenjenih okoliščin je poseben institut, ki odstopa od splošnega načela, da pogodbe držijo (pacta sunt servanda), zato so predpostavke za njegovo uveljavljanje strogo določene. Če je pogodba veljavna (pravilno sklenjena) in pride do nepravilnosti pri izpolnjevanju pogodbe, nastane pogodbi zvesti stranki škoda, ker pogodba ni pravilno izpolnjena. Ta je opredeljena kot pozitivni pogodbeni interes. To je premoženje, ki bi ga prizadeta stranka imela, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena. Če pa pogodba ni veljavna in obveznosti ne nastanejo, ima oškodovanec nasproti tistemu, ki je za neveljavnost odgovoren, negativni pogodbeni interes oziroma interes zaupanja. To je premoženje, ki bi ga stranka imela, ko z drugo stranko sploh ne bi bila sklenila pogodbe. Po soglasnem mnenju sodne prakse in teorije pa se lahko zahtevka, ki sta usmerjena na pozitivni oziroma negativni interes, uporabljata le alternativno. Oškodovanec ju ne more kumulirati, razlog pa je v tem, da bo vsak ponudnik stroške priprave ponudbe pokril s pričakovanim dobičkom

Izjema od načelne prepovedi informativnih dokazov je lahko podana, ko stranka ne more poznati dejstev, ki jih sicer mora zatrjevati na podlagi trditvenega bremena. Od strank ni mogoče zahtevati navedbe dejstev, ki niso v njihovem spoznavnem področju oziroma presegajo nivo znanja, ki se od njih pričakuje, vendar v konkretni zadevi takšne okoliščine niso podane. Da bi izvedenec lahko preveril stanje, obseg in vrednost zalog, bi moral dolžnik voditi preverljivo evidenco zalog in prodanega blaga, ki bi se ujemala z blagajniškim poslovanjem oziroma vsakodnevnim prometom v poslovalnici. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dolžnik take evidence nima ali pa je ne želi predložiti, česar pritožba ne izpodbija. Dokaz z izvedencem tega ne more nadomestiti.

Zdravljenje v nadzorovani obravnavi brez privolitve osebe je eden od v zakonu predvidenih prisilnih ukrepov, ki v določeni meri posega v pravice zdravljenja osebe do osebne svobode, zlasti pa do varstva duševne integritete in do prostovoljnega zdravljenja. Gre za zakonsko predpisani ukrep, ki v najmanjši meri omejuje osebno svobodo zdravljene osebe. Zdravljenje se sicer res izvaja na podlagi sklepa sodišča in pod nadzorom izvajalca zdravljenja duševnih motenj, vendar izven te ustanove v domačem okolju osebe.

Zgolj dejstvo, da sta bila predmet cenitve dva ločena sklopa nepremičnin na različnih lokacijah in z različno namembnostjo, s čimer izvedenec in sodišče utemeljujeta priglasitev in priznanje nagrade za dve izvedenski mnenji, še ne pomeni, da je izvedenec opravil dve ločeni cenitvi. Sodna praksa sicer možnosti takega načina obračunavanja ne izključuje, vendar pa to ne more biti plod izvedenčeve lastne pobude, temveč mora biti tako delo z več samostojnimi nalogami opredeljeno že v sklepu o odreditvi izvedenstva. Zahtevnost mnenja je odvisna zlasti od obsega dokumentacije, ki je podlaga za izdelavo, časa, ki ga ima izvedenec na voljo, da cenitev pripravi, kompleksnosti in vrste nepremičnin, ki so predmet cenitve ter drugih dejavnikov, ki lahko vplivajo na izvedenčevo delo.

V primeru izreka ukrepov za preprečevanje nasilja v družini brez polne uresničitve načela kontradiktornosti je nasprotnemu udeležencu pravica do izjave zagotovljena v ugovornem postopku. V njem sodišče ne presoja več, ali je bila podana nujnost izreka ukrepov brez izjave povzročitelja nasilja, temveč - ob upoštevanju vseh procesnih zagotovil - odloča, ali je izrek ukrepov utemeljen. Dinamika odnosa udeležencev presega raven konfliktnega razmerja med nekdanjima partnerjema in predstavlja psihično nasilje nasprotnega udeleženca nad predlagateljico. Ob upoštevanju intenzivnosti in trajanja nasilnih ravnanj ter tudi aktualnega ravnanja nasprotnega udeleženca je sodišče ob tehtanju pravic udeležencev utemeljeno dalo prednost osebnostnim pravicam predlagateljice pred pravico nasprotnega udeleženca do svobode gibanja.

Z začetkom postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bila tožnica seznanjena že 20. 10. 2021, ko ji je bil vročen sklep o prepovedi opravljanja dela. V slednjem ji je toženec predočil, da ji je 11. 10. 2021 priporočeno s povratnico po pošti poslal pisno seznanitev z očitano kršitvijo iz 2. in 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in vabilom na zagovor pred izredno odpovedjo. Očitano ravnanje je bilo v sklepu o prepovedi opravljanja dela opisano podobno kot nato v odpovedi. Upoštevaje te okoliščine, s katerimi je bila tožnica seznanjena že pred 29. 10. 2021, je pravilno prvostopenjsko razlogovanje, da dejanski prejem vabila na zagovor za tožnico ni mogel predstavljati presenečenja (že od 20. 10. 2021 dalje ga je morala pričakovati). Glede na vse ugotovljene okoliščine v izpodbijani sodbi in upoštevaje stališče, da nespoštovanje roka samo po sebi nima za posledico nezakonitosti odpovedi. Tožnica je imela na voljo razumen čas za pripravo na zagovor.

Škodni dogodek (prometno nesrečo) je povzročil tožnik, ki je pod vplivom alkohola nepazljivo vozil skozi nepregleden in nevaren desni ovinek in s sprednjim delom vozila zapeljal čez namišljeno sredinsko črto ter trčil v vozilo zavarovanca toženke, ki se je ob zaznavi nevarne situacije verjetno umikal na rob in zaviral. Dokazni postopek je pokazal, da je za prometno nesrečo kriv izključno tožnik, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da na podlagi prvega odstavka 1072. člena ZOO nosi odgovornost tudi za iz nje izvirajočo škodo in je nasprotno pritožbeno zavzemanje (torej da je za nesrečo in škodo odgovoren zavarovanec toženke) neutemeljeno.

Vrata lokomotive ne predstavljajo nevarne stvari v smislu določbe drugega odstavka 131. člena OZ. Tožnik je sam vplival na to, da so se vrata zaprla, zato teža vrat ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Ni podana krivdna odgovornost v smislu določbe prvega odstavka 131. člena OZ, saj prvotoženka ni ravnala protipravno, ko je tožniku zaradi menjave kabine med seboj spetih lokomotiv odredila ustavitev lokomotive izven peronskega območja, kjer je moral tožnik sestopiti na neravno gramozno podlago. Tožnik je bil kot strojevodja usposobljen tudi za varno gibanje po železniškem območju izven postajnega območja, kar pomeni, da je bil usposobljen tudi za sestop in gibanje po gramozu z večjo granulacijo, kot se nahaja na peronskem območju. Dokazno breme o neprimernosti (nevarnosti) sestopa na gramoz večje granulacije je bilo na tožniku. O tem bi se lahko izrekel le izvedenec iz varstva pri delu, sodišče prve stopnje pa je utemeljeno opustilo izvedbo tega dokaza, ker tožnik ni plačal predujma (tretji odstavek 153. člena ZPP).

Materialnopravno podlago tožbenega zahtevka predstavljajo: 132. člen OZ, po katerem je škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu ter okrnitev ugleda pravne osebe (nepremoženjska škoda) ter prvi in tretji odstavek 168. člena OZ, ki določata, da ima oškodovanec pravico tako do povrnitve navadne škode kot tudi do povrnitve izgubljenega dobička. Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči.